Arhivirana sporočila kategorije 'Aktualno'

Čista sreča!

Zima, sneg, zimska pravljica-to je to! Verjamem, da gre vsem na živce kidanje snega. Verjamem, da marsikdo zgublja živce na cesti, pri iskanju parkirišča, pri čakanju na javni prevoz…verjamem, sem sama to že neštetokrat preizkusila. Prav tako sočustvujem z vsemi, ki trenutno namesto pošiljke snega dobivate ledeni dež in žled…upam, da bo škode čim manj. Ampak kljub vsemu pa ne morem mimo tega, da sem neizmerno srečna, ker trenutno živim na Gorenjskem in 120% uživam v 2h metrih snega! :D Soooo happy!

Besede ne morejo opisati kako zelo zelo zeloooo sem vesela tega snega. Sem pač čisti zimoljubec, rojena pozimi, obožujem zimo že od nekdaj :) In res ne vem kaj je lahko lepše, kot gledati popolnoma zasneženo pokrajino, ob cestah tako visoki kupi snega, da ne vidiš čez, na drevesih in strehah ledene sveče, vse stavbe zgledajo, kot da so pokrite s puhasto belo prevleko… vmes pa še vedno naletava lep puhast snegec. Z zadovoljstvom lahko potrdim, da sem se danes že kepala in delala anglčke v snegu :D Za to pač nisi nikoli prestar. Če bi lahko, bi se metala v kupe snega cel dan. Škoda, ker nimam psa. Bi vsaj imela družbo pri skakanju v sneg :) Tako me vsi samo postrani gledajo in nergajo, da so že v žnj-to odmetavali dvorišče. Jaz pa vozim domov 40 km/h po za silo spluženi cesti, v snegu in vmes celo pot vzdihujem kako je lepa pokrajina. Čeprav drevesa so čisto boga, ob cestah je cel kup podrtega drevja. Ampak lepo je pa še vedno! Zimska idila at its finest. Moja rojstnodnevna želja je, da pri nas ostane lepo hladno (vsaj minus 5 prooooosim, še rajši manj!) in da bo tale lep snegec ostal še en čas. Komajčakam smučanje omg omg omg!

Preden me kdo obtoži kako sem lahko tako brezčutna do vseh, ki imajo zaradi snega probleme na cesti: danes sem 2 uri (sredi noči) odkopavala avto iz snega, ob oblilni pomoči sodelavcev (eden je posodil verige, drugi pa znanje uporabe le teh) in lokalne komunale (hvala za traktor fantje!). Pa sem po 2h urah odmetavanja snega, podstavljanja tepihov, natikanja verig in “štopanja” plugov sredi ceste, še vedno čisto srečna, ker imam končno vsaj malo zime. Čakam jo že od decembra in reeees upam, da bo z mano ostala vsaj do konca marca. Dajte no, privoščite mi te dva meseca bele lepote :) Saj zaradi mene je povsod drugje lahko 20+ in sonce, samo da imam jaz tukaj zimo.

Kaj je toraj čisto veselje? Kupi puhastega snega in zimske radosti, kidanju in cestnim nevšečnostim navkljub :)

Zima <3

Sneeeeg! <3

O happy day! :D Končo je zima, končno je zima! Verjetno ni treba poudariti, da tole pišem samo zato, ker sem neizmerno srečna, ker končno sneži? Sneeeeeeeeeeeeg! <3

Težko rečem, če je kaj, kar me spravi v boljšo voljo, kot dejstvo, da se zjutraj zbudim in je vse belo, potem pa še cel dan naletavajo take velike lepe snežinke. Čista sreča! Imam tudi to srečo, da mi danes ni treba nujno v Ljubljano, zato sem lepo malce podaljšala spanec. Se je izkazalo kot dobra odločitev, ker je očitno največ snega ravno tam. Rahlo sem jim fouš. Ampak samo rahlo, ker imamo tudi tukaj sneg, jupi! Baje bo padalo še cel vikend? Odlično! Naj ga zapade 2 metra, potem naj bo pa do konca marca ali aprila -10°C pa smo zmagali. In ja, res to hočem, ker se počutim prikrajšano za 2 meseca zime. Če imate poletjeljubci lahko pol leta poletja (vse nad 20°C je zame poletje), potem meni pripadata vsaj 2 meseca zime! In letos je ni bilo še čisto nič, sneg sem videla 1x v decembru, čeprav tedensko migiram na najbolj severne konce Gorenjske.

