Arhivirana sporočila kategorije 'Tečnarim o...'

Nimam pojma, kaj delam

Tale slikica me pravilno opiše večino časa:

Ne samo v laboratoriju (kjer postavljam neumna vprašanja za najbolj očitne zadeve), ampak tako, na splošno. V življenju recimo. Jaz nevem, a ima to vsak fazo, ko ne veš, kaj bi sam s sabo? A se to dogaja samo nam, brezciljnim in brezveznim ljudem, ali se pač dogaja meni in meni podobnim? To sranje traja že rahlo predolgo za moj okus.

Večino časa sem bila navajena, da imam nek cilj in ga poskušam dosežti (ter mi to kolikor toliko dobro uspeva). Seveda je to najlažje tam nekje v osnovni šoli, kjer je cilj dokončati razred s čim več 5kami in potem 2 meseca lenariti na polno. Oh, good old times. Čeprav ne, rekla sem, da nikoli ne bom pogrešala osnovne šole oz. da nikoli ne bom rekla, da je bila najboljša stvar. Ker to mi je moja razredničarka cel čas metala pred nos. In guess what? Res mi ni treba tega reči, ker je bila osnovna šola daleč od idealnega.1 V vsakem trenutnku jo zamenjam za prve dve do tri leta faksa. Super prijatelji>>>>>težaki v OŠ. Kakorkoli, še vedno ostaja dejstvo, da so bili cilji precej lahko dosegljivi.

Potem smo prilezli do srednje šole in cilj je bil, vsaj meni, piflarka ena, čim boljše narediti letnik in maturo. No, z ostalimi žnj obšolskimi zadevami se mi nikoli ni dalo pretirano ukvarjati, ampak za šolo sem se pa načeloma potrudila. A se je splačalo? Kaj pa vem. I guess da je fino rečt, da si uspešno opravil maturo s kar dobrimi točkami. Takrat smo še imeli točke, ne me vprašat, kaj imajo sedaj, ker se mi sanja ne. Oz. matura je ostala enak ane? Eksterci v osnovni so pa… že ene 6x spremenjeni? No kakorkoli. Na koncu tako ni bilo omejitve za mojo smer na fkasu, prvič sploh in mislim, da je bila to tudi dokaj redkost. No, saj bi prišla gor v vsakem primeru (baje se je treba malce pohvalit al kaj), ampak vseeno.

No, potem smo strmeli k temu, da dokončamo faks in2…tu nekje se ustavi. Ja okej, sem naredila diplomo in delam magisterij. But what now? Mislim, eno je kaj si želim, drugo pa, kaj realno lahko dosežem. O svojem stanovanju3 sanjam približno nekje od takrat, ko sem dojela, da mi ne bo treba večno čepeti doma in trepetati, kdaj se bo kdo drl name, ker mi je robček padel iz žepa na tla in nisem opazila. In ko bom lahko jedla pred televizijo. In gledala nadaljevanke, ki vključujejo črnce ter butaste šove v stilu X-factor, Big brother ipd. Saj ne, da imam blazno željo po ogledu teh zadev, ampak bi, samo zato, ker bi lahko. Ker pač to pri nas ni bila opcija. Kot tudi kakšni Friends ne. Ne vem zakaj, ampak dobro.4Bottom line je: čimprej, ampak res čimprej dobiti službo in iti na svoje. Svoj tv, svoja hrana, svoja pravila.  Needless to say, da mi to (še?) ni uspelo. Sem pa dokaj hitro prišla do svojega denarja, ker če mi je ženski del familje kaj vbil v glavo, potem je to to, da VEDNO imej svoj denar, da ne boš slučajno odvisna od koga drugega. Nja. Žal je pa v naši super državi malce težko iti na svoje, če imaš samo svoj vikendaški in poletni prihodek ter se trudiš študirati. Zakaj sicer sploh študiram, je eno izmed najbolj pogostih vprašanj zadnje čase.5

Ker ne vem, kaj bi sama s sabo? Ker ne upam narediti kakšne bedarije? Ker sem navajena stvari dokončati? Ne vem. Dejstvo je, da nisem nekaj super na svojem področju, niti ne umiram od želje, da bi delala na xy področju do 80+.  Me zanimajo zadeve, ampak ne to die for. Meni je v principu dokaj vseeno, kaj delam, samo da delam. Zakaj še kar vztrajam kjer sem, je pa v bistvu zato, ker me določeni aspekti tega področja dejansko zanimajo in ker si nadvse želim službo, ki bi od mene zahtevala kaj več kot zgolj fizično sposobnost in osnovno matetmatiko. In ker sem toliko usekana, da bi z veseljem delala 12 ur na dan. Če seveda ne govorimo o pretirani rutini, to me pa ubije. Mislim, da lahko vsaj na prste obeh rok naštejem ljudi, ki so me obtožili, da sem deloholik. Verjetno je kakšno zrnce resnice, ampak jaz pač nisem človek, ki bi čepel doma in delal nič. Mene to ubije. Št. mojih delovnih mest se z vsakim poletjem povečuje, četudi potem ponavadi lovim sama sebe. But it is fun! In ravno to je razlog, da trenutno (pa že nekaj časa) ne vem, kaj bi sama s sabo. Ker me najbolj od vsega skrbi, da ko/če končam tole poglavje v svojem življenju, ne bom imela službe. Ha, welcome to the club ane!

