Arhivirana sporočila kategorije 'Daydreams'

To my future self

Za primer, da se mi uspe izkopati iz trenutne situacije preden mi dokončno poustijo živci, je tule seznamček, kaj so moje top prioritete in hkrati cilji, ki jih želim dosežti za časa življenja (bolje prej, kot kasneje). Brez specifičnega vrstnega reda:

  • služba, ki me ne dolgočasi in zahteva več kot osnovno možgansko funkcijo ter hkrati plačuje račune,
  • svoje stanovanje (najemniško je ok, dokler sem edini homo sapiens stalno prebivajoč v njem), ogrevano, s toplo vodo, oknom v kopalnici ter kuhinjo s pečico,
  • dostop do službe itd z javnim prevoznim sredstvom ali čemerkoli, kar ne troši bencina in se kvari non-stop,
  • dovolj finančnih sredstev, da si lahko pozimi brez slabe vesti privoščim en teden smučanja ali občasno smuko za vikend ter drsanje,
  • dovolj finančnih sredstev, da mi v trgovini ni treba gledati, kateri WC papir je cenejši in nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim tortico za 3-4€,
  • zdravje, da se lahko brez večjih omejitev ukvarjam s svojim najljubšim športom,
  • dovolj časa za branje knjig, brez da bi imela slabo vest, da me čaka kaj bolj pomembnega,
  • možnost, da grem 1x na leto ali dve na izlet v kakšno drugo državo,
  • življenje nekje, kjer je voda iz pipe pitna in zrak čist,
  • dovolj časa (in denarja), da ga nekaj lahko namenim tudi prostovoljstvu,
  • dobra družba, ki me bo prenašala no matter what,
  • čas in motivacija, da izboljšam en tuj jezik in se naučim še kakšnega,
  • čas in motivacija, da se naučim znakovni jezik (ang verzija),
  • nekoga, ki se najde v vsaj delu zgoraj naštetih zadev (optional).

Odprto pismo Tebi

Odprto pismo Tebi

Saj v bistvu sploh ne vem, kako bi začela. V glavi mi mrgoli milijon vprašanj in še več pomislekov, vsako minuto se mi zavrti en odsek iz preteklosti, ki je zdaj dobil nov pomen, čeprav se s tem sploh ne bi smela več ukvarjati, že zdavnaj ne.

Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako žalostna, ampak resnično žalostna. Velikokrat sem tečna, slabe volje, nesramna, a redko kdaj sem res žalostna, še redkeje pa to priznam. Ampak zdaj sem. 10 let sem čakala na zaključek, closure, za katerega se je izkazalo, da si ga ti že zdavnaj naredil. Vsaj pred dvema letoma, če ne že prej. To sta dve leti več zame, med mnogimi, v katerih sem se spraševala kaj za vraga hočem, hočeš, hočeva? Že žnj-krat sem se odločila, da izvem, enkrat za zmeraj, v katerem grmu tiči zajec. Pa čeprav sem izredno direktna oseba (očitno celo preveč), sem nekako vedno zadnji hip opustila ta načrt in pustila zadevam prosto pot. Tako prosto, da niso nikamor prišle.  No, zdaj sem pa dobila zaključek, nepričakovano, nenapovedano, kot ponavadi.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se poskušam spomniti, kaj je bilo v teh dveh letih in kaj prej. Se mi je samo dozdevalo, da si hotel nekaj več? Skoraj prepričana sem, da je manj kot dve leti od zadnjega takega pripetljaja. Morda sem si zadnje razlagala narobe, ampak vse…? Morda sem res neumna, morda pa si ti želel rezervno opcijo.

Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. No, saj ne da ti kdaj v resnici bom, zdaj, po tej novici zagotovo ne. Dovolj sramotno je že dejstvo, da sem pustila da se delaš norca iz mene vsa ta leta, da sem upala v prazno, ker sem verjela, da me imaš res rad. Zadnja stvar ki bi jo sedaj naredila je, ti povedala kaj se mi je vsa ta leta podilo po glavi in na kaj sem upala, pa nikoli dobila.

Tudi če pustim ob strani vse drugo in predpostavim, da sem samo jaz videla stvari, ki jih ni, če me imaš za dobro prijateljico (najboljšo, po tvojih ne tako davnih besedah), kako mi lahko dve leti nisi povedal, da imaš punco? Ne bi rekla pol leta, okej, se nisva videla, se naredi. Slabo leto, ajd, ti je ušlo iz glave, ni bil pravi trenutek takrat. Ampak dve leti? Dve polni leti mi nisi z najmanjšo besedo ali kretnjo omenil, da je še nekdo v tvojem življenju? Če ne bi videla tiste slike in te vprašala kdo je, te ujela nepripravljenega, bi mi sploh kdaj povedal? Saj je luštna, privoščim ti jo, upam da se vama izide ta long distance zadeva, ampak zakaj mi nisi povedal? Zakaj sem jaz še dve leti več plavala v temi, se trudila razbrati kaj pomenijo tvoja, zame dvomljiva, dejanja? Če ne drugega, bi si to zaslužila kot ena tvojih najstarejših prijateljic.

