Veter

Ta si nedvomno zasluži posebno omembo, poleg samega dejstva o čisto zblojenem vremenu. Naslednjič, ko se pritožujem nad vremenom doma, me lahko kdo mirno brcne. V zadnjih dveh dneh sem vsaj 2x zletela s kolesa, 3x napol zletela, napol namerno sestopila in neštetokrat preklela veter, dež in vse ostalo. Ne samo da je pihalo pihalo, zraven je vsake toliko prineslo še leden dež oz. to, čemur pri nas pravimo »babje pšeno«, ki te nič kaj prijetno biča v obraz, medtem ko se trudiš ostati na cesti.

Res je sicer, da se je včeraj menda razbesnela poštena nevihta nad tem delom Evrope, ampak vseeno. Tukaj itak VEDNO piha, razlikuje se samo v tem, kako zelo piha. Zadnje dva dni recimo, vsaj pol poti do cilja prehodim, ker predvsem na odprtih poljih preveč piha, da bi sama sebi verjela, da se bom pravočasno ujela če pride res močen sunek vetra. Med drugim nimam želje končati v jarku ali pod kolesi avtomobila.

Si pa po dosedanjih opažanjih upam trditi, da se da ta veter uporabiti namesto prezračevalnega sistema. Imam teorijo, da je zračenje v tej stavbi narejeno izključno na veter. Ne vem, kje točno imajo te odprtine za odzračevalnike, ampak veter lahko slišim v sobi, kuhinji in kopalnici. Kadar malce bolj zapiha je precej creepy iti na wc, sploh ponoči, ker ti nad glavo tuli veter, čeprav je najbližje okno 2 sobi stran. Moram pa reči, da pride prav, kadar v kuhinji kaj prismodiš. Čeprav takrat seveda ne bo pihalo, bo rajši zjutraj, ko te že itak zebe kot mačka ker še nisi prižgal gretja.

Zadnje dni se občasno tudi vprašam, če bodo rastlinjaki v katerih delam, dejansko zdržali vse to pihljanje. Sicer glede na to, da tu stojijo že nekaj časa, si človek drzne pričakovati da bodo, ampak ko ti začne tramovje cviliti nad glavo in v okna biča dež, nad tabo pa čisto temni oblaki… takrat se pa začneš spraševati, če ti zavarovanje krije razbito glavo zaradi padajočega stekla.

In the other news: počasi bom razumela, zakaj moja mentorica, ki je po rodu italjanka, obupuje nad to državo in njeno administracijo. V zadnjih dneh sem namreč imela veselje spoznati delovanje administrativnih mlinov, ki imajo očitno sicer za vsako priložnost vsaj en obrazec, ampak ko na eno vprašanje ni odgovora, te pošiljajo v krogu od ene osebe do druge, dokler nisi na točki, ko boš zavarovanje odgovornosti rabil že zato, ker boš nekoga namerno zbil s kolesom.

Pa da se ne bomo narobe razumeli, po mojih izkušnjah so bili še vsi domačini zelo prijazni do mene. Danes sem celo po praktično enem mesecu končno srečala eno izmed deklet s hodnika, ki je celo sama od sebe začela pogovor z mano in je res simpatična.

Za sodelavce imam med drugim starejšega gospoda, ki je očitno blazno navdušen nad Slovenijo in me je celo pozdravil z »dobro jutro« ter še mlajšega navdušenca nad adrenalinskimi športi, ki je očitno v Bovcu preizkusil vse, kar se preizkusiti da. Starejši je prepričan, da je Slovenija lepša od Nove Zelandije (kjer je očitno tudi bil), ampak o tem bom sodila, če mi kdaj uspe priti do NZ. Svet je majhen v glavnem.

Kolesarji imajo prednost

Ena od stvari, ki me je vedno fascinirala pri Nizozemcih, je njihov odnos do kolesarjenja. Čeprav živim v mestu, kjer imajo po pripovedovanju moje cimre prej probleme s kolesarskimi zamaški v prometu kot z avtomobilskimi, je po mojih izkušnjah kolo najljubše prevozno sredstvo v državi. Že pri prejšnjih obiskih sem bila presenečena nad cestno prometnimi predpisi, številom koles, ki jih premore en prebivalec in količino koles po mestih. Ter raznoraznimi dodatki na teh kolesih, od prikolic spredaj in zadaj, do unikatnih okrasitev, za katere sem šele kasneje dojela, da so namenjene lociranju tvojega kolesa v kopici drugih.

