Arhivirana sporočila kategorije 'Malo mešano'

Recikliranje, Dutch style

Mislim, da moram na tem mestu najprej priznati, da sem rahlo odvisna. In sicer od recikliranja. Jaaaa, to je mogoče ja. Namreč danes sem dejansko imela obupno slabo vest, ker sem morala nekaj hrane, ki ni bila več primerna za uporabo, vrčti v navadne smeti. Namreč šlo je za pecivo, ki bi ga doma vrgla na kompost in se tolažila s tem, da če že mečem hrano stran1, jo vsaj recikliram. Tukaj pa te opcije nimam in še vedno travmiram nad dejstvom, da moram biološke odpadke metati med ostale smeti.

Na splošno si še nisem prišla čisto na jasno, kako je na Nizozemskem z reciliranjem. Eno izmed mojih prvih opažanj v katerikoli državi je njihov odnos do recikliranja. Kar me spomni na dobro kolegico iz Bosne, s katero sva se spoznali v Nemčiji in sem ji po nekaj prepričevanja uspela vbiti v glavo, da ni tako težko plastenke ali karton od mleka vrči v ustrezno vrečko. V zahvalo sem kar nekajkrat slišala da naj ne skrbim, ko umrem, bo poskrbela, da bom reciklirana! :D Ampak plastiko je pa potem vseeno metala v ustrezne smetnjake. To mi je bilo v Nemčiji (no, Bavarska, ne upam si trditi da je povsod enako) všeč: recikliranje! Najbolj me je fasciniral sistem vračila kovinske in plastične embalaže v menzah ter trgovinah. Ja, tudi mi imamo to do neke mere, ampak v samopostrežnih restavarcijah pri nas tega nisem zasledila. Tam si kupil pločevinko kokakole in če si prinesel pločevinko nazaj si dobil denar nazaj. Prav tako so ločevali palstiko, kovino in papir. Na Nizozemskem sem zaenkrat odkrila, da se ločuje papir in plastika, vendar po dosedanjih ugotovitvah recimo ni emabalaža, tako kot pri nas, kjer lahko v embalažo daš konzerve in tetrapak od mleka. Tu je samo izključno plastika, brez folij ipd. Čeprav res moram preverti, kaj je s pločevinkami… Sem pa po pregledu računa in googlanju izraza (jah, tudi čebulo v prahu sem v trgovini iskala s slovarjem v eni roki…) ugotovila da imajo neko zadevo imenovano “statie fles”, kar je očitno neka vrsta vračljive embalaže. Torej, kupiš kokakolo v plastenki, prineseš plastenko nazaj v trgovino in dobiš denar nazaj v obliki bona, ki ga predložiš na blagajni. Kakšna čudovita ugotovitev za reciklaža-freaka kot sem jaz!

Na tem mestu bi še rada povedala, da res ni tako jebeno težko reciklirati. Neštetokrat se mi namreč naredi, da se mi ljudje smejejo, če jim rečem, naj odložijo smeti v ustrezen koš. Ker očitno je blazno težko roko premakniti 10 cm bolj v desno/levo in zadevo odložiti v ustrezen koš. Znam biti precej vztrajna pri prepričevanju pa tudi pri dokazovanju kam gre kakšna stvar. Namreč če kaj vem, je to to, v kateri koš gre kateri odpadek in kaj se z njim zgodi (odvisno od države). Na neki točki me je določen družinski član tako zjezal s svojim pametovanjem kaj vse gre v embalažo (po njegovem pač vse, kar ima vsaj malo plastike na sebi, kar seveda ni res), da sem pisala lokalni komunali in dobila pisno potrdilo da ja, plastična tehtnica, kljub dejstvu da je iz plastike, resnično ne paše v embalažo. Od takrat naprej imam mir s pametovanjem okoli tega z njegove strani.

Res ne vem, zakaj je ljudem takšen problem malo zreducirati smeti, sploh v času, ko imamo čisto preveč odpadkov samo zaradi tega, ker mora biti vse zapakirano v sto in en ovoj. Kljub svoji izobrazbi na področju varnega ravnanja s hrano sem včasih vseeno skeptična glede tega, ali je bolje stvar ustezno pakirati in podaljšati rok uporabe, ali pa bi bilo pametneje vse skupaj pač uporabiti sveže in ne pretiravati z vsem možnim konzerviranjem.Število vse možne plastične embalaže v trgovinah je namreč za moj okus že čisto previsoko. Sploh od kar je postalo moderno, da se prodajajo “sveži in zdravi prigrizki to-go“, kar pomeni še več plastike, da lahko ljudje kupujejo precenjeno sadje narezano na koščke in pakirano v plastične lončke.