Torej, vsem sovražnikom zime in vsem tistim, ki zdaj preklinjate sneg ker morate kidati, javni promet zamuja, ceste niso splužene, mraz je bla bla bla: :P :P :P I don`t care, moja moja zima! <3 *Thunderstorm veselo skače po zasneženem dvorišču*

PS: Kidanje je zakon! No, dokler ni totalno moker sneg, priznam ;) Ampak tisto pa tako ne šteje več kot pravi sneg.

Vse lepote javnega prevoza v naši prečudoviti državi

Nedolgo nazaj sem se tako kot verjetno še marsikdo, veselila novice o bistveno cenejših vozovnicah za javni prevoz za dijake in študente, ki med drugim omogočajo nakup vozovnice tako za vlak/avtobus, kot tudi za mestni promet. Meni bi sicer to prišlo zelo prav nekaj let nazaj, saj fakulteto letos zaključujem, a ker seveda tako kot večina nisem ravno pri denarju, sem si rekla »ah, bom pa vsaj to zadnje leto malce prihranila na prevozu.« Tako sem si omislila mesečno karto za Slovenske železnice ter nameravala vzeti tudi mesečno Urbano za mestni prevoz. Tu pa se veselica šele dobro začne.

Seveda nisem naivno pričakovala, da bo v Sloveniji javni prevoz v vsaj približno bližnji prihodnosti urejen podobno kot v drugih evropskih prestolnicah. Kje pa, za enotno karto za ves javni prevoz bomo verjetno potrebovali še nadaljnjih 10 do 15 let, potem bomo pa to oglaševali kot največji dosežek. Verjetno nekako tako, kot bi se v dobi optičnih povezav hvalili, da smo končno dobili internet preko telefonske linije. Ampak pač, Slovenija. Smo navajeni, gremo naprej. V vseh letih šolanja sem se navadila na avtobuse, ki odpeljejo mimo postaje, na kateri stojiš v največjem nalivu, avtobuse, ki zamujajo oz jih sploh ni, Slovenske železnice s konstantnimi zamudami in popravili, kronično pomanjkanje kolikor toliko uporabnih linij ob spodobnem času itd. Kot rečeno, Slovenija. Ampak vrag na vasi, kdorkoli se je spomnil trenutnega sistema kupovanja mesečnih vozovnic si pa zasluži nagrado za najbolj idiotskih sistem, kar sem jih kdaj videla. Ker očitno če na enem koncu poenostaviš, moraš na drugem obvezno zakomplicirati. Drugače bi se že skoraj lahko razglasili, da imamo urejen javni prevoz! Ampak brez skrbi, nimamo.

To, da so bile vrste za vse vrste vozovnic kilometrske ne samo prvi teden v oktobru, temveč še naslednje dva tedna, mi verjetno ni potrebno razlagati. Na srečo sem si vozovnico za vlak lahko kupila na naši lokalni postaji in za to porabila 5 minut. Povsem druga zgodba me je čakala z Ljubljanskim mestnim prometom. Čeprav že imam Urbano, pa nimam prave Urbane.  Rumena ni okej, mora biti zelena, ki je v bistvu nadgradnja rumene. Ker pač ena kartica ni dovolj in jaz seveda nimam prave, bi si morala dati narediti novo. Okej. Ker imam fax na povsem drugem koncu Ljubljane, se mi je zdelo smiselno, da si omislim tudi mesečno Urbano. Ko sem prvič videla vrste sem si rekla, da bom pač malce počakala. Saj dokler je lepo vreme nimam nič proti, tudi če hodim peš 45 minut z enega konca Ljubljane na drugega. V skrajnem primeru bi pač plačala avtobus, še rajši pa grem z biciklom. Sem si rekla okej, bom poskusila drug teden. Še vedno vrste. Žal imam faks praktično čez cel dan, začne se mi pa ob 8h zjutraj, kar pomeni da nekako nimam časa stati v vrsti 2 ure. Potem je bil mimo že skoraj cel mesec in sem si rekla ah nič, bom pač ta mesec brez in si bom konec mesca uredila za oba meseca. Mhm seveda. Pridem danes na avtobusno postajo, končno uspem ujeti prosti čas, odprto okence in ravno še dovolj časa pred odhodom vlaka, ter veselo privlečem na plan izpolnjeno vlogo in potrdilo za vlak od tega meseca. In kaj mi reče gospodična na okencu? Če imam to za oktober? Ja, saj mi prej ni uspelo. Hja, potem pa ne bo šlo, ker danes smo 23ga oktobra, mesečno za oktober bi pa lahko vzela samo do 20ga oktobra. A jo lahko vzamem za november? Ja lahko, če imam novo potrdilo od Slovenskih železnic. Hja, nimam, ker menda lahko kupiš karto šele zadnji teden. Ja potem pa ne bo nič.