Trenutno mi, poleg dejstva, da imam kolo z zavorami na pedalih in z rahlo neudobnim sedežem, težave delajo semaforji za kolesarje, v katere se zaletavam, ker ne znam pravilno sestopiti s tega kolesa in pa dejstvo, da avtomobili ustavijo že samo če od daleč vidijo kolesarja. Kaj takega se ti v Sloveniji pač ne primeri, prej te bo kdo ozmerjal kako si drzneš voziti po cesti. No, bom tiho na tem mestu, ker tudi sama bentim čez kolesarje na glavnih cestah, brez kolesarske proge. Razlog, zakaj tu vsi ustavljajo je verjetno tudi v tem, da imajo pravilo, ki pravi da je v primeru prometne nesreče vedno kriv voznik avtomobila. Še en razlog več, zakaj si tu nikakor ne želim voziti avtomobila. Kolesarjev je ogromno, njihova hitrost zavidljiva, maneverske spretnosti pa tudi. Žal imam prirojeno navado, da ob pogledu na avto začnem zavirati in striktno ustavim preden kam zavijem. Tako se mi je že nekajkrat primerilo, da sem ob pogledu na avto ustavila, avto pa tudi. Potem smo se pa gledali, dokler nisem jaz dojela, da sem kjer sem in da avto čaka mene, ne obratno. Seveda tudi za kolesarje veljajo pravila, a so kolesarske proge lepo označene in ko so mi razložili, kaj pomenijo oznake na tleh, mi je bilo bistveno bolj jasno, kje voziti in kje ne ustavljati. Trenutno me fascinira dejstvo, da imajo krožišča za kolesarje. In semaforje za kolesarje. Pa očitno vsak lokalec in asimiliran priseljenec obvlada veščine popravljanja koles. Še dobro, ker vse kar znam jaz, je vrniti ketno na original mesto in napolniti (celo) gumo. Vse ostalo mi je španska vas, ker sem kolo doma praktično nehala uporabljati, odkar se vsak dan vozim v Ljubljano z avtomobilom, svojega mesta pa čez dan praktično nikoli  več ne vidim.

Sem imela pa neizmerno srečo z vremenom, namreč prvi dan ni deževalo (kar je pomemben podatek!), drugi dan je pa cel dan sijalo sonce! Saj ne, da bi domačine dež motil, če citiram Nizozemko, katere sobo imam v najemu, na vprašanje če nosi premočljiv plašč tudi ob dežju: »saj se posuši«. Ni panike, saj nismo iz cukra! Baje… To, kako bom uskladila dež in vožnjo s kolesom v dežju, prepustimo (verjetno bližnji) prihodnosti, saj se temu definitivno ne bom ognila. Sicer na relaciji do univerze vozi tudi avtobus, ampak za razliko od nizozemskih študentov, ki imajo javni prevoz zastonj (sanja svinja o koruzi… je pa res, da je hrana precej dražja, mi imamo pa bone), sem jaz plačnik in vlaki ter avtobusi niso ravno poceni. Ta sistem plačevanja javnega prevoza moram še osvojiti, saj vem teoretično kaj obstaja, samo čisto na jasnem glede uporabe si pa nisem eh.

Kakorkoli, do sedaj sem imela srečo z ljudmi, saj sem naletela na same prijazne, tako sem ob najemu sobe lahko najela tudi kolo, kar precej olajša transport in sem tudi ponosni lastnik torbe za kolo (drugič v življenju, doma uporabljam košarico) ter nekega hecnega, a uporabnega načina zaklepanja kolesa. Se pa tu tudi prastara kolesa prodajajo po 70-80€, kar se vsaj meni zdi veliko. Doma sem približno tako kolo kupila za 20€.

Ostala opažanja do sedaj: pokrajina je čudovita (ob lepem vremenu), jaz namreč obožujem dejstvo da je vse zeleno, povsod je voda in race, ponirki, labodi… Poleg tega mi je všeč ta angleški stil gradnje (vsaj jaz tako rečem tem hišam brez fasade), mi je pa hecno, kako očitno ne verjamejo v zavese?

Edini problem je veter. Kako ločiš mene od nizozemcev? Jaz nosim kapo, all the time. Predvidevam da so oni prilagojeni na konstantno pihljanje, moja glava pa žal ni. Mislim, da bom še maja skakala okoli s kapo na glavi. No, pa oni se na kolesu ne zaletavajo v semaforje in robnike…

Update: doživela in preživela tudi dež na kolesu, prišla domov premočena in premražena do kosti. Saj dež še gre, ampak dž in veter? Komaj vidim, kje vozim… Moram ugotoviti, kako ohraniti kavbojke suhe, ker tale dž je trenutno dokaj leden. Moja jakna se na srečo upira tej količini vode, čevlji pa malce manj. Mi je pa danes uspelo pravočasno pobegniti domov, preden so me ujeli tisti najbolj temni oblaki in nevihta. Prednost tega, da je vse ravno: vidiš, kaj ti prihaja naproti :D

Day one ali kako leteti na hlape?

Po neizmerljivi količini izgubljenih živcev, mi je končno uspelo spokati iz Slovenije vsaj za nekaj časa. Če ne drugega bo zelo dolg dopust, da si nafilam baterije za nadaljnje boje z birokracijo in brezposelnostjo.

Tako sem se prvi dan usedla na letalo in ko smo vzleteli pomislila »no, pa končno grem ven!«. Hop cefizelj, ne tako hitro, vsaj ne če letiš z našim dragim nacionalnim letalskim prevoznikom. Po nekih 20 minutah leta nas je namreč pilot prijazno opomnil, da se bomo obrnili in zopet pristali v Ljubljani. Po pravici povedano nisem slišala kaj (če kaj) je navedel kot razlog, stevard pa je hodil po letalu in razlagal, da z letalom ni nič narobe in da bomo imeli 30 min zamude. No, po naravi nisem ravno paničar, tisti dan pa sem bila zaradi nespanja itak tako utrujena, da bi verjetno tudi na novico »padamo« samo skomignila z rameni. Kakorkoli, po ponovnem pristanku na Brniku (zavračam uradno ime letališča+ zakaj točno letališče v Ljubljani če je Kranj bistveno bližje?!) se je pripeljala cisterna z gorivom, dotočila gorivo in spet smo vzleteli. Na letala se sicer ne spoznam, ampak nekako predvidevam da imajo kakšen merilec za to, koliko goriva je v tanku in koliko ga rabi za let na redni liniji? Mogoče pa učijo svoje letala leteti na hlape, eko pa to.

No, na srečo nisem bila vezana na kakšen drug polet ali prevozno sredstvo, tako da sem si bila kar hvaležna, da prvič v življenju nisem do potankosti splanirala svoje poti. Po navadi namreč preverim in v naprej rezerviram vse, kar se le da. In ja, sem čisti control freak, večino časa. Za recimo 4 dnevni izlet si bom natanko pogledala na kateri vlak moram iti, kaj rabim s sabo, kaj si bom ogledala in kdaj se kaj odpre. Zaradi skrajnega pomanjkanja časa pred odhodom na Nizozemsko pa sem se na 4 mesečno zadevo odpravila tako, da sem imela kupljeno letalsko karto in najeto sobo, kovček sem (z velikimi napori in selekcijo zadnjih 5 min) zaprla 20 min pred odhodom na letališče, po noči brez spanja. Posledično si nisem niti naprintala zemljevida ali izpisala navodil za pot (kar VEDNO naredim, ker imam najslabšo orientacijo na celem svetu). Vse kar sem vedela je, da je nek vlak, ki gre z letališča v smeri moje končne destinacije, vprašaj, vprašaj.  No, uspelo mi je; presenetljivo hitro in v prvem poskusu sem zadela pravi vlak in pravi avtobus! Na srečo oba odhajata na 15 minut, drugače bi bil to rahel problem.

Saj res, kako spakiraš obleke in ostale zadeve za 3 različne letne čase v en srednje velik kovček (ki ga normalno uporabiš za 1 tedenske počitnice) in omejitvijo 23kg? Težko, zelo težko. Po lastnih izkušnjah praktično nemogoče. Čeprav sem glede oblačenja dokaj netipična ženska (fancy stvari praktično ne nosim, čevlje imam ene na sezono, ličil ne uporabljam, v kopalnici rabim šampon in tekoče milo…) se je izkazalo da tudi ožji izbor oblačil, obutve in ostalih zadev ne gre v kovček. Ob cca 4.20 zjutraj, torej 1h pred odhodom na letališče. V zadnjih 10 minutah sem tako delala hitro selekcijo, kar posledično pomeni, da bom tukaj prisiljena kupiti še kakšno stvar več, kot sem prvotno načrtovala. Ampak kot je rekel en kolega: cenejše je tu kupiti in prodati ob odhodu, kot pa vlačiti s sabo in plačevati oderuške dodatke za par dodatnih kil prtljage. Čeprav osebno nisem imela težav s kilažo, bolj z volumnom. Morda bi morala naslednjič obleke spakirati v tiste vrečke, kjer se posesa zrak ven? Ha, kaj se nisem to prej spomnila… No ja. Kakorkoli, zdaj sem tu in nogavice ter brisače bom pač kupila ane.