Na tem mestu sem se spomnila še na eno zadevo, ki me vedno zmoti v Sloveniji: čistilni servisi, ki ne upoštevajo ločevanja. Primer, ki sem ga videla neštetokrat: imaš 3 vrečke za ločevanje smeri, pride čistilka in lastoročno pomeče vse v eno vrečko. Obstajajo izjeme, seveda. Ampak v ogromno primerih se naredi točno to. Ne vem, ali je problem v pomankanju znanja in ustreznih navodil, v ignoranci  ali čem drugem2.

Bottom line: recikliranje je kul. Še bolj kul bi bilo, če bi na splošno uporabljali manj stvari za enkratno uporabo in manj metali stran, ampak to je že druga zgodba.

  1. kar počnem izredno nerada in najbolj od vsega sovražim ljudi, ki si naložijo polne krožnike na self service in potem 3/4 pustijo []
  2. sicer priznam, da če bi meni izplačevali mizerno plačo za težaško delo, s številnimi kršenji delovno-pravne zakonodaje, bi verjetno tudi vse skupaj poslala nekam, kar je pač v tem primeru samo še en problem več []

To my future self

Za primer, da se mi uspe izkopati iz trenutne situacije preden mi dokončno poustijo živci, je tule seznamček, kaj so moje top prioritete in hkrati cilji, ki jih želim dosežti za časa življenja (bolje prej, kot kasneje). Brez specifičnega vrstnega reda:

  • služba, ki me ne dolgočasi in zahteva več kot osnovno možgansko funkcijo ter hkrati plačuje račune,
  • svoje stanovanje (najemniško je ok, dokler sem edini homo sapiens stalno prebivajoč v njem), ogrevano, s toplo vodo, oknom v kopalnici ter kuhinjo s pečico,
  • dostop do službe itd z javnim prevoznim sredstvom ali čemerkoli, kar ne troši bencina in se kvari non-stop,
  • dovolj finančnih sredstev, da si lahko pozimi brez slabe vesti privoščim en teden smučanja ali občasno smuko za vikend ter drsanje,
  • dovolj finančnih sredstev, da mi v trgovini ni treba gledati, kateri WC papir je cenejši in nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim tortico za 3-4€,
  • zdravje, da se lahko brez večjih omejitev ukvarjam s svojim najljubšim športom,
  • dovolj časa za branje knjig, brez da bi imela slabo vest, da me čaka kaj bolj pomembnega,
  • možnost, da grem 1x na leto ali dve na izlet v kakšno drugo državo,
  • življenje nekje, kjer je voda iz pipe pitna in zrak čist,
  • dovolj časa (in denarja), da ga nekaj lahko namenim tudi prostovoljstvu,
  • dobra družba, ki me bo prenašala no matter what,
  • čas in motivacija, da izboljšam en tuj jezik in se naučim še kakšnega,
  • čas in motivacija, da se naučim znakovni jezik (ang verzija),
  • nekoga, ki se najde v vsaj delu zgoraj naštetih zadev (optional).

Zaton dinozavrov 20. stoletja

Preden začnem s pisanjem te objave, bi rada naznanila, da očitno ne znam več pisati v slovenščini. Stranski učinek študijske literature v angleščini in posledica počasnih prevodov meni zanimivih knjig v slovenščino. Tudi cena le-teh, ampak okej. Prišla sem do ugotovitve, da enostavno lažje spravim skupaj angleško besedilo, kot slovensko. Katastrofa, ampak tako pač je.

Namen te objave pa ni moje jamranje nad občutno zmanjšanim besednim zakladom in slovnico maternega jezika, temveč ugotovitev, da očitno spadam med dinozavre 20. stoletja. Naj obrazložim…

Več kot očitno smo v dobi, kjer ima praktično vsak osebek, ki dosega vsaj nekako srednji življenjski standard, vsaj eno elektronsko pripravico za komunikacijo z zunanjim svetom. Največkrat je to pametni telefon, še večkrat še tablica, računalnik itd. Na žalost (ali veselje?) lahko rečem, da izhajam še iz dobe, ko kot otroci nismo imeli mobitelov, ko so le-ti postali popularni pri nas, pa smo bili v 8. razredu OŠ (oja, osemletka!) čisti carji, če smo imeli Mobi Čuka. Tisti nadstandardni pa Regljo. Ker sem bila že takrat malce zadaj s tehniko, sem imela Alcatela v velikosti opeke in Simobil omrežje, ki je imel takrat recimo da 45% pokritost. Na dober dan. Odrasla sem v časih chatov preko sms-ov (se sploh še kdo spomni tega??), šla preko obdobja, ko smo šli iz črno belih na barvne mobitele in nazadnje v čas, ko je imel mobitel kamero z dovolj kvalitetnim fotoparatom, da si na sliki dejansko razločil tovornjak od avtomobila.

