Arhivirana sporočila kategorije 'Daydreams'

Life is for the living,right?

Na splošno se strinjam z miselnostjo ala uživaj življenje, dokler se da. Živi za trenutek. Pozabi na preteklost, ne skrbi za prihodnost, živi za trenutek. Sliše se super fino fajn in načeloma bi tako tudi bilo, če bi bilo vedno izvedljivo. Pa ni. Vsaj pri meni ne. Nisem tip človeka, ki bi se lotil zadev brez da bi vsaj približno lahko napovedal končni rezultat. Ne spuščam se v tvegane zadeve1, ne igram iger na srečo2, ne tvegam, če ni potrebno. Na nobenem področju… Vendar pa se zadnje čase sprašujem, če je to res pametno. Koliko pa lahko izgubiš? Oz. koliko lahko pridobiš? Ogromno… ali pa nič.

I like someone. Vem, da je enostransko. It`s driving me nuts. Vedno zagovarjam teorijo, da ni smiselno drezati v nekoga, če veš, da je zaseden. Vezan ali nevezan, nima smisla če mu/ji je všeč druga oseba. Kaj pa če veš, da je tej osebi nekdo bil všeč, pa sedaj nisi prepričan ali ji še je, hkrati pa veš, da mu ti skoraj zagotovo nisi? Kaj narediš? Moj način igre je vedno bil, da sem pustila ljudi, ki jih nisem zanimala, na miru. Zakaj bi nekomu govoril, da ga imaš rad, če veš, da ne boš nikamor prišel?3 Kvečjem bo vse skupaj postalo too akward to function. Ni mi težko nekomu povedati da mi je všeč. Tudi mi ni potrebno biti v netreznem stanju, da bi kaj takega naredila. Edini problem je v moji glavi… se splača tvegati? Več kot ne itak nikoli ne moreš dobiti. Ampak ravno “ne”, je tisto kar nihče noče slišati. Poleg tega tvegaš dober ali celo odličen odnos samo za to, da izveš nekaj kar si že vedel in sliši nekaj, kar nikoli nisi hotel slišati.

But I did it before… I loved someone, I didn`t tell him and now it`s too late. Se bom čez eno leto zopet spraševala, zakaj nisem enostavno tvegala? Mi bo žal, ker zopet ne bo poti nazaj? Bi morala enkrat za spremembo tvegati? Problem je v tem, da sem že šla čez te scenarije. Poveš, ni prav. Ne poveš, zopet ni prav. Kaj ti potem sploh še ostane?! Žreš se sam pri sebi, nikomur ne omenjaš ker je vse skupaj naravnost trapasto in trepetaš, da ti bo enkrat žal.  Ampak kašne smisel ima, če veš, da itak nimaš 5% šans? Ampak potem obstaja tistih 4,99%  katerih se oklepaš kot rešilne bilke. Eh…Prekletstvo. Pa tudi mi nikoli ne bo jasno, kako mi je lahko všeč nekdo, ki nima z mano absolutno nič skupnega. Okej, mogoče par stvari… Vsekakor daleč od moje “popolne” predstave. Če praktično nimaš skupnih zanimanj, kako ti je nekdo lahko všeč? Ne vem, če bom kdaj razumela sebe in svoje zblojene možgane. Stop playing tricks on me! K vragu z vsem skupaj, resno. Leave me aloooone. It feels better that way.

  1. adrenalinski športi niso všteti []
  2. plačljivih []
  3. Ali pa jim poveš, pa ne sprocesirajo, da besedna zveza “rada te imam”ne pomeni nujno “kot sestra/prijateljica itd” []

Maram, ne maram, maram…

Zdi se mi, da sem ravnokar ugotovila, da mi nekdo, ki mi je všeč, pravzaprav ni všeč. No, v bistvu mi je, samo… Koliko stvari na nekom toleriraš, preden lahko rečeš, da ti oseba resno ni več všečna? Ali boljše rečeno, koliko stvari toleriraš na nekom, ki ti je všeč, pa jih drugače niti slučajno ne bi?

Pravzaprav ne vem, kaj točno meni ni jasno. Imam zelo strogo začrtane meje, kaj dopuščam in kaj ne. Bolje bi bilo reči, da imam na mejah kar kopijo Berlinskega zidu. Do tja greš in nikamor dlje, ali pa nisi več v rangu meni ustrezajočih oseb. In moje meje so res zelo… ostre. Tu potem pridem do druge stvari- kakšne meje imam pravico postaviti, če sama dobro vem, da imam več kot eno res veliko pomanljivost, pa me ljudje okoli mene še vedno prenašajo?