Ob tem pridemo do še ene prečudovite pogruntavščine povezane s tem čudovitim sistemom subvencioniranih vozovnic. Namreč vsak mesec moraš prinesti isti obrazec, potrjen za nov mesec. Vsaj za Urbano. Torej, na začetku leta prinesem obrazec potrjen od fakultete, kjer črno na belem piše, da imam celotno študijsko leto status in sem dejansko študent ter mi pripada vozovnica. Slovenske železnice mi izdajo mesečno vozovnico, vendar pa za LPP to ni dovolj. O ne, ne, tako enostavno pa ne bo šlo! Za LPP lahko VSAK MESEC ZNOVA prinesem ENAKO potrdilo, kar pomeni, da lahko vsak mesec znova stojim 2 ure v vrsti za novo mesečno vozovnico ali kaj?!

Dragi LPP, dragi ministri, dragi uradniki… A ste vi res popolnoma nesposobni kakršnegakoli učinkovitega organiziranja, ali se samo res trudite izpasti kot popolni idioti? Ker čestitam, uspelo vam je! Kaj boljšega kot javni prevoz, kjer lahko za eno in isto stvar stojiš v vrsti vsak mesec znova. Sploh danes, ko nam res primanjkuje vseh mogočih tehnoloških inovacij, ki bi morebiti rešile to težavo.

Hvala draga država, še enkrat ste dokazali da smo še svetlobna leta daleč od učinkovitega javnega prevoza. In ne, res ni tako prekleto težko, če se malce potrudiš.

Pakiranje, mala nočna mora

Jutri grem na dopust. Končno! Pravzaprav grem na dopust čez dobrih 7 ur in seveda jaz ne bi bila jaz, če bi se spravila pakirati vsaj kanček bol zgodaj. Ampak problem je v tem, da iz dna srca sovražim pakiranje. V tem trenutku si res zelo želim bit mož. Ali partner od neke ženske. Zakaj? Ker jim vedno spakirajo žene! Redke so izjeme med pripradniki moškega spola, ki jih jaz poznam, da si pakirajo sami. Vsem ostalim, predvsem starejši generaciji, spakira žena. Žena zlika, vzame vse, kar naj bi se vzelo s sabo, se odloči kaj vzeti, zloži in spakira. Hudič je, ker nisem mož, nisem razvajen sinček in nisem srečnež s prijazno punco, torej si moram pakirati sama. Hudiča.

Že iz navade si vedno pripravim seznam. Da ne bi kaj pozabila (ker v 21. stoletju se res sesuje svet, če pozabiš zobno pasto in potuješ v kakšno evropsko prestolnico, tam so zobne paste res dragocena in težko dosegljiva dobrina!), če grem na daljše potovanje pa naredim seznam, zato da ne pozabim česa na destinaciji :D In ja, rahlo si kompliciram življenje, rahlo. Kakorkoli, seznam je najmanjši problem. Večji problemi so: a) odločiti se, kaj vzeti sabo, brez da bi napolnil 3 potovalke1, b) zlikati izbrano, c) spraviti v kovček. Predvsem zaradi točke b) vedno do zadnjega odlašam pakiranje. Ker se mi kronično ne da likati. Sovražim likanje. Ampak sovražim tudi pomečkane obleke. Čeprav na koncu, ne glede na to, kako prekleto zadevo zložiš, bo vedno pomečkana. Ampak lažje preživim par črt, kot izgled pomečkanega kuhinjskega srveta po enem tednu uporabe.

Zdajle je super praktični primer, kaj vse počnem, kadar bi morala pakirati. Pišem blog. Ker to je res esencialno za jutrišnje potovanje. V sosednji sobi me čaka kup cun, jaz pa se poskušam racionalno odločiti, ali bi vzela kavbojke (“za vsak primer”) ali ne (“itak bo 30 stopinj”). Resnici na ljubo-kavbojk nisem imela gor že 2 meseca, tako da res ne vem, zakaj za vraga sedaj kompliciram z njimi.2  Ampak to sem pač jaz. Naslednji problem so čevlji-nekaj udobnega za pohajkovanje, ampak kaj pa, če bo dež? Edini, ki ne premočijo so pri 30ih stopinjah smrt za noge. Edini udobni premočijo v pol sekunde. Sovražim, če me zebe v noge. No, majice in puloverji so zadnji problem, ker jih imam tako malo (spodobnih), da nimam veliko maneverskega prostora :D Živcira me dejstvo, da VEM, da bom na koncu cel čas skakala na okoli v najljubši kikli, ostalih 3/4 oblek bom pa neuporabljenih prinesla nazaj. Ampak živelo kompliciranje!