Neumna sem, to je dejstvo. Neumna, ker se ubadam z bedarijami, neumna, ker sem verjela, da me lahko kdo ima rad, neumna, ker sem verjela da določenih stvari ne rečeš in narediš če ti oseba res ne pomeni nekaj več. Saj sem se že pred leti sprijaznila, da pri meni to pač nikoli ne bo šlo normalno, da prej kot sprejmem to dejstvo, boljše zame. Ampak če se še tako trudiš, je vseeno težko sprejeti, da si res ti tisti razlog, da je v tebi problem, ne v drugih. Da boš vedno sam, ne glede na vse, ker pač nihče ne mara takih ljudi. Vedno poskušam biti realist in na podlagi izkušenj je to žal realnost.

Ni fer, da je tako. Sem res tako grozna oseba? Po mojem mnenju nisem. Vem, karakter imam ubijalski, direktna sem, ne pustim da ljudje hodijo po meni. Ampak nikoli ne bi pustila na cedilu nekoga, ki mi veliko pomeni. Nikoli ne bi nekoga vlekla za nos, nikoli se ne bi vmešala v neko zvezo/navezo/razmerje to be, če bi vedela, da sem tretje kolo. Nikoli se nisem, vedno sem jaz stopila stran, tudi če je nekdo samo omenil, da mu je všeč druga oseba. Vedno sem se pripravljena skregati in iti čez vse, da dosežem svoje, a ne tukaj, nikoli tukaj. Ne zdi se mi prav, nikoli se mi ni zdelo prav. In kaj imam od tega?

Saj ne vem, kaj bolj boli: dejstvo, da morda nikoli, vsekakor pa ne zadnji dve leti, nisi čutil nič do mene; dejstvo, da si mi dve leti prekrival nekaj tako pomembnega ali dejstvo, da sem toliko noči gledala v strop in razmišljala kaj naj naredim, ti si pa že zdavnaj obrnil ta list v knjigi. Ne samo obrnil, zaprl knjigo in jo vrgel proč.

Po vseh teh letih si ne zaslužim niti tega, da bi mi povedal, da si oddan? Jaz bi ti povedala. Morda ne prvi mesec, ampak bi ti, vsekakor prej kot v dveh letih. Kar me boli še bolj je, da vem, kam lahko časovno umestim to osebo. Tudi vem, kaj si takrat rekel in predlagal meni. Torej sem bila samo backup plan? Če bo bo, če ne pa pač ne?

Ne razumem. Nikoli nisem razumela in očitno nikoli ne bom. Ne poznava se nekaj mesecev, ne poznava se leto ali dve. Poznava se desetletje in celo desetletje sem te imela rada, pa si ne zaslužim niti te informacije? Želim si, da bi lahko rekla, da te sovražim. Pa te ne. Nikoli te nisem, kljub vsem neštetim pripetljajem. Rada te imam, vedno sem te imela rada in verjetno mi nikoli ne bo popolnoma vseeno. Želim si le, da bi mi že pred leti povedal, da dejansko nič nočeš od mene in bi mi prihranil številne neprespane noči. Vse kar sem kdaj hotela, je nekoga, ki bi me imel rad takšno, kot sem. In mislila sem, da me ti imaš. Še nikoli se nisem bolj motila, oprosti.

Saj ne rečem, da jaz nisem imela nikogar drugega. Tudi predvidevam, da je vmes bil še kdo pri tebi, in ne obsojam. Ampak dejansko gledano, ste bili  pri meni samo trije in za vse tri si vedel: bil je On, za katerega si vedel in sem ti povedala in sem sama vedela, da ne bo nikoli moj, pa se mi ni zdelo fer do tebe, da se zapletam v karkoli, če nisem s srcem čisto pri stvari. Bil je Prvi, ravno toliko, da sem vedela da je lahko lepo, pa je bilo že konec. A veš, da se takrat nisva slišala že več kot pol leta, pa sem še vedno pomislila, joj, a je prav da grem s kom drugim ven, če imam pa v resnici rada tebe? Pa sem šla, a nisem ostala. In bil si Ti, vedno si bil ti, še dalj kot On. Polovico vseh teh pisarij na to temo je letelo nate, vsa ta leta. Nekako sem verjela, da ko bova oba odrasla bo stvar začela funkcionirati. Da bova šla čez otročja izmikanja in dvoumnosti. Pa ni šlo, kajne?

Nočem biti rezervno kolo, za primer, da nikjer drugje ne uspe. Love me or leave me. And you left…Želim si, da bi mi vsaj povedal, da odhajaš. Želim si, da bi poklical, ko si prišel nazaj. Želim si, da mi ne bi lagal. White lies, but they hurt just the same.