V bistvu ne vem, na kateri točki so se začeli zasloni na dotik ter milijon in ena aplikacija. Jaz sem ostala pri dobrih starih Nokiah s tipkami, je pa toliko moderna, da z njo lahko pridem do maila in preverim kdaj odpelje vlak. Žal ne toliko moderna, da bi si z navigacijo (ki jo sicer kao ima), znala karkoli pomagati. Novejših oblik se otepam iz več razlogov, glavni je predvsem ta, da mi mobitel konstantno pada na tla in enostavno nimam denarja, da bi vsak teden razbila cca 200€ vredno napravo (kje so časi, ko sem telefon dobila za 50€ in se mi je to zdelo veliko??).

No, zdaj smo pa očitno na točki, kjer imajo ljudje svoje pametne igračke na dosegu roke bolj, kot imam jaz na dosegu roke zdravila, ki naj bi jih imela vedno pri sebi. In očitno smo postali en reeees velik kup attention whores1. Ne vem, kako naj si namreč drugače razložim to očitno nepotešljivo željo po obveščanju vsega svojega ožjega ali širšega socialnega kroga o tem, kaj v počnemo v kateremkoli trenutku dneva. Ne vem, kako drugače naj si drugače razlagam Snapchat in socialna omrežja ala FB in Twitter? Kot rečeno, ker sem sorazmerno zaostala na področju moderne tehnologije, me je že pred nekaj časa presenetilo dejanje enega izmed kolegov, ko smo bili na kavi in torticah. To, da ljudje stalno valjajo telefone po rokah, tudi ko se z njimi dobiš na klepetu ob kavi, sem že delno prebolela in se navadila, zato niti nisem posvečala pretirane podrobnosti, ko je med pogovorom z mano in kolegico izvlekle telefon in nekaj brskal po njem. Nekaj minut za tem, je kolegica, ki je takrat sedela nasproti naju, rekla nekaj v stilu “ha, vidim da si šeral tortico na snapchatu”. Seveda mi ni bilo jasno o čem govori. Izkazalo se je, da je očitno treba trenutek, ko naročiš tortico, ovenkovečiti s fotografijo in o tem obvestiti vse svoje bližnje, tudi tiste, s katerimi si v danem trenutku na kavi in tortici, za isto mizo. V bistvu sploh nimam besed, s katerimi bi zaobjela kako zelo ne razumem takega početja.

Na to, da sem očitno čisto “out” kar se tiče teh zadev, me je spomnila tudi ravno dobro polnoletna sorodnica, ki se od telefona ne loči niti za minuto in je v času, ko sem ji izročila zapoznelo novoletno darilo, vsebino le tega delila z vsaj 10imi kolegicami, še preden sem ji uspela do konca povedati, kako se zadeva uporablja. V nadaljevanju sva nekako prišli na tematiko različnih spletnih strani z zabavno vsebino, in čeprav se imam za kar dovolj velikega odvisnika od interneta, sem očitno še vedno dokaj zastarela. Ob nekaterih imenih mi je sicer zazvonilo, da na to besedo sem pa nekje že naletala, a moja krinika o poznavanju tovrstnih zadev je padla, ko sem priznala, da pravzaprav ne vem čisto točno kaj je Tumblr, sem pa že slišala za to. Seveda je sledil pogled v stilu “Kako lahko ne veš kaj je to?!” in v danem trenutku sem se počutila kot tiranozaver Rex, ki s svojo dinozaversko pametjo ne sledi novodobnim trendom. Ker sem se zdaj spomnila na številne slikice T-Rexa in norčevanja, ker ima prekratke rokice, moram na tem mestu dodati tole popolnoma neumesno slikico :D

Kakorkoli, moj zaključek dneva je, da neglede na to, kako sama sebe prepričujem, da vseeno nisem tako stara, sem očitno v primerjavi z današnjo mladino še nekje 100 let za kamni. No ja… Sem pač očitno še vedno v 20. stoletju.

  1. Kj je sploh ustrezen slovenski prevod, ki ne bi zvenel preveč vulgarno? ^^ []

Produktivnost na temperaturi ledišča

No pa imam spet odveč čas, ki ga lahko zapravim na blogu. Saj bi ga že kakšen dan prej, pa sem se nekako vedno odločila, da kaj pa če rajši ne bi… Danes sem itak že cel dan/noč neproduktivna, tako da res nima smisla kvariti čisto neproduktivnega dneva s produktivnostjo. Te mi zadnje čase itak kronično primanjkuje.