Fascinira me tudi dejstvo, kakšne zanimive prioritete imam glede tega, kaj je prvo na seznamu. Ne, ne gate ali majice, prvih nekaj mest zasedajo: potrdilo o plačilu, kartice, zdravila (no ok ta je sprejemljiva), očala, mp3, računalnik, polnilec za računalnik, polnilec za telefon, USB kabl itd. Torej, briga me če pozabim cunje, glavno da imam vse polnilce! In telefon, bože nedaj iti brez telefona. Ohja, človek se malce zamisli. No, ampak sem vseeno praktična-denar in zdravila so med prvimi 3mi! Moto moje mame je bil vedno: “Vzemi dokumente, zdravila in denar, ostalo dobiš za denar!” :D V bistvu res, ampak nekako ne bi rada skakala na okoli in iskala modrcev po random mestu, ker jih že tako čisto pretežko najdem. Ampak point taken.

V glavnem, pakiranje za dopust je nočna mora. Kakšna sreča, da grem letos samo 1x na dopust!

  1. kakšna tipična ženska, kar rahlo sram me je []
  2. Ker bo mogoče dež! In 15 stopinj! In navadne hlače res premočijo… []

Error!

Ahahaha, nice blogi, nice :D Kaj mi je ravnokar izpisalo kot napako? Tole:

Still laughing.

Černobil pa to

Kadarkoli se odločim, da grem “samo še za 10 min na net potem pa spat”, potem naletim na kakšen res zanimiv članek in na koncu obvisim tukaj do 3h zjutraj. Ampak danes si lahko privoščim, ker sem jutri frej. Pa pojutrišnjem pa v bistvu še cel teden. Čeprav se moja glava rahlo ne strinja z zijanjem v ekran, je pa tematika čisto preveč zanimiva. Na siolu sem naletela na članek ob obletnici nesreče v Černobilu (26. april 1986) in iz firbca odklikala še na nekaj člankov. Tako sem odkrila knjigo, ki se je sedaj znašla na mojem seznamu “To read” (Černobilska molitev) in še cel kup zanimivih člankov.

Saj pač vsako leto objavijo članke na temo Černobila, ko se bliža obletnica. Zdaj še toliko rajši, zaradi Fukošime in morebitnih katastrofalnih posledic itd itd. Ampak me moti, ker so vedno ene in iste slike in ene in iste informacije. Pa sem šla malo googlati zadevo, predvsem, ker so mi privlačne take slikice iz opuščenih področij, in tole je res opuščeno at its best. In sem začela brati… seveda sem vmes morala še malo pogoglati kateri elementi se sploh sprostijo  ozračje, kakšni so razpolovni časi (30+ let za cesium-137, plutonij 25 000 let) in tako naprej.

Seveda je zadeva postala aktualna tudi z vidika turizma (rahlo morbidno, ampak tbh tudi jaz bi šla tja, ker me fascinirajo področja, kjer nihče ne živi). O tem smo sicer lahko brali že nekaj časa nazaj, ampak ponudbe za vodene oglede lahko najdete tudi na strani Pripyat.com. Tu sem med drugim našla tudi zanimive zgodbe ljudi, ki so se preselili nazaj na kontaminirano območje. Zanimivo je po eni strani brati o ocenah, koliko ljudi je umrlo za poseldicami sevanja (številke se gibljejo od uradnih 40-50 do več 10 000 in 100 000; mislim da je bila ena cifra celo okoli 600 000), po drugi strani pa bereš o 80-letnih gospeh, ki so živele v mestu Pripyat oz okolici v času nesreče in so se kasneje preselile nazaj na območje. V merilce radioaktivnosti ne verjamejo in pravijo, da jih od sevanja pač ni pobralo do sedaj in jih tudi ne bo. Praktično dobeseden prevod :D

Med približno 20 zavihki na to temo imam trenutno tudi cel kup člankov o tem, kako je na območju “exclusion zone” prišlo do razbohotenja živali in rastlin, med drugim kar nekaj orgoženih vrst živali. Očitno je ta tematika dokaj vroča, saj se sodeč po člankih, strokovnjaki ne morejo zediniti, ali so se živali dejansko prilagodile na višje doze sevanja, ali pa se samo ljudem zdi, da je več živali, ker pač pričakujejo puščavo. No ja, nekako je v bistvu logično, da se je narava obnovila, potem ko je človek spokal. Moja logika bi bila, da so se pač skozi generacije živali prilagodile na razmere, čeprav je menda življenska doba sesalcev in ptic na tem območju precej nižja, kot pri živalih izven območja kontaminacije. Najde se cel kup člankov o mutacijah pri ptičih in ribah, še bolj pa pri drevesih, ki so čudnih oblik. Ampak življenje pa je, tudi če malce drugačno. National Geographic ima par zanimivih člankov, čeprav me moti, ker stalno citirajo samo enega človeka, biologa, ki sicer živali na tem območju preočuje že od leta 2000. Ta trdi, da sevanje možno vpliva na populacijo živih bitij na tem območju in da je živali manj kot na “normalnih” območij, pojavljajo pa se tudi številne mutacije. Na drugi strani pa imamo zagovornike stališča, da v bistvu življenje teče dalje in da so se živali z umikom človeka precej namnožile ter uspešno naseljujejo to področje. (Galerija.)

Tako da, če se še komu ne da že v žnj-to brati o tem, kako je več kot 50 000 ljudi v 3h dneh zapustilo okolico največje jedrske nesreče in kako so oblasti prekrivale, da se je sploh kaj zgodilo… obstajajo tudi drugi zorni koti ;) Meni je zanimivo brati, kakšne so posledice v naravi, ne samo pri ljudeh.

Tabu so zakon, creepy folk malo manj

Povzetek večera…

Število obiskanih koncertov: 1

Število dobrih bendov: 2, čeprav prvi zaradi nadvse zanimivih plesnih gibov glavnega pevca :D

Število stalkerjev: 2

Število creepy stalkerjev: 1

Resno, personal space anyone?! Eno je če je gužva, drugo je pa če nekdo stoji 5c m preč od tebe čeprav je okoli še par m prostora… Vaške žurke pač ne privabijo toliko ljudi, sploh če je mraz kot da bi bili sredi aprila, ne začetek julija. Ampak Tabu pa naredijo žurko, res so hudi! Njihova pevka je pa tudi en cukerček. Do sedaj sem vedno jamrala, ker je prva (Nina?) šla proč. Ta je imela res fenomenalen glas in jo je težko nadomestiti, ampak tale “nova” mi je danes tudi čisto prirasla k srcau tako da…all good. Pa čeprav so mi na vhodu hoteli pobrati mojo flaško. Wtf, še nikoli se mi ni naredilo, da bi mi na katerikoli prireditvi v domačem kraju pregledovali torbico, ampak očitno je vse enkrat prvič. Jaz sem naivno mislila, da je problem zaradi alkohola, ampak je bil glavni krivec zaslužek. Žal sem imela s sabo ravno svojo priljubljeno flaško in me je dečko, ki je zahteval da jo vržem v smeti, čisto spravil iz tira. V bistvu sem jaz lajala nanj, zakaj za vraga hoče mojo flaško, saj ja nimam alkohola, potem mi je pa on na koncu dal napolitanko rekoč “na, da ne boš tako jezna.” LOL! Sem imela potem majčkeno slabo vest, hm. No, saj se nisem res drla nanj, samo dejansko sem bila poplnoma presenečna, da od mene zahtevajo da vržem proč svojo flaško. Saj potem smo rešili tako, da sem vodo pač zlila stran, ampak vseeno. Ne vem, če me bodo naslednjič spustili notri, ups…

Kakorkoli, lep večer, če odštejemo creepy stalkerja. Eno je, da stojiš zraven nekoga, ker je taka gužva, nekaj povsem drugega pa je, če mi kršiš personal space celo uro in pol. Noooot ok dude. Ampak okej, ko se je pojavil drugi, se je vsaj prvi spokal in sem lahko vsaj del koncerta uživala, brez da bi mi kdo dihal za vrat. Zdaj sem pa brez glasu in noge me bolijo za umret. Ampak jutri je nov dan!