Nekoč mi je nekdo rekel (no, verjetno jih je bilo več, ampak pustimo podrobnosti), da bi se morala malce bolj prilagajati. Verjetno tukaj spet omiljujem zadeve, saj ko pridemo do tega pogovora ponavadi končamo pri “Ti res ne veš, kaj je prilagajanje!” ali “A si kdaj pomislila, da bi se pa sama malo spremenila?!” Vse skupaj se ponavadi konča s kregom in mano, ki osebi zabrusim, da ne, jaz se pa ne prilagajam in mi je popolnoma všeč, tako kot je. No to sicer ni popolnoma res, vendar vsebuje delček resnice. Namreč nečesa ne razumem: če naj se jaz prilagajam tako, kot mi drugi pravijo, da bi se morala, sem potem res še jaz? Kaj pa če je moje neprilagajanje vse kar me dela… mene? Moj jaz? Ni v moji navadi filozofirati; prazavprav je to ena od stvari, na katere sem izjemno alergična. Obožujem konstruktivne pogovore, torej pogovore, kjer vsak zastopa svoje stališče, ve o čem govori in…. govori o nečem stvarnem. Ali nečem relavantnem, o nečem, kar nam je blizu. Resnično pa ne maram bluzenja v stilu kaj je smisel življenja, zakaj je sonce tam kjer je, zakaj… Joj, kaj me briga zakaj, zato pač!

Zašla s teme, kot ponavadi. Če bo ta prispevek sploh imel temo… Kakorkoli, kako daleč naj bi šla, da se bom nekomu zdele sprejemljiva? Pa če imam res dobre prijatelje, to potem menda pomeni, da oni me pa kljub temu potem prenašajo tako, kot sem? Je pa res, da oni ne živijo z mano in so torej mojemu teženju izpistavljeni samo določen čas. Torej je upravičeno domnevati, da bi nekdo, ki bi hotel z mano preživetei dalj časa, pričakoval nekoliko prilagajanja z moje strani. Hja, tu pa pridemo do manjše ovirice. Stvar je v tem… jaz se prilagajam samo, ko se mi to zdi vredno. In ko se mi bo zdelo vredno, bo ta oseba to vedela. Do takrat pa… Ne, se ne prilagajam, why do you ask?

Nazaj k osnovnem vprašnju- koliko stvari te na nekomu lahko moti, preden ti postane ne-všeč? Oz. koliko stvari preneseš pri nekom, ki ti je simpatičen? Glede na lastne izkušnje… veliko. Marsikaj, kar ne bi odobravala niti pod razno,  sem zavila v nekaj drugega in sama sebi prodala kot “ah, saj to ni nič takega!” Ampak obstajajo nekatere stvari, ki jih enostavno ne morem spregledati. Za nikogar. Ker se mi zdi, da s tem teptam lastne principe in lastni principi so vse, kar imam. Obstaja pa ena dobra stvar tega- te “slabe” lastnosti osebe, lahko sam pri sebi uporabiš kot varovalno sredstvo. Zaščitiš se, da ti nekdo ne postane preveč všeč, ali pa se poskušaš prepričati, da ti sploh nikoli ni bil oz. da se je izkazal za drugačno osebo, kot si mislil da je.

Edini problem tukaj je, da čeprav lahko na nekom našteješ 1000 in 1 negativno stvar, boš še vedno našel 1000 in 2 stvari, ki sta ti všeč. In kaj nardiš potem? Hja, iščeš stvar številka 1003, na negativni strani. In upaš, da jo najdeš, preden te odnese kam, kamor te res ne bi smelo. Kaj pa če si že tam? Hja, plavati proti toku je težko, I should know.

Nevihte

Včasih ljudje mislijo, da nekaterih stvari enostavno ne dojamem. Mnogokrat imajo prav, žal. Vendar je ena stvar, ki mi nikoli ne uide. Vem, kdaj bo udarilo. Že od nekdaj sem navajena, da začutim, da bo nekaj šlo narobe. Pa s tem ne mislim, da bo slabo vreme, da bom pogrnila izpt, nah. Kadar doma poči, vedno vem, še preden se zgodi. Pa lahko nihče nič ne reče, vendar enostavno vem.

Ne znam opisati občutka, vendar je nekako tako, kot da je nekdo z jekleno pestjo zagrabil tvoje notranje organe in jih stisnil. Veš, da bo nekaj narobe in veš, da ko udari, bo grdo. Včasih sem (bila) kriva sama. Vedela sem, kje so meje pa sem jih prestopila. Včasih namenoma, včasih nenamerno. Vendar te leta vendar nekaj naučijo in kljub moji pregovorni gobčnosti, sem se navadila držati jezik za zobmi v določenih situacijah. Bolj zavoljo drugih, kot zavoljo sebe.

Vendar pa sem nekaj časa nazaj opazila, da se je ta občutek o vedenju, da se bo zgodilo nekaj slabega, preselil tudi na druga področja. Včasih, sicer zelo redko, se mi to naredi celo na mestih, kjer tega ne bi pričakovala. Ko pa pride do osebe, ki mi v veliko pomeni, je pa še posebej zaskbljujoče.

Nekaj časa nazaj sem imela priprvljen prispevek v stilu “Vem, da se pripravlja na nevihto, samo čakam še, da bo počilo”. Še vedno je nekje med osnutki, a ga nikoli nisem objavila. Vendar sem imela prav, kmalu po tem je počilo. Pa kljub temu, da sem vedela, da nekaj ni vredu, nisem bila pripravljena na to, da se bo dejansko zgodilo.

Z nekaterimi ljudmi se enostavno počutiš domače, okoli njih se počutiš varno in prijetno, ker veš, da jim lahko zaupaš in da oni zaupajo tebi. Ne poznam veliko takih ljudi, eno pa zagatovo. Vendar se mi zadnje čase zdi, da je nekaj mesecev nazaj enostavno nekaj počilo in da sva se oddaljili. Strah me je povedati vse, kot sem povedala včasih. Ne upam se delati norca iz določenih stvari, kar včasih ne bi niti pomišljala. Enopstavno zato, ker imam ta grozen občutek da bom enkrat rekla nekaj, kar ne bi smela. Da bom naredila nekaj narobe in bo spet počilo. Ampak tokrat zares in s posledicami. Tega pa nočem.

Ne razumem, kaj se  dogaja. Res ne. Prosim, če ti kaj ni prav, če si te zdi, da te ne razumem, da nekaj ne delam prav… Povej mi. Prosim. Jaz mnogokrat enostavno ne razumem, kaj ljudje hočejo/pričakujejo od mene. Pa ne, ker bi jih namerno ignorirala, ampak ker enostavno ne vem, kaj bi. I don`t wanna lose you. Vendar pa imam zadnje čase spet občutek, kot sem ga imela včasih pred domačimi nevihtami. Prosim, povej mi kaj naj naredim, preden bo šlo vse narobe. Za dosti ljudi mi je vseeno, zate mi pa ni. Res.

No ja, ko ti gre na enem koncu življenja končno navzgor, se ti seveda obvezno začne sesuvati na drugem. Čeprav po pravici povedano… trenutno ne vidim tistega konca, ki bi šel navzgor. Je bil, pa se je izravnal, ko sem izvedela določene novice. Ampak I guess da tako je v življenju. Can`t have everything. Ampak vem pa kaj nočem ne imeti.

Ne pozabi, rtm. Always did and always will.

Kot da bi srečala popolnega tujca…

Včasih se mi zdi, da srečujem popolne tujce. Vendar s tem ne mislim ljudi, ki jih dejansko nikoli prej nisem videla, temveč ljudi, ki so  mi nekaj pomenili, sedaj so pa tako daleč proč od mojega življenja, da verjetno bolje poznam prodajalko v najljubši pekarni. And that hurts.

Ne, ne vem kdaj bom prebolela, če sploh kdaj. Saj sem že n-krat pisala o variacijah na temo prijateljstva in ljubezni, že n-krat sem si zagotovila, da sem over this in že n-krat sem o tem prepričevala druge. Pa saj lahko rečem, da delno sem prebolela. Mislim, definitivno nisem več emo in definitivno moje solzne žleze ne producirajo odvečne tekočine na njegov račun. Ampak še vedno ostane tisti grenak spomin…  Da srečaš nekoga, ki je vedel vse o tebi, sedaj je pa on tebi popoln tujec.

Nekdo, ki ga pozdraviš v vrsti za kosilo, nekdo s katerim izmenjaš par besed, ker se pač teoretično nista skregala in se torej ne moreta pretvarjati, da se ne poznata. Nekdo, ki mu je bilo nekoč mar zate, sedaj pa je njegov odnos zreduciran na občasen polzainteresiran pozdrav ob naključnem srečanju. Nekdo, za kogar je bilo tebi mar bolj kot za karkoli drugega na svetu. V danem času vsaj.

Kaj je pa sedaj? Ne vem. Prvič je bil popoln in neizmeren šok. Srečati nekoga po 1 letu, po enem letu sekiranja, postavljanja vprašanj, na katere nikoli ne boš izvedel odgovora. Sedaj… sedaj sem bila pripravljena in mi je bilo enostavno… ne vem. I felt nothing. Oziroma… I refused to feel anything. Je pa dovolj, da ti pokvari čisto soliden večer. Ker ne glede na to, kolikorat si šel čez to, kolikokrat si se odločil, da je konec, pozabljeno, zaklenjeno… ne glede na vse, se spomniš, da včasih ni bilo tako. Da smo bili včasih najboljši prijatelji, sedaj pa smo tujci.

In najboljše od vsega, ga je gledati z nekom, ki je sedaj stopil še za stopničko višje, kot si bila ti. Za stopničko višje v odnosu z njim. In ta stopnička je bila zadnji most, ki se je zrušil med že tako okrnjenimi odnosi.

Ugotovitev dneva: Rajši srečujem popolne tujce, ki so vedno bili tujci, kot pa ljudi, ki so bili vse, sadaj pa niso nič več.

Če bi imeli 1 dan…

Včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi imela na razpolago samo še en dan življenja. Ni važno iz katerega razloga, ampak recimo, da bi imela samo en dan. Kaj bi naredila? Koliko bi si upala in koliko bi tvegala? Verjetno odvisno od tega, kako gotova bi bila v to, da imam resnično na voljo samo ta en dan. Včasih pa tudi razmišljam, kaj če bi se odločila, da je zadnji dan in dejansko vsem povedala, kar bi rada in dejansko bila, kar bi rada bila? Kaj bi se spremenilo, bi se in kako? Na boljše ali slabše? Z mislimi se je prijetno igrati, vprašanje pa je, kaj bi naredila v dejanskem primeru.. če sploh kaj.

Prvo, kar mi pade na pamet je, da bi ljudem, ki mi kaj pomenijo, povedala da jih imam rada. V prvi vrsti tistim, ki tega ne vejo, ali tisti, ki to slišijo premalokrat ali pa se ne zavedajo, da jih dejansko imam rada. Želimi si, da bi imela toliko pogouma, da bi bila sposobna stopit pred določene osebe in povedati “Hej, všeč si mi!” pa tudi, če vem, da ne bo to nikamor pripeljalo… Ker meni vedno znova uspe zaviti v slepo ulico. Vedno mi nekdo postane všeč, potem se mi oglasijo požarni alarmi in opozorijo, da se to ne bo dobro končalo in da naj rajši neham iskati stvari, ki so mi na njem všeč, ker mi bo kasneje žal. Od tu gresta dve poti, žal pa imata obe isti konec. Tista daljša gre po sistemu ne bom pustila da mi je všeč, ker nima smisla, krajša pa oh vraga, všeč mi je, zakaj pa ne! Tista prva potem nekje zavije k 2., ponavadi nekje na točki, kjer mi vsi zagotavljajo “hej, všeč si mu!” In potem obe nadlajujeta svojo veselo pot naravnost kakšen teden, 2… dokler ne prideta do točke, ko pred njima zazija ogromna rdeča tabla, na kateri piše “Dead end, sorry, druga mu je všeč, in to že dolgo!” Spodej pa s čisto majhnimi črkami “In to ti bo z velikim veseljem povedal, ker te smatra za prijateljico. RUN!” Pisava -3, se razume.