Rada te imam. Samo želim si, da bi ti to lahko enkrat povedala brez slabe vesti, da se mešam v tuje življenje. Ker ti ne morem, lahko povem samo širnemu spletu, ki mu je vseeno zame, zate in za vse ostale. Ampak moram povedati, ker se mi meša. Moram povedati, ker boli in moram povedati, ker ni nikogar, ki bi mu lahko. Vsi so že zdavnaj odpisali to zgodbo, jaz je pa nisem želela pogrevati, ker sem vedela, kakšen bo odziv. Tako ni nikogar, ki bi želel ali bil pripravljen poslušati. Ljudje imajo svoje življenje in svoje probleme, nihče ne mara jamrovčkov. Ne bom težila s tem prijateljem, ampak moram povedati nekje, nekomu, nekako. Rada te imam, vedno te bom imela rada, žal.

Ampak na neki točki se moram tudi jaz sprijazniti. Očitno je to to. Očitno je skrajni čas, da naredim to, kar bi morala že pred leti. Te zbrišem iz svojega življenja in končno poskušam pozabiti na vse. Morda bom naslednjič prej dojela, kdaj je ljudem vseeno zame in ne bom izgubljala  tednov, mesecev in let, s sekiranjem glede osebe, ki ji ni mar. Upam.

Želim ti lepo življenje, s komerkoli že.

Junijsko jutro

V bistvu je pomojem trenutno še tema? Ne da se mi dvigniti riti in odrolati zaves. *Vseeno dvigne rit in odrola zavese.* Jup, tema. Ampak glede na to, da sem zaenkrat še super zbujena in da mi manjka vsaj še ura dela, da pridem do konca dela snovi za izpit, mislim, da bo spet svetlo, preden se odpokam v posteljo. Tole je počasi postalo že navada. Ampak sem se odločila, da jo obrnem sebi v prid.

Edina dobra stvar poletja je v tem, da je prej svetlo in da je zjutraj prijetno frišen zrak. Kar pomeni, da lahko svoje leno, popolnoma-brez-kondicije rit spravim v kratke hlače in grem premigat krake v bližnji gozd. Dobra stvar poletnih juter je v tem, da je svetlo ob 5ih zjutraj, ko še ni prekleto vroče, da načeloma ne srečaš nikogar, ker pasjeljubci, stare gospe na sprehodih in kar je ostalih jutranjih oblik življenja, prilezejo ven šele okoli 7.00. Vsaj po dosedanjih izkušnjah; naj ostane tako. Druga dobra stvar je, da če me nihče ne vidi, je tudi čisto vseeno, če imam kratke hlače in noge, neprimerne kratkim hlačam (beri: niso videle britvice oz. so cele potolčene/opraskane ipd). Edino nadležno je, ker sem alergična na vsako prekleto travo, ki raste v okolici. Tako se me lahko presneta zadeva samo lahno dotakne in že sem vsa marogasta po nogah. Odlično res. In ne, tablete za alergijo očitno ne pomagajo. Imam tudi rahlo paranojico pred klopi oz. klopnim meningoencefalitisom, proti kateremu bi se sicer lahko cepila v okviru faksa, ampak ker imam blazen strah pred iglami pač ne lezem v ambulante, če ni nujno potrebno. Kar je še en razlog več, zakaj bi se gospe Ironiji gotovo zdelo zabavno, če bi staknila kakšnega okuženega klopa, čeprav sem imela možnost, da se zaščitim. Dejstvo, da je pri nas to zelo razširjena zadeva me ravno ne pomirja. Ampak v boju igle vs. klopi očitno še vedno rajši staknem vnetje možganske ovojnice, kot pa iglo v žilo. Tako da gozd mogoče ni najboljša izbira, ampak po cesti pa ne grem tečt, mi ni všeč podlaga in dejstvo, da srečujem ljudi. Imam rajši kakšnega prestrašenega ptiča sem in tja, pa kakšen roj mušic. Wtf je s temi mušicami, saj res.  Kakorkoli, trenutno kaže, da se bomo danes tudi rekreirali pred spanjem. Vsaj nekaj koristnega počnem, recimo. Ker študiram bolj ne, ane.

Do konca polovice snovi mi manjkata še 2 lista, ampak hakeljc je v tem, da za en list rabim 1 uro, ker mi absolutno nič ni jasno. Če pa že kaj dojamem, pa potem tudi uspešno pozabim. In ko vsake 2 ure obupam nad vsemu skupaj seveda neizogibno končam na internetu ali pred TV. In potem spet odplavam nekam, kamor res ne bi bilo treba. In pošiljam na okoli maile. Menda je moj prepoznavni znak ura, ob kateri pošiljam maile. Sploh ni treba, da pogledaš ime, če je bilo poslano okoli 3h ali 4h zjutraj, sem bila definitivno jaz. Bioritem ne sploh.