Mož vreden čakanja-George R.R. Martin

Če še niste slišali zanj, potem nedvomno niste ljubitelj fantazijske literature. Eden izmed mojih top 5 najljubših pisateljev (avtor serije Pesem ledu in ognja/ A song of ice and fire) se namreč te dni mudi v Sloveniji, med drugim je bil danes (23.6.2011) ob 18.00 v Konzorciju. In glede na dolžino vrste… se zna zgoditi, da prav zdaj končuje podpisovanje knjig.

Kje začeti? Najprej bi rada povedala tole: IMAM AVTOGRAM G.R.R. MARTINA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa how awesome is that??!?!?! Posvečen meni, meni osebno! :D Besede ne morejo opisati neizmerne sreče, ki jo trenutno doživljam. Ja, zmešana sem, ja nora sem…nora na dobre knjige! In skupaj z mano še na stotine drugih fanov iz Slovenije, sodeč po obisku. Za omenjeni avtogram sem namreč stala v vrsti 5 ur. Ja, PET UR. Skoraj 6 pravzaprav. Ne, nisem se zmotila. Prišla sem pol ure prej in prišla na vrsto ob 11h zvečer. Ob tem bi rada povedala, da izjemno cenim, da je pisatelj tak car. Podpisovanje naj bi namreč trajalo samo 1 uro. Ko sem jaz prišla, je bila vrsta iz Konzorcija do avtobusne postaje pred Konzorcijem. Eno uro kasneje sem bila bližje Martinu za točno… 2 metra. V naslednjih 5ih urah sem imela več kot dovolj časa popolnoma zaobjeti in dojeti, kako vztrajne in zveste oboževalce ima Martin v Sloveniji. Vrsta se je vila čez celo knigarno in ven na cesto, skrajšala se je pa šele okoli 10ih zvečer, torej 4 ure za tem, ko se je vse skupaj začelo. Koliko je bilo ljudi? Več sto. Mogoče tistoč, nimam pojma. Neko dekle je pisatelju reklo, da se to zgodi, ker je Slovenija tako majhna in vsi lahko pridejo v Ljubljano. Pižama (=Boštjan Gorenc) je potem dodal, da Martin ni pričakoval, da bo prišla VSA Slovenija :D Kot smo namreč izvedeli, se je pisatelj prej mudil na Poljskem, kjer je najdaljše podpisovanje trajalo 3 ure in pol. Jaz sem prišla do svojega avtograma po 5ih urah čakanja in ob mojem odhodu se je vrsta ljudi še vedno vila čez celotno zgornje nadstropje Konzorcija.

Ob tem moram pohvaliti tudi osebje, saj so bili izjemno prijazni, nam nosili vodo in čokoladke in vsake toliko povedali, koliko je še čakanja, kaj se dogaja ipd. Vsaka jim čast. Za vse, ki ste zamudili: G.Martin je cel car! Njegov najljubši lik je Tyrion (moj tudi, moj tudi!), na vprašanja o likih in njihovih zgodbah ne odgovarja, včeraj je bil na obisku Postojnskega gradu in le ta mu je bil tako všeč, da ga bo uporabil v naslednji knjigi. Med drugim pa najbolj cenim dejstvo, da je gospod, ki ni več med najmlajšimi, sedel in podpisoval knjige pol dneva. Sam od sebe je namreč rekel, da bo tam, dokler ne bodo vsi tisti, ki so prišli podpisat knjigo, dobili podpisa. In teh je bilo ogromno. Sicer je na žalost ravno, ko sem že skoraj prišla na vrsto (pol ure prej), moderator (Pižama-Boštjan Gorenc, prevajalec knjig) rekel, da ne bo več pisal posvetil, ker že toliko časa piše in nas je še ogromno. Odgovarjal je sicer na vprašanja in lahko si se slikal z njim. A ker je kar nekaj ljudi imelo s sabo več knjig, sem se odločilila, da pa vseeno poskusim srečo in ga, z eno samo knjigo, prosim, če se lahko prosim prosim podpiše in napiše, da je zame. In je! :D Moj odgovor je bil “Thank you, thank you, you are awesome!!!” in nasmeh nekam čez ušesa. Ahhh!

Hvaležna sem sama sebi, da sem oblekla poletno oblekico. Ko smo še čakali zunaj je bilo namreč nekje okoli 30 stopinj in gmota ljudi, ki se drenja okoli tebe, vse skupaj spremeni v savno. Needless to say, da je pot tekel v potokih. Malce manj sem si hvaležna za čevlje s peto, v katerih sem sicer že preživela cel maturantski ples. Na srečo je bila petka minimalna, neka 2 cm, a kot je rekla še ena navdušena (opetkana) obževalka pred mano-še tako udobni čevlji niso več udobni po 5ih urah stanja na nogah. Tako da smo na koncu skupinsko obupale in capljale čez knjigarno bose. Ampak nam je bilo vseeno; vseeno za boleče noge, vseeno za prepotene obleke in ure čakanja-imeli smo priložnost videti enega najboljših in najuspešnejših picev fantazijske literature in to odtehta vse. In to v Sloveniji!

Moram reči, da če bi mi nekdo rekel, da bom na nekaj čakala 5 ur, stala na nogah, se drenjala stisnjena med ljudi pri 30ih stopinjah in za po vrhu še v petkah… mu ne bi verjela. Ampak za nekatere stvari se pač splača čakati in tole je bila nedvomno ena izmed enkratnih izkušenj. Hvala za obisk George, zakon si! =)

Prilagam še nekaj slikic. Avtogram je malček cenzuriran, ker moje pravo ime pač ni važno na tem mestu :P Kvaliteta je bolj tako tako, posneto s telefonom. Ampak ja, to je vrsta :D Čez ceeeeeeeeeelo knjigarno.

Vrsta skozi vrata

Oja, vrsta!

George R.R. Martin

Avtogram

Moj moj! :D 1

  1. Če se slučajno kdo najde na fotkah in ne želi da so objavljene, naj mi to sporoči na mail/v komentarju. Meni gre namreč neizmerno na živce, če se moje fotke znajdejo na internetu, tako da razumem take pripombe. Tudi če te uradno na javnem mestu lahko slikajo in bla bla bla. []

Slovenska definicija družine

Ali kdo so ljudje ala Primc, ki si drzenjo razglašati da “slovenski narod ne sprejema predlaganega zakonika”.1 Kdo si ti, da boš predstavljal mene kot del naroda, ki ga sam predstavljaš kot kup zaplankanih, nazadnjaških idiotov?! Pa še skupaj z narodno nošo in vsemu skupaj. Zame je to takojšnja asociacija na popolno zaplankanost. Pa resno no, a bo konec sveta če se svet ne bo vrtel tako, kot bi se moral po vašem nazadnjaškem mnenju, ki spada nekam v 19. stoletje?

Ne morem si kaj, da me članki kot je tale, ne bi pogreli. Živim sicer v “klasični” družini, z vsemi pripadajočimi disfunkcionalnostmi značilnimi za tipično slovensko družino, a vseeno ne razumem, kaj nekatere ljudi tako zmoti samo ob omembi drugačnega mnenja. Če smo vsi enaki pred zakonom, zakaj bi bila potem razlika glede na to, kdo ima koga rad? Najboljše, da se sploh ne spuščam v predolgo razpredanje o vsem skupaj, ker me resno pogreje, ko pred parlament priskaklja skupinica tipa “gremo vsako nedeljo k maši, potem imamo družinsko kosilo in smo čisti vzor pristne slovenske družine!” Seveda pa ne bodo omenili, da ima stric težave z alkoholom, teti je že od začetka žal, da se je sploh kdaj poročila, otrokom pa itak dol maha za vse skupaj in igrajo svojo igro samo zato, da imajo mir pred starši. O kakšnih večjih skrajnostih pa rajši ne bomo. Ampak hej, glavno da sta mama in ata! Tudi če ata grozi in pretepa, mama pa nima jajc da bi ga poslala v tri pisane marjetice in odšla. Kakšne istospolne družine, dajte no! Saj bo ja konec sveta, če soseda, ki sta istega spola, posvojita otroka. Dajmo ga rajši pošiljat od ene rejniške družine do druge, vlačit po sodiščih in na splošno poskušati zagotoviti “pravo družino”, vse, samo da ga ne bi v svoje kremplje dobili dve mami ali dva očeta! Bohnedaj, ljubezen dveh mam/očetov se pa ja niti od daleč ne more primerjati s pristno družino, kjer ima oče trdo roko in mama tiho stoji za štedilnikom.

Sploh… a se kdaj vprašate, kaj je narobe z vami? A kdo vam ukazuje, koga smete imeti radi in koga ne?! Wtf no… Drugače pa moje mišljenje na splošno zelo dobro povzame naslednji graf (čeprav se nanaša samo na tematiko porok, ampak mislim, da je jasno bistvo):

Edina ovira za otroke iz istospolnih družin so ljudje, ki hodijo na zgoraj omenjene shode, nanje vlačijo svoje otroke in jim s prstom kažejo “glej, tile so pa geji, oni so pa fuj! Da se ne bi slučajno družil z njim!” Imejte svoje zaplankano mnenje, samo ne prenašajte ga na svoje otroke. Si bodo že sami ustvarili menenje o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Močno upam, da bodo pri tem videli dlje kot do prvega vogala domače hiše.

  1. Čeprav so ga sedaj prikladno spremenili tako, da v določenih točkah res ni za sprejeti ja. Že vejo kaj delajo, ane… Ampak za potrebe zapisa se osredotočimo na osnovno idejo zakonika, ki je sprožila toliko polemik. []

Bicike(LJ)

Od včeraj naprej so v Ljubljani na voljo kolesa za izposojo, le-ta pa poteka preko posebnih terminalov.

Uau Ljubljana, I approve! Sicer se mi seveda avtomatsko pojavlja nekaj vprašanjc, na katera so mi sicer na internetni strani www.bicikelj.si odgovorili, a dejstva ostajajo. Ampak najprej nekaj o samem sistemu. Sicer ga seveda še nisem uspela preizkusiti (imam pa vsekakor namen! Svojega kolesa namreč ne morem vlačiti v Lj, ker je preveč nepraktično), sem si pa prebrala vsaj v teoriji, kako zadeva poteka.

Po centru Ljubljane imate razporejena stojala s kolesi, ki si jih lahko izposodite. Seznam postajališč je na voljo na zgornjem naslovu. Obstajata dve opciji:

a)      tedenski najem-stane 1€

b)      letni najem-3€, ki se štejejo kot dobropis

Prva ura izposoje je brezplačna, nadaljnja ura se obračuna po ceniku:

Prva ura=1€/h

Druga ura-2€/h

Tretja+-4€/h

S tem, da se vam tisti 3€ letnega najema štejejo sem kot dobropis.

Za aktivacijo sistema se je potrebno registrirati (preko spleta ali pa pošlješ prijavnico). Za nabavo tedenske karte očitno nujno potrebuješ kreditno kartico, za letno je pa dovolj navadna. Več o tem na http://www.bicikelj.si/Narocanje/Letna-narocnina/Letni-narocnik kjer je pri splošnih pogojih vse pojasnjeno.

Na kratko-se registriraš in  potem uporabljaš sistem preko Urbane. Kolesa so postavljena ob postajališčih, kjer se identificiraš s kartico (in svojo kodo) in kolo se ti odklene. Če ga imaš 1h je zastonj, če več, pa plačaš. Znesek se odšteje od dobroimetja oz. ti trgajo z računa. Kolo moraš vrniti v 24 urah, drugače ti vzamejo varščino v vrednosti 350€. Če stojalo na terminalu, na katerega želiš vrniti kolo, ni prosto, ti pripada dodatnih 15 min brezplačne izposoje, da lahko najdeš drugo prosto stojalo. Seznam le teh naj bi bil viden na terminalu.

All in all-se registriram, dam 3€ in končno rešim večni problem- kako priti v center Lj hitro in brez plačila astronomske parkirnine! Svoj avtoček pustim na obrobju in se po mestu prevažam z biciklom. I love it! Upam samo, da bo zadeva delovala hehe. Ker ane, avtomatsko se mi postavi nekaj praktičnih vprašanjc:

a)      V kakšnem stanju bodo kolesa po nekaj časa uporabe?

b)      Govorimo o Ljubljani, ki je meka za kradljivce koles. Če mi ukradejo moje staro kolo, bom ob kolo, ki je vredno tam nekje 50€. Če mi ukradejo tega novega eko lepotca bom ob 350€ :D Yeah….Si ga res sploh upam kje pustiti?

Po drugi strani pa, če se bo izkazalo, da so terminali postavljeni na meni ustreznih mestih, mi ga sploh ne bo treba paziti, saj ga bom samo lepo vrnila v stojalo. Meni se gre namreč bolj za to, kako najhitreje priti z enega konca Ljubljan na drugega, brez uporabe avtomobila ali avtobusa. Prvega nimam kje parkirati (razen če se pošteno skeširam), drugi je dokaj počasen in nima postajališča tam, kjer ga rabim.  Bo treba preizkusiti, pa bomo videli. Upam, da naslednji post ne bo o tem, kako sem dala 350€ za kolo, ki ga sedaj nimam :D

Kakorkoli, zelo pozdravljam idejo! Kolo je super način prevoza, ni problema s parkiranjem in povsod lahko prideš z njim. Tako da… bicikl here I come!

Starejši zapisi »