Pa vseeno vedno znova in znova krenem po istih poteh in nikoli mi ne uspe izbrskati tretje, ki bi se presneti grdi rdeči tabli ognila. In tako se ob emo dnevih (beri: čas PMS) sprašujem, ali bi dejansko osebi upala priznati da mi je všeč, pa čeprav samo iz tega razloga, da končno povem. Čeprav vem, da nimam možnosti niti od daleč. Vendar se potem vedno vprašam… pa če bi povedala, kaj bi s tem rešila? On bo vedel, da mi je všeč, jaz bom vedela, da je njemu všeč druga in da ve, da je meni všeč on. In potem bom končala nekje na polički “smili se mi, bodimo prijazni z njo.” Tega pa nočem. Kdo pa hoče, da ga ljudje pomiljujejo? No, če bi mi dejansko ostal en sam dan, potem mislim, da bi to res naredila. Pa še kaj bol radikalnega. Ampak to resnično samo v primeru, da vem, da me naslednji dan ne bo več in torej ne bom v trajno škodo nikomur.

V primeru, da bi mi res ostal samo en dan, bi torej naprej povedala ljudem, ki jih imam rada, da jih imam rada, nato pa bi verjetno iz čiste trme razčistila še s tistimi, s katerimi nikoli nisem, pa sem si vedno želela, da bi. Nekatere bi poslal v tri pisane marjetice, drugim bi povedala, kako zadeve stojijo in da mi je žal, da se je končalo kot se je, tretjim pa… hja, ne vem. Obstjajo taki,  za katere enostavno ne vem, kaj bi. Kakšno leto nazaj bi rekla, oh povedala bom, kar bi morala že 2 leti nazaj. Vendar danes ne vem, ali bi to dejansko naredila. Ker karkoli že narediš in je v povezavi z drugo osebo, nikoli ne ostane samo in izključno tvoj problem. In zakaj pogrevati stare stvari, ter zakuhati težave nekje, kjer vse super teče?

V primeru, da bi si pa dan enostavno izbrala, se odločila, da to je to, da imam dovolj skrivalnic… ja, za to bi pa resnično morala imeti pogum. In močno dvomim, da bi mi ga kdaj uspelo zbrati. Ljudje se enostavno preveč obremenjujemo s tem, kaj si bo kdo mislil o nas. In tako bom še naprej ostala lepo pridno in tiho, gledala od daleč in se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu in da je meni popolnoma vseeno. Hja, saj v tem sem pa dobra, kajne? V primeru da nisem, pa rajši vidim, da tega ne vem…

Eh…

I hate being right. Zakaj imam vedno prav, kadar bi rada, da nimam? In zakaj se motim, kadar bi rada, da imam prav… You can`t have everything, right? But it would be awesome if I could have sth… sometimes… *vzdih* Moving on… again. And again, and again…

Malo daljša misel dneva

Včasih gredo stvari daljše obdobje samo navzdol. Za vse se ti zdi, da gre narobe, postaneš tečen, zoprn in nimaš prave volje za absolutno nič. Na kratko, si pravi emo!

Ampak prav tako pa potem pride obdobje, ko se nevihtno nebo začne jasniti in se končno pokaže sonček. Tudi dobesedno :) Oblaki so končno spokali svoje užaljene, jokajoče ritke proč z našega konca in danes me je pozdravil čudovit dan. Čudovit kljub temu, da sem zaspala. In stvari gredo končno malo v pozitivno, mogoče tudi, ker se bliža veseli decembe, hehe. Obeta se mi namreč cel kup kul zadev! Čeprav žal v naslendnjih 2h tednih sledijo izpiti, za katere se mi absolutno ne da učiti in so že v naprej obsojeni na propad, pa imam po današnjem dnevu vseeno občutek, da imam končno spet nekaj zadev, ki se jih res lahko veselim. Pa čeprav sem spala 5 ur in sem bila od doma od 7h zjutraj do pol 10ih zvečer, je vseeno dober dan!

V kratkem se mi obeta obisk 2h knjižnih sejmov, napoveduje se naravnost fantastičen bowling dogodek z mojimi najljubšimi osebami, končno je spet lepo vreme in tudi na faxu in ob faxu stalno nekaj dogaja. Letos sem se dokončno odpovedala idejam, da če bom manj skakala na okoli, bom več naredila za fax. Oh prosim vas, niti v sanjah… Tako se sedaj ne poskušam slepiti, da če bom odšla domov prej, se bom učila. Ker se nikoli nisem, se ne in se več kot očitno nikoli ne bom. Čas torej rajši izkroristim za zanimiva predavanja (izven rednih), kavice s sošolkami, kosila s sošolkami in razno razne obfaxovske zadeve.  Pa seveda rekreacija, ki sicer na nekaterih področjih malo škriplje, but I am doing my best =) Jebi ga, samo enkrat se živi!

Oh ja, dober dan in tudi občasne nevihtice mi ga danes enostavno ne morejo pokvariti! Ne pustim se, a štekaš! Danes ne, danes je dober dan! =) In če bo po sreči, bo konec leta zakon…

Okej, mogoče je bila pa precej daljša misel dneva :D

Evolucija dojemanja osebe

Že nekaj časa se mi po glavi podijo tele misli…

A ni zanimivo, kako najprej na osebi, ki ti je všeč, vidiš samo pozitivne lastnosti? Evolucija osebnosti bi rekla temu, evolucija dojemanja osebe. Najprej je sploh ne pogledaš. Ko jo sliši, ti je mogoče takoj všeč, mogoče pa si misliš »oh, kakšen kreten«. Nato ti postane všeč. In ko jo vzljubiš, spregledaš vse napake, vidiš pa samo podobnosti in pozitivne lastnosti.

Ko se skregaš, ko se prijateljstvo skrha, ko izgubljaš stike, vidiš samo še slabe stvari, negativne lastnosti. Vidiš vse, kar te moti na tej osebi in si dopoveduješ, da tega pač ne misliš prenašati in da vse skupaj nima smisla.

Nato mine nekaj časa in obžaluješ. Obžaluješ, ker nisi upošteval tako + kot – lastnosti, obžaluješ, ker si se preveč navezal in obžaluješ, ker se nisi postavil na realna tla, ko je bil še čas za to. Obžaluješ tudi, ker si dopustil, da sam sebe prepričaš, da te osebe ne potrebuješ.

In nato mine še več časa… In ti se še vedno ukvarjaš s to osebo. Čeprav si jo izbrisal iz življenja. Pozabil. Nimaš več stikov, ne vidiš je, ne slišiš ničesar več o njej, tako je, kot da ne bi nikoli obstajala. Večina je pozabila, da si jo kdaj poznal. Vendar ne ti, ti ne pozabiš. Ko si žalosten, ko ti je dolgčas, ko razmišljaš ali enostavno, ko si sam in si želiš družbe, takrat se jo spomniš. In spomniš se jo vedno pogosteje in ob najbolj neverjetnih trenutkih. Dejanja, besede, celo vreme in naključni dogodki te pripeljejo do nje. In tebi je žal. Žal ti je, za vse kar je bilo, žal ti je za vse, kar ni bilo. Žal ti je, ker ni več.

In kaj lahko narediš? Prepričuješ se, da bo minilo. Da boš pozabil, da vse mine. Mogoče res, a čas je relativna zadeva. In ko čakaš, da mine, ti nekje v glavi razbija večni »Zakaj?!«

Kaj bi bilo, če bi…

Spet sem, že v ne vem katero, ugotovila, da ni pameno brskati po starih datotekah. Čeprav imam tokrat kredibilen izgovor, da sem dejansko iskala nekaj za sošolko. In seveda naletala na nekaj, na kar bolje da sploh ne bi. Ker potem vse skupaj izgleda, kot da sem jaz en pol magneta, ta prepovedan zadeva pa drugi in me po prehojenih 50 km stran od nje, spet potegne nazaj k njej. Ohja.

V življenju naredimo marsikatero traparijo. ( I should know… ker jih naredim približno 10 na 2 več, kot povprečen Zemljan.) Zmeraj se mi je zdelo trapasto primerjati odločitve s križišči, kjer izbereš eno pot, druge pa pač ostanejo. Ampak v tem primeru je to dejansko zelo dobra prispodoba. Imaš križišče in izbereš eno pot. Očitno je to neko čudno križišče, ker ne moreš več nazaj in izbrati ponovno. Potem se pa čez nekaj dni, mesecev ali let vprašaš, kaj bi bilo, če bi takrat izbral drugo pot?

Po vsej verjetnosti nas večina nikoli ne izve. Mogoče obstaja nekaj redkih (ne)srečnih1 izbrancev, ki imajo dejansko možnost preizkusiti še kakšno drugo pot, ne samo izbrane. Večina pa ostane na eni in potem išče bližnjice, ovinke in izhode iz le te. Ali pa se enostavno pogumno poda naprej. Jaz sem pa kot en osliček, ki je zadaj videl celo njivo korenja in bi na vsak način rad šel nazaj, pa ga lastnik priganja naprej.2

In potem se vprašam, kaj bi bilo, če bi… če ne bi rekla kar sem, če ne bi naredila kar sem, če ne bi izbrala nekaj čez nekaj drugega, če ne bi poslušala možganov, ampak bi šla po poti najmanjšega odpora… oh, mnogo teh “če bi”-jev. Pa vsi so brez odgovora. Vsaj dokler kdo ne izzumi stroja za potovanje skozi čas. Pa tud če bi ga… bi dejansko šli nazaj? Bi si upali? Namreč, bi si upali nazaj in izbrali drugo pot? Kaj če bi potem ugotovili, da je druga pot veliko boljša in da je to to, kar ste vedno upali in želeli. Vi bi pa vedeli, da ne morete nazaj. Je težje živeti s tem, da ne veš kaj bi bilo ali bi bilo težje živeti z znanjem o tem, kaj bi bilo, pa ni, ker si ti tako izbral?

Verjetno ne bom nikoli vedela. Zelo verjetno ne bom nikoli vedela. Kar pa ne pomeni, da ob, recimo temu trenutkih slabosti, ne razmišljam, kaj  bi bilo, če bi…

  1. Nesrečnih, ker mogoče pridejo z dežja pod kap. []
  2. Kar se tiče korenja… nimam pojma, kaj osli jedo, ampak v glavo mi je padla tista karikatura iz risank, ko osličku navežeš korenje na palico in rine naprej. Torej sklepam, da bi rinil tudi proti celi njivi, le še bolj intenzivno. []

OK, stvar je taka…

[Lara ne beri, you are gonna kill me for this... ]

Torej, stvar je taka. Okej, vse imam v glavi, napisati pa ne znam. Vsaj povezano ne. Pa saj ni važno, saj ni treba, da kdo bere. Čeprav si želim, da bi ti bral. Teoretično obstaja možnost. Ravnokar sem namreč odkrila, da pišeš blog. Tukaj. Torej sva soseda. Seveda bi me pobralo, če bi dejansko bral in bi razumel kaj bereš. In to, kdo sem, ti kljub odsotnosti ne bi bilo pretežko odkriti. Saj nisi neumen, niti od daleč ne. Ampak če bi se to res zgodilo… I would move to Antarktika. Od nekdaj si želim pingvina za domačo žival.

BI se lahko prosim nekaj zmenila? The thing is… I can not forget you. At all. Spremenil si se, zelo zelo si se spremenil. Ampak okej, ljudje se spreminjamo. Sem se pa spomnila, da smo lahko tudi zelo prilagodljiva vrsta. Torej, moja ideja je… Lahko si še naprej nor. Ker za moje pojme si nor. Lahko obdržiš svoje na novo pridobljene obsesije, svoja nove poglede na zadeve, svoje nove-stare obsedenosti in svoj nov privesek.1 Torej, lahko si kar si, lahko si kar želiš. Pod enim pogojem: bodi zame to, kar si bil, ko sem te spoznala. Prosim. I need you. Rabim zabavne pogovore dolgo v noč, rabim nekoga, ki mu lahko zaupam pa to ni moja najboljša prijateljica, ki že miljontič posluša eno in isto stvar ter me pošilja v tri pisane marjetice. Rabim sprehode, rabim debate- take glasne, take s smehom in take resne. Pogrešam te, zelo zelo.

Pa saj ni tako dolgo nazaj, 2 leti? Okej, več, ampak najboljše je bilo 2 leti nazaj. Potem je bilo ok, potem je šlo pa samo še navzdol, heh. Zanimivo, kako kar na enkrat najdeš nekoga, s katerim se odlično razumeš. Pa te sploh nisem marala, ko sem te prvič videla. Pravzaprav sem mislila, da si nadut kreten. Ja, priznam. Prav spomnim se prizora na avtobusni postaji… Nekje vmes sva se predstavila, začela pogovarjati, spoznala in postala prijatelja. Dobra prijatelja. In potem kar naenkrat tega ni bilo več. No, ni bilo naenkrat in ni bila samo tvoja krivda. Če šteje… Ni dneva, ko si ne bi očitala, res ga ni.

Ne verjamem v čudeže, ampak prosim, naredite enkrat še zame izjemo… pridi nazaj, bodi tak, kot si bil. Zame. Prosim…

[Sem ti rekla, da ne beri... Pa vem, da si heh.] Beri več »

  1. Jaz ljubosumna? Nikoli! Ampak bom požrla to… []

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »