Arhivirana sporočila kategorije 'Moja kuharija'

SOVRAŽIM multipkratike z milijon nastavki!

Resnično resnično ne morem z besedami izraziti, kako prekleto jezna sem na to neuporabno mašino!!!!! Na srce polagam vsem morebitnim kupcem takih napravic, ki se sami nikoli ne vrtite v kuhinji, da zavoljo tistih, ki te zadeve dejansko uporabljajo, raje kupite darilni bon, kot prekleto napravo. A zakaj? Ker če jih nikol ne uporabljate potem pač ne veste, kaj se z njimi dela ANE?! In če ima prekleta zadeva miljon nastavkov in je najdražja in najvčja v štacuni, to ne pomeni da je tudi najboljša! “Simp je tanajtabulš” žal še vedno drži >.<

Vedno znova, ampak res vedno znova, me razjezi kako neuporabni  za dejansko delo so popolnoma vsi nastavki. Ker je zadeva pač ogromna, posledično ne zmore zmešati 3h rumenjakov, ker je posoda prevelika in metlica ne seže dovolj globoko. Prav tako uspešno razprši sestavine po celi posodi, preostanek pa se zatakne v metlici. če poskušaš uporabiti kakšen drug nastavek se ali zadeve sploh ne zmešajo, ali pa nastane točno obratna stvar, kot ti želiš.

Posledično sem primorana nadpovprečno veliko uporabljati naš ubogi ročni mešalnik, a ker se mi zdi potrata denarja, da bi multipkratik stal v omari, ga vsake toliko le vzamem ven, globoko vzdihnem in ga ponovno poskušam pripraviti do tega, da bi pokazal svojo uporabno vrednost. Ampak guess what? Vsakič se konča tako, da imam jaz pritisk nekje pri 300, para mi piha iz ušes in če se nesrečni kupec preklete zadeve slučajno pojavi v kuhinji nanj zlijem ves svoj bes zaradi te preklete neuporabne mašine.

Tako sedaj spet lahko samo upam, da sem rešila, kar se rešiti da in bo pecivo vsaj približno uspelo. Sedaj sem si na vsak recept napisala, da ne smem uporabiti tega sranja, ampak izključno in samo ročni mešalnik. Just in case.

Za božička hočem nov multipraktik. Najcenejšega in najenostavnejšega, ki pa bo definitivno 10x bolj uporaben kot ta gromozanska neuporabna pošast, ki sedaj čaka v kuhinji, da očistim vseh njenih milijon neuporabnih sestavnih delov. Mislim, da bom še malo počakala, če ne se zna zgoditi, da jo bo kakšen sosed dobil na glavo, ko bo letela dol z balkona.

Vojna z multipraktikom, 2. del

Nekaj časa nazaj sem pisala o novi družinski pridobitvi, multipraktiku z milijon nastavki, od katerih je uporaben eden, pogojno dva. V navalu jeze sem se odločila, da si omislim svojo napravo, zaradi razlogov opisanih tukaj. Kasneje so me finančne razmere in posredovanje drugega peka v naši družini, pripravili do tega, da vseeno uporabljam to prekleto mašino. Kompromisno sem se odločila uporabljati samo en nastavek, obstoj vseh obstalih pa enostvno zanikam.

Vendar pa mi, verjeli ali ne, še ta en nastavek dela probleme. Prekleta zadeva namreč dela predobro! Predobro ja. Okej, saj če hočeš res rahlo testo za biskvit je zadeva super, kaj pa če nočem imeti rahlega testa pri čisto vsakem prekletem pecivu?! Recimo muffini. Ne vem v čem točno je finta, ampak zadnjič enkrat (ko sem protestno 1 teden uporabljala samo ročni mešalnik na metlice) so mi uspeli najboljše do sedaj, veliki, lepe oblike, dobri. Saj so praktično zmeraj v redu, ampak zadnjič so bili pa super. Potem sem pa nasledjič uporabila to prekleto zadevo od multipraktika in muffini so bili popolnoma zanič. Za moje pojme vsaj. Preveč mehurčkov v biskvitu. Jaz imam rada bolj zbito, kompaktno testo za muffine, ne pa neke puhaste zadeve, pha.

Danes se ponavlja ista zgodba. Naredim testo za torto po receptu, ki ga uporabljam že vsaj 2 leti in iz iste količine sestavin, kot vedno, dobim še enkrat toliko testa kot ponavadi! Oz, sneg je bil tako puhast, da ga je bilo za celo skledo. Kar bi bilo načeloma v redu, ampak meni ni izgledalo v redu, pha. Sicer se je potem zadeva z dodatkom moke in čokolade malo zbila in sedaj izgleda skoraj ustrezno. Ampak ga imam na sumu, da bo spet prerahel biskvit. In ja, jaz pač ne maram rahlega biskvita v čisto vsaki sladici! Vsak po svoje.

Bottom line: nikoli mi ni prav. Ne maram tega multipkratika pa pika. Ohja, komaj čakam dan, ko bom imela svojo kuhinjo. That is, če bom imela svojo kuhinjo, heh…

Sezona piknikov se začenja!

Starting… today. Moja familja oz. njen moški del obožuje piknike. Predvidevam da zato, ker je to edina priložnost, ob kateri lahko pokažejo, da vedo katera stran kuhinjskih pripomočkov je namenjena dejanski uporabi. Namreč moški del je ponavadi žar mojster. In priznam, žar je tisti del kulinarike, kamor mene ni zraven. Pha, usaj za en del prehranjevanja so zadolženi tipi :P

Kakorkoli, poleg obveznih čevapčičev, rib in priloge seveda spada tudi kakšna sladka stvar za posladek. To pa je moj del nalog. Letos imam v planu sadno oz. malinovo torto, indijančke in ledeno kavo.Vsi moji sorodniki in njihovo potomstvo očitno obožujejo sadne torte, saj sem spet ostala brez čokoladne. Prisežem, ta je zadnja v tej sezoni! Od te naprej pečem samo še mojo najljubšo, čokoladno.

Huh, tale 2 dneva sta oz. bosta še naporna. Indijančki so bili končani nekje okoli 3h zjutraj. Zadnjič, ko sem jih delala so bili bolj podobni kupčkom snega, ker sem iz forme, saj jih zadnja leta bolj malokrat delam. Ampak mislim, da mi je danes uspelo malo boljše. Seveda še vedno niso niti približno tako lepi kot tisti iz trgovine, ampak vedno jih zmanjka v 5ih minutah, tako da predvidevam, da jedcev oblika ne moti preveč ;)

Indijanska vas

Indijanska vas

V pripravi

Indijanček

Indijanček

Biskvit za torto je pečen že od včeraj, filo sem ravnokar postavila v hladilnik. Malinova torta bo pač gotova zadnji hip, sicer je pa itak sladica in imam čas vsaj do 18ih. Saj bi bilo boljše, če bi jo naredila že včeraj, pa nekako ni zneslo.

Sezona piknikov je torej uradno odprta, moje poletne pekovske umetnije so pa tudi že na vrhu sezone. Ampak naslednjič, naslednjič bo pa torta po mojem okusu, torej čokoladna! Pa me sploh ne zanima, če je zunaj +35°C :P

Indijančki

Piškoti:

4 jajca

20 dag sladkorja

20 dag moke

Penasto stepemo jajca s sladkorjem in zamešamo moko. Testo vlijemo na pekač (namazan z margarino/peki papir) in pečemo 10-12 minut pri 220°C.

Izrežeš okrogle piškote (s kozarcem, ki ima bolj oster rob je najlažje).

Sneg:
4 beljaki
20 žlic sladkorja (32 dag) (1/2 navaden sladkor, ½ sladkor v prahu)
3 žlice vode

Stepemo trd sneg in vanj vmešamo sladkor v prahu. Drugo polovico sladkorja in vodo prevremo. Sladkor naj bi imel 116°C. Jaz tega nikoli ne merim, samo počakam, da je čisto prozoren. Nato prevreti sladkor počasi (najbolje po kapljicah) vmešamo v sneg. Sneg je potrebno dolgo stepati, da je dovolj kompakten. Ko je sneg narejen ga pustimo, da se malo ohladi (ponavadi se ohladi že med samim mešanjem). Nato z brizgalko naredimo kupčke na piškote. Postavimo v hladilnik, vmes naredimo obliv.

Obliv:

Gorenjkin temni čokoladni obliv. Stopiš nad paro in dodaš malo olja, da je bolj tekoč.

Če nimaš tega obliva, lahko narediš samo iz margarine in jedilne čokolade, ki ju stopiš nad paro. Počakaj, da se obliv malo shladi in nato prelij indijančke. Najboljše je, če jih postaviš na rešetko (tiso iz pečice…), saj tako odvečna čokolada odteče.

Rumenjake se lahko porabi nap. za ferdinande ali pa v pustnem času za krofe. Tudi nekatere piškote se lahko dela samo z rumenjaki. Pri nas jih ponavadi porabimo kar za kakšno omleto iz jajc, ker se nam ne da več peči ;)

Prekleti multipraktik!

Okej resno, prekipelo mi je. Popolnoma. Naj mi prosim nekdo razloži, zakaj naj bi po mnenju proizvajalcev povprečno gospodinjstvo uporabljalo 1000 in 1 nastavek za multipraktik? Mimogrede, sanja se mi ne, kako se temu reče po slovensko. Večnamenski mešalnik? No, saj veste, tista zadeva v katero zmečete sestavine, zaprete pokrov in pritisnete tipko, on pa vam naredi stepen sneg v minuti, za kar bi ročno rabili… čisto preveč časa.

Ker rada pečem, se te naprave poslužujem kar pogosto. V mojih kuharskih letih so šle skozi moje roke 3 take naprave. Prvi je bil iskrin mešalnik, ki je bil še predstvnik tiste generacije strojčkov, ki si jih kupil in potem uporabljal 20 let. Namreč naš je zdržal približno toliko in bi verjetno še kakšno leto več, če ga jaz ne bi uspešno prekurila. Imam namreč grdo navado mašinice terati čez meje zmogljivosti, khm. Ampak ja, bistvo je v tem, da so včasih stvari “gverale” kot bi rekli, torej delovale dolgo časa.

Sedaj pa poglejmo današnje strojčke. Če ne daš ravno 200-300€ za bojda najbol kvalitetno zadevo na tržišču, si rajši kupiš nekaj, kar stane recimo 50€. Za prejšnjega smo mislim da dali nekaj čez 10 000 bivših tolarjev. Sicer se je nekaj plastičnega na pokrovu odlomilo takoj pri prvi uporabi, ker je bila zadeva malo narobe narejena, ampak če odštejemo to, je do zadnjič čisto dobro delal. Bil je primerne velikosti, imel je rezilo in 4 komplete nožev. Torej čisto dovolj za vsakodnevno uporabo. Lahko si stepel smetano, sestavine za pecivo ali pa narezal krompir za musako. In potem sem jaz zadnič notri dala manjšo količino beljakov, zadevo prižgala in vmes delala nekaj drugega ter uboga mašinca je pregorela. Ja, saj sem rekla, da nisem nežna no! Ups. In ker pri naši hiši ne moremo brez te zadeve, ki nas je dodobra razvadila, so se pač ostali člani gospodinjstva odpravili v nabavo novega. Brez mene. Lepo vas prosim, poleg mami pri naši hiši kuham samo še jaz, s kakšno pravico kupujete stroj, ki ga jaz največ uporabljam, brez mene?! Ampak po toči zvoniti je prepozno in domov so privlekli novo čudo tehnike.

No to novo čudo je ne samo veliko, imelo je tudi temu primerno ceno, nekje 130€. In seveda imamo mi najmanjšo kuhinjo, prekleta pošast pa zasede praktično cel pult. Da o 1000 in 1 nastavku sploh ne govorimo. Ne razumem, zakaj rabiš 2 pokrova za posodo. Ne razumem zakaj rabiš miljon nastavkov, rezilo, metlice za stepanje smetane, metlice za nevemkaj, metlice za testo, raznorazne nastvke za nože, še dodatno posodo za sokove in še dodatni nastavek, ki ima nekaj opraviti s sadjem, pa sploh nevem točno kaj. Bottom line: 6x preveč navlake! Resno, kdo izmed vas več kot 2x v obdobju delovanja teh mašin uporabi vse te nastavke? Verjetno samo kakšen profesionalni polno zaposleni kuha oz kuharica. Vsi ostali pa… nabira se prah na njih, ane? Na nastavkih vrednih (v skupnem seštevku) 130€.

In potem jaz danes skušam prekleto zadevo prepričati, da mi naredi sneg. Pri prejšnem je bilo to enostvno- rezilo notr in hop! imaš sneg. Pri tem pa… ja, priznam, morala sem pogledati v navodila, rabila 10 minut, da sem ugotovila katere stvari vse naj bi sestavila skupaj, na koncu pa vrag ni delal, ko sem v posodo že ubila jajca. Ko je zraven prišel še kupec te novotarije in mi konstantno grozil, da bom kupila novega če tega pokvarim, mi je prekipelo. Zadevo sem pospravila nazaj in testo naredila z ročnim mešalnikom ter na roke.

Jutri grem pa v prvo trgovino kupit SVOJ multipraktik, takega, kot smo ga imeli prej. Z 2ma nastavkoma, ki popolnoma zadoščata za vse, kar jaz delam. To svojo 130 evrsko mašino si pa lahko nekam vtaknejo! Meni zadošča tak za 50€, hvala lepa. S tistimi miljon nastavki in pranjem le teh se naj pa kar kdo drug zabava  če mu sede.

Ha, našla prekleto zadevo! Evo tole, kdo rabi vse tole?!

Misija potica

Ha, uspela! Mišn komplited. Po 12ih urah pri mojstru peke (beri: moja babica :) ) lahko ponosno pokažem in ponudim mojo prvo potico. Ki je uspela. In izjemno lepo diši. In se žal mora shladiti, preden jo smem razrezati… Ah, zakon. Res da se ni izšlo čisto po načrtih ane, seveda. Kjerkoli sem jaz zraven zadeve ne grejo po planih. Hm, mogoče bi morala dodati kategorijo kuharija, opažam, da zadnje čase precej pogosto  z blogom delim svoje kuharske (ne)dosežke. Enivej.

Ko človek kupi kvas in na njem piše rok uporabe nekje začetek januarja, si človek misli, da to drži in je zadevščina ready stady go za peko. Ne ne ne ne, človek se moti! In to ugotovi potem, ko porabi nekje 3 ure za pripravo testa in vsega ostalega ter pusti zadevo vzhajati cirka 1,5 ure in nato ugotovi, da se presneti vrag ni dvignil. In potem greš s kuharskim mojstrom ponovno čez vso pripravo in mozgata in mozgata kje za vraga je šlo kolosalno narobe. Priznam, moje mozganje ni bilo ravno efikasno, ker sem pač prvič delala potico in se mi sanjalo ni, kaj vse gre lahko narobe. Moj zaključek dneva je, da je potico očitno najlažje pripravljati kje v bližini ekvatorja. Ali v tropskih krajih na splošno. Sestavine morajo biti ogrete, ne sme jo zebsti (na čase sem imela babi na sumu da bo dejansko naštrikala šal za potico…), boh ne daj, da odpreš vrata za dalj kot 2 min! Torej- doma je peka potice no go. Ne z našo 2mx1m kuhinjo, brez vrat in s tečnobo, ki vdira v kuhinjo točno takrat, ko je najmanj treba. Torej, ob ponovni pripravi sva našli krivca za polomijo- kvas, ki naj bi bil uporaben do 6. januarja. Yeah right. Hvaležna sem… obdobju kapitalizma? Ali kaj jaz vem komu… da so trgovine tudi ob sobotah odprte do 7h zvečer. Tako sem namreč lahko skočila po svež kvas in nadaljevala s peko. Presneti šment res vzame ogromno časa, ampak končni rezultat je pa več kot zadovoljiv :D Tadaaaa!

Orehova potica

Orehova potica

And yes, I can`t take pictures. Splošno znano dejstvo pač.

Jutri me čakajo pa še pence (ker so ostali beljaki), mogoče poizkusim z gnezdi (osnova ista + čokoladna krema) in seveda še torta za nečaka. Jaaj spet je čas peke! Za naslednji teden imam v planu še eno torto in če bom s časom in sestavinami na ustreznem nivoju mogoče končno pade še kaj izmed novih receptov pa kakšni izmed piškotkov, katerih recepte sem danes odkrila v babičnih knjigah. Ohja, kaj je lepšega kot vonj po svežem pecivu med prazniki? Peka tega peciva! Me loves it <3

In ja, prav res rabim novo kategorijo. Torej je tole otvoritvena objava Moje kuharije =)

Rabim novo kuhinjo, še en par rok in vsaj še 3 pekače

Resno… Klanjam se vsem, ki so sposobni sami hkrati narediti več vrst piškotov. Meni že ena vrsta pobere vse razpoložljive okončine. Problem nastane tudi, ker je v naši dokaj veliki bajti, kuhinja najmanjši prostor. Se vidi, da oče niso pristaš kuhanja. Oni bi samo jedli… Resno, imamo vsaj 3 prazne sobe in kuhinjo, ki je manjša od predsobe. Makes sense ane?! Posledično se ob večji peki razkomotim še čez jedilnico. Seveda pladnji pristanejo na napravi za rezanje kruha, na posodi za kruh in na štedilniku. Medtem se tehtnica, multipraktik in odvečni pekači (žal ne tisti, ki mi jih primanjkuje) znajdejo na mizi v kuhinji. Kadar je ravno ne pokriva kopica sveže pečenih piškotov. Ker sem gorenjka, se mi prav tako zdi potratno laufati napol prazno pečico. Zatorej si želim še vsaj en par rok, da bi lahko hkrat jemala piškote s pladnja, delala nove in nanje nalagala filo. Ker pa že ne morem imeti 3h parov rok, bi mi prav prišlo vsaj še nekaj pekačev, da bi vse naredila sproti in samo še zlagala v pečico, kot po tekočem traku. Božiček, a me slišiš??? P-e-k-a-č-i. Nizki. Veliki. Hvala ;)

Rezultat dneva: zvrhana (dobesedno) skleda sveže pečenih pišktov in pomokane hlače. K sreči sem se preoblekla preden sem začela, se mi je že zgodilo, da sem po svetu hodila v pulovrju s testom na rokavu ali s progo čokolade na čelu. Ups…

Misija za jutri: čokoladno-kavini bonboni in mogoče še ene porcija muffinov. Potem bo pa že čas za torto… Ah, ta teden se peče! :D

Okolju neprijazno pecivo

Pence so najbolj okolju neprijazno pecivo. Ubistvu mislim, da je uradno ime španski veterc (ne me vprašat zakaj…) ampak mi jim rečemo pence. Bela sladka zadeva. Dodam sliko če bodo gotove še v tem stoletju. Zadeva je preprosta za pripravo, nadvse okusna za ljubitelje cukra v ogromnih količinah in prekleto energetsko potratna. Če hočeš, da bo res popolnoma suho, nelepljivo in slastno, se mora sušiti praktično pol dneva. 3 ure na 80°C in potem še neomejeno na 50°C. Danes sem jih naredila ob 7h zvečer, ura je pa pol 1h zjutraj in tiste malo večje so še zmeraj rahlo mehke.1 Kar je za pence popolnoma nesprejemljivo. Izkoriščam dejstvo, da sem sama doma in lahko razmetavam z energijo. Ker to je dobesedno to kar počnem. In imam zaradi tega presneto slabo vest… Nekako mi je prešlo v navado, da vedno ugasnem luči, ko me ni v sobi, vedno porabim kar najmanj vode in na sploh gledam da ne trošim energije za brez veze. Pekač za toaste recimo sklopim na polovici peke, da se do konca speče brez dovajanja dodatne toplote, saj je tako že dosti ogreto.  Okolju in denarnici prijazno. Danes se tolažim z dejstvom, da naj bi bila elektrika za vikende cenejša. Upam da ta zadeva še vedno drži… Doma vedno peremo za vikende, ker je bojda cenejši tok. Torej upam, da se pence sušijo pri cenejšem toku… To pecivo je idealno če ti nap. pri peki flancatov2 ostanejo beljaki, ampak kaj, ko se toliko časa suši! Torej sem v dilemi: sladkor ali energija? To je zdaj vprašanje…

Še slikice… Zadeva je dejansko bela, čeprav so tukaj zafleširane na drugi pa sumljivo rumene-zaradi luči. Original je pa bel no :)

Pa če že pišem o pecivu se verjetno spodobi dodati recept, m? Tole zgoraj je ena srednja škatla za piškote, narjeno je pa iz 5ih jajc. Če so majhna jajca dam malo manj cukra, da ni presladko.

Pence aka španski veterci

Sestavine:

-6 beljakov

-36 dag sladkorja

-1 žlička limoninega soka ali pol žličke instant kave (Limono ponavadi spustim, ker jo ne maram, s kavo pa nikoli nisem preizkusila. V originalu je bilo pač tako.)

Beljake in sladkor stepemo na hladnem, da se zmes speni. Dodamo limonin sok in pristavimo v hladno vodno kopel in stepamo toliko časa, da voda v kozici zavre. Nato še toliko, da se beljakova pena malo ogreje in se da oblikovati. Glede na količino beljakov traja stepanje od 15 do 30 min. Voda v vodni kopeli naj počasi vre. Beljakovo testo damo v brizgalno vrečico in na pekač nabrzigamo veterce. Pečemo 3 ure na 80°C in nato dokler niso suhi na 50°C.

Kot rečeno, morajo biti čisto suhi, da so lepo hrustljavi. Če niso dovolj suhi se zadeva zelo lima po zobeh. Vso srečo!

  1. Note to myself: naredi še manjše naslednjič… []
  2. Njet, nisem jih še naredila, vendar pa babi vedno ostanejo beljaki, ki jih jaz z veseljem porabim. Ponavadi za indijančke. []