Arhivirana sporočila kategorije 'Real life'

Meje

Spričo nedavnega in zelo neprijetnega dogodka na delovnem mestu, sem še en večer preživela v debati o tem, kaj za vraga je narobe z našo družbo, če se žrtev počuti krivo za nekaj, kar se ji je zgodilo. Ne vem, kje je izvor teh nebuloz in na tematiko nadlegovanja žensk bi lahko napisala celo knjigo, ne samo en prispevek, s tem, da sploh nisem noben strokovnjak za to področje. Tisti ki so, vejetno lahko napišejo nekaj serij. Ampak začnimo na začetku.

Na splošno se imam za osebo, ki zna poskrbeti sama zase, a sem hkrati vedno prijazna do ljudi, ki so prijazni do mene. Pač osnovne manire, ane. Tekom let sem med drugim zamenjala kar nekaj služb, v zelo različnih poklicih. Med drugim sem imela priložnost od blizu spoznati, kako izgleda delo v strežbi, če si ženska (spol poudarjam z razlogom…) in kaj to potegne za sabo. Ampak najbolj žalostno ni to, kar se je verjetno dogajalo večini žensk, ki so kdaj delale v takih poklicih, ampak to, da ogromno ljudi na to gleda kot na nekaj sprejemljivega.

A veš tisto, ko greš v petek zvečer v lokal in spiješ nekaj pirov, pa tam streže ena luštna punca in se tebi zdi samoumevno, da boš malo pokomentiral kako izgleda, pa malo povprašal če je samska, itd. Ker si seveda prijazen in ji daješ komplimente! Če boš spil še kakšno pivce več, kot bi normalno, boš mogoče z njo delil še kakšen objemček ali poljubček, vse v najboljši veri, seveda! Si prijazen, ji daješ komplimente pa malo si jo pocrkljal, gotovo ti ne bo zamerila? Oh glej no glej, nekako se te hoče izogniti, but she is just playing hard to get ane? To ja.

Verjetno se lahko marsikdo najde v zgornjem opisu, na eni ali drugi strani. Kot rečeno bi na to tematiko, zakaj bi moralo nam biti okej, da vsak, ki ima 5 min časa komentira naš izgled ali še sabše, steguje roke po nas, napisala celo knjigo. Ampak se bom poskusila držati nazaj in povedati svoje mnenje skozi lastno izkušnjo. Žal ni edina, je pa najbolj sveža in predvsem v okolju, kjer tega resnično nisem pričakovala. Pa to ne pomeni, da je “normalno”, da se take stvari dogajajo recimo v strežbi, daleč od tega! Žal so tam samo bolj pogoste, ljudem pa je ša manj mar,kot za kakšno drugo situacijo. Sem prepričana, da je mnogo zgodb, podobnih moji, pa verjetno jih veliko ostane nepovedanih, zaradi takih in drugačnih razlogov. Kar je samo še en kazalnik tega, da je spolno nadlegovanje še vse kaj drugega kot samo tista najhujša oblika, za katero včasih slišimo v novicah. Ampak če malce zamižimo, potem tega pač ne vidimo in se delamo, da je ok in živimo v civilizirani družbi.

V zadnjih 10ih letih sem od 4ih dalj časa trajajočih služb, imela probleme z nadlegovanjem na delovnem mestu v vsakih od teh služb. Nekje s strani strank, v treh primerih pa s strani zaposlenih. V dveh primerih sem zadevo rešila tako, da sem šla. Nap. v eni službi, ki sem jo sicer imela resnično rada in sem se z večino sodelavcev izjemno dobro razumela ter bi tam z veseljem ostala (sem imela možnost za redno zaposlitev, kar je bilo takrat manjši čudež), če ne bi bilo šefa. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, ampak ker je bil pač direktor privat podjetja, ki je dobro plačevalo, so vsi zamižali na eno oko. Ker si ne želim delati v takem okolju, sem takrat zavrnila ponudbo za nadaljnje delo in odšla. V drugi službi, kjer sem bila študentka in torej praktično brez pravic, si je nekdo redno jemal pravico, da steguje svoje roke po nas in ker je imel “prave” za sabo, nobena pritožba ni nikamor prišla. Naša šefica je sicer poskušala, ampak kot ženska v večinsko moškem kolektivu, ki je družno zamižal na obe očesi v dobro koelga, ni imela veliko možnosti. Ena sodelavka je obupala in odšla. Jaz sem ostala, se skregala, poslušala grožnje ampak na koncu dosegla, da mi je dotična oseba dala mir. Grožnje s prijavo na višje inštance so očitno vseeno zadoščale.

In potem sem pri zadnji službi, ki jo obožujem, s sodelavci se dobro razumemo, s šefom še bolje in ne predstavljam si, da bi mi kdorkoli od njih kadarkoli rekel ali naredil kaj neprimernega. In to res cenim. Ker pa pri delu sodelujemo tudi z drugimi podjetji, sem občasno priostna v nekem drugem, večjem podjetju, ki ima med drugim tudi zunanjo varnostno službo. Do nedavnega sicer nikoli nisem imela problemov, vedno sem imela občutek da se lepo razumem z vsemi tam zaposlenimi (notranji in zunanji sodelavci) in vedno sem prijazna do vseh, ker se mi pač to zdi normalno. Če kdo kdaj hoče na hitro poklepetati z veseljem izmenjam par besed, sploh s tistimi, za katere vem, da preostanek dneva verjetno ne bodo videli žive duše. Vse lepo in prav, dokler nisem nekaj časa nazaj prišla tja izven rednega delovnega časa in sem za dostop do svojega delovnega prostora potrebovala dovoljenje in asistenco varnostnika, ki je bil takrat v izmeni. Dotično osebo sem prej videla točno 1x in čeprav je imel rahlo seksistično obarvane izjave, temu nisem pripisovala prevelike pozornosti, ker sem na to navajena (kar spet pove dosti o tem, v kakšni družbi živimo) in ker dokler ni škodljivo pač kaj preslišim in je to to. Dokler je stvar v besedah, gre skozi eno uho notri in skozi drugo ven, lepo se nasmehnem in grem svojo pot ter si msilim svoje. Problem nastane, ko se besede spremenijo v besede in fizični kontakt. Tukaj pa odločno potegnem mejo. Že sicer nisem preveč navdušena nad objemanjem in podobnim, še z zelo dobrimi kolegi se res redko objamem, kaj šele poljubim. In potem naenkrat na delovnem mestu dobim objem in poljub od človeka, ki sem ga videla drugič v življenju. Seveda pospremljen s “haha” in nekaj komentarji o mojem videzu. Flashback nekaj let nazaj, ko sem sama delala v baru in upala, da bo ostalo samo pri tem in se bo oseba odstranila. Milo rečeno, tega tukaj nikoli ne bi pričakovala (saj ne, da je opravičljivo, da bi se kaj takega sploh smelo kjerkoli pričakovati!) in od čistega šoka sploh nisem nič rekla, ampak sem ga samo odrinila in zapustila prostor. Po hitrem postopku sem opravila tisto, po kar sem prišla in odšla. Ves ta čas pa sem razmišljala, kaj za vraga naj sedaj naredim?!

In kaj človek sploh lahko naredi? Sploh kaj? Naj komu povem? Naj povem šefu, čeprav je bilo to na drugi firmi? Naj povem komu od zaposlenih na tej firmi? Naj vse skupaj pustim na miru, pozabim in upam, da se ne bo več ponovilo? Saj konec koncev, ni bilo nič res hudega… ane? Glede na navade in poznavanje reakcij nekaterih ljudi na take dogodke sem sama sebi govorila, naj enostavno pozabim vse skupaj in grem naprej. Vendar mi moj drugi jaz ni dal miru, ker zakaj naj bi to bilo normalno in ok?! Zakaj bi morala prenašati take izpade, samo zato, ker sem ženska? Ker resnici na ljubo, kakšne so možnosti, da bi se kaj takega zgodilo komu od mojih moških sodelavcev? Hkrati pa nisem želela delati problemov in bilo me je strah, kaj bo dejstvo, da dogodek komu omenim, potegnilo za sabo. Kar je samo po sebi sramota! Zakaj se jaz obremenjujem s takimi stvarmi, če nisem naredila čisto nič, kar bi opravičevalo tak odziv s strani te osebe?! Tako sem nekaj časa premišljevala in se na koncu odločila, da zadevo vseeno mimogrede omenim šefu pa da vidim, kako bo reagiral. Ker sem uporabila neosebni način komunikacije dejansko nisem govorila z njim in potem je bil vikend ter zaradi drugih obveznosti sem dogodek odmislila. Nato je prišel nov teden in dobila sem klica od drugega sodelavca, ki me je spraševal, kaj se je zgodilo prejšnji teden. Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj me sprašuje, potem pa se je izkazalo, da šef očitno je odreagiral in o zadevi poročal naprej. Kaj se bo zgodilo zdaj, sicer ne vem, vem samo, da je izredno neprijetno poslušati vprašanja v stilu “hej, slišal sem da si imela probleme, kaj pa je bilo?” Ker očitno diskretnost ni vrlina nekaterih ljudi, čeprav jih dovolj dobro poznam, da mislim, da o zadevi niso razpravljali s  slabimi nameni, pa vseeno.

Kar se sedaj že nekaj časa sprašujem in me izredno mot, je tole: racionalno gledano, je to nadlegovanje na delovnem mestu, kar je kaznivo dejanje. Več kot očitno to, kar se je zgodilo, ni moja krivda, ampak zakaj se potem jaz počutim slabo in mi je nerodno in se sekiram, kaj bo sedaj, ker sem povedala kaj se je zgodil?! Bom sedaj imela probleme tam? Me bodo grdo gledali, ker jim delam težave? S tem da težava sploh ni v meni! Zavedam se, da imam vso pravico stvar prijaviti in da se to ne bi smelo dogajati. Ampak po vseh teh letih in po vseh podobnih slabih izkušnjah ter reakcijah, ki sem jih dobila, če sem take zadeve komu omenila, sem enostavno skeptična, ali je sploh smiselno o tem govorit? Ampak kot nekdo, ki ne pusti, da drugi hodijo po njemu, sem prepričana da ja, o tem je treba govoriti, treba je ukrepati in to nikakor NE SME biti sprejemljivo! Lahko da se komu to zdi nedolžna zabava, samo malo heca, saj je samo prijazen, zakaj sem tako tečna? Meni ni zabavno. Meni ni zabavno, ko tujci komentirajo moj izgled, ni mi zabavno, ko se pričakuje, da bom ob osebnih vprašanjih veselo odgovarjala in se smehljala, še manj mi je pa zabavno, ko se me intimno dotika nekdo, ki ga vidim drugič v življenju. Ni zabavno, samo zelo zelo zelo neprijetno. Še posebej, če se ti to naredi tekom delovnega časa.

Na tem mestu sicer res cenim odziv svojega šefa, ki je več kot očitno mnenja, da to ni v redu, kot tudi svojih sodelavcev, ki so mi zatrdili, da je prav, da sem povedala, ker nikoli ne veš,kaj bi sledilo naslednjič. Je pa res žalostno, da se take stvari dogajajo in še bolj žalostno, da se nekaterim to zdi popolnoma sprejemljivo. Vse ima svoje meje, personal space pa še toliko bolj.

Draga moja verzija iz prihodnosti

Ali kakorkoli pač človek ustrezno prevede “Future me“. Očitno sem eno leto nazaj nekje odkrila to stran in ker se mi je očitno zdela zabavna ideja, sem sama sebi napisala email. Point strani je, da sam sebi napišeš email, za katerega želiš, da ga dobiš nekoč v prihodnosti (se ne spomnim več, koliko let je max možno, ampak mislim, da lahko izbereš 10+). Kakorkoli, jaz sem izbrala 1 leto. Seveda sem v enem letu že približno 1000x pozabila na to, dokler nisem danes v inbox dobila emaila z naslovom “draga jaz”. Ha!

Vsebina:

“Dear FutureMe,

well, are u finally on your own? I hope u have a job… and time for books. And that u finally did give up on X.  and stop trying to comunicate with him, because he clearly doesn`t care anymore and neither should you. It is a waste of time.
Upam, da se je vse preteklo delo obrestovalo in vseeno imaš kaj od vsega skupaj. Predvsem službo. In stanovanje, kjerkoli že. Ta hip zelo težko verjamem, da je to sploh mogoče, ampak one can always dream…

Lp,

Thunder  from the past”

Datirano 29. januar 2015.

In z velikim zadovoljstvom lahko rečem, da sem očitno v tem enem letu, kljub neobetajočim napovedim, uspela uresničiti vse omenjeno! Popolnoma vse. Poleg dejstva, da sem se zdaj dobro nasmejala sama sebi, si lahko tudi dam en “self high five!”, ker mislim, da si ga zaslužim ;) Zabavna zadeva vsekakor, če bosta stran in moj mail funkcionalna še 10 let, si pa morda pošljem še en mail, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo v 10ih letih hihi.

Nauk dneva: Never give up your dreams.

Novoletne zaobljube?

Ne razumem tega koncepta novoletnih zaobljub, resno. Oziroma po pravici povedano, starejša kot sem, manj mi je novo leto fascinantno. Včasih je bil to edini dan v letu, ko si bil “lahko” dolgo pokonci in je bilo to super kul. Glede na moje delovne in spalne navade, imam torej po svoji otroški definiciji novo leto vsaj 3 do 4x na teden. Ker sem črna ovca v družini, kar se tiče navdušenja oz pomankanje le tega nad zabavami v stilu veliko ljudi, hrupa in alkohola, me posledično kakšna praznovanja na prostem sploh ne ganejo, za privat žurke imam pa to smolo, da je moja druščina raztepena po celi državi.  No, ampak začela sem o novoletnih zaobljubah ane?

V bistvu ne vem, kdaj sem se nazadnje sploh spomnila na te tako popularne novoletne zaobljube. Niti ne vem, koliko se ljudje tega v resnici držijo? Člankov na internetu na to temo je pred novoim letom neomejeno, na socialnih omrežjih jih ne manjka, sem in tja že slišim kakšne komentarje ja, po novem letu bom pa to in to. Zakaj? Zakaj ravno ta 31. december? Na tole tematiko sem se spomnila, ko sem videla še enga v seriji člankov, ki razpravljajo na to temo pa sem se malce zamislila. Pišem v bistvu zato, ker bi sedaj morala pisati še zadnji del nekega poročila, pa je seveda treba malce prokrastenirati. No, ugotovila sem, da se resno ne spomnim, kdaj sem nazadnje delala kakšne novoletne zaobljube. Večinoma zato, ker sem dokaj control freak in imam že leta, če ne desetletja v glavi seznam stvari, ki jih hočem/želim dosežti. Seznam se tekom let malce spreminja, nima pa menjava koledarskega leta nič s tem. Recimo letos, ko sem bila po zaključku študija in vrnitvi iz tujine soočena z najbolj z grozo pričakovano situacijo-brezposlenostjo, sem si zadala cilje do konca leta. Ker je bil to edini način, da se mi ne zmeša. Kakšne 2 meseca sem nihala med optimizmom in depresijo, prespala 3/4 dneva in več kot enkrat na dan obupavala nad vsem skupaj in se spraševala, kaj za vraga naj naredim sama s sabo. Ker let`s face it (čeprav nekateri se očitno ne, poznam številne primerke), če sam nekaj ne narediš za to, da se bo situacija, ki ti ni všeč spremenila, imaš zelo malo možnosti, da se bodo stvari uredile same od sebe. Seveda obstajajo redki srečneži, ki se jim pač vedno izide ali pa imajo ljudi, ki poskrbijo, da se jim vse izide. Jaz sem mnenja, da če bom sedela doma in se smilila sama sebi, se pač ne bo nič spremenilo, zato je treba dvigniti rit in kaj narediti, pa če se ti zdi še tako grozno nemogoče. Seveda vedno rabiš tudi nekaj sreče, ampak če vsaj ne poskusiš, ne moreš vedeti.

Kakorkoli, po dveh mesecih urnih menjavanj razpoloženja sem se odločila, da si zastavim cilje za naslednjega pol leta in jih dosežem, naj stane kar hoče. Seveda sem imela podobne cilje v mislih že prej, ampak ti obračaš, življenje obrne in tudi cilje je treba malo prilagoditi, če hočeš kam priplezati. Sem daleč od tega, da bi lahko rekla, da je to to in sem zmagala na celi črti, ampak je pa prva stopnička, ki sem jo neizmerno vesela. Torej, avgusta sem nekega dne po večurnem premetavanju v postelji ponoči, ko nisem mogla spati,vzela v roke svinčnik in papir (ker meni to pač pomaga, da delam sezname, I love lists!) in napisala, kaj hočem zase v bližnji prihodnosti. Službo, kakršnokoli, naj stane kar hoče, samo da imam nek prihodek in to, da se do 1.1.2016 odselim od doma. Ker sem že tako vsaj za 2 leti presegla svoje plane o osamosvajanju, ampak zaradi finančnih razlogov žal ni šlo drugače. Celo življenje sem sanjala o tem, da ko naredim šolo, dobim službo in grem. Grem, da imam končno svoj mir, da se nihče ne dere name, da nihče ne poje moje hrane, nihče ne umaže kuhinje. Da imam v sobi več kot 19 stopinj pozimi, da se mi ni treba zagovarjati za vse kar naredim. Da zjutraj vstanem in je tišina, nihče me nič ne sprašuje, nihče se ne dere brez razloga name. Leta in leta, od začetka osnovne šole v bistvu, sem rinila naprej z mislijo, da če bom pridna in končam šolo, študij, bom imela službo in bom lahko končno šla in imela mir. Ter tople radiatorje. No, kot je pač v življenju, se zadeve seveda niso ravno izšle po mojih naivnih planih. Situacija v državi (in svetu) se je takrat, ko sem jaz končala srednjo šolo, korenito spremenila, kar verjetno ve moja  in vse meni blizu generacije. S prvotnih 5 let študija, sem prišla na 8 let, ker je bil status študenta edini zagotovi način, da imam vir prihodka in določene ugodnosti. Kljub temu, da sem prezirala tak način dela, namreč bodimo študenti v nedogled, sem pač na neki točki morala priznati, da mi drugega ne ostane. Čeprav sem se še vedno toliko držala svojih načel, da nisem niti enkrat imela statusa “na črno”. Umetno podaljševanje študija samo za to, da bi lahko delala, se mi je zdelo absurdno, poleg tega je začaran krog, v katerega se ujame marsikdo in poznam preveč takih primerov. Samo zato ker je lažje, ni nujno najboljša rešitev. Bi pa lahko prej končala študij ja. Kakorkoli, avgusta sem bila torej tam kjer ni muh: magisterij v roki, dobre izkušnje iz tujine, a premalo živcev in odločenosti za doktorat, zato sem se odločila za 1 leto za razmislek. Seveda optimalno bi bilo dobiti službo iz svojega področja, brez doktorata, a sem žal v taki smeri, da je to skoraj pogoj v tej branži dela. Kakrokoli, relano gledano sem vedela, da dobiti nekaj iz svojega doma bo težko, če ne praktično nemogoče. Imela sem sicr že nekaj časa nekaj na pol na pladnju, a dokler nimam v roki pogodbe pač ne verjamem besedam. Tako sem se torej tiste avgustovske noči odločila, da to je to. Tole so moji cilji, glavni je bil svoje stanovanje do 1.1.2016 pa naj stane kar hoče. Če se moram za to preseliti nevem kam, delati nekaj čisto xy, pa bom.

In kam me je to pripeljalo? V svoje stanovanje :) V svoje toplo stanovanje! No, ni seveda “moje”, je najemniško, ampak ni doma, imam svoj mir in delam kar hočem, brez očitkov in dretja. Milina. Imela sem srečo (ki je, če smo pošteni, delno tudi posledica mojih odločitev v preteklosti, da ne grem po najlažji poti ampak malce tvegam) in imam službo iz svojega področjam, delam kar me veseli in imam fleksibilen delovni čas, kar je zame kot nočno ptico zmaga na celi črti.  Seveda ima to tudi svoje slabosti, kot je delo sredi noči in za vikende, ampak meni ustreza. Zaslužek je sicer tak, da me tisti, ki imajo že 20 let službe, pomilovalno gledajo, ampak me ne gane. Jaz sem preživela 10 let z veliko manj denarja, res da tudi z manj stroški, ampak kot nekomu, ki je zadnja leta delal za 300€ na mesec, vikende, praznike, ponoči, podaljšane izmene., brez prevoza in malice, mi je že samo dejstvo, da imam plačan prevoz, čisto dovolj. Meni je ok, ne rabim veliko, veliko bolj cenim, da imam vsaj za določen čas stalen vir prihodka in vsaj nekaj sigurnosti. Kaj bo čez pol leta ne vem, ampak sem se nehala sekirati, ker nikamor ne prideš. S sekiranjem okoli službe in prihodnosti sem si (očitno za stalno) uničila zdravje in si ga ne mislim več uničevati, ker ni absolutno nobene razlike ali se sekiraš, ali ne. Je kar je.

Torej, moj point je bil, da ne rabiš novega leta, nove letnice, da si zadaš neke cilje. Ne rabiš novega leta, samo zato da lahko rečeš, da je čas za spremembe. Vedno je lahko čas za spremembo. Rabiš samo dovolj neprespanih noči, dovolj spraševanja kaj za vraga bi naredil in eno odločitev: to je to zdaj in tukaj, tole hočem, tole bom naredil, da to dosežem. Nihče ni rekel, da je lahko. Nihče ni reke, da 100% rata. Nihče ni rekel, da bo trajalo, ampak če se odločiš, verjameš in se potrudiš, je že veliko narejenega.  Tudi meni je šlo na živce, ko so mi ljudje govorili “saj boš videla, saj bo..” Ko si na dnu, ko ne veš več kaj bi naredil in poslušaš pripombe od ljudi, ki imajo službe, ti gre vse skrajno in neizmerno na živce. Ker njim je lahko, oni niso v tvoji koži in če nikoli niso bili, ne razumejo in če imajo srečo, nikoli ne bodo razumeli. Jaz in še veliko mojih prijatljev, razume. Zato poskušam ne soliti pameti s praznimi besedami, ampak povem svojo izkušnjo, pa vzemi od tega kar hočeš, če hočeš. Jaz sem vesela, da sem tip človeka, ki ne obupa. Imam slabe dneve, seveda, ampak na dolgi rok pa rinem nekam naprej, ker hočem nekaj dosežti. Mogoče ne bo to to, kar sem si zamsilila pred 10imi leti, ampak nekaj bo, in karkoli je, je boljše kot sedeti doma in se spraševati, če ima vse skupaj sploh smisel.

Tako da, če je novo leto tista neprespana noč, pa naj bo :) Vesele praznike in srečno 2016!

Odprto pismo Tebi

Odprto pismo Tebi

Saj v bistvu sploh ne vem, kako bi začela. V glavi mi mrgoli milijon vprašanj in še več pomislekov, vsako minuto se mi zavrti en odsek iz preteklosti, ki je zdaj dobil nov pomen, čeprav se s tem sploh ne bi smela več ukvarjati, že zdavnaj ne.

Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako žalostna, ampak resnično žalostna. Velikokrat sem tečna, slabe volje, nesramna, a redko kdaj sem res žalostna, še redkeje pa to priznam. Ampak zdaj sem. 10 let sem čakala na zaključek, closure, za katerega se je izkazalo, da si ga ti že zdavnaj naredil. Vsaj pred dvema letoma, če ne že prej. To sta dve leti več zame, med mnogimi, v katerih sem se spraševala kaj za vraga hočem, hočeš, hočeva? Že žnj-krat sem se odločila, da izvem, enkrat za zmeraj, v katerem grmu tiči zajec. Pa čeprav sem izredno direktna oseba (očitno celo preveč), sem nekako vedno zadnji hip opustila ta načrt in pustila zadevam prosto pot. Tako prosto, da niso nikamor prišle.  No, zdaj sem pa dobila zaključek, nepričakovano, nenapovedano, kot ponavadi.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se poskušam spomniti, kaj je bilo v teh dveh letih in kaj prej. Se mi je samo dozdevalo, da si hotel nekaj več? Skoraj prepričana sem, da je manj kot dve leti od zadnjega takega pripetljaja. Morda sem si zadnje razlagala narobe, ampak vse…? Morda sem res neumna, morda pa si ti želel rezervno opcijo.

Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. No, saj ne da ti kdaj v resnici bom, zdaj, po tej novici zagotovo ne. Dovolj sramotno je že dejstvo, da sem pustila da se delaš norca iz mene vsa ta leta, da sem upala v prazno, ker sem verjela, da me imaš res rad. Zadnja stvar ki bi jo sedaj naredila je, ti povedala kaj se mi je vsa ta leta podilo po glavi in na kaj sem upala, pa nikoli dobila.

Tudi če pustim ob strani vse drugo in predpostavim, da sem samo jaz videla stvari, ki jih ni, če me imaš za dobro prijateljico (najboljšo, po tvojih ne tako davnih besedah), kako mi lahko dve leti nisi povedal, da imaš punco? Ne bi rekla pol leta, okej, se nisva videla, se naredi. Slabo leto, ajd, ti je ušlo iz glave, ni bil pravi trenutek takrat. Ampak dve leti? Dve polni leti mi nisi z najmanjšo besedo ali kretnjo omenil, da je še nekdo v tvojem življenju? Če ne bi videla tiste slike in te vprašala kdo je, te ujela nepripravljenega, bi mi sploh kdaj povedal? Saj je luštna, privoščim ti jo, upam da se vama izide ta long distance zadeva, ampak zakaj mi nisi povedal? Zakaj sem jaz še dve leti več plavala v temi, se trudila razbrati kaj pomenijo tvoja, zame dvomljiva, dejanja? Če ne drugega, bi si to zaslužila kot ena tvojih najstarejših prijateljic.

Neumna sem, to je dejstvo. Neumna, ker se ubadam z bedarijami, neumna, ker sem verjela, da me lahko kdo ima rad, neumna, ker sem verjela da določenih stvari ne rečeš in narediš če ti oseba res ne pomeni nekaj več. Saj sem se že pred leti sprijaznila, da pri meni to pač nikoli ne bo šlo normalno, da prej kot sprejmem to dejstvo, boljše zame. Ampak če se še tako trudiš, je vseeno težko sprejeti, da si res ti tisti razlog, da je v tebi problem, ne v drugih. Da boš vedno sam, ne glede na vse, ker pač nihče ne mara takih ljudi. Vedno poskušam biti realist in na podlagi izkušenj je to žal realnost.

Ni fer, da je tako. Sem res tako grozna oseba? Po mojem mnenju nisem. Vem, karakter imam ubijalski, direktna sem, ne pustim da ljudje hodijo po meni. Ampak nikoli ne bi pustila na cedilu nekoga, ki mi veliko pomeni. Nikoli ne bi nekoga vlekla za nos, nikoli se ne bi vmešala v neko zvezo/navezo/razmerje to be, če bi vedela, da sem tretje kolo. Nikoli se nisem, vedno sem jaz stopila stran, tudi če je nekdo samo omenil, da mu je všeč druga oseba. Vedno sem se pripravljena skregati in iti čez vse, da dosežem svoje, a ne tukaj, nikoli tukaj. Ne zdi se mi prav, nikoli se mi ni zdelo prav. In kaj imam od tega?

Saj ne vem, kaj bolj boli: dejstvo, da morda nikoli, vsekakor pa ne zadnji dve leti, nisi čutil nič do mene; dejstvo, da si mi dve leti prekrival nekaj tako pomembnega ali dejstvo, da sem toliko noči gledala v strop in razmišljala kaj naj naredim, ti si pa že zdavnaj obrnil ta list v knjigi. Ne samo obrnil, zaprl knjigo in jo vrgel proč.

Po vseh teh letih si ne zaslužim niti tega, da bi mi povedal, da si oddan? Jaz bi ti povedala. Morda ne prvi mesec, ampak bi ti, vsekakor prej kot v dveh letih. Kar me boli še bolj je, da vem, kam lahko časovno umestim to osebo. Tudi vem, kaj si takrat rekel in predlagal meni. Torej sem bila samo backup plan? Če bo bo, če ne pa pač ne?

Ne razumem. Nikoli nisem razumela in očitno nikoli ne bom. Ne poznava se nekaj mesecev, ne poznava se leto ali dve. Poznava se desetletje in celo desetletje sem te imela rada, pa si ne zaslužim niti te informacije? Želim si, da bi lahko rekla, da te sovražim. Pa te ne. Nikoli te nisem, kljub vsem neštetim pripetljajem. Rada te imam, vedno sem te imela rada in verjetno mi nikoli ne bo popolnoma vseeno. Želim si le, da bi mi že pred leti povedal, da dejansko nič nočeš od mene in bi mi prihranil številne neprespane noči. Vse kar sem kdaj hotela, je nekoga, ki bi me imel rad takšno, kot sem. In mislila sem, da me ti imaš. Še nikoli se nisem bolj motila, oprosti.

Saj ne rečem, da jaz nisem imela nikogar drugega. Tudi predvidevam, da je vmes bil še kdo pri tebi, in ne obsojam. Ampak dejansko gledano, ste bili  pri meni samo trije in za vse tri si vedel: bil je On, za katerega si vedel in sem ti povedala in sem sama vedela, da ne bo nikoli moj, pa se mi ni zdelo fer do tebe, da se zapletam v karkoli, če nisem s srcem čisto pri stvari. Bil je Prvi, ravno toliko, da sem vedela da je lahko lepo, pa je bilo že konec. A veš, da se takrat nisva slišala že več kot pol leta, pa sem še vedno pomislila, joj, a je prav da grem s kom drugim ven, če imam pa v resnici rada tebe? Pa sem šla, a nisem ostala. In bil si Ti, vedno si bil ti, še dalj kot On. Polovico vseh teh pisarij na to temo je letelo nate, vsa ta leta. Nekako sem verjela, da ko bova oba odrasla bo stvar začela funkcionirati. Da bova šla čez otročja izmikanja in dvoumnosti. Pa ni šlo, kajne?

Nočem biti rezervno kolo, za primer, da nikjer drugje ne uspe. Love me or leave me. And you left…Želim si, da bi mi vsaj povedal, da odhajaš. Želim si, da bi poklical, ko si prišel nazaj. Želim si, da mi ne bi lagal. White lies, but they hurt just the same.

Rada te imam. Samo želim si, da bi ti to lahko enkrat povedala brez slabe vesti, da se mešam v tuje življenje. Ker ti ne morem, lahko povem samo širnemu spletu, ki mu je vseeno zame, zate in za vse ostale. Ampak moram povedati, ker se mi meša. Moram povedati, ker boli in moram povedati, ker ni nikogar, ki bi mu lahko. Vsi so že zdavnaj odpisali to zgodbo, jaz je pa nisem želela pogrevati, ker sem vedela, kakšen bo odziv. Tako ni nikogar, ki bi želel ali bil pripravljen poslušati. Ljudje imajo svoje življenje in svoje probleme, nihče ne mara jamrovčkov. Ne bom težila s tem prijateljem, ampak moram povedati nekje, nekomu, nekako. Rada te imam, vedno te bom imela rada, žal.

Ampak na neki točki se moram tudi jaz sprijazniti. Očitno je to to. Očitno je skrajni čas, da naredim to, kar bi morala že pred leti. Te zbrišem iz svojega življenja in končno poskušam pozabiti na vse. Morda bom naslednjič prej dojela, kdaj je ljudem vseeno zame in ne bom izgubljala  tednov, mesecev in let, s sekiranjem glede osebe, ki ji ni mar. Upam.

Želim ti lepo življenje, s komerkoli že.

Kam gre moj CV?

Trenutno se poskušam skoncentrirati na značilnosti različnih mineralov, ker je očitno to nekaj, kar moram znati za enega izmed zadnjih izpitov. Zaenkrat kaže, da se bom s temi geologom nedvomno zanimivimi podrobnostmi, ubadala poleti. Saj če bi dejansko imela motivacijo v stilu “prej kot končam študij, prej se lahko zaposlim” in bi vedela, da imam realne možnosti dobiti službo iz vsaj približno svojega področja, bi se še potrudila.1 Tako mi pa nekako kronično primanjkuje motivacije. Nisem edina, vem. Samo po vseh teh letih sekiranja in trudu, da bi pa vse naredila pravočasno in se končno spokala od doma, se ti na koncu zdi malce brezvze vse skupaj.

Kakorkoli, vmes seveda uspešno zabijam čas s povsem drugimi zadevami, med drugim sem se že n-tič spomnila, da resno moram poslati še eno prošnjo za internship, da ne zamudim roka. Pri tem pošiljanju prošenj za službo se vsakič znova spomnim, kako se v bistvu trudim ne deliti svojih osebnih informacij preko interneta, po drugi strani pa v bistvu cel čas pošiljam svoj CV (ki vsebuje praktično skoraj vse o meni, z izjemo številke modrca) popolnoma neznanim ljudem, ki se potem niti ne potrudijo poslati enega generiranega maila o tem, da žal nisem bila izbrana. Človek bi si mislil, da če je nekje razpis in pošlješ praktično vse pomembne inforamcije o sebi random osebi, ki je v življenju nisi videl in je verjetno nikoli ne boš, da si vsaj zaslužiš kratek odgovor? Ampak očitno ne. Saj se zavedam, da za resna delovna mesta (torej ne ravno študentsko delo), dobijo več sto prijav. Ampak če smo v dobi, ko od vsakega podjetja dobivaš milijon mailov z njihovo najnovejšo pondubo (“samo 1x na mesec!”), se mi res ne zdi fer, da si potem ne zaslužim niti vsem poslanega splošno vljudnega zavrnitvenega pisma. Da bi vsaj vedela, da so prijavo dejansko prejeli in jo je morda celo nekdo prebral. Ali pa se tisti mail z vsemi podatki o meni valja v elektronskem predalu neke naključne osebe in bo tam ostal kdo ve do kdaj?

Samo pomisli, koliko prošenj pošlješ v letu? No, to se v danem trenutnku verjetno razlikuje glede na tvojo starost in zaposlitveno stanje, ampak če si nekje pri koncu študija/ravno končal, si verjetno med številnimi srečneži, ki mrzlično pošiljajo svoje CVje na vse možne konce in doma molijo k vsem bogovom in boginjam, da bi jih nekdo povabil na razgovor. Ker to, da dobiš odgovor je uspeh št. 1, to da dobiš pozitiven odgovor je uspeh št. 2 in to da si dejansko vabljen na razgovor, ki traja več kot 10s je uspeh št. 3. Če mi uspe priti do točke, kjer mi nekdo reče “hej, poskusno te vzamemo!”, bom verjetno izzumila nov ples zmage. Enivej, ker sem še v tem prehodnem stadiju, ko še imam možnost delati preko napotnice, občasno optimistično pošljem še kakšno prošnjo za študentsko delo. Ker ane, pri teh dejansko celo iščejo nekoga, za katerega mesto že ni rezervirano. Seveda bi se na tem mestu dalo debatirati o tem, koliko aktualni in ažurirani so oglasi na teh portalih ter kakšne možnosti imaš, da dejansko dobiš kakšne delovne izkušnje, ki so kaj vredne. To zadnje čase namreč neumorno propagirajo “študentsko delo, pot k zaposlitvi! Neprecenjlive izkušnje!” Jah…potem pa odpreš portal in pogledaš oglase in 80% je strežbe. Hvala, iz tega področja imam izkušenj že neomejeno, počasi bi še kakšne vsaj približno uporabne za morebitno redno službo? Pa ne da gledam na tako delo kot manjvredno, mi ni problem delati karkoli drugega, samo študirala sem pa naravoslovje z namenom, da bom dejansko delala kaj koristnega v stilu znanosti. Kako naivno od mene :) Žal tudi nisem tehnični tip človeka, da bi recimo znala nekaj programskih jezikov, ker to pa tudi iščejo. Znam delati samo z živimi in napol živimi stvarmi, kar pa očitno ni aktualno. Spet malce zašla, kot ponavadi. Torej, point je bil, tudi za študentska dela seveda povsod pošlješ CV. In dobiš še manj odgovorov, kot za dejanske razpise. Vsakič ko izpolnjujem še kakšen spletni obrazec za prijavo na delo se vedno spomnim, hm, le kdo bo sedaj dobil vse te podatke o meni in kje bodo končali? Konec koncev je v CVju dejansko vse, kar je ključnega o meni, pošiljam ga pa random osebam po celi državi in izven nje? Brez tega se pa seveda ne moreš prijaviti nikamor. Potem vedno razmišljam, ali ta moj ubogi CV sploh kdo pogleda in če ga, ali dejansko preberejo kaj piše, samo preletijo in si mislijo “ah, še ena povprečna brez omembe vrednih izkušenj” ali pa se posmehljivo namrdnejo ob opisu katerega izmed del, ki sem jih opravljala in se mi zdijo relavantna za prijavo, nekdo v kadrovski pa si misli “eh, kaj bomo s tabo, poglej vse te ljudi z 10 leti izkušenj!”. Mogoče pa samo ostane v nekem elektronskem predalu dokler ga nekdo ne izbriše. Who knows?

S kolegi smo že nekajkrat imeli debate, koliko je sploh važno kako “inovativen” je CV? Koliko gre dejansko verjeti vsem možnim nasvetom, ki ti jih danes ponujajo že na vsakem vogalu in na vseh možnih plačjivih in neplačljivih delavnicah. Ena stvar, ki bi me dejansko zanimala je, kaj pri življenjepisu hočejo videti tisti, ki dejansko koga zaposlijo? Ja ok, če delaš v oglaševanju, oz. karkoli umetniškega (se opravičujem za posploševanje, ni moje področje in vse kar ima karkoli opravka s kreativnostjo je pri meni umetnost :D ) je verjetno lahko tvoja predstavitev nekoliko bolj inovativna in v oči padajoča. Kaj pa vsi ostali? Naj pošljem youtube link do videa z naslovom “pipetiram s skoraj nadzvočno hitrostjo!” Ali morda slikovni dokaz, da sem vešča sterilnega dela in na gojiščih ni plesni? Hm, kaj pa veš, mogoče bom na neki stopnji dovolj nora, da bom dejansko poslala kaj takega. Če moraš pa izstopati, ali kako že? Jaz istopam že itak in itak, žal zaradi povsem napačnih stvari. Ampak boljše kot nič, eh?

Ta kuža ima tak ustrezen pogled za tole objavo, zato si zasluži tole mesto.

  1. Ali bolje rečeno dobiti službo pika. Kakršno koli v bistvu, samo da je plača? []

Produktivnost na temperaturi ledišča

No pa imam spet odveč čas, ki ga lahko zapravim na blogu. Saj bi ga že kakšen dan prej, pa sem se nekako vedno odločila, da kaj pa če rajši ne bi… Danes sem itak že cel dan/noč neproduktivna, tako da res nima smisla kvariti čisto neproduktivnega dneva s produktivnostjo. Te mi zadnje čase itak kronično primanjkuje.

Kaj torej počnem? Saj v bistvu verjetno nikogar ne zanima, ampak ker se ne izživljam preko fejsbruha se moram pa preko bloga. Tiste 5x na leto, ko se mi da. Uspešno sem prespala cel dan in se zbudila ob 6h zvečer. Ja, to je možno. Imam sicer dva dokaj solidna izgovora, en je ta, da je moj bioritem itak čisto zmešan, drugi pa, da sem šla spat ob nekje 10ih dopoldne. Optimisti bi se zdaj hahljali v stilu “eheheh a je bla dobra žurka?” No, realno gledano pa žal nimam toliko socialnega življenja, da bi bila kjerkoli do 10ih dopoldne. Sem imela nočno, potem mi je pa do konca knjige manjkalo ravno še nekaj 100 strani in sem seveda morala končati dotično knjigo. Čeprav me sedaj jeza, ker nimam zadnjega dela trilogije, čeprav sem si jo na knjižnjem sejmu ogledovala. Ampak letos sem sama sebe pripravila do razumnega dogovora, namreč da reees ne rabim tako nujno teh knjig in da sem si v zadnjih nekaj letih že kupila večino “must have” zadev. Knjige, ki jih bom prebrala samo 1x pa pač ne rabim imeti doma. Bomo počakali tisti 2 leti, da pridem na vrsto v knjižnici. Sem si pa privoščila en strip Asterixa in Obelixa, malce za dušo. Ne najnovejšega, tisti je bil samo v trdi vezavi in toraj s temu primerno ceno. Sem zadnja leta prešla na kupovanje skoraj izključno mehkih platnic, ker so pač občutno cenejše. Z nekaj izjemami seveda, določene knjige si zaslužijo, da zanje dam manjše premoženje. Ravno zadnjič me je sodelavka spraševala, kaj si jaz sploh privoščim in po nekaj mozganja sem prišla do odgovora: knjige in tortice. Dream big! No ja.

Kakorkoli, ker sem vstala takrat, ko večina ljudi je večerjo, je sedaj seveda ura okoli 4ih zjutraj in sem daleč od tega, da bi bila zaspana. Poleg tega sem zaradi neke nemarne viroze zadnje nekaj dni tako in tako preležala/prespala in imam posledično postelje čez glavo dovolj. Čeprav resno ne smem zboleti spet/še bolj pred novim letom, ker ne bo nič kaj zabavno delati z vročino. Mislim, da mi vesolje lahko nakloni vsaj zdravje na novoletni dan, če sem že za božič1 dobila sledeče: spala nič celo noč zaradi bolečega grla, cel dan pekla slaščice, imela plan se ustaviti še na dveh koncih pred službo in uspešno ostala s pokvarjenim avtomobilom 500 m od doma. V dežju, doh. Kaj si lahko človek želi lepšega, kot glavobol, dež in pokvarjeno sklopko na božični večer? Lucky as always. Torej, mislim da si upravičeno zaslužim spodobno novo leto. S spodobno mislim brez vročine, glavobola ipd, z zmerno količino dela in solidnim vzdušjem v službi ter kakšno snežinko. Prosim prosim prosim, a lahko dobim sneg?? Ne rabim nobenih daril, bi pa reeees rada sneg! Lani sem končno kupila smučarsko čelado pa je doživela komaj nekaj smučanj, letos bi jo res rada malce bolj izkoristila.

Uau, samo meni pa vedno uspe zaiti na vsaj štiri ločene teme preden pridem do bistva… ni čudno, da mi pravijo, da nikoli ne utihnem. Torej, namesto da bi sedaj počela karkoli produktivnega, torej brala karkoli za magisterij oz naredila sploh karkoli povezano z mojo tematiko, saj me članki žalostno čakajo že pol leta in nič od mene, jaz sedim tukaj in se odločam kateri film bom pogledala. Nočni spored na National geographicu in ID Discovery namreč vem že na pamet. Lahko bi tudi končno popravila CV, ga prevedla v angleščino, oddala tisto prošnjo za internship, si priskrbela sliko, na kateri ne jem ali grozim ljudem… Lahko bi popravila profil na LinkedIn, kar tudi odlašam že pol leta ali karkoli podobno produktivnega. Mogoče končno spet ponovila kakšno lekcijo nemščine na Duolingo (btw luštna stran, priporočam!). Ampak nene, se bom rajši sama sebi smilila, kako ne vem kaj naj s sama s sabo in delala še enega izmed mnogih planov v stilu “saj bom vzela svoje življenje v roke in naredila to in to in to”. Namesto tega pol časa gledam dokumentarec o smeteh (zanimivo-Plastik fantastik, google it), zraven pa brskam po oglasih za delovna mesta in že v žnjto ugotavljam, da v Sloveniji pač nikoli ne bom dobila službe, ki si jo želim. Oz. ne bom dobila službe pika. No mogoče pa sploh ne vem kaj bi rada, tudi to je opcija. Ampak nekako od daleč se mi vseeno sanja v katero smer bi rada šla, edini problem je, da tu ne vidim nobene opcije za to. Zahvalim se lahko pa tudi sama sebi, ker vedno delam 10 stvari pa nobeni se ne posvetim 100%. Ali me pa nobena ne zanima dovolj, da bi se ji posvetila, hm. Bolj verjetno je, da se še vedno ne znam odločit, kaj bi rada. Po eni strani bi rada poizkusila čim več stvari, po drugi mi je pa jasno, da če želim biti res dobra v nečem je skrajni čas, da vložim več časa v to. Včasih bi se kar nekam poslala, ker imam 100 idej kaj bi lahko, pa nič ne naredim. In potem se vrtim v krogu smiljenja sami sebi in zganjanja fovšarije nad drugimi (sama pri sebi seveda, na glas se ne spodobi). Pa prekleto dobro vem, da se samo od sebe ne bo nič uredilo in je treba kaj migniti za to, samo do tega miganja pa potem ne pridem. Bom po novem letu! Upam.

Torej kot rečeno, blazno produktiven dan. Lahko si napišem še 1000 in 1 listek, kaj vse moram narediti, pa bom na koncu vseeno končala pred računalnikom, nejevoljno pogledala omenjene listke in se odločila, da še destič danes preverim, če je kaj novega na 9gag. Meni res ni pomoči.

  1. pa to se menda piše z velikim B ane? ne bom, iz principa []

Jutranja rekreacija, takšna in drugačna

Ker sem se letos odločila, da enkrat za spremembo čez poletje ne bom izgubila vse  težko pridobljene kondicije, sem v svoj urnik uvedla občasni jutranji tek. Ko rečem jutranji v bistvu mislim “večerni”, saj grem na tek po nočni izmeni v službi. Moj organizem namreč ni sposoben funkcionirati ob 6ih zjutraj, razen če je še vedno aktiven od prejšnjega dne. Spoštujem vse, ki so sposobni vstati sredi noči in oditi na jutranjo rekreacijo. Ker pa jaz nisem med njimi in ne maram tečti zvečer (žuželke+preveč sprehajalcev), grem pač zjutraj po službi. In tako sem šla tudi danes nekje okoli 7ih na svojo ustaljeno pot.

Vsak dan grem po isti poti, ki teče skozi gozd in nato zavije na travnik, kamor vsi prebivalci mojega naselja, ki premorejo pse, le -te vodijo na jutranji sprehod. Jaz se ponavadi nazaj grede tega dela poti ognem, ker uberem nekoliko krajšo različico. Ker pa me je danes idiotski sodelavec v službi spravil ob živce1, sem se danes izjemoma odločila za nekoliko daljšo pot, ki naredi ovinek čez prej omenjeno polje. Here comes the fun part…Omenjeno polje je na odprtem, sicer z ene strani zagrajeno z gozdom, drugače pa lepo vidno vsem jutranjim tekačem in sprehajalcem, ki jih okoli 8ih zjutraj na sončno soboto ne primanjkuje. No, na koncu tega polja je stal rdeč avto z odprtimi vrati. Temu nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem nenazadnje nekaj časa nazaj na podobni lokaciji našla 2 Francoza, ki sta očitno prespala v avtu parkiranem sredi grmovja (gospa si je ravno česala lase in mi voščila dobro jutro, jaz pa njej nazaj, seveda). Moja prava misel je bila, da se je očitno nekdo odločil pripeljati čisto do roba gozda in se tam ogreti za jutranji tek. Ko sem pritekla nekoliko bližje sem ob avtu opazila nekaj, kar je mojim očem, ki brez očal na daljavo rahlo slabo vidijo, zgledalo kot nekdo, ki očitno izvaja jogo ali nekaj podobnega. In sem si rekla ha, no, vsakemu svoje. Nikoli  nisem razumela pointa joge, ampak po drugi strani veliko ljudi ne razume, kakšen užitek se je meni pretepati, tako da razumem, da smo si ljudje pač različni. No, v tem času sem že pritekla nekoliko bližje in malce upočasnila, ker se mi je nekaj zdelo malce čudno…in potem ko sem končno dojela kaj gledam, sem se lahko samo še usekala po glavi. Jup, “oseba” na travi ni izvajala jutranje joge, sta pa dva definitivno izvajala jutranjo rekreacijo v obliki spolnih odnosov :D In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsega dojela z nekaj sekundnim zamikom, zaradi česar sem se znašla v rahlo nerodni situaciji. Preden sem namreč dojela kaj gledam, sem se jima že približala na nekaj metrov, onedva sta pa pač svoj jutranji ritual izvajala sredi poti po kateri običajno tečem. Jah kaj naj rečem, rahlo akward situation :D Na srečo sem imela mp3, tako da sem se na koncu naredila neumno in mirno presekala potko ter tekla naprej po sistemu “nič ne vidim, nič ne slišim”. Ne vem, ali sta dojela, ker sem imela v ušesih slušalke, nisem pa tak tip človeka, da bi se ustavila in podrobno preučila dano situacijo. Lahko pa potrdim, da sta očitno preizkušala neke zanimive pozicije, če je meni izgledalo, kot da gledam eno osebo, ki stoji na glavi…

No, jutranjo rekreacijo si očitno vsak predstavlja malce po svoje :D Se pa še vedno hahljam nad mojim bistrim sklepanjem o jutranji jogi. Joga ja… :D Najbolj zabavno mi je, da sta to počela praktično na odprtem, vsem na očeh, sredi dneva. Ampak hej, v sakemu svoje! Sicer se mi nekako dozdeva, da to ni ravno legalno, ampak ajde, če je njima vseeno je tudi meni :)

  1. na tem mestu si bom še 101-ič ponovila “you cannot reason with stupid people” ter 201-ič ponovil,a da resnično rabim drugo službo []

Update

No, vidim da že celo večnost nisem nič napisala… Saj ne da še kdo bere (glede na to, kje je blog in na trenutno vsebino spletne strani vam človek pač ne more zameriti…), ampak vseeno. Bom malce pisala zase, za dušo ali kako že? Seveda je ura spet 5 zjutraj in nisem niti malo zaspana. Namesto da bi sedaj primerno utrujena prišla iz službe, sem neprimerno zbujena in poskušam biti produktivna kar se tiče učenja za četrtkov izpit. Več kot očitno mi gre odlično, če sem spet končala na spletu. *vzdih*

No, ker je zdravje trenutn bolj kot ne v podnu, sem danes ostala doma. Ne vem sicer, ali je bila to najboljša izbira, ampak če ti je res slabo in se na sploh počutuš slabo, verjetno 8 ur na nogah in na slabem zraku ni najboljša izbira. Tako sem se prepričala da bo pač najboljše če pokličem, da me ne bo, ker bi drugače spet šla na šiht, se počutila obupno slabo in potem bi me sodelavke eno uro podile domov. Spet. Posledično sem prespala cel dan in seveda sedaj nisem niti najmanj zaspana. Lovely. Prav tako nimam pojma, kaj sem prebrala na zadnjih dveh paketih slajdov, ampak hej, vsaj naslove sem ustrezno obarvala in v wordov dokument skopirala neizmerno količino opomb, za katere do danes nisem vedela, da obstajajo in jih nanese še za dodatnih 30-40 strani, ki naj bi jih znala do četrtka. Suuure.

Kar se tiče ostalih področji… s faxom sem praktično konec, ampak ker je sedaj itak izpitno obdobje tega dejstva še nisem čisto dobro zaobjela. Dejansko mi nikoli več ni treba na nobeno predavanje, vaje ali seminar. Tudi mi ni treba več napisati nobenega seminarja, for a lifetime. Huh. Saj po eni strani je to to kar sem hotela, po drugi pa… what now? Večno vprašanje ane. No, ker se mi dolgoročni načrti uspešno sesuvajo v prah, jih v nadaljne sploh ne bom delala. Naslednje pol leta je itak rezervirano za magisterij, s katerim začnem v marcu, do konca februarja imam pa še nekaj izpitov s katerimi se lahko pozabavam. Pa službo. Ker potem, ko je še zadnji neuspeli poskus reševanja stanja na področju zasebnega življenja splaval po vodi, sem se odločila, da je vseeno če čim več delam, ker učila se itak ne bom. Prav tako sem si primerno zapletla love life ravno takrat, ko so me čakale še zadnje obveznosti na faxu sploh. Bravo jaz! No, vsaj zadnje leto sem, da ne bodo posledice še bolj katastrofalne. To je pa tako, če po nekaj letih nekoga spustiš blizu in si čisto preveč dobre volje… Ker če sem jaz dejansko happy, prvič po nevem koliko letih, potem se karma seveda odloči in reče: “Hop cefizelj, takole pa ne bo šlo! Pustimo jo zdaj 1 teden v oblakih, potem bo šlo pa vse k vragu ehehehe. Let`s get popcorn and watch the show.” No, realno gledano imam pač smolo, kot še toliko drugih ljudi, ampak potem ko po zeloooo dolgem času dobiš obdobje ko je vse res super in fino in si dejansko srečen, potem je toliko težje prileteti na realna tla in ostati sam z enim velikim vprašanjem: Zakaj spet jaz? *globok vzdih* Še ena zelo pomembna lekcija, ki je očitno prejšnjič nisem odnesla: Ne zapletaj se s sodelavci. Sploh. Nikoli.

Ampak mene seveda nikoli ne izuči. Sploh če se nekdo za kogar misliš, da nimata absolutno nič skupnega, izkaže za osebo s katero imata kar nekaj skupnih lastnosti in si ji za povrh še všeč. Kao. Ampak seveda jaz uspešno odženem še tako zagrete ljudi, ker jaz sem pač jaz. Ubijalski karakter in 3x predolg jezik. Oh well… Saj vem, da včasih pač stvari ne delujejo, kar res ne razumem je, kako je lahko en dan res super, naslednji dan ti pa reče “da ga je minilo in da sta si preveč različna”. Huh? Sem pretty sure da je kakšna moja briljantna osebnostna lastnost imela kaj opraviti s tem, da se je situacija tako korenito spremenila v jako kratkem času. Ampak izvedela seveda ne bom nikoli. Kar mogoče ni slaba stvar, živicira me pa še zmeraj. Rahlo neugodno je tudi dejstvo, da… I rly had a crush on him? Tako da če ga vidim vsak vikend to ravno ne pomaga izboljšati situacije. Zdajle se mi poje tisti komad If I could turn back time

Saj sem navajena da nimam sreče na tem področju, ampak damn, sooo close! Joj. To je najslabše od vsega. Če zadeva že v štartu ne bi funkcionirala bi pač rekla “eh, moving on” tako pa… Oh oh oh.Koliko časa povprečno traja, da se ti nehajo vrteti dialogi v glavi in nehaš secirati vsako skupno sekundo, v iskanju tiste usodne napake/napak, ki so pripeljale do neželenega konca? Rahlo butasto se mi zdi, da se sekiram za tako kratkoročno zadevo, ampak če se ti to ne dogaja ravno vsake nekaj mesecev potem nisi navajen. I guess.

V glavnem, spet smo na začetku. Počasi bi rabila plane za en dober dopust poleti, ker rabim vsaj eno stvar, ki se je lahko veselim. Ker drugače vse izgleda samo super moreče. No, sem pa dobila super hudo temo za magisterij! Edini hakeljc je, da je spet problem v sredstvih (beri:denarju) in je vprašanje, koliko od zastavljenih zadev bom dejansko lahko izvedla. Ampak v teoriji pa moja magistrska pokriva edini dve področji mojega študija, ki me dejansko zanimata. Vsaj nekaj ane :)

Rabim dopust. Nujno.

Vsake toliko pridem do neke točke, ko bi lahko z golimi rokami zadavila prvo osebo, ki si me drzne pogledati, kaj šele, da mi kaj reče. Pravzaprav niti ne vem, kaj točno me je danes spravilo iz tira, ampak očitno kombinacija PMS+kup obveznosti na faxu+kup obveznosti izven faxa ne deluje ravno blagodejno na moje živce. Tako sem se prej 5 minut drla na osebo, ki jo imam sicer zelo rada, ampak je v bila v danem trenutnku na napačnem kraju, ob napačnem času in z napačnim stavkom. Včasih presenetim sama sebe.

Kako veš, da se res dereš in se te ljudje ustrašijo? Ko dobesedno vsi v dveh prostorih obmolknejo in te gledajo, kot da si priletel z Marsa. Happened today. Let`s just say da mi je malce počil živec. Majčkeno. I snapped. Pravzaprav niti ne gre za en posamezni dogodek, ampak nekako se stvari povežejo v verigo dogodkov in potem imaš enostavno vsega dosti in se začneš dreti na vsakogar, ki ga prinese mimo. To se mi sicer dogaja dokaj pogosto, ampak ponavadi ne pred random ljudimi, ki me spoh ne poznajo. Potem se pa vprašam, zakaj me imajo za zmešano… Oh well.

Kakorkoli, resno rabim dopust. Tako kronično imam vsega dosti, da bi najrajše šla do vsakega profesorja posebej in jim rekla, da si svoje seminarske lahko zatlačijo v rit. Kar seveda ne bi bila ravno pametna poteza v zadnjem letniku fakulete, ampak ja… *Vzdih*. Saj vem, da ko bo tega leta konec, si bom še želela, da bi lahko šla nazaj. Ampak ta hip imam tako kronično dovolj vsega, da bi lahko zmlela v prah katerokoli živo bitje na tem planetu.  Danes je malo manjkalo, da nisem nekomu zabrisala svojega mobitela v glavo.  Naslednja ideja je bila, da ga zagrabim za vrat in pribijem ob steno ter se derem nanj dokler ne naredi, kar sem mu že 10x naročila. No, vsaj tega me je moja najboljša prijateljica odvadila, drugače bi verjetno že končala v kakšnem zavodu.

Grem se malo sporazumevati z boksarsko vrečo, mislim, da danes ne bom preveč produktivna s seminarji.

I did it!

Mislim, da lahko trenutno zaploskam sama sebi. Saj vem, da sem pod pritiskom res najbolj učinkovita, ampak včasih še sama sebe presenetim. Pa za spremembo imam celo malce sreče. No, upam da nisem prezgodaj rekla… I probably did :D

Kakorkoli, uspelo mi je narediti letnik in to s solidnimi ocenami. Dejansko sem v enem tednu naredila 3 najtežje izpite? Bravo jaz! In še celo 1 dan prej kot napovedano se mi je uspelo vpisati. No, poslala sem vpisni list in to je z moje strani vse. Zdaj je pa vprašanje produktivnosti referata, ali bom “brez” statusa, zavarovanja, bonov, napotnice in karte za prevoz samo do ponedeljka, mogoče torka ali pa kaj dlje? No, če v torek ne dobim preklete pošte se jim bom narisala tja in ne grem domov dokler ne dobim potrdil o šolanju. Blazno so učinkoviti. Saj v teoriji bi lahko vpisnico nesla osebno, ampak potem nimam nobenega dokazil, da sem zadeve oddala, saj ne dobiš potrdila. Ravno danes sem pa govorila s sošolcem, ki so mu uspešno zgubili prijavnico za študij v tujini in je to odkril šele, ko je slučajno sam preveril na tuji univerzi če so prejeli njegovo prijavo. In se je izkazalo, da so jo pri nas v referatu izgubili. What a surprise! Tako da ja, nikoli ne dajaj nič pomembnega iz rok če nimaš pisnega potrdila o tem, da je nekdo to prejel.

Nič kaj se sicer ne veselim dejstva, da bom zaradi tega morala vse zadeve urejati v času največje gužve (boni, karte…), ampak je kar je. Če je to cena za narejen letnik… vzamem! :D

Zdaj sem pa točno en vikend frej, preden moram spet prepričati možgane v polno funkcioniranje. Ohja :D

Starejši zapisi »