Kaj torej počnem? Saj v bistvu verjetno nikogar ne zanima, ampak ker se ne izživljam preko fejsbruha se moram pa preko bloga. Tiste 5x na leto, ko se mi da. Uspešno sem prespala cel dan in se zbudila ob 6h zvečer. Ja, to je možno. Imam sicer dva dokaj solidna izgovora, en je ta, da je moj bioritem itak čisto zmešan, drugi pa, da sem šla spat ob nekje 10ih dopoldne. Optimisti bi se zdaj hahljali v stilu “eheheh a je bla dobra žurka?” No, realno gledano pa žal nimam toliko socialnega življenja, da bi bila kjerkoli do 10ih dopoldne. Sem imela nočno, potem mi je pa do konca knjige manjkalo ravno še nekaj 100 strani in sem seveda morala končati dotično knjigo. Čeprav me sedaj jeza, ker nimam zadnjega dela trilogije, čeprav sem si jo na knjižnjem sejmu ogledovala. Ampak letos sem sama sebe pripravila do razumnega dogovora, namreč da reees ne rabim tako nujno teh knjig in da sem si v zadnjih nekaj letih že kupila večino “must have” zadev. Knjige, ki jih bom prebrala samo 1x pa pač ne rabim imeti doma. Bomo počakali tisti 2 leti, da pridem na vrsto v knjižnici. Sem si pa privoščila en strip Asterixa in Obelixa, malce za dušo. Ne najnovejšega, tisti je bil samo v trdi vezavi in toraj s temu primerno ceno. Sem zadnja leta prešla na kupovanje skoraj izključno mehkih platnic, ker so pač občutno cenejše. Z nekaj izjemami seveda, določene knjige si zaslužijo, da zanje dam manjše premoženje. Ravno zadnjič me je sodelavka spraševala, kaj si jaz sploh privoščim in po nekaj mozganja sem prišla do odgovora: knjige in tortice. Dream big! No ja.

Kakorkoli, ker sem vstala takrat, ko večina ljudi je večerjo, je sedaj seveda ura okoli 4ih zjutraj in sem daleč od tega, da bi bila zaspana. Poleg tega sem zaradi neke nemarne viroze zadnje nekaj dni tako in tako preležala/prespala in imam posledično postelje čez glavo dovolj. Čeprav resno ne smem zboleti spet/še bolj pred novim letom, ker ne bo nič kaj zabavno delati z vročino. Mislim, da mi vesolje lahko nakloni vsaj zdravje na novoletni dan, če sem že za božič1 dobila sledeče: spala nič celo noč zaradi bolečega grla, cel dan pekla slaščice, imela plan se ustaviti še na dveh koncih pred službo in uspešno ostala s pokvarjenim avtomobilom 500 m od doma. V dežju, doh. Kaj si lahko človek želi lepšega, kot glavobol, dež in pokvarjeno sklopko na božični večer? Lucky as always. Torej, mislim da si upravičeno zaslužim spodobno novo leto. S spodobno mislim brez vročine, glavobola ipd, z zmerno količino dela in solidnim vzdušjem v službi ter kakšno snežinko. Prosim prosim prosim, a lahko dobim sneg?? Ne rabim nobenih daril, bi pa reeees rada sneg! Lani sem končno kupila smučarsko čelado pa je doživela komaj nekaj smučanj, letos bi jo res rada malce bolj izkoristila.

Uau, samo meni pa vedno uspe zaiti na vsaj štiri ločene teme preden pridem do bistva… ni čudno, da mi pravijo, da nikoli ne utihnem. Torej, namesto da bi sedaj počela karkoli produktivnega, torej brala karkoli za magisterij oz naredila sploh karkoli povezano z mojo tematiko, saj me članki žalostno čakajo že pol leta in nič od mene, jaz sedim tukaj in se odločam kateri film bom pogledala. Nočni spored na National geographicu in ID Discovery namreč vem že na pamet. Lahko bi tudi končno popravila CV, ga prevedla v angleščino, oddala tisto prošnjo za internship, si priskrbela sliko, na kateri ne jem ali grozim ljudem… Lahko bi popravila profil na LinkedIn, kar tudi odlašam že pol leta ali karkoli podobno produktivnega. Mogoče končno spet ponovila kakšno lekcijo nemščine na Duolingo (btw luštna stran, priporočam!). Ampak nene, se bom rajši sama sebi smilila, kako ne vem kaj naj s sama s sabo in delala še enega izmed mnogih planov v stilu “saj bom vzela svoje življenje v roke in naredila to in to in to”. Namesto tega pol časa gledam dokumentarec o smeteh (zanimivo-Plastik fantastik, google it), zraven pa brskam po oglasih za delovna mesta in že v žnjto ugotavljam, da v Sloveniji pač nikoli ne bom dobila službe, ki si jo želim. Oz. ne bom dobila službe pika. No mogoče pa sploh ne vem kaj bi rada, tudi to je opcija. Ampak nekako od daleč se mi vseeno sanja v katero smer bi rada šla, edini problem je, da tu ne vidim nobene opcije za to. Zahvalim se lahko pa tudi sama sebi, ker vedno delam 10 stvari pa nobeni se ne posvetim 100%. Ali me pa nobena ne zanima dovolj, da bi se ji posvetila, hm. Bolj verjetno je, da se še vedno ne znam odločit, kaj bi rada. Po eni strani bi rada poizkusila čim več stvari, po drugi mi je pa jasno, da če želim biti res dobra v nečem je skrajni čas, da vložim več časa v to. Včasih bi se kar nekam poslala, ker imam 100 idej kaj bi lahko, pa nič ne naredim. In potem se vrtim v krogu smiljenja sami sebi in zganjanja fovšarije nad drugimi (sama pri sebi seveda, na glas se ne spodobi). Pa prekleto dobro vem, da se samo od sebe ne bo nič uredilo in je treba kaj migniti za to, samo do tega miganja pa potem ne pridem. Bom po novem letu! Upam.

Torej kot rečeno, blazno produktiven dan. Lahko si napišem še 1000 in 1 listek, kaj vse moram narediti, pa bom na koncu vseeno končala pred računalnikom, nejevoljno pogledala omenjene listke in se odločila, da še destič danes preverim, če je kaj novega na 9gag. Meni res ni pomoči.

  1. pa to se menda piše z velikim B ane? ne bom, iz principa []

Zakaj čopki niso sprejemljiv stil frizure?

Če si star več kot 12 let in ženskega spola namreč. Kako sem sploh prišla do te ugotovitve? Ker bi mi recimo kakšen dan res sedlo narediti 2 čopka iz las in iti taka v službo. Ampak se mi nekako zdi, da to ne bi bilo sprejemljivo. Mogoče se pa samo meni zdi nesprejemljivo? Že dolgo nazaj sem s tako frizuro videla neko sodelovko (ki je še strejša od mene!) in sem pomislila, da je pa to res frizura za majhne punčke. Ampak meni so čopki blazno všeč! Kitke tudi, med drugim. Samo se mi nekako ne zdi prav, da bi to nosila pri 20+. Pa v bistvu ne vem, v čem je štos?

Sprejemljiv je en čop, itak, to vsi nosim. Sprejemljiva je ena kita. Pravzaprav je, če sem prav ujela, menda spet moderno nositi kite takih in drugačnih oblik? Ampak eno kito. Kaj pa 2 kitki? To je pa čisto asociacija na majhne punčke. Enako velja za čopke. Torej, če to povezujem z otroki, je potem samo otročje, če si naredim 2 čopka, ali je tudi popolnoma neprimerno? Pa pustimo ob strani to kaj je moderno, ker me itak nikoli ni zanimalo. Jaz sem nosila enobarvne majice preden so bile moderne, ko so bile moderne in jih bom nosila, ko bodo nehale biti moderne. Deal with it.

In kako sploh prideš do tako globokega filzofskega vprašanja sredi noči? Enostavno, igraš se s čopom las, medtem ko si bolj ali manj neuspšeno poskušaš dopovedati, da sledi temu kar bereš o proizvodju klavulonske klavulanske kisline. In po 10ih straneh članka še vedno ne znam tega imena pravilno izgovoriti v slovenščini.  Ali napisati (hvala google!).

In vedno brez izjeme dobim cel kup navdihov za pisanje takrat, ko se imam največ za učit. Klasika!

Kulturno udejstvovanje

V bistvu nisem čisto prepričana, kako točno naj začnem tale prispevek. Že v žnj-to sem prišla do zaključka, da sem jaz očitno res super čudna za svoja leta. In kako sem prišla do tega? Ker sem trenutno čisto navdušena nad dejstvom, da bi si v prihodnosti spet ogledala kakšno predstvo v Drami, ali pa mogoče celo v novi Operi. Sicer me ta nova kockasta podoba Opere spravi v slabo voljo vsakič, ko jo vidim, ampak vseeno.1 Že leta so minila, od kar sem bila zadnjič na kakršnikoli gledališki, operni ali baletni predstavi. In trenutno je La Traviata v Operi, slin slin. Seveda razprodano več kot mesec v naprej, ampak okej. Zgodaj se spomnim, ni kaj.

Do te tematike sem pravzaprav prišla, ker sem iskala lepo darilo za rojstni dan. Meni draga oseba ima namreč zelo rada gledališče, a zaradi službe in ostalih obveznosti že nekaj let ni prišla dlje kot do nekaj predstav v PGK, v Drami pa pomojem ni bila že vsaj 20 let. In sem se odločila, da bi bila lepa gesta, če ji kupim vstopnice za predstvo v Drami ali Operi, ponudim prevoz (ker sovraži vožnjo) in jo na koncu peljem v Zvezdo na tortice. Idejo sem imela že nekaj časa v glavi in ker trenutno ne vem, kaj drugega bi ji kupila, sem se odočila, da jo uresničim. Imam dober občutek, da ji bo všeč. Včasih je imela abonmaje za vsa možna gledališča, sedaj pa že leta ni bila nikjer. No, saj jaz nisem kaj dosti na boljšem. Moje zadnje abonmajsko leto je bilo v prvem letniku faxa. Torej dooolgo nazaj, predolgo. Pa res pogrešam to. Predvsem imam lepe spomine, ker sva na take zadeve vedno hodila z dedijem. Že od malega me je vozil na razne gledališke predstave, kasneje sva imela abonma za Prešenovo gledališče in za Dramo. Skupaj smo obiskali tudi kakšno operno in baletno predstavo in to reees pogrešam.

In zakaj ne hodim več? Hja, razlogov je več. Eden izmed njih je kronično pomanjkanje časa, drugi pa družbe. S tem se v bistvu vračam na začetek tega prispevka-očitno sem izumirajoča vrsta, saj je praktično nemogoče najti koga, ki bi šel raje s tabo v gledališče, kot na žurko. 2 Seveda ne trdim, da ne obstajajo. Poznam nekaj kolegic, ki bi se jih mogoče dalo prepričati, ampak ker imajo večino časa zaseden urnik s službo, faksom ali partnerji, potem pač ne pridemo skupaj. Večina ljudi, ki jih poznam in trenutno tvorijo mojo okolico, bi pa verjetno zavila z očmi, če jim omenim kaj o kakšni gledališki predstavi. In potem vedno, ko razmišljam koga (razen tistih dveh družinskih članov, ki nikoli nimata časa) bi lahko prepričala za ogled kakšne predstve v Drami, pridem do zaključka, da sem on my own. Kot rečeno, seveda poznam par takih ljudi, ki imajo načeloma radi tudi takšno preživljanje prostega časa, a se časovno praktično nikoli ne uspemo uskladiti oz. nekako nismo v takih stikih, da bi jih poklicala in rekla “Hej, greš z mano v gledališče?”. In potem se vedno spomnim na določeno osebo, ki je (no, predvidevam da še) rada brala dobre knjige, rad je debatiral o zanimivih temah s področja znanosti in kljub temu mi je še sam predlagal, če bi vzeli abonma v SNG. In potem se vedno spomnim, da s to osebo nimam več stikov in da jih verjetno nikoli več ne bom imela. Kakšno možnost imam, da v enem življenju najdem dva, ki bi imela rada knjige, znanost in gledališče, ne kadita in ne pijeta? YeahNot rly a? *vzdih* No ja. Javi se, če obstajaš. Prosim?

Nič, jutri bom uresničila tole idejico za darilo in upala, da bo dobro sprejeta. Fingers crossed!

  1. Dajte no, kdo se je spomnil tako lepo staro stavbo tako pokvariti?! Moderna arhitektura I hate u sooo much. []
  2. Jup, zavedam se, kako klišejsko se to sliši, ampak roko na srce, a mogoče ni res? Če kdo pozna koga, ki me raje kot v Companeros pelje v Dramo, prosim naj se javi. []

Moj avto in njegov življenjski cilj

Pravzaprav bi morala napisati moji avtomobili, zadeva se namreč prenaša generacijsko. O čem pravzaprav govorim? Hja, moja prevozna sredstva na štirih kolesih imajo en velik skupni imenovalec-konstantno me puščajo na cesti, po možnosti na drugem koncu države ali pa vsaj ponoči in sredi zime.

Svoj stari avto imam na sumu, da je štafeto predal mojemu zdajšnjemu avotomobilu. Pogovor je šel verjetno nekako takole: “Hej, pst, stari, pazi tole! Interni dogovor je, da Thunderstorm pustimo na cesti vsaj vsake dva meseca, rajši pa kar vsak mesec. Ampak pazi, prve dva meseca ji daj mir, saj veš, da bo mislila, da je vse v redu! Potem pa začni. Glej, da je vsaj 30km proč od doma in po možnosti pozimi.”

Vam rečem no. Pa sem imela res rada svoj avto, čisto res. Proč sem ga dala, ker enostavno ni bil več v voznem stanju. In sedaj sta minila dobre dva meseca, odkar imam nov/star avto. Je sicer družinsk dediščina, kar pomeni da načeloma vem, kaj se je z njim dogajalo, vendar je vseeno star skoraj 10 let in temu primerno obrabljen.  Ne smem tudi zanemariti dejstva, da letno prevozim kar precej, povprečno 100+km na dan. Vseeno sem pa nekako računala, da bo pa malce bolj zanesljiv no.

No, prvi servis je bil v bistvu 2 dni za tem, ko sem ga dobila. Moj osebni rekord pravzaprav. Ampak ni bilo nič bistvenega, pokvarila sem amortizerje za prtljažnik in mi je padel na glavo. Nič kritičnega pač. Ampak danes, danes se je pa avto odločil, da je dan D in da je skrajni čas, da T. spet preizkusi kako prijetno je čakanje na avtovleko.

Mimogrede, mislim, da bi lahko začela pisati ocene avtovlek. V zadnjih nekaj letih sem namreč preizkusila avtovleke z Gorenjske,Primorske, Štajarske in Ljubljane. Samo še Dolenjska mi manjka od večjih regij! Trenutno sem najbolj zadovoljna z gorenci, ampak tudi štajerci so se izkazali za zelo prijazne. Kakorkoli, danes sem spet preizkušala gorenjsko navezo.

Dan se je zame načeloma končeval ob 5ih zjutraj, ko končam šiht. Prvo prijetno presenečenje je bil seveda popolnoma zamrznjen avto, ampak to itak lahko pričakuješ. No, nisem pričakovala, da bodo vsa vrata tako primrznila, da se jih ne bo dalo odpreti. Ampak! Izkušnje iz lanske zime so me izučile, da vleči kljuko na vso moč ni najbolj pametno, ker se zadeva odtrga… Tako sem vdana v usodo odcapljala nazaj do službe in izprosila steklenico vroče vode, s katero sem odmrznila vrata. Okej, to zadevo sem rešila in sem se lepo vsedla v avto, gretje na polno in šla drzati led s šip. Potem pa nenadoma avto začne spuščati čudne zvoke. Hm. Mogoče bi me v vseh teh letih že lahko izučilo, da če se mi zdi, da je nekaj narobe, potem verjetno tudi je. Ampak motor je delal, lučke niso svetile in T. je lepo odpeljala proti domu.

Lepo sem pripeljala do avtoceste ( s sicer sumljivo glasnim avtom in gretjem, ki se ni hotelo sklopiti, ampak vseeno), vrgla en uč na bencinsko in razmišljala, ali bi rajše ustavila in povprašala če se kdo spozna na te zadeve, potem pa sem se odločila, ah, saj je samo še 15 min in peljala naprej. Napaka. 500m za bencinsko, na AC, kjer je odstavni pas bolj neobstoječ (wtf res) se je prižgala lučka za akumulator. Ah vraga, pa ne že spet.Ker nimam želje, da mi vse skupaj crkne pri 130km/h, sem ustavila ob cesti in se sprijaznila z dejstvom, da pač še lep čas ne bom šla spat.

In potem sem čakala. Avtovleko, da me pride iskat. Seveda je bilo prekleto mraz in preden je dečko prišel, sem bila že pošteno premražena. Še dobro, da sem danes izbrala tople čevlje in bundo. No, za plus dneva lahko rečem, da je bil vsaj avtomehanik/voznik res simpatičen in prijazen. Pa čeprav je zaradi mene delal 2 uri dlje, saj sem klicala ravno ob koncu izmeni. Btw-avtomobilska asistenca je najboljša naložba od vseh zadev, ki sem jih kdaj investirala v avto. Sploh če si jaz in ostaneš na cesti vsaj 3x na leto.

Avtovleka boy mi je tudi povedal, kaj je narobe-očitno se je staknil nek jermen ali nekaj takega? Kakorkoli, dostavil me je do servisa in potem še domov. Namesto ob 6h sem bila doma ob 8h, heh. Sem imela pa vsaj to srečo, da sem svojega mehanika ravno ujela, ko je šel na sprehod s psom. Vsaj to, če mi že crkne avto na poti iz službe, ob 6h zjutraj pozimi in to v nedeljo. Meni vedno crkujejo avtomobili za vikend…

Da pa je dan (drugače je res izjemno lep dan… sonček in zasnežene gore) še malce bolj zanimiv, sem seveda doma spet lahko poslušala kako kronično nesposobna sem, kako ne znam vozit sploh in kako uničim vse, kar mi pride v roke. Moj zagovor: dva mehanika sta potrdila, da je zadeva pač obrabljena in moje mad driving skills nimajo kaj dosti s tem. Ampak nekateri so seveda blazno radi pametni potem, ko je že prepozno. Ah….

Kakorkoli, nekaj ur kasneje sem končno v postelji in neuspešno poskušam zaspati, ker me je mraz dokončno zbudil. Hvala avto!

Na podlagi zapisanega si torej drznem trditi, da imajo moja prevozna sredstva skrivni pakt.  Zima, mraz/tema/oboje in po možnosti drug konec države. Ah šment. Mogoče bi morala razmisliti, ali se ne bi bilo boljše voziti z zrakoplovom ali čem podobnim. Balon? Vsaj ni vse mašinerije heh.

Če slučajno koga zanima katera avtovleka pride najhitreje, kje imajo najbolj luštne fante (jah tipi jebi ga, žensk pač ni v tem poslu :P )… vprašajte mene, saj bomo očitno tekom let obdelala čisto vse avtovleke v Sloveniji.

Zakaj…

Thunderstorm ne bo šla na izpit v petek… Ker cele dneve prespi…Razlog:

In je lena kot….

Predvsem pa zato, ker tole drži kot pribito:

Oh well.

Nature rulz

Zanimiva zadevščina slišana na Discovery-u danes:

Ena vrsta kostariških želv je sposobna ohraniti spermo v jajcevodih po nekaj mesecev, tako da jim ni treba iskati partnerja za oploditev. Nice :D Torej so želvice razvile naravno-umetno oploditev že tisoč let nazaj? How awesome is that :D

Še ena zanimiva, čeprav pomojem dokaj znan stvar je, da delfini ne spijo, ampak “izklopijo” polovico možgan, da jih spočijejo. Včasih si želim kakšne podobne lastnosti…

Kaj pa vi jeste za večerjo?

Vse potencialne bralce prosim, če mi zaupajo, kaj jedo za večerjo :) Zakaj? Preprosto firbec. S prijateljem sva si vedno v laseh, kdo izmed naju je bolj čuden kar se tiče večerje. Jaz namreč trdim, da je topla (kuhana/pečena) večerja prava stvar, on pa trdi, da nihče ne je tople večerje in da sem jaz čisto čudna! Po njegovem je večerja sendvič, namaz na kruhu ipd. Zdaj me pa zanima, kdo ima bolj prav oz. kakšne so sploh navade Slovencev na tem področju.  Ko sem se namreč malce zamislila, sem ugotovila, da se mi pravzaprav sanja ne, kaj ljudje jedo za večerjo. Za večino prijateljev/znancev vem približno, kakšne navade imajo glede zajtrka, ne vem pa, kaj kdorkoli je za večerjo.

Torej, ste navajeni večino časa doma jesti toplo večerjo, ali si rajše naredite sendvič, pojeste jogurt ipd? Mogoče sploh nič?

Sicer ne sledim ravno trendom v prehranjevalnih vodah in raznim dietam, nekje v kotičku možganov mi samo utripa en rek, še iz osnovne šole, šlo je pa nekako tako: Za zajtrk jej kot cesar, opoldne kot kralj, za večerjo pa kot berač. Torej, za večerjo naj se ne bi prenažirali. Sem pa ne dolgo nazaj brala (ali slišala) tudi teorijo, da v bistvu ni toliko važno kdaj ješ, ampak kakšen bioritem imaš. Nekako v stilu, če ješ 1 uro pred spanjem to ni ok, če pa ješ ob 8h zvečer in greš spat ob 2h zjutraj pa nič narobe s tem. To sem sedaj zelo posplošila, žal se ne morem spomniti, kje točno sem to brala. Ne vem, kaj je prav in kaj ne, vem samo, da jaz lačna nikoli ne grem spat. Ker če sem lačna ne morem spati in že celo življenje jem večerjo, medtem ko zajtrk velikokrat spustim. Večinoma ga prespim, če vstanem zgodaj mi pa ne sede jesti, ker mi je potem slabo. Pač stvar navade. Glede na to, da nimam kakšnih posebnih težav, očitno moj način ni tako zelo zgrešen :) Pa tudi če je, dokler meni ustreza…

Kakorkoli, jaz jem toplo večerjo že celo življenje. Ne spomnim se, da bi mi mami kdaj kot otroku rekla, če bom sendvič. Kruh in namazi tako niso prišli v poštev, ker tega nikoli nisem jedla, mleka pa tudi nisem marala (in še vedno nisem ljubitelj), tako da razni kakavi in kosmiči odpadejo. Sem vedno dobila mlečen riž, juhico, toaste… pač odvisno od dneva. Z leti se je to spremenilo, ker enostavno hodim tako pozno domov, da je “kosilo” v bistvu večerja in posledično tudi kuhan obrok. Sem si pa tudi sposobna ob 1h zjutraj narediti pomfri ali špagete, odvisno od dneva. Ja, verjetno ni zdravo ja :D

Kaj pa vi jeste za večerjo?

Starejši zapisi »