Sem prepričana, da tudi ostali z velikim navdušenjem prebirate brezštevilne članke na temo brezposelnosti, prispevke na blogih ter poslušate bivše sošolce/sodelavce, kako ne najdejo službe že res dolgo časa. Ohja. Saj vem, da pač situacija je kakršna je in da je za vse enaka. Ampak me res res zanima, kaj naj naredim, da se ne bom znašla nekje v statistiki brezposelnosti? Ker dejstvo je, da se samo od sebe ne bo nič naredilo pa tudi z neba ne bo padlo. In če bi se rada temu izognila, je skrajni čas, da začnem delati v tej smeri malce bolj intenzivno.  Ampak moj večni problem je, da stvari napsihiram na polno ter da se ne morem odločiti, kaj bi naredila. Tako sem recimo spet v precepu, kaj naj počnem letošnje poletje. Časa za odločanje mi kronično zamanjkuje, ker sem si za mejo postavila konec marca. Kar je ta teden. Ane. Joj.  Stvar je taka… lahko delam nekaj, za kar se mi zdi, da mi bo koristilo in bi bilo trenutno najpametnejše (verjetno), lahko pa delam nekaj, v čemer absolutno uživam. Čeprav tu spet ni črno belo, ker tudi v prvi točki mi je čisto fino, se pa zatakne pri finančnem delu. Okej mogoče bom morala tole bolj shematsko prikazati :D

Imamo delo A, ki ni plačano, bi pa utegnilo priti prav za CV. Potem imamo delo B, ki je plačano, ampak a) ni zagotovo, da ga dobim (sem pa to že delala), b) je svetlobna leta od moje stroke. Potem imamo delo C, ki je plačano in gre v kombinaciji z delom A (ker pač rabim dohodek ane). Idelano bi bilo A+B, a je žal popolnoma nekompatibilno. Potem ima delo B še podtočko B1, ki jo načeloma lahko opravljam ločeno od B, a tudi tu je problem da a) ne vem, če bom dobila, b) zna biti nekompatibilno z A. Potem imamo pa še opcijo D, da poskušam poiskati mešanico A+, torej svoje podorčje in plačano. Ampak glede na izkušnje, informacije in mojo srečo, imam bore malo šans. Čeprav sem rekla, da moram poskusiti. Poskusiti ni greh. Je pa problem, ker za delo B se moram zmigati zdaj takoj, rajši že včeraj in se torej res moram odločiti. Če pa se odločim za B, pa potem ne morem skenslati ker pač… ne delam tega. Če prevzamem neko odgovornost je to zame črno na belem. Mogoče je ravno to moj problem. Glede na to, da je vse študentsko delo in da kot tako lahko mene delodajalec vrže iz službe ravno kadarkoli se mu sprdne, se mogoče jaz za odtenek preveč sekiram, da kako ni prav, če rečem, da bom delala, potem pa zavrnem. Ampak taka pač sem. Poleg tega imam sodelavce iz točke B res rada in ne bi rada bila v slabih odnosih.

Potem je pa tu še stvar dopusta. Letos nimam absolutno nič v planih (razen učenja za izpite) in mi je v bistvu dokaj vseeno, ker nisem dopustniški tip človeka. Mogoče bi šla za par dni kam odklopit, nisem pa tip za večdnevno poležavanje na plaži ali 2-mesečno raziskovanje indonezijske džungle.6 Jaz sem med poletjem navajena delati in to je to. Bomo dopustovali kdaj drugič. Je pa druga stvar, da me že nekaj časa mika poletna šola nemščine v Nemčiji. Ker kot je nekdo zadnjič rekel, angleščina je danes samoumevna. Vprašanje je, kateri drug tuj jezik še znaš? No in tu sem jaz bolj kot ne mrzla. V toeriji sem se sicer učila nemško in v teoriji nekaj zastopim in govorim, ampak vsi vemo, kako zelo se teorija razlikuje od prakse ane? Sem se učila tudi špansko, ki je, vsaj na osnovni ravni, res enostavna, ampak vse kar mi je ostalo so osnovne fraze, pa še te uspešno mešam z italjanščino. Kakorkoli, nemščina mi je, brace yourself for the next statement.., lep jezik. Oz. mogoče “lep”, ni pravi izraz, ker bi rekla, da je grob jezik, but I like it. Vedno mi je bila všeč, samo sem žal grozno nenadarjena za tuje jezike. Slovnica mi je sicer vedno šla, samo besedišče si zapomniti … Ah. Pa pozabiš, če ne uporabljaš, pozabiš. Saj v teoriji jo rabim na šihtu, ampak tistih nekaj fraz itak znam na pamet, ostalo se pa pomenimo po sistemu mahanja z rokami in dodatne razlage. Tako da sem že lani gledala poletne šole, intenzivni tečaji. Po mojih izkušnjah z angleščino je namreč res najlažje, če greš v državo kjer jezik govorijo in se izogibaš Slovencev na vse pretege. Ker samo če te nekdo vrže v vodo, potem plavaš. Ker pač nimaš izbire. Ampak tu pa potem spet pridemo do dileme, a si lahko privoščim vzeti nekaj tednov časa za to? Spet vse odvisno od tega, kaj izvedem s šihti. Če bi dobila kaj iz svojega bi bilo seveda idealno, ampak resnici na ljubo dvomim. Če ne, bi pa opcijo A lahko skombinirala s C in nemščino. Pa še malce z B1.  Kar mogoče ne bi bila tako napačna izbira. Hah, pomaga malce jamrati na blogu :D Samo kaj, ko vem, da si bom do nedelje še 300x premislila. Na uro. Ker taka pač sem in imam vedno v glavi “Ja AMPAK, kaj pa ČE..” Obup. Ni čudno, da me nihče več ne more poslušati, ker sem vsem prijateljem že vsak 10x težila z isto zadevo. Ostane torej samo še blog :D

Moram pa priznati, da imam še en zelo retardiran razlog, zakaj me skrbi, kar me skrbi. Zaradi drugih. V stilu “kaj bo pa folk rekel, če…”. Ja, saj vem, ne smeš se ozirati na to ker je butasto. Ampak roko na srce, kdo pa lahko čisto ignorira? Jaz sem zelo slaba v prenašanju porazov in zame je pač “poraz” če vložim 5 let truda v nekaj, od česar na koncu nič ne bi imela. Konkretno torej- nočem, da nekatere škodoželjne osebe čez nekaj let  rečejo “ha, glej njo, je šla tole študirat kao vsa pametna, zdaj pa dela tam in tam”. Ker pač hočem dokazati, da lahko in da sem sposobna. Problemček se pojavi, če mogoče nisem? Pa ja, saj če bi imela službo, ki mi je v užitek, bi mi dol mahalo, kaj si kdorkoli misli. Ampak pač vedno imam nekje v kotičku glave “joj, če si se toliko ubadala s tem, zakaj se trudiš, če nič ne bo iz tega?!”. Poleg tega imam del familje, ki je akademsko izobražen in bo zelo razočaran, če pogrnem na celi črti. Ah. Naj mi nekdo razloži, kako se NE zmeniš za mnenja drugih. Saj pretvarjati se znam super, samo v praksi mi dela težave.

No zdaj, ko sem svoje notranje strahove izlila v digitalno obliko, se pa mogoče lahko spravim prebrat teh 10 strani za jutrišnjo vajo. The fun!

  1. Sicer sem se vedno znala postaviti sama zase, ampak razno razni vzdevki, ki se te držijo 8 let, pač niso ostali v tako lepem spominu. []
  2. No, gotovo ima marsikdo višje cilje, ampak moj je bil vedno dokončati izobraževanje. []
  3. S “svoje” je mišljeno tudi podnajemniško, ne svoje svoje []
  4. Okej lažem, vem, vsaj delno. Will Smith je črnc, tega pa ja ne bomo gledali ddd! Facepalm skozi glavo res. []
  5. No, eden od odgovorov bi bil tudi da zato, ker lahko in je treba to izkoristiti, ker znanje ne bo večno “zastonj”. []
  6. Glavni problem tu so mi predvsem vsi možni in nemožni paraziti, infekcijske bolezni itd., ampak to je mogoče rahlo vpliv poklicne deformacije :D []

Kulturno udejstvovanje

V bistvu nisem čisto prepričana, kako točno naj začnem tale prispevek. Že v žnj-to sem prišla do zaključka, da sem jaz očitno res super čudna za svoja leta. In kako sem prišla do tega? Ker sem trenutno čisto navdušena nad dejstvom, da bi si v prihodnosti spet ogledala kakšno predstvo v Drami, ali pa mogoče celo v novi Operi. Sicer me ta nova kockasta podoba Opere spravi v slabo voljo vsakič, ko jo vidim, ampak vseeno.1 Že leta so minila, od kar sem bila zadnjič na kakršnikoli gledališki, operni ali baletni predstavi. In trenutno je La Traviata v Operi, slin slin. Seveda razprodano več kot mesec v naprej, ampak okej. Zgodaj se spomnim, ni kaj.

Do te tematike sem pravzaprav prišla, ker sem iskala lepo darilo za rojstni dan. Meni draga oseba ima namreč zelo rada gledališče, a zaradi službe in ostalih obveznosti že nekaj let ni prišla dlje kot do nekaj predstav v PGK, v Drami pa pomojem ni bila že vsaj 20 let. In sem se odločila, da bi bila lepa gesta, če ji kupim vstopnice za predstvo v Drami ali Operi, ponudim prevoz (ker sovraži vožnjo) in jo na koncu peljem v Zvezdo na tortice. Idejo sem imela že nekaj časa v glavi in ker trenutno ne vem, kaj drugega bi ji kupila, sem se odočila, da jo uresničim. Imam dober občutek, da ji bo všeč. Včasih je imela abonmaje za vsa možna gledališča, sedaj pa že leta ni bila nikjer. No, saj jaz nisem kaj dosti na boljšem. Moje zadnje abonmajsko leto je bilo v prvem letniku faxa. Torej dooolgo nazaj, predolgo. Pa res pogrešam to. Predvsem imam lepe spomine, ker sva na take zadeve vedno hodila z dedijem. Že od malega me je vozil na razne gledališke predstave, kasneje sva imela abonma za Prešenovo gledališče in za Dramo. Skupaj smo obiskali tudi kakšno operno in baletno predstavo in to reees pogrešam.

In zakaj ne hodim več? Hja, razlogov je več. Eden izmed njih je kronično pomanjkanje časa, drugi pa družbe. S tem se v bistvu vračam na začetek tega prispevka-očitno sem izumirajoča vrsta, saj je praktično nemogoče najti koga, ki bi šel raje s tabo v gledališče, kot na žurko. 2 Seveda ne trdim, da ne obstajajo. Poznam nekaj kolegic, ki bi se jih mogoče dalo prepričati, ampak ker imajo večino časa zaseden urnik s službo, faksom ali partnerji, potem pač ne pridemo skupaj. Večina ljudi, ki jih poznam in trenutno tvorijo mojo okolico, bi pa verjetno zavila z očmi, če jim omenim kaj o kakšni gledališki predstavi. In potem vedno, ko razmišljam koga (razen tistih dveh družinskih članov, ki nikoli nimata časa) bi lahko prepričala za ogled kakšne predstve v Drami, pridem do zaključka, da sem on my own. Kot rečeno, seveda poznam par takih ljudi, ki imajo načeloma radi tudi takšno preživljanje prostega časa, a se časovno praktično nikoli ne uspemo uskladiti oz. nekako nismo v takih stikih, da bi jih poklicala in rekla “Hej, greš z mano v gledališče?”. In potem se vedno spomnim na določeno osebo, ki je (no, predvidevam da še) rada brala dobre knjige, rad je debatiral o zanimivih temah s področja znanosti in kljub temu mi je še sam predlagal, če bi vzeli abonma v SNG. In potem se vedno spomnim, da s to osebo nimam več stikov in da jih verjetno nikoli več ne bom imela. Kakšno možnost imam, da v enem življenju najdem dva, ki bi imela rada knjige, znanost in gledališče, ne kadita in ne pijeta? YeahNot rly a? *vzdih* No ja. Javi se, če obstajaš. Prosim?

Nič, jutri bom uresničila tole idejico za darilo in upala, da bo dobro sprejeta. Fingers crossed!

  1. Dajte no, kdo se je spomnil tako lepo staro stavbo tako pokvariti?! Moderna arhitektura I hate u sooo much. []
  2. Jup, zavedam se, kako klišejsko se to sliši, ampak roko na srce, a mogoče ni res? Če kdo pozna koga, ki me raje kot v Companeros pelje v Dramo, prosim naj se javi. []

Torkovo tečnarjenje

Ker ob pol polnoči nihče izmed ljudi, ki jim ponavadi težim (torej…2?) ni pokonci, ostale nočne ptice pa žurajo nekje v Ljubljani, bo pač blog moral poslušati moje teženje.

1.Najprej bi rada izrazila svoje neizmerno sovražtvo do printerjev. Tiskalnikov. Tista zoprna zadeva, ki crkne, ko jo najbolj potrebuješ. They are sent from hell. Majkemi. Na eni izmed mojih priljubljenih strani obstaja strip na to temo. Obstaj možnost, da sem že kdaj linkala, vsake toliko mi namreč pregorijo živci. Vedno, ampak res vedno, crkne, ko ga rabim. “Zbiralnik odpadnega tonerja je poln, ne morete tiskati. “JEBOTE zbiralnik tonerja JOOOJ >.< rage. Seveda bi bilo naivno pričakovati, da ima katerakoli računlaniška trgovina v okolici na zalogi ravno moj model tega zbiralnika. Mimogrede, od kdaj je poštnina pri internetnih trgovinah 5€? Sem imela v spominu, da ponavadi plačam nekje okoli 3€ za poštnino. Well go to hell,  bom pa sama šla iskat. Če bodo kje imeli, seveda. In ja, na koncu bom obupala in vseeno naročila preko spleta, rešitev za vse super lene osebe.

2. Da ne bom samo težila- Thunderstorm gre na Shaolin Kung Fu predstavo v Tivoli!!!!!!!!!! Sooooooo happy :D Moja boljša polovica (:P) se je spomnila, da bi po 5ih letih sanjanja o tej predstavi vendarle lahko šle. Super darilo za rojstni dan!

3. Noge me bolijo. Pa roke. Pa boki. V bistvu vse? Posledica ponovne rekreacije po zelooo dolgem času. Moja leva noga se že nekaj časa pritožuje, moji boki se ne strinjajo z nožnimi udarci v višini glave, moje kosti… se sploh ne strinjajo, glede na pokljanje. Ampak ja, končno en pošten trening po dolgem času. Presneto, čisto sem brez kondicije. Saj bom naredila izpit za ta pas ja… enkat huh. Resno rabim nekoga, da me brca v rit, da zmigam te svoje lene okončine k telovadbi.

4. Ne da se mi učit. Surprise, surprise! Saj ne da je izpit čez manj kot teden, pa potem še eden in še eden… Ampak ane. Naj pojasnim situacijo:

Če ne veste kdo je to… go and watch LOTR. Če ne poznate te1  meme… jah, potem imate verjetno socialno življenje in ne preživite preveč ur pred računalnikom. Lucky you!

To je v bistvu to. Point te objave je, da se mi ne da učit in nekako moram upravičiti zapravljanje časa, ter dejstvo, da grem na tole awesome predstavo. HELL YEAH! :D

  1. Tega? Kako za vraga se to sploh sklanja… []

Vsega po malo

Že nakaj časa nisem pisala, pa sem se odločila,  da spet malo izlijem dušo na…hm, internet? Tipkovnico? Pravzaprav se ne dogaja nič posebno vznemirljivega, ampak okej.

Začeli so se izpitni tedni. Temu primerno se mi spet nič ne da. No, ta prvi teden sem si vzela frej, ker prej pač nisem imela časa za absolutno nič. Tako sem po nekaj mesecih končno spet šla plavat (moje mišice me konstantno opozarjajo na pomankanje kondicije, auč), uspela priti na kavo z ljudmi, ki jim to obljubljam že zeeeloooo dolgo in končno popravila sobo. In avto. Za avto sem rabila 2 uri, za sobo pa 2 dni. Ja, tako zelo hudo je bilo lol. Pri čiščenju avtomobila se je vmes mimo 3x pripeljal sosed moje starosti, ki je sedaj verjetno prepričan da, a) neizmerno rada čistim svoj avto ali b) sem kronično počasna pri čiščenju avtomobila. Resnica se bolj nagiba k točki b); če ga ne očistiš nekaj mesecev je pač temu primerno umazan ane. No, na zadnje so ga posesali na servisu, mogoče so mi želeli kaj povedati :D A jebi ga. Garaža ni dovolj velika, da bi ga sesala tam, zunaj na -10°C ga pa prav gotovo ne bom. Ampak glede na to, da letos itak ni zime…

Ko smo že na tej točki, kaj za vraga je narobe s to zimo?! A se samo meni zdi, ali imajo res VSE sosednje države sneg, samo mi ne? Če preberem še eno novico o snežnih metežih nekje v okoliških državah…resnično ne bom dobre volje. To vreme počne samo zato, ker je to moj najljubši letni čas. In še ena taka ušiva zima pa se selim na Islandijo! FU, hočem sneg! Zdaj, ne aprila.

Offtopic, kakorkoli, soba. Ja. No, mislim da je manjši uspeh, da se mi niso zaredile miši. Obstaja razlog, zakaj sem rabila 2 dni, da sem jo spravila v spodobno stanje. Ampak v moj zagovor… od doma grem pred 7.00, domov pridem okoli 9ih zvečer. Za vikende delam. Kar imam prostega časa, pišem seminarje. Saj bi rekla, da se učim, ampak to nekako ni šlo skozi. Moje zasebno življenje je pa tako in tako neobstoječe že nekaj mesecev. Fun times!

Ja, ko smo že pri faksu ane… Zakaj točno sploh študiram? Rahlo neugodno se počutim ob dejstvu, da si to vprašanje postavljam vse bolj pogosto. Pa ne me narobe razumeti, saj mi je zanimiv študij, ampak… dolgoročno gledano ne vem, kaj bom imela od tega. Let`s face it, kakšen velik genij ravno nisem in padem (recimo) nekje v zlato sredino, kar se tiče inteligence. Na dober dan. Tako da raziskovalno delo odpade, prav tako kakšen MR. Kaj mi potem ostane? Delovne ozkušnje sicer imam, ampak iz popolnoma drugih področij. In kot je zadnjič ugotovila prijateljica, o faksu nikoli ne govorim s takim navdušenjem, kot o svojem lanskoletnem poletnem delu. Sad, but true. Zakaj se potem sploh trudim?

Ne vem. Ker nisem tip človeka, ki bi kar tako obupal. Oz bolj ustrezno bi bilo, če rečem, da sem trmasta. Če sem prilezla čez 3 leta, lahko prilezem še čez 2. Vraga, saj nisem tako zabita, samo kronično se mi ne da zadnje čase (zadnji 2 leti…)+ zanima me preveč stvari, da bi se posvetila samo eni. Glaven razlog, zakaj me vse skupaj živcira,  je pa pravzaprav ta, da se mi zdi butasto vse vlagati v fax, če so opcije za službo praktično nične. Ja ja, zelo fino je poslušati kako je naravoslovcev malo itd itd. Ampak guess what, še vedno nas je preveč. Ne vem. Morda nisem dovolj pametna, mogoče ne poznam pravih ljudi, mogoče se premalo trudim ali pa vsakega po malo. Kakorkoli, relano gledano, zelo dvomim, da bom po končanem faksu imela službo na svojem področju. Ker za to bi morala vsaj poleti delati v teh vodah, po možnosti v kakšni firmi, kjer zaposlujejo.1

Jaz pa ne delam tega. In niti ne vem, ali je smiselno letos poskušati kaj takega. Vse bolj me tudi psihirajo razno razni prispevki o brezposelnosti, ki se pojavljajo na vsakem vogalu. Berem in slišim marsikaj, od mladih in manj mladih, ki neuspešno pošiljajo prošnje za službo. Poznam sicer tudi ljudi, ki s tem nimajo probelmov, ampak so večinoma a) izredno sposobni, b) imajo izredno dobra poznanstva. Sama ne spadam v nobeno izmed omenjenih skupin in me torej verjetno upravičeno skrbi, kaj za vraga bo čez leto in pol. Pa ne samo zato, ker bi me bilo strah, od kje bom denar za stroške, ampak bolj zaradi tega, ker ne znam ne-delati. Meni se bo doma zmešalo. Meni se meša že, če sem frej 1 teden, kaj šele 1 mesec, ali, boh ne daj, 1 leto. Metek v glavo. Tako da resno ne vem, kaj bi sama s sabo. Se mi sploh splača iskati na svojem področju oz. bojše rečeno ali imam sploh kakšne možnosti za takšno zaposlitev?

Zato me vedno bolj mika, da bi vse skupaj nekam poslala. Seveda ne na vrat na nos, pa vseeno. Gledano realno-kaj bom imela od papirja, če ne bom imela službe? Dejstvo, da bi mi višja stopnja izobrazbe nekoč lahko prinesla višjo plačo, mi čisto nič ne pomaga, če ne bom dobila niti prve službe v solidnem času.  Na tem mestu bi tudi omenila, da mi ni jasno, kaj za vraga nekaterim ljudem ni jasno. Namreč zadnjič enkrat mi je neka malce mlajša sodelvka, ki študira podobno zadevo kot jaz, prijavila, da njo pa predvsem zanima, kakšno plačo bo imela s svojo diplomo. ?!?! Ja madona, a te ne bi rajši skrbelo, kje boš službo sploh dobila?!?! Ja, vsi bi radi soliden dohodek, ampak za prvo službo? Jaz bom vesela, če službo sploh dobim, mi je čisto vseeno, za kakšen denar.

Zato me mika, da bi ubrala drugo pot in rajši tvegala tam, kjer imam vsaj minimalno možnost. Mogoče, mogoče bi imela potencialno letos možnost delati nekje, kjer sem že delala in kjer vedo, da sem pridna za delo. Delo sicer ni isto, kar sem tam že delala, je pa. In bi potencialno lahko bilo nekoliko bolj dolgoročno. Seveda nikjer nimam zagotovila, da bi me dejansko zaposlili, ko mi preteče status, ampak obstaja minimalna možnost. Poleg tega bi me lahko porabili za več stvari, kar verjetno ni napačno. We have a winner, kajne?

Ne vem. Problem je, da če se posvetim eni zadevi, si zaprem pot pri drugi. Če pa delam oboje, bo pa vse na pol, to pa ne pelje sploh nikamor. Bottom line-ne vem, kaj bi sama s sabo. Malce je problem, ker če hočem poslati prošnje jih moram kmalu, za drugo delo pa ne bom zagotovo vedela do začetka poletja. Mi je pa grdo obljubiti sodelovanje in potem vse skupaj zavrniti zadnji hip.

Vraga, kje je prvi letnik faksa, ko je bilo tole vsaj malce bolj oddaljena nočna mora. In ja, jaz se za vsako stvar sekiram v naprej. Ampak taka pač sem. Pa tudi se mi ne zdi to tako zelo oddaljena prihodnost, tako da…

Novice na drugih frontah? Jah. Fax: srednja katastrofa. Vem, da bi se morala več učiti, ne da se mi/nimam časa–> dobim slabo oceno, se sekiram in sem jezna sama nase, ker vem, da je slaba zaradi premalo učenja. Potem pa vsakič jovo na novo. Zasebno življenje: neobstoječe. Mogoče še najboljše v tem trenutku. Nekateri res nismo narejeni za kakršnakoli razmerja. Jebiga.Prav tako mi gre na živce, če se nekdo dela norca iz mene. Še bolj mi gre na živce, če sem toliko neumna, da nasedem. Pa vedno rečem, da ne bom več, pa vseeno delam iste bedarije. Zakaj me že enkrat ne izuči?! Nekatere stvari nam pač niso namenjene, we might as well accept that fact.

Dovolj jamranja za danes, gremo še malo življenja zapravit ob gledanju nadaljevank. Also, not to myself: kava ob 10ih zvečer-not a good idea. No, tudi sicer ne bi šla spat pred 3.00, ampak vseeno. I need to start studying. NOW.

  1. Ja, na tem mestu lahko rečete “ja kdo pa še dela to, kar je študiral! Boš pa kdaj drugič…”. Hja, stavar pri mojem študiju je taka, da gredo zadeve izredno hitro naprej. In se mi zdi, da če ne skočiš na ta vlak takoj, potem si ga zamudil. Za vedno. Že sedaj sem v 1 letu premora pozabila čisto preveč. Če sedaj pustim to področje za 2, 3 leta… ne bom nikoli prišla nazaj. []

Faili tega vikenda

Fail št. 1.:

7. januarja sem v omari odkrila božično darilo, ki sem ga pozabila dati pod smrekico. Pravzaprav edino darilo za člana družine, ki ni dobil samo piškotov. In se mi je zdela res dobra ideja za darilo. No, očitno mi to ni preprečilo, da ne bi pozabila, da ga moram vzeti iz omare, zaviti in dati pod smrekico.

Fail št. 2.:

V nedeljo sem se zbudila ob 8ih. Zvečer. V ponedeljek moram od doma ob pol 7ih zjutraj, jaz sem pa prespala ne samo cel dan, ampak še cel večer?! Seveda je to tudi dan, ko se je moja družina odločila, da me pa enkrat za spremembo NE bodo zbudili, ampak bodo rajši šli na obisk k sorodnikom. Da sploh ne omenim, da bi v tem času morala prevesti 5 člankov za seminar in priti vsaj čez pol snovi za sredin izpit.

Well done me, well done indeed.

Moj avto in njegov življenjski cilj

Pravzaprav bi morala napisati moji avtomobili, zadeva se namreč prenaša generacijsko. O čem pravzaprav govorim? Hja, moja prevozna sredstva na štirih kolesih imajo en velik skupni imenovalec-konstantno me puščajo na cesti, po možnosti na drugem koncu države ali pa vsaj ponoči in sredi zime.

Svoj stari avto imam na sumu, da je štafeto predal mojemu zdajšnjemu avotomobilu. Pogovor je šel verjetno nekako takole: “Hej, pst, stari, pazi tole! Interni dogovor je, da Thunderstorm pustimo na cesti vsaj vsake dva meseca, rajši pa kar vsak mesec. Ampak pazi, prve dva meseca ji daj mir, saj veš, da bo mislila, da je vse v redu! Potem pa začni. Glej, da je vsaj 30km proč od doma in po možnosti pozimi.”

Vam rečem no. Pa sem imela res rada svoj avto, čisto res. Proč sem ga dala, ker enostavno ni bil več v voznem stanju. In sedaj sta minila dobre dva meseca, odkar imam nov/star avto. Je sicer družinsk dediščina, kar pomeni da načeloma vem, kaj se je z njim dogajalo, vendar je vseeno star skoraj 10 let in temu primerno obrabljen.  Ne smem tudi zanemariti dejstva, da letno prevozim kar precej, povprečno 100+km na dan. Vseeno sem pa nekako računala, da bo pa malce bolj zanesljiv no.

No, prvi servis je bil v bistvu 2 dni za tem, ko sem ga dobila. Moj osebni rekord pravzaprav. Ampak ni bilo nič bistvenega, pokvarila sem amortizerje za prtljažnik in mi je padel na glavo. Nič kritičnega pač. Ampak danes, danes se je pa avto odločil, da je dan D in da je skrajni čas, da T. spet preizkusi kako prijetno je čakanje na avtovleko.

Mimogrede, mislim, da bi lahko začela pisati ocene avtovlek. V zadnjih nekaj letih sem namreč preizkusila avtovleke z Gorenjske,Primorske, Štajarske in Ljubljane. Samo še Dolenjska mi manjka od večjih regij! Trenutno sem najbolj zadovoljna z gorenci, ampak tudi štajerci so se izkazali za zelo prijazne. Kakorkoli, danes sem spet preizkušala gorenjsko navezo.

Dan se je zame načeloma končeval ob 5ih zjutraj, ko končam šiht. Prvo prijetno presenečenje je bil seveda popolnoma zamrznjen avto, ampak to itak lahko pričakuješ. No, nisem pričakovala, da bodo vsa vrata tako primrznila, da se jih ne bo dalo odpreti. Ampak! Izkušnje iz lanske zime so me izučile, da vleči kljuko na vso moč ni najbolj pametno, ker se zadeva odtrga… Tako sem vdana v usodo odcapljala nazaj do službe in izprosila steklenico vroče vode, s katero sem odmrznila vrata. Okej, to zadevo sem rešila in sem se lepo vsedla v avto, gretje na polno in šla drzati led s šip. Potem pa nenadoma avto začne spuščati čudne zvoke. Hm. Mogoče bi me v vseh teh letih že lahko izučilo, da če se mi zdi, da je nekaj narobe, potem verjetno tudi je. Ampak motor je delal, lučke niso svetile in T. je lepo odpeljala proti domu.

Lepo sem pripeljala do avtoceste ( s sicer sumljivo glasnim avtom in gretjem, ki se ni hotelo sklopiti, ampak vseeno), vrgla en uč na bencinsko in razmišljala, ali bi rajše ustavila in povprašala če se kdo spozna na te zadeve, potem pa sem se odločila, ah, saj je samo še 15 min in peljala naprej. Napaka. 500m za bencinsko, na AC, kjer je odstavni pas bolj neobstoječ (wtf res) se je prižgala lučka za akumulator. Ah vraga, pa ne že spet.Ker nimam želje, da mi vse skupaj crkne pri 130km/h, sem ustavila ob cesti in se sprijaznila z dejstvom, da pač še lep čas ne bom šla spat.

In potem sem čakala. Avtovleko, da me pride iskat. Seveda je bilo prekleto mraz in preden je dečko prišel, sem bila že pošteno premražena. Še dobro, da sem danes izbrala tople čevlje in bundo. No, za plus dneva lahko rečem, da je bil vsaj avtomehanik/voznik res simpatičen in prijazen. Pa čeprav je zaradi mene delal 2 uri dlje, saj sem klicala ravno ob koncu izmeni. Btw-avtomobilska asistenca je najboljša naložba od vseh zadev, ki sem jih kdaj investirala v avto. Sploh če si jaz in ostaneš na cesti vsaj 3x na leto.

Avtovleka boy mi je tudi povedal, kaj je narobe-očitno se je staknil nek jermen ali nekaj takega? Kakorkoli, dostavil me je do servisa in potem še domov. Namesto ob 6h sem bila doma ob 8h, heh. Sem imela pa vsaj to srečo, da sem svojega mehanika ravno ujela, ko je šel na sprehod s psom. Vsaj to, če mi že crkne avto na poti iz službe, ob 6h zjutraj pozimi in to v nedeljo. Meni vedno crkujejo avtomobili za vikend…

Da pa je dan (drugače je res izjemno lep dan… sonček in zasnežene gore) še malce bolj zanimiv, sem seveda doma spet lahko poslušala kako kronično nesposobna sem, kako ne znam vozit sploh in kako uničim vse, kar mi pride v roke. Moj zagovor: dva mehanika sta potrdila, da je zadeva pač obrabljena in moje mad driving skills nimajo kaj dosti s tem. Ampak nekateri so seveda blazno radi pametni potem, ko je že prepozno. Ah….

Kakorkoli, nekaj ur kasneje sem končno v postelji in neuspešno poskušam zaspati, ker me je mraz dokončno zbudil. Hvala avto!

Na podlagi zapisanega si torej drznem trditi, da imajo moja prevozna sredstva skrivni pakt.  Zima, mraz/tema/oboje in po možnosti drug konec države. Ah šment. Mogoče bi morala razmisliti, ali se ne bi bilo boljše voziti z zrakoplovom ali čem podobnim. Balon? Vsaj ni vse mašinerije heh.

Če slučajno koga zanima katera avtovleka pride najhitreje, kje imajo najbolj luštne fante (jah tipi jebi ga, žensk pač ni v tem poslu :P )… vprašajte mene, saj bomo očitno tekom let obdelala čisto vse avtovleke v Sloveniji.

FML of the day

Ko prideš do točke, ko sam sebi omejuješ svoje že tako skopo socialno življenje, je pa res nekaj narobe s tvojim sistemom. Pa da začnem od začetka.

Včeraj sem do 3.00 zjutraj prevajala članek za seminar, katerega rok za oddajo je v nedeljo1. Posledično sem spala dobri 2 uri (mogoče 3, saj ne vem) in seveda prišla ustrezno zalimana na fax. Potem ko sem opravila vse obveznosti tam, sem prišla domov in se odločila, da grem spat za kakšno urico ali dve, ker sem bila tako crknjena, da mi možgani itak sploh niso funkcionirali. Za trenutni seminar pa potrebujem polno funkcirajoče možganske celice. Seveda jaz zelo redko spim popoldne in posledično sem namesto 1-2 ur spala 4 ure. Počutila sem se sicer veliko bolje, a samo do določenega telefonskega klica. Oseba, s katero se poskušam (neuspešno) dobiti že vsaj 1 mesec (na dolgi rok pa pravzaprav zadnjih 6 let…) me je povabila na večerjo. Danes zvečer. In sem morala zavrniti, ker imam točno 7 ur časa, da napišem seminar, ker imam jutri ob 10ih zjutraj službo, potem me ni cel dan in zvečer sem s sošolko zmenjena, da seminar sestaviva skupaj in pošljeva. Ko sem ga vprašala, če ima čas v nedeljo, je pa rekel, da ga takrat ni več doma. Jaz pa tudi v nedeljo cel dan delam.

Odlično, sama sebi onemogočam že tako okrnjene socialne stike. FML

  1. In šteje kot del ocene izpita []

A je to

Poznate #shitmydadsays ? Zabavna zadeva. Trenutno me ima, da bi začela pisati kaj v stilu “oslarije, ki jih počne moja fakulteta”. V bistvu bi na to temo lahko začela pisati blog že 4 leta nazaj; verjetno bi se nabralo za celo knjigo prigod, ob katerih je moja edina reakcija sledeča:

Torej, današnja zgodbica je sledeča. Pred prazniki (torej, nekje 26., ali 27. novembra) sem si v naši knjižnici uredila geslo za oddaljen dostop. Le ta mi omogoča, da zastonj pridem tudi do nekaterih sicer plačljivih člankov, ki jih potrebujem za študij. Ob tem je gospa v knjižnjici v računalnik vnesla vse moje podatke o trenutnem študijskem letu, saj sem ji dala letošnje potrdilo o šolanju. Vprašala me je tudi po študentski izkaznici, ampak pri nas te dobimo nekje januarja. Ker 3-4 meseci so očitno normalen čas za izdelavo kupa plastičnih kartic. Kakorkoli, na svoj fax sem prišla z novim potrdilom o šolanju in si uredila omenjeni dostop.

In kaj se naredi 31. oktobra? Vsem onemogočijo dostop, ker je kao poteklo članstvo. Torej v edinih 3h dneh, ko sem imela dejansko čas narediti kaj za fax, nisem imela dostopa do virov. Okej, pač v bistvu nič presenetljivega, verjetno je fax spet kaj zafrkni. Grem jaz danes spet v knjižnico in gospo povprašam, kaj je narobe. Razloži mi, da potrebujem potrdilo o vpisu za letošnje leto, ker mi je poteklo članstvo.  Torej, da vidim če sem razumela: 5 dni nazaj sem vam prinesla NOVO potrdilo o šolanju, vse podatke ste vpisali v sistem, ampak ker je bil vmes konec meseca, vam moram to isto potrdilo prinesti še enkrat in vi boste še enkrat vnašali iste podatke? “Ja”. Once again… facepalm.

Pa ne rečem, da bi bili leta 1990, ko so bile razne podatkovne baze še bolj stvar domišljije. Ne, leta 2011 mi na matični fakulteti, kjer hranijo o meni vse možne podatke (verjetno še številko modrca…) pravijo, da moram že drugič v istem tednu prinesti potrdilo o vpisu. Ja a ste vi resni?! Pred prazniki sem te zadeve hotela urediti ravno zato, da bom med prazniki končno naredila presneti seminar. In potem cele praznike nisem mogla narediti nič, ker ste vi kronično nepsosobni za vse birokratske zadeve?!?! Bravo, res bravo. They never fail to fail.

Preveč informacij

A veste, kaj je glaven problem interneta? (Poleg dejstva, da zasvoji bolj kot najboljša Lindt čokolada.1 )Too much information. 3much.4much… You get the point. Tako se recimo vedno, ko imam reees ogromno dela, spravim googlat neko random stvar. In kam me to odnese? Pa poglejmo…

Začela sem z branjem članka na temo “biodeterioration of cultural heritage”, ker je trenutno tema mojega seminarja. V sklopu dela v ekipi, moram prebrati in narediti povzetek osmih člankov. Potem, ko sem se s prevajanjem in povzemanjem prebila do kakšne desetine prvega članka, sem se odločila da, tako, malo za sprostitev, preletim ostale članke.  In sem začela brat nek drug članek. Ga zaprla, ker je bil brezvezen. Odprla tretji članek in dejansko odkrila nekaj zanimivih informacij. Nato sem nadaljevala z branjem, dokler nisem prišla že do kakšene desete citacije. Za tiste, ki vam je prihranjeno branje znanstvenih člankov2-vsak članek, ki povzema delo drugih avtorjev, ima na koncu odstavka, ki ga povzema, v oklepaju napisano kdo so avtorji originalnega članka in letnica izdaje članka. In potem, ko ti iščeš podatke o določeni temi, to zgleda nekako takole:

Najdeš ustrezen članek, začneš brati. Naletiš na prvo citacijo. Preskočiš. Naletiš na drugo, preskočiš. Naletiš na tretjo-ooo lej, tole zgleda obetavno! Googlejmo! Googlaš in najdeš nekaj res ustreznega, kar te odpelje še na tretjo stran in ta na četrto in ta na… Get the picture? Jaz osebno, sem začela s člankom o tem, kako mikroorganizmi poškodujejo kulturne spomenike. Končala sem pa z ustvarjanjem twitter računa, ki ga bom verjetno danes uporabila prvič in zadnjič3 , na katerem se jezim nad točno to zadevo-citiranjem v člankih, ki me potem pripeljejo do neke žnj zadeve in me pustijo še dalj od tega, da bi dejansko naredila kaj koristnega za faks! Tako sem recimo sedaj končala na twitter strani microbiology news, ki me je pripeljala do članka o imunskem sistemu. Uničevanje kulturnih spomenikov vs. imunski sistem. Resno, Thuderstorm? Temu ti rečeš produktivno delo? *sama sebe gleda izpod čela*

Tako kot zadnjič recimo, ko sem iskala…phuh, kaj sem pa iskala sploh, hm? Mislim, da prav tako članke na to temo, končala sem pa pri branju članka o evropejskih golobih in infekcijskih boleznih, ki jih le ti širijo na okoli. Yeah…saj bom napisala ta seminar v tem stoletju ja.

Torej ja, moj point je- na internetu je čisto preveč informacij! In jaz se vedno uspem zgubiti med njimi. Ker sem tiste sorte človek, ki ima zelo kratek “attention span”. In potem klikam vse kar se mi zdi zanimivo ter končam z 20 odprtimi tabi v brskalniku in nič časa za branj vsega, kar sem našla. Potem sledi obvezno bookmarkanje zanimivih strani, ki se potem zgubijo nekje v zaprašenih oznakah mojih brezštevilnih map in oznak za mape, kjer so shranjene povezave na 1000 in 1 internetno stran, ki se mi je enkrat pač zdela blazno zanimiva. Ohja. Nemogoča sem. Ne samo, da zbiram fizične stvari in imam posledično ogromno krame, delam si tudi elektronsko kramo. Internetno kramo. Za to pa že res moraš biti talent no.

Seveda me pa potem obvezno odnese še v pisanje bloga. Ker zdaj skoraj eno leto nisem, ker pač ni bilo faksa in torej nič nujnega za početi. Sedaj je pa faks in se RES moram učiti, kar je seveda perfekten čas za pisanje bloga. Some things never change.

Včasih se vprašam, zakaj razne verske sekte preklinjajo Harrya Potterja? Pravzaprav bi se morali jeziti nad internetom. Ta je pa res pravi root of all evil!

  1. Ampak jaz sem fan Gorenjke. Samo da smo si na jasnem… []
  2. lol, kakšen smešen naziv…skušam povedati, da ne govorim o člankih na 24ur.com no :) []
  3. Djte no, twitter? Resno Thunderstorm, kako globoko še lahko padeš? Zadeva, ki mi omejejuje število črk, ki jih lahko napišem, mi res ni pisana na kožo. []

Hej vozniki!

Poglejmo si tole in naredimo uslugo drugim na cesti. A vas kaj strezni? Ker mi res ne gre nič bolj na živce kot ljudje, ki gredo v slabih vremenskih razmerah na cesto z letnimi pnevmatikami, potem pa vsi stojimi v kolonah, ker se seveda taki pogosto uspešno zaletijo. Res je da še ni 15.november, ampak zadnja leta se mi zdi, da glede manjave gum res ne bi smeli čakati na zadnji zakonsko določeni datum. Še posebej, če se pojavi sneg, kot prejšnji teden.

Sama sem vedno imela navado zamenjati letne gume z zimskimi vsaj v sredi/ konec oktobra. Če ne zaradi drugega že zaradi tega, ker se vozim v službo v nekoliko višje ležeče kraje, kjer te sneg preseneti veliko hitreje, kot sredi Ljubljane. In po nekajletnih izkušnjah sem prišla do ugotovitve, da boljše prej zimski škorenjčki kot potem kriza na cesti. Potem sem pa letos po sili razmeri menjala avto in moje eno leto vožene zimske gume niso šle na novega. Novega, za katerega se je izkazalo, da ima tudi letne gume čisto zanič.1 In potem gre Thunderstorm prvič v dežju z novim avtom na cesto in jo skoraj kap, ker prekleta zadeve nima nobenega oprijema na cestišču. Prvič v življenju me je bilo strah voziti v dežju, pa sem navajena na vožnjo v poledici in s 50 cm snega na cesti. Seveda sem se takoj odločila, da to ne gre nikamor in da bom kar sedaj dala gor zimske gume, ker novih letnih pač nima smisla kupovati konec sezone. No, in potem jaz lepo naročim gume, se zmenim za monatžo… potem pa gum ni in ni. Pravzprav je zgledalo nekako tako: T. v petek naroči gume, oblubijo ji, da bodo najkasneje v torek. T. v sredo že rahlo živčna kliče, kaj je z gumami? Gum še ni, ne vedo kje se je zataknilo. Četrtek-sneg. In T. z letnimi gumami. Vrag na vasi!!! Potem sem se resno zanimislila sama nad sabo, kako sem jaz kaj boljša od idiotov z letnimi gumami sredi zime, če grem sama ob napovedanem snegu na cesto s takimi gumami?! No, na srečo na poti v Lj ni bilo snega, je samo deževalo. Malo manj sreče sem pa imela na poti nazaj, ko je bila na cesti čmokudra. Glede na to, da smo vozili 50km/h po avtocesti, sicer verjetno nisem bila edina s slabimi gumami, ampak ta izgovor bi mi kaj malo pomagal, ko bi razbila avto v prvem grabnu.

Tako da ja, zdaj imam nove zimske gume in mi drugo leto nič ne bo preprečilo pravočasne menjave. Upam.  Zdaj pa lahko začnem šparati denar še za nakup novih letnih. Ah.

  1. Nauk meseca-tudi če menjaš prevozna sredstva znotraj družine, preveri, kaj ti podtaknejo. []

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »