Arhivirana sporočila kategorije 'Real life'

Odklop

Mislim, da bi bila trenutno najbolj primerna besedna zveza za naslov “I am losing it“, ampak ostanimo pri slovenščini. 2 lekadola, skodelica kave, neomejena količina čokolade… še vedno imam glavobol in še vedno nimam pojma od snovi za jutrišnji izpit. Saj roko na srce, v eni noči se ravno ne bi naučila, ampak če sem prave volje, se v 10ih urah lahko naučim marsikaj. Zadnjič recimo cel izpit. Več sreče kot pameti, ampak hej… Kakorkoli, trenutno imam tako čez glavo vsega1, da se mi ne da niti pisati plonkcev. Ker itak nima smisla, ker če bi obstajalo tekmovanje v tem, koga najprej dobijo pri plonkanju, bi jaz zmagala na celi črti. Ker ne znam, prisežem. Sem neverjetno nesposobna za plonkanje. Ne vem, ali ima opraviti s tem, da me je na smrt strah (in sram), da bi me dobili, ali pa s tem, da se tega praktično ne poslužujem. V vsakem primeru mi res ne gre od rok.

Malce osebne zgodovine plonkanja: v OŠ se mi ni dalo učiti miselnih vzorcev o deževnikih in medvedih, ker so se mi pač zdele nepotrebne informacije (eheheh…) in sem si pač napisala kilometrske plonkce. Strateško sedenje v zadnji klopi je pripomoglo k uspešnemu prepisovanju. Potem sem nekje med izdelavo še enga izmed mnogih plonkcev ugotovila, da sem se pravzaprav zadeve naučila med tem, ko sem pisala plonkec. S tem so se tudi končali moji plonkarski dnevi. Okej, občasne formule pri fiziki (matematične sem si načeloma zapomnila, go figure), drugače pa ne. Poleg tega sem imela prelepe ocene, da bi si kvarila ugled s tako dejavnostjo. No, na faksu se pa tega načeloma ne poslužujem, ker rajši padem zaradi neznanja, kot pa da me profesor dobi s plonkcem. Bi se vdrla v tla od sramu… Ampak kako že gre tisto, desperate times call for desperate measures? Pa smo tam, kjer ni muh. Ampak kot rečeno, še izpiskov se mi ne da pretipkati na računalnik in pomanjšati na komaj berljivo pisavo. Če vem, da ne znam, pač ne znam in nobena količina nedovoljenih pripomočkov mi ne bo pomagala. Biosintetskih poti si žal ne moreš izmisliti, vsaj ne, če tvoj profesor res obvlada zadevo…

Seveda bi čas, ki ga zdajle zapravljam za pisanje, lahko uporabila za učenje. Ampak problem je, da ko se spravim, itak v roku 10ih minut končam in strmim v zrak,  ali pa random klikam internetne strani, ki sem jih že 100x videla. Ker lets face it, I am going to fail. Ohja. Mogoče če napišem črno na belem, bom potem dojela? Ker dejstvo je, da jaz nisem preveč dobra pri priznavanju dejstva, da mi nekaj ni uspelo. Še nikoli v vseh letih šolanja nisem pogrnila letnika in dejstvo, da ga letos bom, je rahlo boleče. Rahlo. Poleg tega to pomeni, da očitno nisem sposobna žonglirati z vsemi stvarmi, ki si jih naložim, hkrati pa tudi ogroža moje dolgoročne plane, ki so bili nekako v stilu končati fax in se spokati od doma do 25ga. Leta ja. No ja, ti obračaš življenje obrne ali kako že? Zdaj bi verjetno lahko krivila vse po vrsti, ampak dejstvo je, da sem si kriva sama. Okej, lahko bi imela malce več sreče z določenimi zadevami oz. malce manj nesreče, ampak tukaj pač nimam kaj. Vprašanje je, kaj pa sedaj?

Obljubila sem si, da se do srede septembra s tem ne bom ubadala, da bom šla na težko pričakovan dopust, ki ga čakam že eno leto in se potem ubadala s posledicami. Ampak jaz pač nisem človek, ki bi živel z danes na jutri. Tako sem si že vsaj 15x v enem dnevu premislila, kaj pa sedaj. Dejstvo je, da bi sicer rada končala šolo, ampak še rajši bi šla pa delat. Edini problem je, kje dobiti službo? S svojo super izobrazbo in neustreznimi delovnimi izkušnjami imam res prav neprecenljivo izhodišče. Sigh. Ne vem kdaj tekom let sem si vbila v glavo, da če si priden in vztrajen ti uspe, ampak nekdo bi mi moral dati reality check. Rahlo do pretežno do zelo slabo prenašam dejstvo, da sem več kot očitno pogrnila na izpitu, ki se mu reče “karierna pot”, pa še na tistem “zasebno življenje” pa še kaj bi se našlo. Mogoče bi bilo najboljše, če se vsedem na prvo letalo za žnj državo in grem zidat hiše za ljudi brez strehe nad glavo? Bom vsaj za kaj koristna. Ker očitno mi tole res ne gre od rok.

Če mogoče delujem mirno in skulirano okoli dejstva, da od 30. septembra naprej vidim samo eno ogromno črno luknjo…wroooong. So wrong. Vsake toliko me ima, da bi preizkusila koliko se moj avto obnese ob srečanju z drevesom ali zidom, ampak toliko pameti še imam, da vem da je to neumno. Saj ni konec sveta ane, samo malo smo zgrešili odcep. No, razen če so imeli Maji prav in bo 21.decembra res konec sveta :D Ta trenutek bi mi to čisto ustrezalo, edino rabila bi še potrdilo, da vem, da lahko svoje prihranke zapravim za en dolg izlet do Nove Zelandije.

Ah, still feeling like shit. Grem sedaj pogledat še en del How I met your mother in nato poskušati še kaj iztržiti od zadnjih treh ur pred spanjem. Če bom sploh zaspala. Verjetno ne, ampak saj zadnje čase že premetavanje po postelji šteje za spanje.

Adios amigos

  1. Mogoče ima kaj opraviti z dejstvom, da že skoraj 2 meseca ne delam drugega kot se učim, delam in spim… []

Call me maybe?

Jaz res nikoli ne bom razumela nasprotnega spola. No, saj ne da razumem svoj spol, ampak to bolj zato, ker se mi na splošno ne da kaj preveč ukvarjati z ljudmi, pa še dojemam nekako tako hitro kot Sid iz Ice Age.1

Zakaj za vraga me vprašaš za številko, če potem ne pokličeš?! Pa ne rečem nekaj dni, ampak 2 tedna?! Nisem jaz tista, ki težim že pol leta in preko sodelavcev dajem dvomljive namige. Čleovek bi mislil, da če si nekomu všeč, te ta nekdo kao povabi v kino in izprosi številko, da potem bo pa mogoče poklical? Ampak ne, očitno ne. Dajmo še naprej hoditi kot mačka okoli vrele kaše. Pa jaz tega res ne razumem no! Dala sm ti številko, jebemti a lahko pokličeš?! Ne spadam med tiste sorte ljudi, ki si številko izmislijo ali pa jo dajo in se nikoli ne javijo. Če meni nekdo ni všeč, mu to jasno in glasno povem, tako kot povem vse, kar si mislim. Ni ravno bleščeče dobra lastnost, ampak tako vsaj zreduciraš ljudi na tiste, s katerimi se ti splača izgubljati čas in na tiste, s katerimi se ne gre ubadati. Tudi nisem tip človeka, ki bi se vrgla v naročje vsakemu, ki pokaže trohnico zanimanja. Ampak okej, če mi že skoraj leto dni skačeš na okoli, te vsaj približno poznam in si mi simpatičen…jah okej, zakaj pa ne. Ampak če mi rečeš, da me vabiš v kino in izprosiš številko, potem nekako pričakujem, da boš poklical? Jaz res ne razumem, v čem je težava? A mi to nekdo razloži prosim? Zakaj skačeš okoli punce par mesecev, ko končno dobiš številko si pa prevelik pussy, da bi poklical? Saj ne grizem, madona. No, tudi, če je potrebno, ampak načeloma… Če ne bi hotela s tabo ven, ti ne bi dala ševilke. Simple as that. Še celo povedala sem, kdaj me ni doma. Tiste uboge 4 dni letošnjega dopusta. Ampak ne, očitno to ni dovolj? Najboljše da jaz skačem za tabo ali kaj?! Not gonna happen. Nisem jaz prosila za cifro, niti nimam tvoje, nisem jaz povabila v kino, torej…Pa sploh se nisva vmes videla že vsaj 4x.

Resnično me zanima, ali imam samo jaz tako neizmerno srečo, ali vedno rabite 1 mesec, da pokličete?! I do not like waiting. No, saj ne da sem čakala. Če bi čakala na tole povabilo bi presneto zadevo že nehali predvajati v kinu, preden bi se ta človek zmigal. Ampak me vseno zanima, ali je to univerzana zadeva, ali imam pač jaz neverjetno srečo?

Mogoče se je pa ustrašil? Glede na to, kakšne volje sem bila zadnjič… še Godzila bi bežala pred mano, tako kot so tudi vsi, ki so imeli vsaj kanček zdrave pameti. Ampak hej, en dan na mesec sem menda lahko slabe volje?! Pa ne bi rekla, da me nikoli prej ne bi videl super slabe volje… Ohja, še ena izmed stvari, ki mi res nikoli ne bodo jasne. A je to pač po sistemu, ko nekaj dobiš te pa ne zanima več? Samo v tem primeru ne razumem, zakj si še vedno ves prijazen in jamraš, da sem ti všeč, hkrati pa nisi sposoben iti na kavo? Res bravo.  Imaš cifro, use it! Ali pa mi daj mir. Ker če kaj sovražim, so ljudje, ki se ne znajo odločiti, kaj bi radi.  In očitno imam neizmerno srečo, da vedno naletim prav na take.

  1. Btw- huda risanka, ena redkih, da je 4. nadaljevanje še vedno smešno. []

Pakiranje, mala nočna mora

Jutri grem na dopust. Končno! Pravzaprav grem na dopust čez dobrih 7 ur in seveda jaz ne bi bila jaz, če bi se spravila pakirati vsaj kanček bol zgodaj. Ampak problem je v tem, da iz dna srca sovražim pakiranje. V tem trenutku si res zelo želim bit mož. Ali partner od neke ženske. Zakaj? Ker jim vedno spakirajo žene! Redke so izjeme med pripradniki moškega spola, ki jih jaz poznam, da si pakirajo sami. Vsem ostalim, predvsem starejši generaciji, spakira žena. Žena zlika, vzame vse, kar naj bi se vzelo s sabo, se odloči kaj vzeti, zloži in spakira. Hudič je, ker nisem mož, nisem razvajen sinček in nisem srečnež s prijazno punco, torej si moram pakirati sama. Hudiča.

Že iz navade si vedno pripravim seznam. Da ne bi kaj pozabila (ker v 21. stoletju se res sesuje svet, če pozabiš zobno pasto in potuješ v kakšno evropsko prestolnico, tam so zobne paste res dragocena in težko dosegljiva dobrina!), če grem na daljše potovanje pa naredim seznam, zato da ne pozabim česa na destinaciji :D In ja, rahlo si kompliciram življenje, rahlo. Kakorkoli, seznam je najmanjši problem. Večji problemi so: a) odločiti se, kaj vzeti sabo, brez da bi napolnil 3 potovalke1, b) zlikati izbrano, c) spraviti v kovček. Predvsem zaradi točke b) vedno do zadnjega odlašam pakiranje. Ker se mi kronično ne da likati. Sovražim likanje. Ampak sovražim tudi pomečkane obleke. Čeprav na koncu, ne glede na to, kako prekleto zadevo zložiš, bo vedno pomečkana. Ampak lažje preživim par črt, kot izgled pomečkanega kuhinjskega srveta po enem tednu uporabe.

Zdajle je super praktični primer, kaj vse počnem, kadar bi morala pakirati. Pišem blog. Ker to je res esencialno za jutrišnje potovanje. V sosednji sobi me čaka kup cun, jaz pa se poskušam racionalno odločiti, ali bi vzela kavbojke (“za vsak primer”) ali ne (“itak bo 30 stopinj”). Resnici na ljubo-kavbojk nisem imela gor že 2 meseca, tako da res ne vem, zakaj za vraga sedaj kompliciram z njimi.2  Ampak to sem pač jaz. Naslednji problem so čevlji-nekaj udobnega za pohajkovanje, ampak kaj pa, če bo dež? Edini, ki ne premočijo so pri 30ih stopinjah smrt za noge. Edini udobni premočijo v pol sekunde. Sovražim, če me zebe v noge. No, majice in puloverji so zadnji problem, ker jih imam tako malo (spodobnih), da nimam veliko maneverskega prostora :D Živcira me dejstvo, da VEM, da bom na koncu cel čas skakala na okoli v najljubši kikli, ostalih 3/4 oblek bom pa neuporabljenih prinesla nazaj. Ampak živelo kompliciranje!

Fascinira me tudi dejstvo, kakšne zanimive prioritete imam glede tega, kaj je prvo na seznamu. Ne, ne gate ali majice, prvih nekaj mest zasedajo: potrdilo o plačilu, kartice, zdravila (no ok ta je sprejemljiva), očala, mp3, računalnik, polnilec za računalnik, polnilec za telefon, USB kabl itd. Torej, briga me če pozabim cunje, glavno da imam vse polnilce! In telefon, bože nedaj iti brez telefona. Ohja, človek se malce zamisli. No, ampak sem vseeno praktična-denar in zdravila so med prvimi 3mi! Moto moje mame je bil vedno: “Vzemi dokumente, zdravila in denar, ostalo dobiš za denar!” :D V bistvu res, ampak nekako ne bi rada skakala na okoli in iskala modrcev po random mestu, ker jih že tako čisto pretežko najdem. Ampak point taken.

V glavnem, pakiranje za dopust je nočna mora. Kakšna sreča, da grem letos samo 1x na dopust!

  1. kakšna tipična ženska, kar rahlo sram me je []
  2. Ker bo mogoče dež! In 15 stopinj! In navadne hlače res premočijo… []

Malo mešano na žaru

Kaj pa jaz kaj počnem zadnje čase? Razen da pustim blog samevati in ga bom atm uporabila za filtriranje svoje…jeze, razočaranja, whatever u call it. PMS? Tudi lahko, why the hell not.

Hja, večinsko nekako takole: med tednom se nekaj trudim s faksom, kjer imam obdobja “ah saj bo” in obdobja “zakaj točno ne pošljem vsega skupaj k vragu?” Potem se nekaj trudim učiti, zaradi izpita vzamem frej vikend in ne delam, zato da lahko edina padem dotični izpit in od vseh, ki so mi prej tako vztrajno govorili “ti boš itak naredila, tebe ma ful rad! [profesor]” dobivam pomilovalne poglede in vprašanja “ja kaj boš pa sedaj??” Ja konec sveta bo, ddd? A ni to vedno, ko ne narediš izpita? Doh. Zbiram vse igračke, da jih lahko vzamem s sabo na drevo in ne pridem več dol.

Mislim, saj ne da sem super skulirana okoli dejastva, da imam zdaj še 3 super težke izpite za poletje (poleg še 2h ali 3h), ampak roko na srce… nisem se kaj pretirano zavzeto učila oz. sem se učila napačne stvari in torej ni kriv profesor ampak moja nedisciplina zadnje čase. Rahlo hecno mi je sicer, da sem od 30+ ljudi v letniku ena izmed 4ih, ki je uspela rešiti čisto logično nalogo na kolokviju, ampak ker se pač nisem napiflala na pamet skic določenih aparatur, pač nisem naredila izpita. Ker zakaj bi razumel procese, če se lahko učiš na pamet! Juhuhu.

No, pa dejstvo, da mi do konca 5. knjige G.R. Martina manjka še kakšnih 200 strani in se seveda nisem mogla upreti skušnjavi, tudi ni kaj prida pripomoglo k bolj zavzetemu študiju. Ah ja, na isti dan kot izpit je bil tudi eden izmed večjih projektov, katerega glavna organizatorka sem bila jaz. No vsaj dotični projekt je super uspel in sem reees zadovoljna ker smo se imeli super fino fajn =) Sicer sem cel dan prenašala mize, table, klopi itd. na okoli in konec dneva pobirala plastične kozarce in ovitke od bombonov ter po 15ih urah dela padla v posteljo ob 10h zvečer. Ampak totally worth it, ker je bila to edina dobra stvar v zeloooo dolgem času.

Ko ti gre na vseh področjih super fino fajn [preberi to s sarkazmom], se seveda še v službi menjajo šefi in vsak dan poslušaš, kako bodo odpuščali, kako bomo imeli mogoče 4 šihte na mesec itd. Ok saj meni je to študentsko delo, ampak ga opravljam že približno 6 let in sem rahlo navazana na vse skupaj. Saj imam ups and downs, kot povsod, vendar mi je delo (kljub občasnih izpadom) všeč, s sodelavci se dobro razumem in plača je za naše konce solidna (recimo no..). Vendar v tej firmi dela še pol moje familje in če gre vse skupaj v tri pisane marjetice se nam pač ne piše ravno rožnato, sploh mojemu delu družine ne. In ja, to me rahlo živcira. Rahlo. Saj ne, da lahko kaj naredim okoli celotne situacije, a vseeno. Mogoče bi si morala končno poiskati drugo delo. Ampak kot rečeno, tu mi je všeč (kolikor toliko) in predvsem sem imela že vse splanirano za poletje. Sedaj pa kaže, da bom mogoče rabila novo službo do konca poletja in se mi vse skupaj, spet, sesuje v prah. Aja ne, nimam planov za dopust, ker itak nimam ne časa ne denarja za to.Ampak vse ostalo pač… Bolj ko skušaš biti produktiven, manj uspeha imaš pri tem, očitno.

Aja v prostem času pa lahko še od sorodnikov poslušam, kako sem butasta ker sploh študiram, ker le kaj imam od tega! Hja, saj to ane. Mi pa to govori nekdo, ki v življenju ni napisal prošnje za delo, ker je udobna službica čakala nanj. Ampak to sem samo jaz neumna, ker študiram, pa neumna sem ker delam, kar delam, pa neumna sem, ker še vedno živim pri starših. Kul, fino da vem. I love u too.

Včasih se vprašam, a sem jaz res tako nesposobna, ali enostavno nimam sreče, a sem premalo odločna, ali vsega po malem? Ironično je, da mi res ni noben problem delati in v bistvu si sploh ne predstavljam ne-delati, ampak glede na trenutno situcaijo bom očitno na koncu ostala brez vsakega dela in potem…no potem se mi bo pa res odpelajo. Saj vem, da je večini ljudi pač služba služba, oddelajo tistih 8 ur (tisti “srečneži” z 8 urnim delavnikom) in je to to. 1 Ampak meni recimo bi bilo pa super fino če bi lahko delala 12 ur, samo da bi mi plača pokrila stroške. Da bi se lahko končno spokala od doma in enkrat v življenju imela toplo vodo za tuširanje. Pa nobenega dretja. Predvsem nobenega dretja in kurjavo pozimi. That would be nice. Tako pa v bistvu visim doma, kao zato ker študiram, zato da na koncu v bistvu ne bom nič imela od tega študija? Ker čisto vsi, ki jih poznam in kogarkoli vprašam, kje je dobil vsaj poletno delo v našem “fohu”, vsi rečejo, da je oče/mama/teta/stric poznal tega in tega. Aha. Super. Res dobra motivacija! Ah.

V bistvu preveč jamram ane? Samo tako neumno se mi zdi, da res rada delam pa bom očitno na koncu brez dela, one way or antoher. V glavnem…ah ja, začela sem pa s tem, da kadar ne delam, delam za fax, zato da lahko potem padem izpite in potem preostale vikende delam, zato da lahko zavrnem nekih 5 povabil na koncerte/kavo/športno udejstvovanje. Ker vsi hodijo ven proti večeru, ko jaz začnem delati. Tako da atm uspešno failam na podrčju izobraževanja in družabnega življenja. Ker itak Murphy ane- ko sem jaz doma nihče nima časa, ko imam službo me pa vsi vabijo ven. What a surprise! Ta zgodba postaja že rahlo stara, pa še vedno me nikoli ne izuči.

Na koncu se res vprašaš, what for?

Naslov nima absolutno nobene veze z ničemer, ampak zakaj za vraga bi jo pa imel.

  1. Srečneži v narekovajih, ker a) se meni zdi boljše imeti daljši delovni čas (jjaja nora sm, get over with) ali vsaj bolj fleksibilen in b) ker vem da imaš ljudi, ki delajo po 12-14 ur na dan za mizerno plačo []

Nimam pojma, kaj delam

Tale slikica me pravilno opiše večino časa:

Ne samo v laboratoriju (kjer postavljam neumna vprašanja za najbolj očitne zadeve), ampak tako, na splošno. V življenju recimo. Jaz nevem, a ima to vsak fazo, ko ne veš, kaj bi sam s sabo? A se to dogaja samo nam, brezciljnim in brezveznim ljudem, ali se pač dogaja meni in meni podobnim? To sranje traja že rahlo predolgo za moj okus.

Večino časa sem bila navajena, da imam nek cilj in ga poskušam dosežti (ter mi to kolikor toliko dobro uspeva). Seveda je to najlažje tam nekje v osnovni šoli, kjer je cilj dokončati razred s čim več 5kami in potem 2 meseca lenariti na polno. Oh, good old times. Čeprav ne, rekla sem, da nikoli ne bom pogrešala osnovne šole oz. da nikoli ne bom rekla, da je bila najboljša stvar. Ker to mi je moja razredničarka cel čas metala pred nos. In guess what? Res mi ni treba tega reči, ker je bila osnovna šola daleč od idealnega.1 V vsakem trenutnku jo zamenjam za prve dve do tri leta faksa. Super prijatelji>>>>>težaki v OŠ. Kakorkoli, še vedno ostaja dejstvo, da so bili cilji precej lahko dosegljivi.

Potem smo prilezli do srednje šole in cilj je bil, vsaj meni, piflarka ena, čim boljše narediti letnik in maturo. No, z ostalimi žnj obšolskimi zadevami se mi nikoli ni dalo pretirano ukvarjati, ampak za šolo sem se pa načeloma potrudila. A se je splačalo? Kaj pa vem. I guess da je fino rečt, da si uspešno opravil maturo s kar dobrimi točkami. Takrat smo še imeli točke, ne me vprašat, kaj imajo sedaj, ker se mi sanja ne. Oz. matura je ostala enak ane? Eksterci v osnovni so pa… že ene 6x spremenjeni? No kakorkoli. Na koncu tako ni bilo omejitve za mojo smer na fkasu, prvič sploh in mislim, da je bila to tudi dokaj redkost. No, saj bi prišla gor v vsakem primeru (baje se je treba malce pohvalit al kaj), ampak vseeno.

No, potem smo strmeli k temu, da dokončamo faks in2…tu nekje se ustavi. Ja okej, sem naredila diplomo in delam magisterij. But what now? Mislim, eno je kaj si želim, drugo pa, kaj realno lahko dosežem. O svojem stanovanju3 sanjam približno nekje od takrat, ko sem dojela, da mi ne bo treba večno čepeti doma in trepetati, kdaj se bo kdo drl name, ker mi je robček padel iz žepa na tla in nisem opazila. In ko bom lahko jedla pred televizijo. In gledala nadaljevanke, ki vključujejo črnce ter butaste šove v stilu X-factor, Big brother ipd. Saj ne, da imam blazno željo po ogledu teh zadev, ampak bi, samo zato, ker bi lahko. Ker pač to pri nas ni bila opcija. Kot tudi kakšni Friends ne. Ne vem zakaj, ampak dobro.4Bottom line je: čimprej, ampak res čimprej dobiti službo in iti na svoje. Svoj tv, svoja hrana, svoja pravila.  Needless to say, da mi to (še?) ni uspelo. Sem pa dokaj hitro prišla do svojega denarja, ker če mi je ženski del familje kaj vbil v glavo, potem je to to, da VEDNO imej svoj denar, da ne boš slučajno odvisna od koga drugega. Nja. Žal je pa v naši super državi malce težko iti na svoje, če imaš samo svoj vikendaški in poletni prihodek ter se trudiš študirati. Zakaj sicer sploh študiram, je eno izmed najbolj pogostih vprašanj zadnje čase.5

Ker ne vem, kaj bi sama s sabo? Ker ne upam narediti kakšne bedarije? Ker sem navajena stvari dokončati? Ne vem. Dejstvo je, da nisem nekaj super na svojem področju, niti ne umiram od želje, da bi delala na xy področju do 80+.  Me zanimajo zadeve, ampak ne to die for. Meni je v principu dokaj vseeno, kaj delam, samo da delam. Zakaj še kar vztrajam kjer sem, je pa v bistvu zato, ker me določeni aspekti tega področja dejansko zanimajo in ker si nadvse želim službo, ki bi od mene zahtevala kaj več kot zgolj fizično sposobnost in osnovno matetmatiko. In ker sem toliko usekana, da bi z veseljem delala 12 ur na dan. Če seveda ne govorimo o pretirani rutini, to me pa ubije. Mislim, da lahko vsaj na prste obeh rok naštejem ljudi, ki so me obtožili, da sem deloholik. Verjetno je kakšno zrnce resnice, ampak jaz pač nisem človek, ki bi čepel doma in delal nič. Mene to ubije. Št. mojih delovnih mest se z vsakim poletjem povečuje, četudi potem ponavadi lovim sama sebe. But it is fun! In ravno to je razlog, da trenutno (pa že nekaj časa) ne vem, kaj bi sama s sabo. Ker me najbolj od vsega skrbi, da ko/če končam tole poglavje v svojem življenju, ne bom imela službe. Ha, welcome to the club ane!

Sem prepričana, da tudi ostali z velikim navdušenjem prebirate brezštevilne članke na temo brezposelnosti, prispevke na blogih ter poslušate bivše sošolce/sodelavce, kako ne najdejo službe že res dolgo časa. Ohja. Saj vem, da pač situacija je kakršna je in da je za vse enaka. Ampak me res res zanima, kaj naj naredim, da se ne bom znašla nekje v statistiki brezposelnosti? Ker dejstvo je, da se samo od sebe ne bo nič naredilo pa tudi z neba ne bo padlo. In če bi se rada temu izognila, je skrajni čas, da začnem delati v tej smeri malce bolj intenzivno.  Ampak moj večni problem je, da stvari napsihiram na polno ter da se ne morem odločiti, kaj bi naredila. Tako sem recimo spet v precepu, kaj naj počnem letošnje poletje. Časa za odločanje mi kronično zamanjkuje, ker sem si za mejo postavila konec marca. Kar je ta teden. Ane. Joj.  Stvar je taka… lahko delam nekaj, za kar se mi zdi, da mi bo koristilo in bi bilo trenutno najpametnejše (verjetno), lahko pa delam nekaj, v čemer absolutno uživam. Čeprav tu spet ni črno belo, ker tudi v prvi točki mi je čisto fino, se pa zatakne pri finančnem delu. Okej mogoče bom morala tole bolj shematsko prikazati :D

Imamo delo A, ki ni plačano, bi pa utegnilo priti prav za CV. Potem imamo delo B, ki je plačano, ampak a) ni zagotovo, da ga dobim (sem pa to že delala), b) je svetlobna leta od moje stroke. Potem imamo delo C, ki je plačano in gre v kombinaciji z delom A (ker pač rabim dohodek ane). Idelano bi bilo A+B, a je žal popolnoma nekompatibilno. Potem ima delo B še podtočko B1, ki jo načeloma lahko opravljam ločeno od B, a tudi tu je problem da a) ne vem, če bom dobila, b) zna biti nekompatibilno z A. Potem imamo pa še opcijo D, da poskušam poiskati mešanico A+, torej svoje podorčje in plačano. Ampak glede na izkušnje, informacije in mojo srečo, imam bore malo šans. Čeprav sem rekla, da moram poskusiti. Poskusiti ni greh. Je pa problem, ker za delo B se moram zmigati zdaj takoj, rajši že včeraj in se torej res moram odločiti. Če pa se odločim za B, pa potem ne morem skenslati ker pač… ne delam tega. Če prevzamem neko odgovornost je to zame črno na belem. Mogoče je ravno to moj problem. Glede na to, da je vse študentsko delo in da kot tako lahko mene delodajalec vrže iz službe ravno kadarkoli se mu sprdne, se mogoče jaz za odtenek preveč sekiram, da kako ni prav, če rečem, da bom delala, potem pa zavrnem. Ampak taka pač sem. Poleg tega imam sodelavce iz točke B res rada in ne bi rada bila v slabih odnosih.

Potem je pa tu še stvar dopusta. Letos nimam absolutno nič v planih (razen učenja za izpite) in mi je v bistvu dokaj vseeno, ker nisem dopustniški tip človeka. Mogoče bi šla za par dni kam odklopit, nisem pa tip za večdnevno poležavanje na plaži ali 2-mesečno raziskovanje indonezijske džungle.6 Jaz sem med poletjem navajena delati in to je to. Bomo dopustovali kdaj drugič. Je pa druga stvar, da me že nekaj časa mika poletna šola nemščine v Nemčiji. Ker kot je nekdo zadnjič rekel, angleščina je danes samoumevna. Vprašanje je, kateri drug tuj jezik še znaš? No in tu sem jaz bolj kot ne mrzla. V toeriji sem se sicer učila nemško in v teoriji nekaj zastopim in govorim, ampak vsi vemo, kako zelo se teorija razlikuje od prakse ane? Sem se učila tudi špansko, ki je, vsaj na osnovni ravni, res enostavna, ampak vse kar mi je ostalo so osnovne fraze, pa še te uspešno mešam z italjanščino. Kakorkoli, nemščina mi je, brace yourself for the next statement.., lep jezik. Oz. mogoče “lep”, ni pravi izraz, ker bi rekla, da je grob jezik, but I like it. Vedno mi je bila všeč, samo sem žal grozno nenadarjena za tuje jezike. Slovnica mi je sicer vedno šla, samo besedišče si zapomniti … Ah. Pa pozabiš, če ne uporabljaš, pozabiš. Saj v teoriji jo rabim na šihtu, ampak tistih nekaj fraz itak znam na pamet, ostalo se pa pomenimo po sistemu mahanja z rokami in dodatne razlage. Tako da sem že lani gledala poletne šole, intenzivni tečaji. Po mojih izkušnjah z angleščino je namreč res najlažje, če greš v državo kjer jezik govorijo in se izogibaš Slovencev na vse pretege. Ker samo če te nekdo vrže v vodo, potem plavaš. Ker pač nimaš izbire. Ampak tu pa potem spet pridemo do dileme, a si lahko privoščim vzeti nekaj tednov časa za to? Spet vse odvisno od tega, kaj izvedem s šihti. Če bi dobila kaj iz svojega bi bilo seveda idealno, ampak resnici na ljubo dvomim. Če ne, bi pa opcijo A lahko skombinirala s C in nemščino. Pa še malce z B1.  Kar mogoče ne bi bila tako napačna izbira. Hah, pomaga malce jamrati na blogu :D Samo kaj, ko vem, da si bom do nedelje še 300x premislila. Na uro. Ker taka pač sem in imam vedno v glavi “Ja AMPAK, kaj pa ČE..” Obup. Ni čudno, da me nihče več ne more poslušati, ker sem vsem prijateljem že vsak 10x težila z isto zadevo. Ostane torej samo še blog :D

Moram pa priznati, da imam še en zelo retardiran razlog, zakaj me skrbi, kar me skrbi. Zaradi drugih. V stilu “kaj bo pa folk rekel, če…”. Ja, saj vem, ne smeš se ozirati na to ker je butasto. Ampak roko na srce, kdo pa lahko čisto ignorira? Jaz sem zelo slaba v prenašanju porazov in zame je pač “poraz” če vložim 5 let truda v nekaj, od česar na koncu nič ne bi imela. Konkretno torej- nočem, da nekatere škodoželjne osebe čez nekaj let  rečejo “ha, glej njo, je šla tole študirat kao vsa pametna, zdaj pa dela tam in tam”. Ker pač hočem dokazati, da lahko in da sem sposobna. Problemček se pojavi, če mogoče nisem? Pa ja, saj če bi imela službo, ki mi je v užitek, bi mi dol mahalo, kaj si kdorkoli misli. Ampak pač vedno imam nekje v kotičku glave “joj, če si se toliko ubadala s tem, zakaj se trudiš, če nič ne bo iz tega?!”. Poleg tega imam del familje, ki je akademsko izobražen in bo zelo razočaran, če pogrnem na celi črti. Ah. Naj mi nekdo razloži, kako se NE zmeniš za mnenja drugih. Saj pretvarjati se znam super, samo v praksi mi dela težave.

