Arhivirana sporočila kategorije 'Tečnarim o...'

Zdrave sladice? A se vi hecate z mano?

Danes se bom malo razpisala o zadnja leta očitno popularnem trendu, da mora praktično vsaka hrana imeti napis “eko”, “bio” “z antioksidanti/vitamini/malo maščob/brez sladkorja” itd. Potem pridemo do takih absurdnih napisov kot je čokolada brez GSO. Ko sem na zadnje videla te prodajalce me je resno mikalo, da bi jih vprašala, če oni sploh vedo, kaj je to GSO? In če jim morda ni jasno kako deluje biologija. No, to jim več kot očitno ni, ker drugače pač ne bi pisali takih bedarij. Ampak pustimo to tematiko za kdaj drugič, danes imam na tepeti “zdrave sladice”.

Zdrava sladica? A ste vi resni? Jaz imam svoje sladice rada nezdrave-z obilo sladkorja in maščobe, ker je to pač sladica, ne glavni obrok v dnevu. Še posebej mi je zabavno, kako ljudje hodijo v verige s hitro prehrano, doma se grejo pa bio eko prehrano, bohnedaj da pomarančni sok ni iz eko pomaranč! Pa saj ste vsi nori no. Ko smo bili mi otroci (zavedam se, da me to v tem hipu postavi v kategorijo starejše osebe, kar je rahlo zastrašujoče, ampak okej), ni bilo nekih posebnih prehranskih izdelkov, nihče ni propagiral ne vem kakšnih prehransko bogatih živil, brez nevemkakšnih maščob in sladil itd. Pa smo čisto v redu gor zrasli, pa pol manj otrok je bilo debelih. Kdo ve kaj vse je bilo v tistih Jupi in Pingo sokcih, pa sem še vedno živa. Še vedno mi je najljubša čokoladka rumova ploščica, s svojim socialističnim ovitkom in sestavinami.

Živc mi je danes potegnila anketa znanca, ki za potrebe nekega tekmovanja razvija nov izdelek s področja sladkih in slanih prigrizkov. Obe anketi, ki sem jih rešila, sta se več kot očitno usmerjali v razvoj še enga izdelka ki bi imel “manj maščob, brez umetnih dodatkov, nič sladkorja”. A vi bi meni resno prodali torto brez sladkorja, po možnosti naj bo še presna in sestavine naj imajo naziv “eko”, stala bo pa 8€ za mini kos? Hvala, ampak ne hvala. Nič nimam proti uravnoteženi prehrani in zdravemu življenju (karkoli že danes to pomeni), ampak da mi pa nekdo prinese muffin brez sladkorja, z manj maščob, z “dodatnimi vlakninami” in dodanimi antioksidanti…mu ga pa vržem v glavo. Hvala, si bom doma spekla izdatno čokoladne muffine, z vsemi možnimi maščobami in sladkorjem, ki ga bom z velikimi veseljem tudi pojedla. Svoje zdrave, s semeni polnjene in brez GSO si pa lahko nekam vtaknete.

Ob tem se spomnim še na en pripetljal v enem izmed znanih lokalov v Portorožu, kjer sem med čakanjem na sladoled (ne-eko in ne-bio, just good old ice cream) ujela komentar fine gospodične “Jaz bi pa naravni pomarančni sok. Ampak čakejte, saj to je NARAVNI sok kajne? Brez kakšnih umetnih primesi?” Ja, te pomaranče, ki so pripotovale iz kdove katere oddaljene dežele in bile kdo ve koliko časa v hladilnicah, so definitivno brez kakršnihkoli primesi, čisto naravno, nič špricano, zdajle so jo odtrgali tamle z drevesa pred lokalom! Folk je nor. Hkrati bi bila pa verjetno za tak sok pripravljena plačati 10€ za 1 dcl. In potem meni ljudje pravijo, da sem nora…

Bottom line: Dozdeva se mi, da so zadnja leta določene kulture postale čisto preveč obesedene z “zdravo hrano”, trgovci pa to na veliko izkoriščajo. Človek se potem vpraša, kaj je na tej točki zdravo? Če bi res radi tako zdravo jedli, je mogoče čas, da si naštimate domač vrtiček in sadovnjak in sami spečete svoje sladice. Jaz bom ostala pri svoji življenski filozofiji: rajši vidim, da me pobere od zamašenih žil in preveč sladkorja, kot pa da me jutri zbije tovornjak in mi bo žal, kaj nisem pojedla  več  mastnih pic  ali čisto nezdravih izdatno čokoladnih tort.  Sladica je ja sladica, to sploh ne bi smelo biti zdravo! Da o raznih presnih tortah sploh ne bom zgubljala besed…

Kam gre moj CV?

Trenutno se poskušam skoncentrirati na značilnosti različnih mineralov, ker je očitno to nekaj, kar moram znati za enega izmed zadnjih izpitov. Zaenkrat kaže, da se bom s temi geologom nedvomno zanimivimi podrobnostmi, ubadala poleti. Saj če bi dejansko imela motivacijo v stilu “prej kot končam študij, prej se lahko zaposlim” in bi vedela, da imam realne možnosti dobiti službo iz vsaj približno svojega področja, bi se še potrudila.1 Tako mi pa nekako kronično primanjkuje motivacije. Nisem edina, vem. Samo po vseh teh letih sekiranja in trudu, da bi pa vse naredila pravočasno in se končno spokala od doma, se ti na koncu zdi malce brezvze vse skupaj.

Kakorkoli, vmes seveda uspešno zabijam čas s povsem drugimi zadevami, med drugim sem se že n-tič spomnila, da resno moram poslati še eno prošnjo za internship, da ne zamudim roka. Pri tem pošiljanju prošenj za službo se vsakič znova spomnim, kako se v bistvu trudim ne deliti svojih osebnih informacij preko interneta, po drugi strani pa v bistvu cel čas pošiljam svoj CV (ki vsebuje praktično skoraj vse o meni, z izjemo številke modrca) popolnoma neznanim ljudem, ki se potem niti ne potrudijo poslati enega generiranega maila o tem, da žal nisem bila izbrana. Človek bi si mislil, da če je nekje razpis in pošlješ praktično vse pomembne inforamcije o sebi random osebi, ki je v življenju nisi videl in je verjetno nikoli ne boš, da si vsaj zaslužiš kratek odgovor? Ampak očitno ne. Saj se zavedam, da za resna delovna mesta (torej ne ravno študentsko delo), dobijo več sto prijav. Ampak če smo v dobi, ko od vsakega podjetja dobivaš milijon mailov z njihovo najnovejšo pondubo (“samo 1x na mesec!”), se mi res ne zdi fer, da si potem ne zaslužim niti vsem poslanega splošno vljudnega zavrnitvenega pisma. Da bi vsaj vedela, da so prijavo dejansko prejeli in jo je morda celo nekdo prebral. Ali pa se tisti mail z vsemi podatki o meni valja v elektronskem predalu neke naključne osebe in bo tam ostal kdo ve do kdaj?

Samo pomisli, koliko prošenj pošlješ v letu? No, to se v danem trenutnku verjetno razlikuje glede na tvojo starost in zaposlitveno stanje, ampak če si nekje pri koncu študija/ravno končal, si verjetno med številnimi srečneži, ki mrzlično pošiljajo svoje CVje na vse možne konce in doma molijo k vsem bogovom in boginjam, da bi jih nekdo povabil na razgovor. Ker to, da dobiš odgovor je uspeh št. 1, to da dobiš pozitiven odgovor je uspeh št. 2 in to da si dejansko vabljen na razgovor, ki traja več kot 10s je uspeh št. 3. Če mi uspe priti do točke, kjer mi nekdo reče “hej, poskusno te vzamemo!”, bom verjetno izzumila nov ples zmage. Enivej, ker sem še v tem prehodnem stadiju, ko še imam možnost delati preko napotnice, občasno optimistično pošljem še kakšno prošnjo za študentsko delo. Ker ane, pri teh dejansko celo iščejo nekoga, za katerega mesto že ni rezervirano. Seveda bi se na tem mestu dalo debatirati o tem, koliko aktualni in ažurirani so oglasi na teh portalih ter kakšne možnosti imaš, da dejansko dobiš kakšne delovne izkušnje, ki so kaj vredne. To zadnje čase namreč neumorno propagirajo “študentsko delo, pot k zaposlitvi! Neprecenjlive izkušnje!” Jah…potem pa odpreš portal in pogledaš oglase in 80% je strežbe. Hvala, iz tega področja imam izkušenj že neomejeno, počasi bi še kakšne vsaj približno uporabne za morebitno redno službo? Pa ne da gledam na tako delo kot manjvredno, mi ni problem delati karkoli drugega, samo študirala sem pa naravoslovje z namenom, da bom dejansko delala kaj koristnega v stilu znanosti. Kako naivno od mene :) Žal tudi nisem tehnični tip človeka, da bi recimo znala nekaj programskih jezikov, ker to pa tudi iščejo. Znam delati samo z živimi in napol živimi stvarmi, kar pa očitno ni aktualno. Spet malce zašla, kot ponavadi. Torej, point je bil, tudi za študentska dela seveda povsod pošlješ CV. In dobiš še manj odgovorov, kot za dejanske razpise. Vsakič ko izpolnjujem še kakšen spletni obrazec za prijavo na delo se vedno spomnim, hm, le kdo bo sedaj dobil vse te podatke o meni in kje bodo končali? Konec koncev je v CVju dejansko vse, kar je ključnega o meni, pošiljam ga pa random osebam po celi državi in izven nje? Brez tega se pa seveda ne moreš prijaviti nikamor. Potem vedno razmišljam, ali ta moj ubogi CV sploh kdo pogleda in če ga, ali dejansko preberejo kaj piše, samo preletijo in si mislijo “ah, še ena povprečna brez omembe vrednih izkušenj” ali pa se posmehljivo namrdnejo ob opisu katerega izmed del, ki sem jih opravljala in se mi zdijo relavantna za prijavo, nekdo v kadrovski pa si misli “eh, kaj bomo s tabo, poglej vse te ljudi z 10 leti izkušenj!”. Mogoče pa samo ostane v nekem elektronskem predalu dokler ga nekdo ne izbriše. Who knows?

S kolegi smo že nekajkrat imeli debate, koliko je sploh važno kako “inovativen” je CV? Koliko gre dejansko verjeti vsem možnim nasvetom, ki ti jih danes ponujajo že na vsakem vogalu in na vseh možnih plačjivih in neplačljivih delavnicah. Ena stvar, ki bi me dejansko zanimala je, kaj pri življenjepisu hočejo videti tisti, ki dejansko koga zaposlijo? Ja ok, če delaš v oglaševanju, oz. karkoli umetniškega (se opravičujem za posploševanje, ni moje področje in vse kar ima karkoli opravka s kreativnostjo je pri meni umetnost :D ) je verjetno lahko tvoja predstavitev nekoliko bolj inovativna in v oči padajoča. Kaj pa vsi ostali? Naj pošljem youtube link do videa z naslovom “pipetiram s skoraj nadzvočno hitrostjo!” Ali morda slikovni dokaz, da sem vešča sterilnega dela in na gojiščih ni plesni? Hm, kaj pa veš, mogoče bom na neki stopnji dovolj nora, da bom dejansko poslala kaj takega. Če moraš pa izstopati, ali kako že? Jaz istopam že itak in itak, žal zaradi povsem napačnih stvari. Ampak boljše kot nič, eh?

Ta kuža ima tak ustrezen pogled za tole objavo, zato si zasluži tole mesto.

  1. Ali bolje rečeno dobiti službo pika. Kakršno koli v bistvu, samo da je plača? []

Produktivnost na temperaturi ledišča

No pa imam spet odveč čas, ki ga lahko zapravim na blogu. Saj bi ga že kakšen dan prej, pa sem se nekako vedno odločila, da kaj pa če rajši ne bi… Danes sem itak že cel dan/noč neproduktivna, tako da res nima smisla kvariti čisto neproduktivnega dneva s produktivnostjo. Te mi zadnje čase itak kronično primanjkuje.

Kaj torej počnem? Saj v bistvu verjetno nikogar ne zanima, ampak ker se ne izživljam preko fejsbruha se moram pa preko bloga. Tiste 5x na leto, ko se mi da. Uspešno sem prespala cel dan in se zbudila ob 6h zvečer. Ja, to je možno. Imam sicer dva dokaj solidna izgovora, en je ta, da je moj bioritem itak čisto zmešan, drugi pa, da sem šla spat ob nekje 10ih dopoldne. Optimisti bi se zdaj hahljali v stilu “eheheh a je bla dobra žurka?” No, realno gledano pa žal nimam toliko socialnega življenja, da bi bila kjerkoli do 10ih dopoldne. Sem imela nočno, potem mi je pa do konca knjige manjkalo ravno še nekaj 100 strani in sem seveda morala končati dotično knjigo. Čeprav me sedaj jeza, ker nimam zadnjega dela trilogije, čeprav sem si jo na knjižnjem sejmu ogledovala. Ampak letos sem sama sebe pripravila do razumnega dogovora, namreč da reees ne rabim tako nujno teh knjig in da sem si v zadnjih nekaj letih že kupila večino “must have” zadev. Knjige, ki jih bom prebrala samo 1x pa pač ne rabim imeti doma. Bomo počakali tisti 2 leti, da pridem na vrsto v knjižnici. Sem si pa privoščila en strip Asterixa in Obelixa, malce za dušo. Ne najnovejšega, tisti je bil samo v trdi vezavi in toraj s temu primerno ceno. Sem zadnja leta prešla na kupovanje skoraj izključno mehkih platnic, ker so pač občutno cenejše. Z nekaj izjemami seveda, določene knjige si zaslužijo, da zanje dam manjše premoženje. Ravno zadnjič me je sodelavka spraševala, kaj si jaz sploh privoščim in po nekaj mozganja sem prišla do odgovora: knjige in tortice. Dream big! No ja.

Kakorkoli, ker sem vstala takrat, ko večina ljudi je večerjo, je sedaj seveda ura okoli 4ih zjutraj in sem daleč od tega, da bi bila zaspana. Poleg tega sem zaradi neke nemarne viroze zadnje nekaj dni tako in tako preležala/prespala in imam posledično postelje čez glavo dovolj. Čeprav resno ne smem zboleti spet/še bolj pred novim letom, ker ne bo nič kaj zabavno delati z vročino. Mislim, da mi vesolje lahko nakloni vsaj zdravje na novoletni dan, če sem že za božič1 dobila sledeče: spala nič celo noč zaradi bolečega grla, cel dan pekla slaščice, imela plan se ustaviti še na dveh koncih pred službo in uspešno ostala s pokvarjenim avtomobilom 500 m od doma. V dežju, doh. Kaj si lahko človek želi lepšega, kot glavobol, dež in pokvarjeno sklopko na božični večer? Lucky as always. Torej, mislim da si upravičeno zaslužim spodobno novo leto. S spodobno mislim brez vročine, glavobola ipd, z zmerno količino dela in solidnim vzdušjem v službi ter kakšno snežinko. Prosim prosim prosim, a lahko dobim sneg?? Ne rabim nobenih daril, bi pa reeees rada sneg! Lani sem končno kupila smučarsko čelado pa je doživela komaj nekaj smučanj, letos bi jo res rada malce bolj izkoristila.

Uau, samo meni pa vedno uspe zaiti na vsaj štiri ločene teme preden pridem do bistva… ni čudno, da mi pravijo, da nikoli ne utihnem. Torej, namesto da bi sedaj počela karkoli produktivnega, torej brala karkoli za magisterij oz naredila sploh karkoli povezano z mojo tematiko, saj me članki žalostno čakajo že pol leta in nič od mene, jaz sedim tukaj in se odločam kateri film bom pogledala. Nočni spored na National geographicu in ID Discovery namreč vem že na pamet. Lahko bi tudi končno popravila CV, ga prevedla v angleščino, oddala tisto prošnjo za internship, si priskrbela sliko, na kateri ne jem ali grozim ljudem… Lahko bi popravila profil na LinkedIn, kar tudi odlašam že pol leta ali karkoli podobno produktivnega. Mogoče končno spet ponovila kakšno lekcijo nemščine na Duolingo (btw luštna stran, priporočam!). Ampak nene, se bom rajši sama sebi smilila, kako ne vem kaj naj s sama s sabo in delala še enega izmed mnogih planov v stilu “saj bom vzela svoje življenje v roke in naredila to in to in to”. Namesto tega pol časa gledam dokumentarec o smeteh (zanimivo-Plastik fantastik, google it), zraven pa brskam po oglasih za delovna mesta in že v žnjto ugotavljam, da v Sloveniji pač nikoli ne bom dobila službe, ki si jo želim. Oz. ne bom dobila službe pika. No mogoče pa sploh ne vem kaj bi rada, tudi to je opcija. Ampak nekako od daleč se mi vseeno sanja v katero smer bi rada šla, edini problem je, da tu ne vidim nobene opcije za to. Zahvalim se lahko pa tudi sama sebi, ker vedno delam 10 stvari pa nobeni se ne posvetim 100%. Ali me pa nobena ne zanima dovolj, da bi se ji posvetila, hm. Bolj verjetno je, da se še vedno ne znam odločit, kaj bi rada. Po eni strani bi rada poizkusila čim več stvari, po drugi mi je pa jasno, da če želim biti res dobra v nečem je skrajni čas, da vložim več časa v to. Včasih bi se kar nekam poslala, ker imam 100 idej kaj bi lahko, pa nič ne naredim. In potem se vrtim v krogu smiljenja sami sebi in zganjanja fovšarije nad drugimi (sama pri sebi seveda, na glas se ne spodobi). Pa prekleto dobro vem, da se samo od sebe ne bo nič uredilo in je treba kaj migniti za to, samo do tega miganja pa potem ne pridem. Bom po novem letu! Upam.

Torej kot rečeno, blazno produktiven dan. Lahko si napišem še 1000 in 1 listek, kaj vse moram narediti, pa bom na koncu vseeno končala pred računalnikom, nejevoljno pogledala omenjene listke in se odločila, da še destič danes preverim, če je kaj novega na 9gag. Meni res ni pomoči.

  1. pa to se menda piše z velikim B ane? ne bom, iz principa []

Vse lepote javnega prevoza v naši prečudoviti državi

Nedolgo nazaj sem se tako kot verjetno še marsikdo, veselila novice o bistveno cenejših vozovnicah za javni prevoz za dijake in študente, ki med drugim omogočajo nakup vozovnice tako za vlak/avtobus, kot tudi za mestni promet. Meni bi sicer to prišlo zelo prav nekaj let nazaj, saj fakulteto letos zaključujem, a ker seveda tako kot večina nisem ravno pri denarju, sem si rekla »ah, bom pa vsaj to zadnje leto malce prihranila na prevozu.« Tako sem si omislila mesečno karto za Slovenske železnice ter nameravala vzeti tudi mesečno Urbano za mestni prevoz. Tu pa se veselica šele dobro začne.

Seveda nisem naivno pričakovala, da bo v Sloveniji javni prevoz v vsaj približno bližnji prihodnosti urejen podobno kot v drugih evropskih prestolnicah. Kje pa, za enotno karto za ves javni prevoz bomo verjetno potrebovali še nadaljnjih 10 do 15 let, potem bomo pa to oglaševali kot največji dosežek. Verjetno nekako tako, kot bi se v dobi optičnih povezav hvalili, da smo končno dobili internet preko telefonske linije. Ampak pač, Slovenija. Smo navajeni, gremo naprej. V vseh letih šolanja sem se navadila na avtobuse, ki odpeljejo mimo postaje, na kateri stojiš v največjem nalivu, avtobuse, ki zamujajo oz jih sploh ni, Slovenske železnice s konstantnimi zamudami in popravili, kronično pomanjkanje kolikor toliko uporabnih linij ob spodobnem času itd. Kot rečeno, Slovenija. Ampak vrag na vasi, kdorkoli se je spomnil trenutnega sistema kupovanja mesečnih vozovnic si pa zasluži nagrado za najbolj idiotskih sistem, kar sem jih kdaj videla. Ker očitno če na enem koncu poenostaviš, moraš na drugem obvezno zakomplicirati. Drugače bi se že skoraj lahko razglasili, da imamo urejen javni prevoz! Ampak brez skrbi, nimamo.

To, da so bile vrste za vse vrste vozovnic kilometrske ne samo prvi teden v oktobru, temveč še naslednje dva tedna, mi verjetno ni potrebno razlagati. Na srečo sem si vozovnico za vlak lahko kupila na naši lokalni postaji in za to porabila 5 minut. Povsem druga zgodba me je čakala z Ljubljanskim mestnim prometom. Čeprav že imam Urbano, pa nimam prave Urbane.  Rumena ni okej, mora biti zelena, ki je v bistvu nadgradnja rumene. Ker pač ena kartica ni dovolj in jaz seveda nimam prave, bi si morala dati narediti novo. Okej. Ker imam fax na povsem drugem koncu Ljubljane, se mi je zdelo smiselno, da si omislim tudi mesečno Urbano. Ko sem prvič videla vrste sem si rekla, da bom pač malce počakala. Saj dokler je lepo vreme nimam nič proti, tudi če hodim peš 45 minut z enega konca Ljubljane na drugega. V skrajnem primeru bi pač plačala avtobus, še rajši pa grem z biciklom. Sem si rekla okej, bom poskusila drug teden. Še vedno vrste. Žal imam faks praktično čez cel dan, začne se mi pa ob 8h zjutraj, kar pomeni da nekako nimam časa stati v vrsti 2 ure. Potem je bil mimo že skoraj cel mesec in sem si rekla ah nič, bom pač ta mesec brez in si bom konec mesca uredila za oba meseca. Mhm seveda. Pridem danes na avtobusno postajo, končno uspem ujeti prosti čas, odprto okence in ravno še dovolj časa pred odhodom vlaka, ter veselo privlečem na plan izpolnjeno vlogo in potrdilo za vlak od tega meseca. In kaj mi reče gospodična na okencu? Če imam to za oktober? Ja, saj mi prej ni uspelo. Hja, potem pa ne bo šlo, ker danes smo 23ga oktobra, mesečno za oktober bi pa lahko vzela samo do 20ga oktobra. A jo lahko vzamem za november? Ja lahko, če imam novo potrdilo od Slovenskih železnic. Hja, nimam, ker menda lahko kupiš karto šele zadnji teden. Ja potem pa ne bo nič.

Ob tem pridemo do še ene prečudovite pogruntavščine povezane s tem čudovitim sistemom subvencioniranih vozovnic. Namreč vsak mesec moraš prinesti isti obrazec, potrjen za nov mesec. Vsaj za Urbano. Torej, na začetku leta prinesem obrazec potrjen od fakultete, kjer črno na belem piše, da imam celotno študijsko leto status in sem dejansko študent ter mi pripada vozovnica. Slovenske železnice mi izdajo mesečno vozovnico, vendar pa za LPP to ni dovolj. O ne, ne, tako enostavno pa ne bo šlo! Za LPP lahko VSAK MESEC ZNOVA prinesem ENAKO potrdilo, kar pomeni, da lahko vsak mesec znova stojim 2 ure v vrsti za novo mesečno vozovnico ali kaj?!

Dragi LPP, dragi ministri, dragi uradniki… A ste vi res popolnoma nesposobni kakršnegakoli učinkovitega organiziranja, ali se samo res trudite izpasti kot popolni idioti? Ker čestitam, uspelo vam je! Kaj boljšega kot javni prevoz, kjer lahko za eno in isto stvar stojiš v vrsti vsak mesec znova. Sploh danes, ko nam res primanjkuje vseh mogočih tehnoloških inovacij, ki bi morebiti rešile to težavo.

Hvala draga država, še enkrat ste dokazali da smo še svetlobna leta daleč od učinkovitega javnega prevoza. In ne, res ni tako prekleto težko, če se malce potrudiš.

Rabim dopust. Nujno.

Vsake toliko pridem do neke točke, ko bi lahko z golimi rokami zadavila prvo osebo, ki si me drzne pogledati, kaj šele, da mi kaj reče. Pravzaprav niti ne vem, kaj točno me je danes spravilo iz tira, ampak očitno kombinacija PMS+kup obveznosti na faxu+kup obveznosti izven faxa ne deluje ravno blagodejno na moje živce. Tako sem se prej 5 minut drla na osebo, ki jo imam sicer zelo rada, ampak je v bila v danem trenutnku na napačnem kraju, ob napačnem času in z napačnim stavkom. Včasih presenetim sama sebe.

Kako veš, da se res dereš in se te ljudje ustrašijo? Ko dobesedno vsi v dveh prostorih obmolknejo in te gledajo, kot da si priletel z Marsa. Happened today. Let`s just say da mi je malce počil živec. Majčkeno. I snapped. Pravzaprav niti ne gre za en posamezni dogodek, ampak nekako se stvari povežejo v verigo dogodkov in potem imaš enostavno vsega dosti in se začneš dreti na vsakogar, ki ga prinese mimo. To se mi sicer dogaja dokaj pogosto, ampak ponavadi ne pred random ljudimi, ki me spoh ne poznajo. Potem se pa vprašam, zakaj me imajo za zmešano… Oh well.

Kakorkoli, resno rabim dopust. Tako kronično imam vsega dosti, da bi najrajše šla do vsakega profesorja posebej in jim rekla, da si svoje seminarske lahko zatlačijo v rit. Kar seveda ne bi bila ravno pametna poteza v zadnjem letniku fakulete, ampak ja… *Vzdih*. Saj vem, da ko bo tega leta konec, si bom še želela, da bi lahko šla nazaj. Ampak ta hip imam tako kronično dovolj vsega, da bi lahko zmlela v prah katerokoli živo bitje na tem planetu.  Danes je malo manjkalo, da nisem nekomu zabrisala svojega mobitela v glavo.  Naslednja ideja je bila, da ga zagrabim za vrat in pribijem ob steno ter se derem nanj dokler ne naredi, kar sem mu že 10x naročila. No, vsaj tega me je moja najboljša prijateljica odvadila, drugače bi verjetno že končala v kakšnem zavodu.

Grem se malo sporazumevati z boksarsko vrečo, mislim, da danes ne bom preveč produktivna s seminarji.

Odklop

Mislim, da bi bila trenutno najbolj primerna besedna zveza za naslov “I am losing it“, ampak ostanimo pri slovenščini. 2 lekadola, skodelica kave, neomejena količina čokolade… še vedno imam glavobol in še vedno nimam pojma od snovi za jutrišnji izpit. Saj roko na srce, v eni noči se ravno ne bi naučila, ampak če sem prave volje, se v 10ih urah lahko naučim marsikaj. Zadnjič recimo cel izpit. Več sreče kot pameti, ampak hej… Kakorkoli, trenutno imam tako čez glavo vsega1, da se mi ne da niti pisati plonkcev. Ker itak nima smisla, ker če bi obstajalo tekmovanje v tem, koga najprej dobijo pri plonkanju, bi jaz zmagala na celi črti. Ker ne znam, prisežem. Sem neverjetno nesposobna za plonkanje. Ne vem, ali ima opraviti s tem, da me je na smrt strah (in sram), da bi me dobili, ali pa s tem, da se tega praktično ne poslužujem. V vsakem primeru mi res ne gre od rok.

Malce osebne zgodovine plonkanja: v OŠ se mi ni dalo učiti miselnih vzorcev o deževnikih in medvedih, ker so se mi pač zdele nepotrebne informacije (eheheh…) in sem si pač napisala kilometrske plonkce. Strateško sedenje v zadnji klopi je pripomoglo k uspešnemu prepisovanju. Potem sem nekje med izdelavo še enga izmed mnogih plonkcev ugotovila, da sem se pravzaprav zadeve naučila med tem, ko sem pisala plonkec. S tem so se tudi končali moji plonkarski dnevi. Okej, občasne formule pri fiziki (matematične sem si načeloma zapomnila, go figure), drugače pa ne. Poleg tega sem imela prelepe ocene, da bi si kvarila ugled s tako dejavnostjo. No, na faksu se pa tega načeloma ne poslužujem, ker rajši padem zaradi neznanja, kot pa da me profesor dobi s plonkcem. Bi se vdrla v tla od sramu… Ampak kako že gre tisto, desperate times call for desperate measures? Pa smo tam, kjer ni muh. Ampak kot rečeno, še izpiskov se mi ne da pretipkati na računalnik in pomanjšati na komaj berljivo pisavo. Če vem, da ne znam, pač ne znam in nobena količina nedovoljenih pripomočkov mi ne bo pomagala. Biosintetskih poti si žal ne moreš izmisliti, vsaj ne, če tvoj profesor res obvlada zadevo…

Seveda bi čas, ki ga zdajle zapravljam za pisanje, lahko uporabila za učenje. Ampak problem je, da ko se spravim, itak v roku 10ih minut končam in strmim v zrak,  ali pa random klikam internetne strani, ki sem jih že 100x videla. Ker lets face it, I am going to fail. Ohja. Mogoče če napišem črno na belem, bom potem dojela? Ker dejstvo je, da jaz nisem preveč dobra pri priznavanju dejstva, da mi nekaj ni uspelo. Še nikoli v vseh letih šolanja nisem pogrnila letnika in dejstvo, da ga letos bom, je rahlo boleče. Rahlo. Poleg tega to pomeni, da očitno nisem sposobna žonglirati z vsemi stvarmi, ki si jih naložim, hkrati pa tudi ogroža moje dolgoročne plane, ki so bili nekako v stilu končati fax in se spokati od doma do 25ga. Leta ja. No ja, ti obračaš življenje obrne ali kako že? Zdaj bi verjetno lahko krivila vse po vrsti, ampak dejstvo je, da sem si kriva sama. Okej, lahko bi imela malce več sreče z določenimi zadevami oz. malce manj nesreče, ampak tukaj pač nimam kaj. Vprašanje je, kaj pa sedaj?

Obljubila sem si, da se do srede septembra s tem ne bom ubadala, da bom šla na težko pričakovan dopust, ki ga čakam že eno leto in se potem ubadala s posledicami. Ampak jaz pač nisem človek, ki bi živel z danes na jutri. Tako sem si že vsaj 15x v enem dnevu premislila, kaj pa sedaj. Dejstvo je, da bi sicer rada končala šolo, ampak še rajši bi šla pa delat. Edini problem je, kje dobiti službo? S svojo super izobrazbo in neustreznimi delovnimi izkušnjami imam res prav neprecenljivo izhodišče. Sigh. Ne vem kdaj tekom let sem si vbila v glavo, da če si priden in vztrajen ti uspe, ampak nekdo bi mi moral dati reality check. Rahlo do pretežno do zelo slabo prenašam dejstvo, da sem več kot očitno pogrnila na izpitu, ki se mu reče “karierna pot”, pa še na tistem “zasebno življenje” pa še kaj bi se našlo. Mogoče bi bilo najboljše, če se vsedem na prvo letalo za žnj državo in grem zidat hiše za ljudi brez strehe nad glavo? Bom vsaj za kaj koristna. Ker očitno mi tole res ne gre od rok.

Če mogoče delujem mirno in skulirano okoli dejstva, da od 30. septembra naprej vidim samo eno ogromno črno luknjo…wroooong. So wrong. Vsake toliko me ima, da bi preizkusila koliko se moj avto obnese ob srečanju z drevesom ali zidom, ampak toliko pameti še imam, da vem da je to neumno. Saj ni konec sveta ane, samo malo smo zgrešili odcep. No, razen če so imeli Maji prav in bo 21.decembra res konec sveta :D Ta trenutek bi mi to čisto ustrezalo, edino rabila bi še potrdilo, da vem, da lahko svoje prihranke zapravim za en dolg izlet do Nove Zelandije.

Ah, still feeling like shit. Grem sedaj pogledat še en del How I met your mother in nato poskušati še kaj iztržiti od zadnjih treh ur pred spanjem. Če bom sploh zaspala. Verjetno ne, ampak saj zadnje čase že premetavanje po postelji šteje za spanje.

Adios amigos

  1. Mogoče ima kaj opraviti z dejstvom, da že skoraj 2 meseca ne delam drugega kot se učim, delam in spim… []

Call me maybe?

Jaz res nikoli ne bom razumela nasprotnega spola. No, saj ne da razumem svoj spol, ampak to bolj zato, ker se mi na splošno ne da kaj preveč ukvarjati z ljudmi, pa še dojemam nekako tako hitro kot Sid iz Ice Age.1

Zakaj za vraga me vprašaš za številko, če potem ne pokličeš?! Pa ne rečem nekaj dni, ampak 2 tedna?! Nisem jaz tista, ki težim že pol leta in preko sodelavcev dajem dvomljive namige. Čleovek bi mislil, da če si nekomu všeč, te ta nekdo kao povabi v kino in izprosi številko, da potem bo pa mogoče poklical? Ampak ne, očitno ne. Dajmo še naprej hoditi kot mačka okoli vrele kaše. Pa jaz tega res ne razumem no! Dala sm ti številko, jebemti a lahko pokličeš?! Ne spadam med tiste sorte ljudi, ki si številko izmislijo ali pa jo dajo in se nikoli ne javijo. Če meni nekdo ni všeč, mu to jasno in glasno povem, tako kot povem vse, kar si mislim. Ni ravno bleščeče dobra lastnost, ampak tako vsaj zreduciraš ljudi na tiste, s katerimi se ti splača izgubljati čas in na tiste, s katerimi se ne gre ubadati. Tudi nisem tip človeka, ki bi se vrgla v naročje vsakemu, ki pokaže trohnico zanimanja. Ampak okej, če mi že skoraj leto dni skačeš na okoli, te vsaj približno poznam in si mi simpatičen…jah okej, zakaj pa ne. Ampak če mi rečeš, da me vabiš v kino in izprosiš številko, potem nekako pričakujem, da boš poklical? Jaz res ne razumem, v čem je težava? A mi to nekdo razloži prosim? Zakaj skačeš okoli punce par mesecev, ko končno dobiš številko si pa prevelik pussy, da bi poklical? Saj ne grizem, madona. No, tudi, če je potrebno, ampak načeloma… Če ne bi hotela s tabo ven, ti ne bi dala ševilke. Simple as that. Še celo povedala sem, kdaj me ni doma. Tiste uboge 4 dni letošnjega dopusta. Ampak ne, očitno to ni dovolj? Najboljše da jaz skačem za tabo ali kaj?! Not gonna happen. Nisem jaz prosila za cifro, niti nimam tvoje, nisem jaz povabila v kino, torej…Pa sploh se nisva vmes videla že vsaj 4x.

Resnično me zanima, ali imam samo jaz tako neizmerno srečo, ali vedno rabite 1 mesec, da pokličete?! I do not like waiting. No, saj ne da sem čakala. Če bi čakala na tole povabilo bi presneto zadevo že nehali predvajati v kinu, preden bi se ta človek zmigal. Ampak me vseno zanima, ali je to univerzana zadeva, ali imam pač jaz neverjetno srečo?

Mogoče se je pa ustrašil? Glede na to, kakšne volje sem bila zadnjič… še Godzila bi bežala pred mano, tako kot so tudi vsi, ki so imeli vsaj kanček zdrave pameti. Ampak hej, en dan na mesec sem menda lahko slabe volje?! Pa ne bi rekla, da me nikoli prej ne bi videl super slabe volje… Ohja, še ena izmed stvari, ki mi res nikoli ne bodo jasne. A je to pač po sistemu, ko nekaj dobiš te pa ne zanima več? Samo v tem primeru ne razumem, zakj si še vedno ves prijazen in jamraš, da sem ti všeč, hkrati pa nisi sposoben iti na kavo? Res bravo.  Imaš cifro, use it! Ali pa mi daj mir. Ker če kaj sovražim, so ljudje, ki se ne znajo odločiti, kaj bi radi.  In očitno imam neizmerno srečo, da vedno naletim prav na take.

  1. Btw- huda risanka, ena redkih, da je 4. nadaljevanje še vedno smešno. []

Pakiranje, mala nočna mora

Jutri grem na dopust. Končno! Pravzaprav grem na dopust čez dobrih 7 ur in seveda jaz ne bi bila jaz, če bi se spravila pakirati vsaj kanček bol zgodaj. Ampak problem je v tem, da iz dna srca sovražim pakiranje. V tem trenutku si res zelo želim bit mož. Ali partner od neke ženske. Zakaj? Ker jim vedno spakirajo žene! Redke so izjeme med pripradniki moškega spola, ki jih jaz poznam, da si pakirajo sami. Vsem ostalim, predvsem starejši generaciji, spakira žena. Žena zlika, vzame vse, kar naj bi se vzelo s sabo, se odloči kaj vzeti, zloži in spakira. Hudič je, ker nisem mož, nisem razvajen sinček in nisem srečnež s prijazno punco, torej si moram pakirati sama. Hudiča.

Že iz navade si vedno pripravim seznam. Da ne bi kaj pozabila (ker v 21. stoletju se res sesuje svet, če pozabiš zobno pasto in potuješ v kakšno evropsko prestolnico, tam so zobne paste res dragocena in težko dosegljiva dobrina!), če grem na daljše potovanje pa naredim seznam, zato da ne pozabim česa na destinaciji :D In ja, rahlo si kompliciram življenje, rahlo. Kakorkoli, seznam je najmanjši problem. Večji problemi so: a) odločiti se, kaj vzeti sabo, brez da bi napolnil 3 potovalke1, b) zlikati izbrano, c) spraviti v kovček. Predvsem zaradi točke b) vedno do zadnjega odlašam pakiranje. Ker se mi kronično ne da likati. Sovražim likanje. Ampak sovražim tudi pomečkane obleke. Čeprav na koncu, ne glede na to, kako prekleto zadevo zložiš, bo vedno pomečkana. Ampak lažje preživim par črt, kot izgled pomečkanega kuhinjskega srveta po enem tednu uporabe.

Zdajle je super praktični primer, kaj vse počnem, kadar bi morala pakirati. Pišem blog. Ker to je res esencialno za jutrišnje potovanje. V sosednji sobi me čaka kup cun, jaz pa se poskušam racionalno odločiti, ali bi vzela kavbojke (“za vsak primer”) ali ne (“itak bo 30 stopinj”). Resnici na ljubo-kavbojk nisem imela gor že 2 meseca, tako da res ne vem, zakaj za vraga sedaj kompliciram z njimi.2  Ampak to sem pač jaz. Naslednji problem so čevlji-nekaj udobnega za pohajkovanje, ampak kaj pa, če bo dež? Edini, ki ne premočijo so pri 30ih stopinjah smrt za noge. Edini udobni premočijo v pol sekunde. Sovražim, če me zebe v noge. No, majice in puloverji so zadnji problem, ker jih imam tako malo (spodobnih), da nimam veliko maneverskega prostora :D Živcira me dejstvo, da VEM, da bom na koncu cel čas skakala na okoli v najljubši kikli, ostalih 3/4 oblek bom pa neuporabljenih prinesla nazaj. Ampak živelo kompliciranje!

Fascinira me tudi dejstvo, kakšne zanimive prioritete imam glede tega, kaj je prvo na seznamu. Ne, ne gate ali majice, prvih nekaj mest zasedajo: potrdilo o plačilu, kartice, zdravila (no ok ta je sprejemljiva), očala, mp3, računalnik, polnilec za računalnik, polnilec za telefon, USB kabl itd. Torej, briga me če pozabim cunje, glavno da imam vse polnilce! In telefon, bože nedaj iti brez telefona. Ohja, človek se malce zamisli. No, ampak sem vseeno praktična-denar in zdravila so med prvimi 3mi! Moto moje mame je bil vedno: “Vzemi dokumente, zdravila in denar, ostalo dobiš za denar!” :D V bistvu res, ampak nekako ne bi rada skakala na okoli in iskala modrcev po random mestu, ker jih že tako čisto pretežko najdem. Ampak point taken.

V glavnem, pakiranje za dopust je nočna mora. Kakšna sreča, da grem letos samo 1x na dopust!

  1. kakšna tipična ženska, kar rahlo sram me je []
  2. Ker bo mogoče dež! In 15 stopinj! In navadne hlače res premočijo… []

First world problems

Kaj se zgodi, ko Thunderstorm po študijsko napornem letu planira večerne koktejle s prijatelji, celo uspe dobiti večino ljudi, da imajo čas, jih prepriča da se prilagodijo na datum, ko lahko tudi ona pije, ker je naslednji dan frej? Food poisoning happens, how ironic.

Cel teden sem komaj čakala, da bom po enem letu končno spet “šla ven” v pravem pomenu besede, ne samo za 2 uri na kavo. First world problems, saj vem. Ampak ko celo leto nimaš absolutno nič časa, ko te septembra čaka še cel kup izpitov, čeprav si se že sedaj celo leto zajebaval z vsem možnim, potem res komaj čakaš vsaj kakšen dan off, da malo pozabiš na zadeve in uživaš. Today should be that day. Ampak ne, ne ne ne. Ker le zakaj bi Thunderstorm en dan uživala, če se lahko v službi zastrupi s hrano. Itak. Celo prekleto leto jem v službi, kdaj se mi to naredi? Na en prekleti dan, ko se zmenim s prijatelji za koktejle. Pa še tak lep plan sem imela, iti z javnim prevoznim sredstvom, ker drugače vedno brez izjeme jaz vozim in seveda poslednično nikoli ne pijem. Joj. Jezna. Jezna, jezna, jezna. Še toliko bolj, ker je zadnje leto praktično nemogoče dobiti ljudi na kup za kakšno družabno aktivnost. In ko mi enkrat končno uspe, moram jaz zadnji hip  odpovedati udeležbo.

Vesolje I know you hate me, I hate you too. Go to hell.

Malo mešano na žaru

Kaj pa jaz kaj počnem zadnje čase? Razen da pustim blog samevati in ga bom atm uporabila za filtriranje svoje…jeze, razočaranja, whatever u call it. PMS? Tudi lahko, why the hell not.

Hja, večinsko nekako takole: med tednom se nekaj trudim s faksom, kjer imam obdobja “ah saj bo” in obdobja “zakaj točno ne pošljem vsega skupaj k vragu?” Potem se nekaj trudim učiti, zaradi izpita vzamem frej vikend in ne delam, zato da lahko edina padem dotični izpit in od vseh, ki so mi prej tako vztrajno govorili “ti boš itak naredila, tebe ma ful rad! [profesor]” dobivam pomilovalne poglede in vprašanja “ja kaj boš pa sedaj??” Ja konec sveta bo, ddd? A ni to vedno, ko ne narediš izpita? Doh. Zbiram vse igračke, da jih lahko vzamem s sabo na drevo in ne pridem več dol.

Mislim, saj ne da sem super skulirana okoli dejastva, da imam zdaj še 3 super težke izpite za poletje (poleg še 2h ali 3h), ampak roko na srce… nisem se kaj pretirano zavzeto učila oz. sem se učila napačne stvari in torej ni kriv profesor ampak moja nedisciplina zadnje čase. Rahlo hecno mi je sicer, da sem od 30+ ljudi v letniku ena izmed 4ih, ki je uspela rešiti čisto logično nalogo na kolokviju, ampak ker se pač nisem napiflala na pamet skic določenih aparatur, pač nisem naredila izpita. Ker zakaj bi razumel procese, če se lahko učiš na pamet! Juhuhu.

No, pa dejstvo, da mi do konca 5. knjige G.R. Martina manjka še kakšnih 200 strani in se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, tudi ni kaj prida pripomoglo k bolj zavzetemu študiju. Ah ja, na isti dan kot izpit je bil tudi eden izmed večjih projektov, katerega glavna organizatorka sem bila jaz. No vsaj dotični projekt je super uspel in sem reees zadovoljna ker smo se imeli super fino fajn =) Sicer sem cel dan prenašala mize, table, klopi itd. na okoli in konec dneva pobirala plastične kozarce in ovitke od bombonov ter po 15ih urah dela padla v posteljo ob 10h zvečer. Ampak totally worth it, ker je bila to edina dobra stvar v zeloooo dolgem času.

Ko ti gre na vseh področjih super fino fajn [preberi to s sarkazmom], se seveda še v službi menjajo šefi in vsak dan poslušaš, kako bodo odpuščali, kako bomo imeli mogoče 4 šihte na mesec itd. Ok saj meni je to študentsko delo, ampak ga opravljam že približno 6 let in sem rahlo navazana na vse skupaj. Saj imam ups and downs, kot povsod, vendar mi je delo (kljub občasnih izpadom) všeč, s sodelavci se dobro razumem in plača je za naše konce solidna (recimo no..). Vendar v tej firmi dela še pol moje familje in če gre vse skupaj v tri pisane marjetice se nam pač ne piše ravno rožnato, sploh mojemu delu družine ne. In ja, to me rahlo živcira. Rahlo. Saj ne, da lahko kaj naredim okoli celotne situacije, a vseeno. Mogoče bi si morala končno poiskati drugo delo. Ampak kot rečeno, tu mi je všeč (kolikor toliko) in predvsem sem imela že vse splanirano za poletje. Sedaj pa kaže, da bom mogoče rabila novo službo do konca poletja in se mi vse skupaj, spet, sesuje v prah. Aja ne, nimam planov za dopust, ker itak nimam ne časa ne denarja za to.Ampak vse ostalo pač… Bolj ko skušaš biti produktiven, manj uspeha imaš pri tem, očitno.

Aja v prostem času pa lahko še od sorodnikov poslušam, kako sem butasta ker sploh študiram, ker le kaj imam od tega! Hja, saj to ane. Mi pa to govori nekdo, ki v življenju ni napisal prošnje za delo, ker je udobna službica čakala nanj. Ampak to sem samo jaz neumna, ker študiram, pa neumna sem ker delam, kar delam, pa neumna sem, ker še vedno živim pri starših. Kul, fino da vem. I love u too.

Včasih se vprašam, a sem jaz res tako nesposobna, ali enostavno nimam sreče, a sem premalo odločna, ali vsega po malem? Ironično je, da mi res ni noben problem delati in v bistvu si sploh ne predstavljam ne-delati, ampak glede na trenutno situcaijo bom očitno na koncu ostala brez vsakega dela in potem…no potem se mi bo pa res odpelajo. Saj vem, da je večini ljudi pač služba služba, oddelajo tistih 8 ur (tisti “srečneži” z 8 urnim delavnikom) in je to to. 1 Ampak meni recimo bi bilo pa super fino če bi lahko delala 12 ur, samo da bi mi plača pokrila stroške. Da bi se lahko končno spokala od doma in enkrat v življenju imela toplo vodo za tuširanje. Pa nobenega dretja. Predvsem nobenega dretja in kurjavo pozimi. That would be nice. Tako pa v bistvu visim doma, kao zato ker študiram, zato da na koncu v bistvu ne bom nič imela od tega študija? Ker čisto vsi, ki jih poznam in kogarkoli vprašam, kje je dobil vsaj poletno delo v našem “fohu”, vsi rečejo, da je oče/mama/teta/stric poznal tega in tega. Aha. Super. Res dobra motivacija! Ah.

V bistvu preveč jamram ane? Samo tako neumno se mi zdi, da res rada delam pa bom očitno na koncu brez dela, one way or antoher. V glavnem…ah ja, začela sem pa s tem, da kadar ne delam, delam za fax, zato da lahko potem padem izpite in potem preostale vikende delam, zato da lahko zavrnem nekih 5 povabil na koncerte/kavo/športno udejstvovanje. Ker vsi hodijo ven proti večeru, ko jaz začnem delati. Tako da atm uspešno failam na podrčju izobraževanja in družabnega življenja. Ker itak Murphy ane- ko sem jaz doma nihče nima časa, ko imam službo me pa vsi vabijo ven. What a surprise! Ta zgodba postaja že rahlo stara, pa še vedno me nikoli ne izuči.

Na koncu se res vprašaš, what for?

Naslov nima absolutno nobene veze z ničemer, ampak zakaj za vraga bi jo pa imel.

  1. Srečneži v narekovajih, ker a) se meni zdi boljše imeti daljši delovni čas (jjaja nora sm, get over with) ali vsaj bolj fleksibilen in b) ker vem da imaš ljudi, ki delajo po 12-14 ur na dan za mizerno plačo []

Starejši zapisi »