Popolnoma neumesen del celotnega zapisa: Včasih bi bilo fino, če bi dojela, kdaj je nečesa konec. Ne traja vse večno, in če čakaš ti, ne pomeni, da čaka tudi nekdo drug. Naredi si uslugo in dojemi, čim prej. Saj v bistvu veš, samo priznaš ne. Ker gradovi v oblakih so super fina zadevica, edini problem je, ko jih razprši prvi reaktivec, ki ga prinese mimo. Ali športno letalo. Tudi modelček, pravzaprav.

Grem naštudirati (ah komu lažem, preleteti) biosintetsko pot cisteina. Jup, točno tako zabavno je, kot se sliši. Pa dobro jutro ;)

Oh, internet

Probably true… Vprašnje je, upoštevati ali ne upoštevati? Če sem obkljukala praktično vsako vrstico na zgornji slikci, potem bi mogoče lahko začela upoštevati napisano… Ali kaj? Smešno, nikoli mi ni problem povedati kaj mislim ali hočem, ampak na določenih področjih pa vedno zmrznem. Mogoče bi morala počakati, da december mine. Ima negativni učinek name. Pomanjkanje snega ne pomaga, ANE VREME?! >.<

Itak sta samo dve opiciji: ali si razjasnim enkrat za zmerom, ali pa ganjam možgane v 100 različnih scenarijev, za katere nimam nobene prave osnove. Prva opcija se potem deli še na: a) izpadem čisti idiot, b) zvem kar hočem, a z nevšečnim odgovorom, c) zvem kar hočem, z všečnim odgovorom.

Yeah… Včasih sem pa res prpa no. Joj.

Ustvarjanje, kaj je že to?

Včasih sem rada risala. Zelo rada pravzaprav. V gimanziji sem celo hodila na nek tečaj, od koder mi je še vedno ostala, za moje pojme, perfektna slika maturantskega čevlja. Don`t ask. Ne vem točno, od koga sem se nalezla ustvarjanja z baravmi, svinčnki ipd. Starih staršev? Verjetno. Vse zanimive hobije imam po njih. Pravzaprav imam po njih VSE hobije. No, razen pretepanja. To je pa mutiral kakšen gen… Kakorkoli.

V dobrih stari časih sem premogla celo omaro pripomočkov-od vseh možnih barv (začneši s temperkami-win!) do modelirnih mas, perlic, svinčnikov za tako in drugačno tehniko, platna…ni da ni. Že nekje proti koncu gimnazije se temu nisem več kaj dosti posvečal, na faksu je pa sploh zamrlo. Zakaj? Pomanjkanje časa in volje, predvsem časa. Če se je poznalo na moji ljubezni do knjig, se je še toliko bolj poznalo pri vsem packanju. Z leti so barvice vedno bolj samevale in do danes si omare sploh nisem upala odpreti, saj me zaboli srce, ko vidim popolnoma zasušene tube barv, nekatere nikoli uporabljene.  Ampak danes sem jo pa spet odprla, to presneto osamljeno omaro.

Letos sem se namreč odločila, da darilom dam malce osebne note. No, pravzaprav bo samo osebna nota. Za najboljšo prijateljico in enega od staršev sem sicer kupila tudi darilo, vsi ostali bodo dobili pa home made zadeve. Jedljive, večinoma. Ker enostavno nimam volje skakati po trgovinah in kupovati brezveznih stavri. In ker ne maram kupovati šare, ki se valja na okoli. Tako da pečem na polno, zraven pa še malce ustvarjam. Ne vem sicer, kako bo uspelo, ampak za enkrat še kar ratuje. We shall see.

Tako sem po mnogih letih zopet nekoliko obnovila svojo zbirko sliakrskih pripomočkov, odpihala prah s starih čopičev in celo našla nekaj še ne zasušenih barv. Trenutno zgrožena ugotavljam, da sem pozabila, kako se meša barve. Dejansko sem mogla googlati kako dobim določen odtenek… Rahlo sram me je, res.

Sicer mi kronično primanjkuje časa za faks, ampak včasih je treba narediti tudi kaj zase. In če stagnira tako moje zasebno, kot tudi družabno življenje ter praktično vsi športi, na čakanju pa imam tudi vsaj 5 knjig (poleg tistih nekaj 100, ki so obtičale nižje na seznamu)…hja, potem si pa lahko vsaj privoščim malce ustvarjanja, po zeloooo dolgem času. Ustvarjanje, kaj je že to? Let`s find out if I still know what to do.

Pokažem rezultate, če bodo gledljivi :)

Update: No, zaradi rahlega pomanjkanja časa nisem slikala vseh zadev posebej, ampak samo celoten paketek :) Recimo, da je kar solidno uspelo =) Ja, moje fotografske sposobnosti so pa še vedno na nuli :D

After all these years…

…the thought of you still makes me sad.

I still remember; how could you forget everything just like that?

Wrong planet

So, as it turns out, I am on the wrong planet after all. Mogoče se pa lahko tolažim, da je kje še kdo z istega planeta kot jaz, pa po pomoti živi na Zemlji. Upanje umre zadnje, ali kako že?1

Kako sem prišla do te neverjetne ugotovitve? Hja, z nekom2 sem se zapletla v neko debato, ki bi bila zelo primerna za kakšen dan, ko mi ne teče ravno slap v grlo zaradi pomankanja časa za učenje. Ampak seveda, vesolja to ne zanima. Kakorkoli, njegovo mnenje je, da se z lahkoto zaljubiš v nekoga, ki si ga srečal samo nekajkrat in posledično ti je oseba, glede na dane lastnosti, ki jih v tem kratkem času spoznaš, zelo všeč in torej interesantna. Medtem ko pa je nekdo, ki ga dolgo poznaš (as in prijatelj) očitno popolnoma neinteresanten. Ker pač veš vse o njem in ga poznaš. In to je menda dolgočasno in torej nima smisla. Good to know!3

No, saj sem vedela, samo vseeno. On trdi, da je tako z večino ljudi. Nekdo ti je všeč po zelo kratkem času in si zaljubljen vanj, potem ti je pa blazno zanimivo odkrivati kaj novega o tej osebi. In zakaj sem jaz z drugega planeta? Cuz I do not work that way. Meni je grozno, če nekdo, ki ga poznam zelo malo časa, kaj hoče od mene. I am like…. GTFOOOO! Če nekoga ne poznam, mu ne zaupam, če mu ne zaupam…smo tam, kjer ni muh. Nikakor pod nobenim pogojem ne morem biti “”zaljubljena” v osebo, ki jo komaj poznam. Pa naj bo še tako zanimivo odkrivati kaj ta oseba je. Ne, to meni ni zanimivo, to je meni strašljivo. Dokler nekoga ne poznam, ne morem vedeti, kaj mu lahko povem, kaj lahko pričakujem od njega… ne zaupam mu in če nekomu ne zaupam se v njegovi družbi (vsaj dalj časa) ne počutim dobro. Kako naj bi potem to delovalo?!

Bi razložilo, zakaj pri meni je, tako kot je. Obstajata samo dve verziji dogodkov. Startna točka: spoznaš me. Opcija a) več kot veš o meni, bolj ti je jasno, da hočeš biti povsod drugje samo ne v bližini–> zbežiš, po možnosti na drug konec države. Opcija b) bolj kot me poznaš, bolj ti je jasno, da sem nutjob, ampak iz nekega neznanega razloga se ti to zdi zabavno in ostaneš moj dober prijatelj. Seveda ti na kraj pameti ne pade, da bi se v kaj zapletel s tako osebo, se ti zdi pa zabavno jo imeti za kolegico. Vsaj veš, kaj tvoja idealna nikakor ne sme biti!

Jeah, awesome.

Zatorej sem prišla do naslednjega zaključka: Jaz sem definitivno z drugega planeta, saj očitno na tem prevladuje mnenje, da je zabavno spoznavati se in se zapletati s popolnimi tujci. Ker zakaj bi imel rad nekoga šele, ko ga dobro poznaš…

When is the next ship to Mars?

  1. As if, bacteria lives on! []
  2. ki mi je rahlo do pretežno do zelo všeč []
  3. Zgodba je primerno skrajšana, dejstva ostajajo ista. []

Kdo je “the one” in kako veš, da resnično obstaja?

Od kar pomnim, se ljudje na določene moje komenatarje v pogovorih, ki se tičejo prihodnosti v zvezi z zvezami, družino in otroci, slej ko prej odzovejo z: “Počakaj, boš spoznala nekoga, ki te bo čisto zmešal in boš zanj naredila vse. Spremenila se boš za 180°. Premlada si, da bi vedela, kaj hočeš.”

Na to bi lahko odgovorila na 101 način, a ob branju neke knjige me je zadnjič prešinilo- Kako pa veš, da ta nekdo dejansko obstaja? Si ga srečal/a? Ker bolj kot razmišljam, več takih pogovorov, ki jih prevrtim v glavi (in zagotavljam vam, da jih ni bilo malo), bolj se poskušam spomniti, kdo od vseh teh ljudi je v danem trenutku sploh bil v srečni zvezi. Sploh kdo?

Ne bom rekla, da ne poznam srečnih parov. Poznam kar nekaj ljudi, ki si mi zdijo neverjetno luštni skupaj, ki delujejo, kot da so pa res narejeni drug za drugega. Kakšna je resničnost za 4imi stenami je seveda druga, a pustimo to na tem mestu pri miru.1 Izgledajo super zadovoljni sami s sabo. Ampak bolj kot razmišljam… ne spomnim se, da bi mi kdokoli izmed njih solil pamet z idejami o nekom, ki samo čaka, da ga srečam in bo the one. Pa pravzaprav bi edino oni imeli to pravico? Ampak ne, vedno mi s tem solijo pamet ljudje, ki a) niso v resni zvezi, b) skačejo s cveta na cvet, c) so samski. S kakšno pravico mi potem na vsak način poskušate vsiliti idejo o the one and only? A ga/jo vi imate? Ali si samo želite, da bi dejansko obstajal/a?

Ne resno, zakaj se na to nikoli ne spomnim, kadar mi ljudje začnejo utrujati s temi zadevami? Verjetno zato, ker imam že tako kronično dovolj teh pogovorov, da se mi niti ne da več argumentirati. Vendar pa bi naslednjo osebo, ki se mi bo čutila dolžna povedati, da me nekje v prihodnosti čaka prince charming,2 rada vprašala- Ali ga ti imaš? Si ga/jo srečal? Živiš z njo/njim? In edino osebo, ki mi bo na ta vprašanja odgovorila z da, bom pripravljena poslušati in upoštevati. Edino taka oseba mi ima pravico reči, da nekdo tak obstaja. Seveda tudi taki ljudje ne morejo vedeti, ali bo takšna zveza resnično trajala. Ampak lahko pa trdijo, da so našli nekoga, za kogar se je vredno spremeniti v samih temeljih.

Ampak kot rečno, vsi pametnjakoviči dosedaj so bili nekje v zgoraj omenjenih točkah, torej nikakor na položaju, da utemeljijo svoje trditve. Na tem mestu se sprašujem, zakaj ljudje tako trdno vrjamejo, da obstaja the one? Ali so sploh v resnici tega mnenja, ali to govorijo kar tako? Moje ugibanje bi bilo, da si želijo, da bi bilo tako. K tem mišljenju se zatekajo tako, kot se nekateri zatekajo k veri. Pa saj to v bistvu v nekem smislu je vera? Vera, da obstaja nekdo, ki bo vreden, da zanj narediš ravno karkoli. Vendar imajo vere eno majčkeno napakico, ki se pa meni zdi bistvenega pomena- nihče ne more dokazati, da je temu res tako. In jaz nisem tip človeka, ki bi bil pripravljen nekaj verjeti samo na podlagi fantaziranja, jaz imam rada dokaze. In dokaz v tem primeru bi bil nekdo v obstoječi zvezi, ki lahko reče, da je pa to zanj the one and only in predvsem, da se je zanj/o popolnoma spremenil.3 To je namreč v splošnem misel, ki mi jo ljudje hočejo vsiliti, ko omenim svoje poglede na zadeve. Da bom baje nekoč spoznala nekoga, zaradi katerega bom popolnoma spremenila svoje mišljenje o družini in zvezah na splošno.

Hja, tako bom rekla. Kot z vsako vero je tudi tu tako, da se lahko kregamo v neskončnost. Ampak za nadaljne razgovore bi si pa resnično želela, če mi o takih temah ne bi pridigali ljudje, katerih zveza je trajala največ nekaj mesecev, ki so stari 30+ in brez družine ali taki, ki so zamenjali več partnerjev, kot imam jaz cunj v omari.

Na tem mestu mogoče lahko še dodam, da sem že srečala nekoga, ki je (bil) vse, vse, kar od osebe nasprotnega spola sploh nikoli ne bi pričakovala. Ustrezal je vsem mojim glavnim standardom (čeprav vsi trdijo,da so previsoki) in imela sem ga neizmerno rada. Ampak tudi zanj ne bi spremenila mišljenja na temo družine. Če bi zadeva zdržala na dolgi rok, bi se sicer bila pripravljena prilagoditi do neke meje, dalj, kot za kogar koli drugega, a še vedno ne čez črto moje meje. Torej, “spremenila” bi se za nekih 45°, nikakor pa ne za 180, kot mi je nekdo napovedal nedolgo nazaj. Ne, ni bil popoln, vendar to tako nihče ni. In če to ni bilo najbližje popolnosti, potem ne vem, kaj je. Suprise me…Or not.

Eno je prilagajanje, drugo je pa živeti v iluziji in upati na nekaj, kar po vsej verjetnosti ne obstaja. Zatorej vas prosim, da mi v prihodnje prihranite komentarje na to temo, razen če ustrezate opisu v drugi polovici 4. odstavka tega besedila oz opombi št 3. Hvala.

  1. Poznam par, oz. sedaj že bivši par, ki sta bila skupaj skoraj 10 let. Nikoli jih nisem videla kregati se, vedno sta izgledala uigrana in vsaj ena polovica sedaj izgleda, kot da ji je nekdo vzel življenje, ampak nekako še vedno diha. []
  2. zaradi katerega bom menda popolnoma spremenila svojo osebnost in življenje []
  3. Nekajmesečne zadeve in mlade ljubezni ne štejejo. Če si skupaj z nekom že več let, mogoče celo desetletji in si še vedno mnenja, da je eni in edini zate, potem se pa prosim oglasi.  Seveda bi potem potrebovali še eksperiment, ki bi potrdil, da je to dejansko namenjeno vsaki živeči osebi, ampak pustim podrobnosti ane. []

Danes jamram.

Blog bo danes pokasiral mojo porcijo jamranja, ker pač ni nobenega, ki bi me bil pripravljen poslušati. Moja najboljša prijateljica ima že sama dosti težav in ji nočem utrujati še s svojimi1, moji družinski člani se sicer pretvarjajo, da me poslušajo, ampak me v bistvu ne2, jaz imam pa že vsega čez glavo dovolj in ker trenutno zaradi pomanjkanja glasu ne govorim niti sama s sabo, bo pač pristalo na blogu. Posvarjeni ste bili…

Če bi analizirala izkupiček današnjega dne, bi bila nekje na nuli, kar se tiče pozitivne energije. Tekom dneva sem imela toliko opravkov in izvedela tako “vesele” novice, da mi je bilo nekje do 3h popoldne že dokaj vseeno, če me na mestu povozi tovornjak. Pravzaprav bi mi naredil uslugo. Nah, saj nimam težkega življenja, samo vsega imam čez glavo dovolj in res ne vem, zakaj si občasno ne bi smela privoščiti izdatne porcije jamranja. Saj vsi jamrajo, zakaj imam jaz potem slabo vest? Kakorkoli… Očitno se je vesolje odločilo, da mi pa vendarle nakloni še kakšen razlog za bolj vesel pogled na vse skupaj in po, mislim da 12ih letih, mi je v trgovini uspelo dobiti kavbojke, ki so mi kot ulite. V  pasu, čez rit in po dolžini. Možnost, da se mi kaj takega primeri je praktično enaka nič. Očitno se je nekdo odločil, da če me že cel dan zabija nekam do nafte, mi pa lahko nakloni vsaj en ustrezen kos oblačila. Da se ne bomo narobe razumeli- mene nakupovanje ne potolaži, zame je samo del nujnega zla. In ker sem danes zjutraj ugotovila, da pravzaprav že dva tedna skupaj nosim iste hlače, ker je vse ostalo enostavno sprano, strgano ali oboje, sem se odločila da spričo odvečne ure časa, pomolim nos v dve bližnji trgovini in malodušno preverim, če bi se pa slučajno našlo tudi kaj zame. Kadar iščem, nikoli ne najdem, če se pa slučajno odločim pa potem po nekem čudežu dobim vse, kar sem prej neuspešno iskala. Tako je bilo tudi danes. Spričo tega presenetljivega dogodka se mi je razpoloženje malce popravilo, kazalec dobre volje pa se je iz rezervne lučke premaknil na prvo črtico.

Kasneje sem na tečaju, ki se ga trenutno udeležujem, končno dojela, kaj delamo. To je trenutno res velik uspeh, saj mi ta zadeva vsakič popolnoma prekuri možgane, ker tako intenzivno delajo, ko poskušajo vsaj približno dojeti, kaj mi profesorica razlaga. Težko je slediti nečemu, če ti same osnove niso jasne. No, danes sem na svoje veliko veselje končno dojela, kaj počnemo in sem se počutila kot otrok, ki prvič v življenju sestavi puzle s 1000+ koščki. Jaaj, nekaj sem dojela, nisem TAKO zabita! Jupi for me. Potem mi je uspelo dokaj uspešno slediti še cel preostanek tečaja in ob 8ih zvečer sem bila že bistveno boljše volje. Naučila sem se nekaj novega, jupi!

Sledil je obisk pri prijateljici na šihtu, čokoladna torta domače izdelave (hvala sošolke :) ) in topel čajček za zaključek večera. Kazalec dobre volje? Lepo na zlati sredini. Potem pa pridem domov in mi 2 stavka v emailu prej omenjeni kazalček spravita na rdečo rezervo. Grejt. Ko že mislim, da mogoče pa vseeno nisem tako obupen primer (ker tbfh, se mi zadnje čase dozdeva, da mi res niti ene stvari ne uspe narediti zadovoljivo in imam stalno občutek, da so tudi ostali mnenja, da sem popolna zguba3 ), se izkaže, da v bistvu sem vzorčni primer za idiota. Ker ne želim pisati o konkretni zadevi bom rekla samo tole: spregledala sem najbolj očitno zadevo možno. Jaz, ki vedno preverim vse malenkosti, sem pozorna na vsako traparijo in recimo bi opazila mini papirček od bombončka v kotu skladišča, če mi pa pred nos postaviš cel kup smeti, jih bom pa gladko spregledala. Cuz I do that. Spregledam najbolj očitno možno zadevo. Oz. še boljše, dojamem, ampak se mi tisti trenutek enostavno ne zdi dovolj pomembno in odrinem nekam v ozadje možganov.  Kot če bi velik roza slon prišel v mojo trgovino s porecelanom, jaz bi se pa naredila da ga ne vidim, dokler mi ne bi razbil vseh zbirk najdragocenejšega porcelana, meni pred nosom. Potem, ko je že prepozno, da bi karkoli popravila, me pa zadane z vso silo in dojamem, da sem pravzaprav pošteno in nepopravljivo zaj. Bravo Thunderstorm, res bravo.

Sama sebi se zdim neumna, ker jamram zaradi zadev, ki v bistvu niso življenskega pomena oz. niti blizu. Ampak to je nekako tako, kot če stopiš na res mini črepinjico in ti ostane res mini ranica. Potem stopiš pa še na eno, in še na eno, in še na eno… In na koncu je cela noga krvava, čeprav je šlo samo za mini urezninice.Kot kapljica za kapljico, ki ti kapljajo na glavo, dokler ne stojiš do kolen v vodi in zmrzuješ.

A mi lahko nekdo pove, zakaj za vraga nisem sposobna biti dobra niti v eni sami stvari?! >.< Sovražim, sovražim, sovražim občutek nesposobnosti! Letošnje leto je pa prav neverjetno, res. Če mi date sedaj v roko 2 gumba, od katerih je eden ogromen rdeč in piše “pritisni to” za ohranitev sedanjega stanja in drugega, mini mini, zraven katerega pa piše “NE DOTIKAJ SE!!!!” in povzroči uničenje planeta, katerega mislite, da bom pritisnila?

Yeah, Adijo Zemlja, lepo te je bilo poznati… Moja rekacija na posledice bi bila pa itak “Ups, nisem vedela…” Ah. Ne znam misliti, ne znam analiziratim ne znam nič.Useless. Completely useless.

  1. ki to pravzaprav niso, samo meni se zdi, da so []
  2. Who could blame them…Pa tako zelo sem si želela povedati, da sem končno vsaj približno nekaj dojela… []
  3. Kar verjetno ni daleč od resnice, heh []

Nikoli mi ni prav

Ampak prav res nikoli. Čisto verjamem, da se ženske komu zdimo zakomplicirana bitja, ker če sama sebe pogledam, se še sama ne razumem! Itak je pa nemogoče razumeti mene, ker poleg tega da sem ženskega spola sem še popolnoma kontra od večine “normalnih” punc in tudi sicer bi lahko kdo mirne duše rekel, da sem nora. I am a nutjob and proud of it! Most of the time… Potem pa pride čas, ko se vprašam “Pa zakaj za vraga ne moreš enkrat biti normalna?!” Jaz imam cel kup problemov sama s sabo. I have issues. In večina ljudi, ki me poznajo, to ve. Tisti, ki me ne… No, tisti pa samo mislijo, da sem zmešana.

Tale zadnji teden je bil dokaj razburljiv. Če vse skupaj skrajšamo: spoznala sem prijetnega fanta, šla sem ven s prijetnim fantom, lepo sem se imela s prijetnim fantom, ….prijetnemu fantu sem povedala, da žal od mene ne more dobiti tistega, kar išče, da je sicer zelo zelo v redu, a da to res ne bo šlo. Problem je v meni, ne v tebi. Itak mi ni verjel. Doh. Resnici na ljubo, kdo bi pa mi? Problem je, ker sem dejansko mislila resno. He is nice, sweet and awesome. It`s me, I have issues. Resno. V vseh teh letih se še vedno ne morem znebiti nadležne majhne navadice, da moram vsakogar poznati do obisti, preden se z njim v kaj spuščam. In potem jamram, zakaj sem sama. Ja marička ne vem, mogoče zato ker delaš iz muhe slona?! Ampak dejstvo je, da taka pač sem. Osebo moram dobro poznati, preden sem se pripravljena spustiti v kaj resnega. In ja, sem poskusila sistem “go with the flow”. Doesn`t work for me.

In sedaj je vse skupaj izpadlo, kot da je res problem pri njem, čeprav je v bistvu pri meni. Ampak karkoli sem rekla, sem lahko z obraza razbrala, da mi itak ne verjame in sem samo še ena, ki uporablja zlajnano frazo “it`s not you, it`s me”. Samo da je v tem primeru prekleto resnična. Ah. Žal mi je, res mi je. Počutim se kot največja p****. Vem, da sem naredila prav, ker če nekaj ne gre, pač enostavno ne gre in bi bilo samo še slabše, če bi nekoga vodila za nos in se pretvarjala, da mi je trenutni tempo dogodkov všeč, čeprav mi ni. But I still feel like crap.

Tako da samo na znanje, dragi pripadniki nasprotnega spola: Tudi če večinoma uporabljamo lepe besede za izgovore iz situacije v kateri smo se znašle in nam ne ustreza… Včasih resno mislimo, res. Ampak če se nekaj prevečkrat uporablja kot izgovor, se potem tako razume tudi takrat, ko je dejansko razlaga. I am sorry, I like you… samo ne v tem trenutku in na tak način. Če mi daš čas… Kar pa seveda ne boš naredil, ker sem samo še ena, ki je rekla “ne”. Tudi če ne iz tistega razloga… Ah, nikoli mi ni prav.

Starejši zapisi »