No zdaj, ko sem svoje notranje strahove izlila v digitalno obliko, se pa mogoče lahko spravim prebrat teh 10 strani za jutrišnjo vajo. The fun!

  1. Sicer sem se vedno znala postaviti sama zase, ampak razno razni vzdevki, ki se te držijo 8 let, pač niso ostali v tako lepem spominu. []
  2. No, gotovo ima marsikdo višje cilje, ampak moj je bil vedno dokončati izobraževanje. []
  3. S “svoje” je mišljeno tudi podnajemniško, ne svoje svoje []
  4. Okej lažem, vem, vsaj delno. Will Smith je črnc, tega pa ja ne bomo gledali ddd! Facepalm skozi glavo res. []
  5. No, eden od odgovorov bi bil tudi da zato, ker lahko in je treba to izkoristiti, ker znanje ne bo večno “zastonj”. []
  6. Glavni problem tu so mi predvsem vsi možni in nemožni paraziti, infekcijske bolezni itd., ampak to je mogoče rahlo vpliv poklicne deformacije :D []

Vsega po malo

Že nakaj časa nisem pisala, pa sem se odločila,  da spet malo izlijem dušo na…hm, internet? Tipkovnico? Pravzaprav se ne dogaja nič posebno vznemirljivega, ampak okej.

Začeli so se izpitni tedni. Temu primerno se mi spet nič ne da. No, ta prvi teden sem si vzela frej, ker prej pač nisem imela časa za absolutno nič. Tako sem po nekaj mesecih končno spet šla plavat (moje mišice me konstantno opozarjajo na pomankanje kondicije, auč), uspela priti na kavo z ljudmi, ki jim to obljubljam že zeeeloooo dolgo in končno popravila sobo. In avto. Za avto sem rabila 2 uri, za sobo pa 2 dni. Ja, tako zelo hudo je bilo lol. Pri čiščenju avtomobila se je vmes mimo 3x pripeljal sosed moje starosti, ki je sedaj verjetno prepričan da, a) neizmerno rada čistim svoj avto ali b) sem kronično počasna pri čiščenju avtomobila. Resnica se bolj nagiba k točki b); če ga ne očistiš nekaj mesecev je pač temu primerno umazan ane. No, na zadnje so ga posesali na servisu, mogoče so mi želeli kaj povedati :D A jebi ga. Garaža ni dovolj velika, da bi ga sesala tam, zunaj na -10°C ga pa prav gotovo ne bom. Ampak glede na to, da letos itak ni zime…

Ko smo že na tej točki, kaj za vraga je narobe s to zimo?! A se samo meni zdi, ali imajo res VSE sosednje države sneg, samo mi ne? Če preberem še eno novico o snežnih metežih nekje v okoliških državah…resnično ne bom dobre volje. To vreme počne samo zato, ker je to moj najljubši letni čas. In še ena taka ušiva zima pa se selim na Islandijo! FU, hočem sneg! Zdaj, ne aprila.

Offtopic, kakorkoli, soba. Ja. No, mislim da je manjši uspeh, da se mi niso zaredile miši. Obstaja razlog, zakaj sem rabila 2 dni, da sem jo spravila v spodobno stanje. Ampak v moj zagovor… od doma grem pred 7.00, domov pridem okoli 9ih zvečer. Za vikende delam. Kar imam prostega časa, pišem seminarje. Saj bi rekla, da se učim, ampak to nekako ni šlo skozi. Moje zasebno življenje je pa tako in tako neobstoječe že nekaj mesecev. Fun times!

Ja, ko smo že pri faksu ane… Zakaj točno sploh študiram? Rahlo neugodno se počutim ob dejstvu, da si to vprašanje postavljam vse bolj pogosto. Pa ne me narobe razumeti, saj mi je zanimiv študij, ampak… dolgoročno gledano ne vem, kaj bom imela od tega. Let`s face it, kakšen velik genij ravno nisem in padem (recimo) nekje v zlato sredino, kar se tiče inteligence. Na dober dan. Tako da raziskovalno delo odpade, prav tako kakšen MR. Kaj mi potem ostane? Delovne ozkušnje sicer imam, ampak iz popolnoma drugih področij. In kot je zadnjič ugotovila prijateljica, o faksu nikoli ne govorim s takim navdušenjem, kot o svojem lanskoletnem poletnem delu. Sad, but true. Zakaj se potem sploh trudim?

Ne vem. Ker nisem tip človeka, ki bi kar tako obupal. Oz bolj ustrezno bi bilo, če rečem, da sem trmasta. Če sem prilezla čez 3 leta, lahko prilezem še čez 2. Vraga, saj nisem tako zabita, samo kronično se mi ne da zadnje čase (zadnji 2 leti…)+ zanima me preveč stvari, da bi se posvetila samo eni. Glaven razlog, zakaj me vse skupaj živcira,  je pa pravzaprav ta, da se mi zdi butasto vse vlagati v fax, če so opcije za službo praktično nične. Ja ja, zelo fino je poslušati kako je naravoslovcev malo itd itd. Ampak guess what, še vedno nas je preveč. Ne vem. Morda nisem dovolj pametna, mogoče ne poznam pravih ljudi, mogoče se premalo trudim ali pa vsakega po malo. Kakorkoli, relano gledano, zelo dvomim, da bom po končanem faksu imela službo na svojem področju. Ker za to bi morala vsaj poleti delati v teh vodah, po možnosti v kakšni firmi, kjer zaposlujejo.1

Jaz pa ne delam tega. In niti ne vem, ali je smiselno letos poskušati kaj takega. Vse bolj me tudi psihirajo razno razni prispevki o brezposelnosti, ki se pojavljajo na vsakem vogalu. Berem in slišim marsikaj, od mladih in manj mladih, ki neuspešno pošiljajo prošnje za službo. Poznam sicer tudi ljudi, ki s tem nimajo probelmov, ampak so večinoma a) izredno sposobni, b) imajo izredno dobra poznanstva. Sama ne spadam v nobeno izmed omenjenih skupin in me torej verjetno upravičeno skrbi, kaj za vraga bo čez leto in pol. Pa ne samo zato, ker bi me bilo strah, od kje bom denar za stroške, ampak bolj zaradi tega, ker ne znam ne-delati. Meni se bo doma zmešalo. Meni se meša že, če sem frej 1 teden, kaj šele 1 mesec, ali, boh ne daj, 1 leto. Metek v glavo. Tako da resno ne vem, kaj bi sama s sabo. Se mi sploh splača iskati na svojem področju oz. bojše rečeno ali imam sploh kakšne možnosti za takšno zaposlitev?

Zato me vedno bolj mika, da bi vse skupaj nekam poslala. Seveda ne na vrat na nos, pa vseeno. Gledano realno-kaj bom imela od papirja, če ne bom imela službe? Dejstvo, da bi mi višja stopnja izobrazbe nekoč lahko prinesla višjo plačo, mi čisto nič ne pomaga, če ne bom dobila niti prve službe v solidnem času.  Na tem mestu bi tudi omenila, da mi ni jasno, kaj za vraga nekaterim ljudem ni jasno. Namreč zadnjič enkrat mi je neka malce mlajša sodelvka, ki študira podobno zadevo kot jaz, prijavila, da njo pa predvsem zanima, kakšno plačo bo imela s svojo diplomo. ?!?! Ja madona, a te ne bi rajši skrbelo, kje boš službo sploh dobila?!?! Ja, vsi bi radi soliden dohodek, ampak za prvo službo? Jaz bom vesela, če službo sploh dobim, mi je čisto vseeno, za kakšen denar.

Zato me mika, da bi ubrala drugo pot in rajši tvegala tam, kjer imam vsaj minimalno možnost. Mogoče, mogoče bi imela potencialno letos možnost delati nekje, kjer sem že delala in kjer vedo, da sem pridna za delo. Delo sicer ni isto, kar sem tam že delala, je pa. In bi potencialno lahko bilo nekoliko bolj dolgoročno. Seveda nikjer nimam zagotovila, da bi me dejansko zaposlili, ko mi preteče status, ampak obstaja minimalna možnost. Poleg tega bi me lahko porabili za več stvari, kar verjetno ni napačno. We have a winner, kajne?

Ne vem. Problem je, da če se posvetim eni zadevi, si zaprem pot pri drugi. Če pa delam oboje, bo pa vse na pol, to pa ne pelje sploh nikamor. Bottom line-ne vem, kaj bi sama s sabo. Malce je problem, ker če hočem poslati prošnje jih moram kmalu, za drugo delo pa ne bom zagotovo vedela do začetka poletja. Mi je pa grdo obljubiti sodelovanje in potem vse skupaj zavrniti zadnji hip.

Vraga, kje je prvi letnik faksa, ko je bilo tole vsaj malce bolj oddaljena nočna mora. In ja, jaz se za vsako stvar sekiram v naprej. Ampak taka pač sem. Pa tudi se mi ne zdi to tako zelo oddaljena prihodnost, tako da…

Novice na drugih frontah? Jah. Fax: srednja katastrofa. Vem, da bi se morala več učiti, ne da se mi/nimam časa–> dobim slabo oceno, se sekiram in sem jezna sama nase, ker vem, da je slaba zaradi premalo učenja. Potem pa vsakič jovo na novo. Zasebno življenje: neobstoječe. Mogoče še najboljše v tem trenutku. Nekateri res nismo narejeni za kakršnakoli razmerja. Jebiga.Prav tako mi gre na živce, če se nekdo dela norca iz mene. Še bolj mi gre na živce, če sem toliko neumna, da nasedem. Pa vedno rečem, da ne bom več, pa vseeno delam iste bedarije. Zakaj me že enkrat ne izuči?! Nekatere stvari nam pač niso namenjene, we might as well accept that fact.

Dovolj jamranja za danes, gremo še malo življenja zapravit ob gledanju nadaljevank. Also, not to myself: kava ob 10ih zvečer-not a good idea. No, tudi sicer ne bi šla spat pred 3.00, ampak vseeno. I need to start studying. NOW.

  1. Ja, na tem mestu lahko rečete “ja kdo pa še dela to, kar je študiral! Boš pa kdaj drugič…”. Hja, stavar pri mojem študiju je taka, da gredo zadeve izredno hitro naprej. In se mi zdi, da če ne skočiš na ta vlak takoj, potem si ga zamudil. Za vedno. Že sedaj sem v 1 letu premora pozabila čisto preveč. Če sedaj pustim to področje za 2, 3 leta… ne bom nikoli prišla nazaj. []

Faili tega vikenda

Fail št. 1.:

7. januarja sem v omari odkrila božično darilo, ki sem ga pozabila dati pod smrekico. Pravzaprav edino darilo za člana družine, ki ni dobil samo piškotov. In se mi je zdela res dobra ideja za darilo. No, očitno mi to ni preprečilo, da ne bi pozabila, da ga moram vzeti iz omare, zaviti in dati pod smrekico.

Fail št. 2.:

V nedeljo sem se zbudila ob 8ih. Zvečer. V ponedeljek moram od doma ob pol 7ih zjutraj, jaz sem pa prespala ne samo cel dan, ampak še cel večer?! Seveda je to tudi dan, ko se je moja družina odločila, da me pa enkrat za spremembo NE bodo zbudili, ampak bodo rajši šli na obisk k sorodnikom. Da sploh ne omenim, da bi v tem času morala prevesti 5 člankov za seminar in priti vsaj čez pol snovi za sredin izpit.

Well done me, well done indeed.

Moj avto in njegov življenjski cilj

Pravzaprav bi morala napisati moji avtomobili, zadeva se namreč prenaša generacijsko. O čem pravzaprav govorim? Hja, moja prevozna sredstva na štirih kolesih imajo en velik skupni imenovalec-konstantno me puščajo na cesti, po možnosti na drugem koncu države ali pa vsaj ponoči in sredi zime.

Svoj stari avto imam na sumu, da je štafeto predal mojemu zdajšnjemu avotomobilu. Pogovor je šel verjetno nekako takole: “Hej, pst, stari, pazi tole! Interni dogovor je, da Thunderstorm pustimo na cesti vsaj vsake dva meseca, rajši pa kar vsak mesec. Ampak pazi, prve dva meseca ji daj mir, saj veš, da bo mislila, da je vse v redu! Potem pa začni. Glej, da je vsaj 30km proč od doma in po možnosti pozimi.”

Vam rečem no. Pa sem imela res rada svoj avto, čisto res. Proč sem ga dala, ker enostavno ni bil več v voznem stanju. In sedaj sta minila dobre dva meseca, odkar imam nov/star avto. Je sicer družinsk dediščina, kar pomeni da načeloma vem, kaj se je z njim dogajalo, vendar je vseeno star skoraj 10 let in temu primerno obrabljen.  Ne smem tudi zanemariti dejstva, da letno prevozim kar precej, povprečno 100+km na dan. Vseeno sem pa nekako računala, da bo pa malce bolj zanesljiv no.

No, prvi servis je bil v bistvu 2 dni za tem, ko sem ga dobila. Moj osebni rekord pravzaprav. Ampak ni bilo nič bistvenega, pokvarila sem amortizerje za prtljažnik in mi je padel na glavo. Nič kritičnega pač. Ampak danes, danes se je pa avto odločil, da je dan D in da je skrajni čas, da T. spet preizkusi kako prijetno je čakanje na avtovleko.

Mimogrede, mislim, da bi lahko začela pisati ocene avtovlek. V zadnjih nekaj letih sem namreč preizkusila avtovleke z Gorenjske,Primorske, Štajarske in Ljubljane. Samo še Dolenjska mi manjka od večjih regij! Trenutno sem najbolj zadovoljna z gorenci, ampak tudi štajerci so se izkazali za zelo prijazne. Kakorkoli, danes sem spet preizkušala gorenjsko navezo.

Dan se je zame načeloma končeval ob 5ih zjutraj, ko končam šiht. Prvo prijetno presenečenje je bil seveda popolnoma zamrznjen avto, ampak to itak lahko pričakuješ. No, nisem pričakovala, da bodo vsa vrata tako primrznila, da se jih ne bo dalo odpreti. Ampak! Izkušnje iz lanske zime so me izučile, da vleči kljuko na vso moč ni najbolj pametno, ker se zadeva odtrga… Tako sem vdana v usodo odcapljala nazaj do službe in izprosila steklenico vroče vode, s katero sem odmrznila vrata. Okej, to zadevo sem rešila in sem se lepo vsedla v avto, gretje na polno in šla drzati led s šip. Potem pa nenadoma avto začne spuščati čudne zvoke. Hm. Mogoče bi me v vseh teh letih že lahko izučilo, da če se mi zdi, da je nekaj narobe, potem verjetno tudi je. Ampak motor je delal, lučke niso svetile in T. je lepo odpeljala proti domu.

Lepo sem pripeljala do avtoceste ( s sicer sumljivo glasnim avtom in gretjem, ki se ni hotelo sklopiti, ampak vseeno), vrgla en uč na bencinsko in razmišljala, ali bi rajše ustavila in povprašala če se kdo spozna na te zadeve, potem pa sem se odločila, ah, saj je samo še 15 min in peljala naprej. Napaka. 500m za bencinsko, na AC, kjer je odstavni pas bolj neobstoječ (wtf res) se je prižgala lučka za akumulator. Ah vraga, pa ne že spet.Ker nimam želje, da mi vse skupaj crkne pri 130km/h, sem ustavila ob cesti in se sprijaznila z dejstvom, da pač še lep čas ne bom šla spat.

In potem sem čakala. Avtovleko, da me pride iskat. Seveda je bilo prekleto mraz in preden je dečko prišel, sem bila že pošteno premražena. Še dobro, da sem danes izbrala tople čevlje in bundo. No, za plus dneva lahko rečem, da je bil vsaj avtomehanik/voznik res simpatičen in prijazen. Pa čeprav je zaradi mene delal 2 uri dlje, saj sem klicala ravno ob koncu izmeni. Btw-avtomobilska asistenca je najboljša naložba od vseh zadev, ki sem jih kdaj investirala v avto. Sploh če si jaz in ostaneš na cesti vsaj 3x na leto.

Avtovleka boy mi je tudi povedal, kaj je narobe-očitno se je staknil nek jermen ali nekaj takega? Kakorkoli, dostavil me je do servisa in potem še domov. Namesto ob 6h sem bila doma ob 8h, heh. Sem imela pa vsaj to srečo, da sem svojega mehanika ravno ujela, ko je šel na sprehod s psom. Vsaj to, če mi že crkne avto na poti iz službe, ob 6h zjutraj pozimi in to v nedeljo. Meni vedno crkujejo avtomobili za vikend…

Da pa je dan (drugače je res izjemno lep dan… sonček in zasnežene gore) še malce bolj zanimiv, sem seveda doma spet lahko poslušala kako kronično nesposobna sem, kako ne znam vozit sploh in kako uničim vse, kar mi pride v roke. Moj zagovor: dva mehanika sta potrdila, da je zadeva pač obrabljena in moje mad driving skills nimajo kaj dosti s tem. Ampak nekateri so seveda blazno radi pametni potem, ko je že prepozno. Ah….

Kakorkoli, nekaj ur kasneje sem končno v postelji in neuspešno poskušam zaspati, ker me je mraz dokončno zbudil. Hvala avto!

Na podlagi zapisanega si torej drznem trditi, da imajo moja prevozna sredstva skrivni pakt.  Zima, mraz/tema/oboje in po možnosti drug konec države. Ah šment. Mogoče bi morala razmisliti, ali se ne bi bilo boljše voziti z zrakoplovom ali čem podobnim. Balon? Vsaj ni vse mašinerije heh.

Če slučajno koga zanima katera avtovleka pride najhitreje, kje imajo najbolj luštne fante (jah tipi jebi ga, žensk pač ni v tem poslu :P )… vprašajte mene, saj bomo očitno tekom let obdelala čisto vse avtovleke v Sloveniji.

Jesensko smiljenje samemu sebi

Phuh, že dolgo nisem nič napisala. Dvomim sicer, da me še kdo sploh bere, glede na to, da ni kaj brati kajne? No, delim razočaranje… Tudi sama dokaj neuspešno klikam na določene bloge in čakam, da se kaj pojavi. Jih pa tudi precej manj berem kot včasih, ker nimam ne volje in ne časa.

Pravzaprav ne vem, o čem bi pisala. Materiala je dovolj in trenutno bi reees rada vse skupaj nekomu povedala, ampak ne vem, če sploh znam. Mislim, da bi lahko rekli, da sem na točki v življenju, kejr se sprašujem-Where did I go wrong? Pa nekako ne vem. Okej, imam diplomo, super zame. Ampak relano geldano, ne vem, koliko mi bo to pomagalo pri iskanju redne službe. Šla sem nazaj na fax, da bi naredila še 2 leti in dobla še en papir. In kaj mi bo to pomaglo? Delam od svojega 16ga leta, a se mi vseeno zdi, da imam bore malo šans dobiti kakršnokoli službo sploh. Pa zelo rada delam, res zelo rada. Ampak če bi hotela kaj iz svojega področja, bi rabila delovne izkušnje, ki pa jih žal nimam. Imam jih iz povsem drugih področji. Kar mi pa v danem trenutku nič kaj ne koristi. Ne vem, ali se mi sploh da dokončati ta fax, ali bi rajše iskala zaposlitev. Rada imam fax, ampak se trenutno počutim kronično neumno in ne vem, ali bom tole kdaj dokončala. Po drugi strani se mi zdi pa neumno vrči puško v koruzo ob prvi oviri. Po tretji strani… (ja, ogromno strani ane) če se ne bom kmalu odselila od doma, se mi bo zmešalo. Ampak guess what, brez službe in samo s svojim dohodkom je to pač nemogoče izvesti. Sploh ker sem jaz zelo ziheraški tip čoveka. Ne bom se spustila v nekaj, če nisem prepričana, kam me bo pripeljalo. Slaba lastnost verjetno, ampak vsaj na vrat na nos se ne odločam. Mogoče sem pa samo pussy. Kakorkoli, ne vem, kaj bi sama s sabo.

Hkrati si grem na živce, ker jamram, čeprav mi nič bistvenega ne manjka. Naredila sem šolo, imam (študentsko) delo, hodim na fax, imam svoje prevozno sredstvo, sposobna sem si sama kupovati vse kar rabim, imam dobre prijatelje in cel kup (preveč?) obštudijskih dejavnosti. But something is missing…. Ah, nikoli nam ni prav a? Sama sebi bi naredila ogromno uslugo, če se ne bi sekirala za stvari, ki se imajo zgoditi šele čez leto ali dve. Ampak ne morem, ker sem, kakršna sem. Če bi se enkrat uspela zrelaksirati bi to verjetno pomenilo, da so me ugrabili nezemljani.

Zasebno življenje je tudi kot vedno na stand by. Oz na mojem koncu niti ne toliko, ampak si želim, da bi bilo. Resno, nismo stari 16 let, a se lahko nekdo zjasni, kaj hoče od mene, ali se moram res nerodno prestopati na mestu in čakati, da se kaj zgodi? Ne da se mi. Nisem stara 16, da bi se mi dalo iti take scene. I am too old for this shit. Če sem ti všeč povej, če ti nisem, me ne zavajaj. Zakaj za vraga se sploh ubadam s tabo?! Oh wait, cuz I still like you, that`s why. Ah. Nikoli me ne izuči, ampak res nikoli.  Btw, ni me treba vabiti na kavo, zadovoljna bom z enim lepi sprehodom. Ker so res lepe barve zunaj in za vikend obljubljajo lepo vreme. Sprehajati se sam je pa tako dolgočasno…Take me out for a walk, pretty please??

Ah. Spet imam cel kup stvari, ki čakajo, da jih naredim, pa se mi enostavno ne da. Po eni strani me čaka kup učenja in dela za fax, ki se vsak dan veča, po drugi strani se mi pa kronično ne da in potem obsedim za računalnikom in špekuliram kdaj za vraga bom imela dovolj časa za vse. Pa je treba oddati eno stvar in zorganizirati drugo, prebrati ta članek, poiskati tisti članek… V mailboxu me čaka nekih 15 obarvanih maliov, na vseh je napis “pomembno; nujno; naredi; pozneje; osebno” in vame sijejo v vseh barvah mavrice, ter me opozarjajo, da resnično nimam časa za posedanje. Po enem čudežu imam sicer sedaj kakšne 3 ekstra proste dni, za vikend pa itak delam. Ampak že 2 od teh 3h dni sem porabila za spanje. Ker sem ga rabila, krvavo. Sedaj pa sedim tukaj in jamram, namesto da bi risala metabolne cikle v svoje zapiske ali pa vsaj iskala članke na temo mRNA in rak. Ah.

Poleg tega sem dolžna še mail osebi, za katero ne vem več, kaj naj ji rečem. Ja, u are single now, it is not the end of the world. Težko se poistovetim s takimi ljudmi, ker sama na te zadeve gledam popolnoma drugače. Če meni nekaj ne gre, se zakopljem v delo. Kakršnokoli delo. Oz delo slej ko prej pokoplje mene, kar se mi zadnje leto ali dve dogaja ves čas. Ampak časa za nekajurno smiljenje sama sebi pa nimam. Ker po pravici povedano ne vem, kaj točno dosežeš s tem, da na vse gledaš s črnimi očali. Živ si, vsi vitalni organi ti delajo, imaš streho nad glavo in če se spraviš k sebi in se odločiš kaj boš s svojim življenjem… Ne bi smelo biti tako težko. Nihče se nima super fino fajn cel čas.1 Ampak v tem primeru me je resno strah, da si bo dotična oseba kaj naredila, jaz pa resno ne vem več, kaj naj sploh še rečem. Več kot “saj bo” nimam na zalogi. Mojih predlogov ala  najdi si delo, hobij itd., ne upošteva. V družbo noče iti in potem se seveda vse skupaj samo še slabša. In kaj naj jaz naredim? Včasih še sama sebe komaj držim na neki normalni ravni, enostavno ne morem in ne vem, kaj naj delam s to osebo. Does that makes me a bitch?

Prav tko lahko iz prve naštejem vsaj 5 ljudi, ki sem jim obljubila kavo in vsaj 5 s katerimi bi rada šla na kavo. Ampak nekako je nemogoče uskladiti termine, prav tako se mi pa za določene zdi že rahlo neumno, da moram vedno biti jaz pobudnik. A je res samo na meni? Počasi se to sliši že kot nekaj, kar moraš narediti. Iti z nekom na kavo pa ja ne bi smela biti stvar, ki si jo napišeš na seznam stvari, ki jih “moraš” narediti, kajne? Ah. Vedno se trudim ohraniti stike, ampak če sodeluje samo ena stran je to malce nemogoče. Been there, done that.

Oh ja. Dovolj jamranja za danes, poskušajmo še kaj koristnega narediti pred spanjem.

  1. Čeprav včasih sama sebe težko prepričam v to. []

Nekje vmes, pa ne vem točno kje

Ravnokar sem ugotovila, da se moji načrti za prihodnost dnevno spreminjajo glede na to, s kom se trenutno družim. Pa naj še kdo reče, da vpliv okolice ni važen…

Dejstvo je, da sem veliko večino letošnjega let preživela v dokajšnji odsotnosti od faksa in ljudi, ki jih zanimajo iste stvari kot mene oz. imajo podobne cilje. Namesto tega sem večino leta preživela med ljudmi, ki jim faks ni nekje v ospredju in si življenje predstavljajo po sistemu »živi za trenutek«, četudi so starejši od mene. In s tem nikakor ne mislim, da so zaradi tega kaj slabši. Imajo pač drugačen stil življenja in neštetokrat se zgodi, da jim zavidam. Zavidam, da jim je vseeno in da se ne sekirajo za brezveze. Ampak so moji sodelavci že nekaj let, med njimi se dobro počutim (no, ne vedno, ampak pustimo to) in občasno me je celo zamikalo, da bi ostala kjer sem. Trenutek norosti, itak pa ni bil realno izvedljiv. Na srečo? Zadnjo polovico leta sem preživela še med tretjo popolnoma drugo skupino ljudi, kjer sem se dokaj našla in ugotovila, da to bi pa lahko delala in to z veseljem. Delo je v turizmu in torej galaksije proč od naravoslovja. Dobila sem tudi priložnost nadaljevati v tej smeri in resno razmišljala, da bi faks enostavno pustila. Ampak očitno imam nekje v sebi še vedno zasidrano tisto »pridno punčko«, ki vedno vse dokonča.

Kar pomnim, mi je bila šola na prvem mestu. Ne zato, ker bi me starši silili v to, ampak ker se mi je zdelo pomembno imeti določeno znanje. Razlogi za visoko pozicijo šolanja na moji lestvici prioritet so se tekom let sicer spreminjali, a dejstvo je ostalo enako-dokončati šolanje, čim prej. Torej sem tudi letos, pa čeprav s težkim srcem, še posebej po enoletnem predahu, izbrala šolo. Če sem naredila 3 leta, zakaj ne bi še 2? Konec koncev sem izbrala naravoslovje tudi zato, da bom na koncu za diplomsko/magistrsko delo dejansko delala na nekem konkretnem znanstvenem projektu, po možnosti z uporabno vrednostjo. In tako sem se vpisala nazaj na faks.

Prav tako pa sem že sredi leta poslal prijavnico na poletno šolo s tematiko iz mojega področja zanimanja. (To sem si vzela še kot dodaten dokaz, da le nisem čisto pozabila na to, kar študiram.) In ko sem prišla sem, sem ugotovila, da sem v enem letu pozabila vse. Že tako in tako se nimam za najpametnejšo, ko pa sediš v isti predavalnici z doktorji tega in onega oz. doktorji in the making, se milo rečeno počutiš neumno in izločeno. Prvi dan sem bila čisto šokirana nad dejstvom, koliko sem pravzaprav pozabila v enem letu. Tekom tedna sem sicer ugotovila, da se pa nekaj stvari vendarle še spomnim, a bo potreben čas, da se moji možgani prestavijo nazaj na polno obratovanje.

Temu je seveda sledilo obdobje sekiranja, da kaj za vraga meni ni jasno in zakaj rinem nazaj na faks, če več kot očitno nisem niti blizu vsem tem pametnim ljudem. Kako za vraga bom jaz kdaj dobila službo, če je toliko bolj razgledanih? Jaz pa, po enem letu odsotnosti, ne vem niti osnovnih zadev.

Potem smo se pa danes med predavanji še malce pogovarjali, zvečer pa smo šli na skupno večerjo s profesorji in ostalimi udeleženci in tam mi je zopet postalo jasno, zakaj imam rada tako okolje. Ker so to ljudje, ki jih zanimajo iste stvari, kot zanimajo mene. Ker ni čudno, če pri večerji debatiraš o bioloških temah in nihče ne pričakuje od tebe,da boš vedel zadnje govorice. Vsem se zdi smešen vic, navezan na strokovno temo in nihče te ne gleda izpod čela v stilu »kaj za vraga je pa s tabo narobe«. Nihče me ne sprašuje o zasebnem življenju, ker je vsem veliko bolj zanimivo raziskovalno področje sodelavca. Rada imam ljudi, ki imajo nek cilj, ki radi delajo to kar delajo, ki se vedno še naprej izobražujejo in ki se jim ne zdi čudno, da 1 teden v poletju preživiš ob morju, pa si pravzaprav 8 ur dnevno v predavalnici in za to plačaš. To so ljudje, ki govorijo o stvareh, ki mene zanimajo in to so ljudje, ki imajo ogromno znanje in so ga vedno pripravljeni deliti in sodelovati. In to mi je všeč.

Ne vem, če bom kdaj vsaj pol tako uspešna, sposobna in razgledana kot so soudeleženci, a si želim, da bi bila. In če bi rada imela vsaj minimalno možnost doseči kaj, potem moram ostati kjer sem in je bila moja odločitev pravilna.

Verjetno mi bo razpoloženje nihalo še nekaj tednov, mesecev, mogoče dlje. Ampak upam, da sem vseeno izbrala prav. Težko je, če te zanima toliko stvari, pa nimaš časa, da bi se dodobra posvetil vsem. Vsakič bo nekaj trpelo, ne glede na to, kako obrneš. In jaz sem popoln primer, kako lahko poskušaš kombinirati popolnoma različna področja zanimanja, pa na koncu vseeno ne veš, kaj bi rad. Nekoč bi rada bila strokovnjakinja na svojem področju, katerokoli področje to že bo. A po drugi strani me še vedno mika, da bi vse skupaj pustila in se posvetila turizmu. Oboje je na trenutke naporno, a na povsem drugačen način. Oboje imam rada, a žal ne morem imeti vsega. Če bom imela srečo, mi bo morda uspelo skombinirati vsaj dve od želenih stvari, ampak se mi zdi, da ko si nekoč resnično prepričan, da veš kaj hočeš, potem se posvetiš samo tej eni stvari. Upam, da bom našla področje, ki se mu lahko posvetim 100% in upam, da bom uspela obdržati vztrajnost in skoncentriranost dokler tega ne dosežem.

Kar je bila moja originalna tema… to, kaj bi rada počela, se spreminja glede na to, s kom se družim. Če delam na svojem stalnem delovnem mestu in potem neham, pogrešam svoje sodelavce. Če delam na drugem delovnem mestu in neham, pogrešam delo, pogrešam ljudi in pogrešam vse nove opcije, ki bi jih še rada preizkusila. Ko pa sem med »svojimi«, ugotovim, da pogrešam to pripadnost, razprave, razmišljanje, iskanje rešitev, iskanje znanja. Pogrešam kongrese, simpozije, pogrešam predavanja in vaje. Kakorkoli obrnem, vedno bo nekje nekdo ali nekaj, kar si bom želela, a ne bom imela.  Karkoli pa že naredim, se bo treba končno odločiti in se eni zadevi posvetiti 100%, ne pa vsaki posvečati 30% pozornost in torej vse delati na pol. Upam samo, da bo odločitev prava in da se je bom držala.

Je pa fino včasih slišati še čisto tretje mnenje od koga, ki o tebi pravzaprav nima pojma in se niti ne zaveda, da zadeve, ki jih govori, še kako veljajo zate. Ti da misliti…

Ampak saj veste, ti obračaš, življenje obrne.

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »