Arhiv avtorja:

Zaton dinozavrov 20. stoletja

Preden začnem s pisanjem te objave, bi rada naznanila, da očitno ne znam več pisati v slovenščini. Stranski učinek študijske literature v angleščini in posledica počasnih prevodov meni zanimivih knjig v slovenščino. Tudi cena le-teh, ampak okej. Prišla sem do ugotovitve, da enostavno lažje spravim skupaj angleško besedilo, kot slovensko. Katastrofa, ampak tako pač je.

Namen te objave pa ni moje jamranje nad občutno zmanjšanim besednim zakladom in slovnico maternega jezika, temveč ugotovitev, da očitno spadam med dinozavre 20. stoletja. Naj obrazložim…

Več kot očitno smo v dobi, kjer ima praktično vsak osebek, ki dosega vsaj nekako srednji življenjski standard, vsaj eno elektronsko pripravico za komunikacijo z zunanjim svetom. Največkrat je to pametni telefon, še večkrat še tablica, računalnik itd. Na žalost (ali veselje?) lahko rečem, da izhajam še iz dobe, ko kot otroci nismo imeli mobitelov, ko so le-ti postali popularni pri nas, pa smo bili v 8. razredu OŠ (oja, osemletka!) čisti carji, če smo imeli Mobi Čuka. Tisti nadstandardni pa Regljo. Ker sem bila že takrat malce zadaj s tehniko, sem imela Alcatela v velikosti opeke in Simobil omrežje, ki je imel takrat recimo da 45% pokritost. Na dober dan. Odrasla sem v časih chatov preko sms-ov (se sploh še kdo spomni tega??), šla preko obdobja, ko smo šli iz črno belih na barvne mobitele in nazadnje v čas, ko je imel mobitel kamero z dovolj kvalitetnim fotoparatom, da si na sliki dejansko razločil tovornjak od avtomobila.

V bistvu ne vem, na kateri točki so se začeli zasloni na dotik ter milijon in ena aplikacija. Jaz sem ostala pri dobrih starih Nokiah s tipkami, je pa toliko moderna, da z njo lahko pridem do maila in preverim kdaj odpelje vlak. Žal ne toliko moderna, da bi si z navigacijo (ki jo sicer kao ima), znala karkoli pomagati. Novejših oblik se otepam iz več razlogov, glavni je predvsem ta, da mi mobitel konstantno pada na tla in enostavno nimam denarja, da bi vsak teden razbila cca 200€ vredno napravo (kje so časi, ko sem telefon dobila za 50€ in se mi je to zdelo veliko??).

No, zdaj smo pa očitno na točki, kjer imajo ljudje svoje pametne igračke na dosegu roke bolj, kot imam jaz na dosegu roke zdravila, ki naj bi jih imela vedno pri sebi. In očitno smo postali en reeees velik kup attention whores1. Ne vem, kako naj si namreč drugače razložim to očitno nepotešljivo željo po obveščanju vsega svojega ožjega ali širšega socialnega kroga o tem, kaj v počnemo v kateremkoli trenutku dneva. Ne vem, kako drugače naj si drugače razlagam Snapchat in socialna omrežja ala FB in Twitter? Kot rečeno, ker sem sorazmerno zaostala na področju moderne tehnologije, me je že pred nekaj časa presenetilo dejanje enega izmed kolegov, ko smo bili na kavi in torticah. To, da ljudje stalno valjajo telefone po rokah, tudi ko se z njimi dobiš na klepetu ob kavi, sem že delno prebolela in se navadila, zato niti nisem posvečala pretirane podrobnosti, ko je med pogovorom z mano in kolegico izvlekle telefon in nekaj brskal po njem. Nekaj minut za tem, je kolegica, ki je takrat sedela nasproti naju, rekla nekaj v stilu “ha, vidim da si šeral tortico na snapchatu”. Seveda mi ni bilo jasno o čem govori. Izkazalo se je, da je očitno treba trenutek, ko naročiš tortico, ovenkovečiti s fotografijo in o tem obvestiti vse svoje bližnje, tudi tiste, s katerimi si v danem trenutku na kavi in tortici, za isto mizo. V bistvu sploh nimam besed, s katerimi bi zaobjela kako zelo ne razumem takega početja.

Na to, da sem očitno čisto “out” kar se tiče teh zadev, me je spomnila tudi ravno dobro polnoletna sorodnica, ki se od telefona ne loči niti za minuto in je v času, ko sem ji izročila zapoznelo novoletno darilo, vsebino le tega delila z vsaj 10imi kolegicami, še preden sem ji uspela do konca povedati, kako se zadeva uporablja. V nadaljevanju sva nekako prišli na tematiko različnih spletnih strani z zabavno vsebino, in čeprav se imam za kar dovolj velikega odvisnika od interneta, sem očitno še vedno dokaj zastarela. Ob nekaterih imenih mi je sicer zazvonilo, da na to besedo sem pa nekje že naletala, a moja krinika o poznavanju tovrstnih zadev je padla, ko sem priznala, da pravzaprav ne vem čisto točno kaj je Tumblr, sem pa že slišala za to. Seveda je sledil pogled v stilu “Kako lahko ne veš kaj je to?!” in v danem trenutku sem se počutila kot tiranozaver Rex, ki s svojo dinozaversko pametjo ne sledi novodobnim trendom. Ker sem se zdaj spomnila na številne slikice T-Rexa in norčevanja, ker ima prekratke rokice, moram na tem mestu dodati tole popolnoma neumesno slikico :D

Kakorkoli, moj zaključek dneva je, da neglede na to, kako sama sebe prepričujem, da vseeno nisem tako stara, sem očitno v primerjavi z današnjo mladino še nekje 100 let za kamni. No ja… Sem pač očitno še vedno v 20. stoletju.

  1. Kj je sploh ustrezen slovenski prevod, ki ne bi zvenel preveč vulgarno? ^^ []

Odprto pismo Tebi

Odprto pismo Tebi

Saj v bistvu sploh ne vem, kako bi začela. V glavi mi mrgoli milijon vprašanj in še več pomislekov, vsako minuto se mi zavrti en odsek iz preteklosti, ki je zdaj dobil nov pomen, čeprav se s tem sploh ne bi smela več ukvarjati, že zdavnaj ne.

Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako žalostna, ampak resnično žalostna. Velikokrat sem tečna, slabe volje, nesramna, a redko kdaj sem res žalostna, še redkeje pa to priznam. Ampak zdaj sem. 10 let sem čakala na zaključek, closure, za katerega se je izkazalo, da si ga ti že zdavnaj naredil. Vsaj pred dvema letoma, če ne že prej. To sta dve leti več zame, med mnogimi, v katerih sem se spraševala kaj za vraga hočem, hočeš, hočeva? Že žnj-krat sem se odločila, da izvem, enkrat za zmeraj, v katerem grmu tiči zajec. Pa čeprav sem izredno direktna oseba (očitno celo preveč), sem nekako vedno zadnji hip opustila ta načrt in pustila zadevam prosto pot. Tako prosto, da niso nikamor prišle.  No, zdaj sem pa dobila zaključek, nepričakovano, nenapovedano, kot ponavadi.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se poskušam spomniti, kaj je bilo v teh dveh letih in kaj prej. Se mi je samo dozdevalo, da si hotel nekaj več? Skoraj prepričana sem, da je manj kot dve leti od zadnjega takega pripetljaja. Morda sem si zadnje razlagala narobe, ampak vse…? Morda sem res neumna, morda pa si ti želel rezervno opcijo.

Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. No, saj ne da ti kdaj v resnici bom, zdaj, po tej novici zagotovo ne. Dovolj sramotno je že dejstvo, da sem pustila da se delaš norca iz mene vsa ta leta, da sem upala v prazno, ker sem verjela, da me imaš res rad. Zadnja stvar ki bi jo sedaj naredila je, ti povedala kaj se mi je vsa ta leta podilo po glavi in na kaj sem upala, pa nikoli dobila.

Tudi če pustim ob strani vse drugo in predpostavim, da sem samo jaz videla stvari, ki jih ni, če me imaš za dobro prijateljico (najboljšo, po tvojih ne tako davnih besedah), kako mi lahko dve leti nisi povedal, da imaš punco? Ne bi rekla pol leta, okej, se nisva videla, se naredi. Slabo leto, ajd, ti je ušlo iz glave, ni bil pravi trenutek takrat. Ampak dve leti? Dve polni leti mi nisi z najmanjšo besedo ali kretnjo omenil, da je še nekdo v tvojem življenju? Če ne bi videla tiste slike in te vprašala kdo je, te ujela nepripravljenega, bi mi sploh kdaj povedal? Saj je luštna, privoščim ti jo, upam da se vama izide ta long distance zadeva, ampak zakaj mi nisi povedal? Zakaj sem jaz še dve leti več plavala v temi, se trudila razbrati kaj pomenijo tvoja, zame dvomljiva, dejanja? Če ne drugega, bi si to zaslužila kot ena tvojih najstarejših prijateljic.

Neumna sem, to je dejstvo. Neumna, ker se ubadam z bedarijami, neumna, ker sem verjela, da me lahko kdo ima rad, neumna, ker sem verjela da določenih stvari ne rečeš in narediš če ti oseba res ne pomeni nekaj več. Saj sem se že pred leti sprijaznila, da pri meni to pač nikoli ne bo šlo normalno, da prej kot sprejmem to dejstvo, boljše zame. Ampak če se še tako trudiš, je vseeno težko sprejeti, da si res ti tisti razlog, da je v tebi problem, ne v drugih. Da boš vedno sam, ne glede na vse, ker pač nihče ne mara takih ljudi. Vedno poskušam biti realist in na podlagi izkušenj je to žal realnost.

Ni fer, da je tako. Sem res tako grozna oseba? Po mojem mnenju nisem. Vem, karakter imam ubijalski, direktna sem, ne pustim da ljudje hodijo po meni. Ampak nikoli ne bi pustila na cedilu nekoga, ki mi veliko pomeni. Nikoli ne bi nekoga vlekla za nos, nikoli se ne bi vmešala v neko zvezo/navezo/razmerje to be, če bi vedela, da sem tretje kolo. Nikoli se nisem, vedno sem jaz stopila stran, tudi če je nekdo samo omenil, da mu je všeč druga oseba. Vedno sem se pripravljena skregati in iti čez vse, da dosežem svoje, a ne tukaj, nikoli tukaj. Ne zdi se mi prav, nikoli se mi ni zdelo prav. In kaj imam od tega?

Saj ne vem, kaj bolj boli: dejstvo, da morda nikoli, vsekakor pa ne zadnji dve leti, nisi čutil nič do mene; dejstvo, da si mi dve leti prekrival nekaj tako pomembnega ali dejstvo, da sem toliko noči gledala v strop in razmišljala kaj naj naredim, ti si pa že zdavnaj obrnil ta list v knjigi. Ne samo obrnil, zaprl knjigo in jo vrgel proč.

Po vseh teh letih si ne zaslužim niti tega, da bi mi povedal, da si oddan? Jaz bi ti povedala. Morda ne prvi mesec, ampak bi ti, vsekakor prej kot v dveh letih. Kar me boli še bolj je, da vem, kam lahko časovno umestim to osebo. Tudi vem, kaj si takrat rekel in predlagal meni. Torej sem bila samo backup plan? Če bo bo, če ne pa pač ne?

Ne razumem. Nikoli nisem razumela in očitno nikoli ne bom. Ne poznava se nekaj mesecev, ne poznava se leto ali dve. Poznava se desetletje in celo desetletje sem te imela rada, pa si ne zaslužim niti te informacije? Želim si, da bi lahko rekla, da te sovražim. Pa te ne. Nikoli te nisem, kljub vsem neštetim pripetljajem. Rada te imam, vedno sem te imela rada in verjetno mi nikoli ne bo popolnoma vseeno. Želim si le, da bi mi že pred leti povedal, da dejansko nič nočeš od mene in bi mi prihranil številne neprespane noči. Vse kar sem kdaj hotela, je nekoga, ki bi me imel rad takšno, kot sem. In mislila sem, da me ti imaš. Še nikoli se nisem bolj motila, oprosti.

Saj ne rečem, da jaz nisem imela nikogar drugega. Tudi predvidevam, da je vmes bil še kdo pri tebi, in ne obsojam. Ampak dejansko gledano, ste bili  pri meni samo trije in za vse tri si vedel: bil je On, za katerega si vedel in sem ti povedala in sem sama vedela, da ne bo nikoli moj, pa se mi ni zdelo fer do tebe, da se zapletam v karkoli, če nisem s srcem čisto pri stvari. Bil je Prvi, ravno toliko, da sem vedela da je lahko lepo, pa je bilo že konec. A veš, da se takrat nisva slišala že več kot pol leta, pa sem še vedno pomislila, joj, a je prav da grem s kom drugim ven, če imam pa v resnici rada tebe? Pa sem šla, a nisem ostala. In bil si Ti, vedno si bil ti, še dalj kot On. Polovico vseh teh pisarij na to temo je letelo nate, vsa ta leta. Nekako sem verjela, da ko bova oba odrasla bo stvar začela funkcionirati. Da bova šla čez otročja izmikanja in dvoumnosti. Pa ni šlo, kajne?

Nočem biti rezervno kolo, za primer, da nikjer drugje ne uspe. Love me or leave me. And you left…Želim si, da bi mi vsaj povedal, da odhajaš. Želim si, da bi poklical, ko si prišel nazaj. Želim si, da mi ne bi lagal. White lies, but they hurt just the same.

Rada te imam. Samo želim si, da bi ti to lahko enkrat povedala brez slabe vesti, da se mešam v tuje življenje. Ker ti ne morem, lahko povem samo širnemu spletu, ki mu je vseeno zame, zate in za vse ostale. Ampak moram povedati, ker se mi meša. Moram povedati, ker boli in moram povedati, ker ni nikogar, ki bi mu lahko. Vsi so že zdavnaj odpisali to zgodbo, jaz je pa nisem želela pogrevati, ker sem vedela, kakšen bo odziv. Tako ni nikogar, ki bi želel ali bil pripravljen poslušati. Ljudje imajo svoje življenje in svoje probleme, nihče ne mara jamrovčkov. Ne bom težila s tem prijateljem, ampak moram povedati nekje, nekomu, nekako. Rada te imam, vedno te bom imela rada, žal.

Ampak na neki točki se moram tudi jaz sprijazniti. Očitno je to to. Očitno je skrajni čas, da naredim to, kar bi morala že pred leti. Te zbrišem iz svojega življenja in končno poskušam pozabiti na vse. Morda bom naslednjič prej dojela, kdaj je ljudem vseeno zame in ne bom izgubljala  tednov, mesecev in let, s sekiranjem glede osebe, ki ji ni mar. Upam.

Želim ti lepo življenje, s komerkoli že.

Zdrave sladice? A se vi hecate z mano?

Danes se bom malo razpisala o zadnja leta očitno popularnem trendu, da mora praktično vsaka hrana imeti napis “eko”, “bio” “z antioksidanti/vitamini/malo maščob/brez sladkorja” itd. Potem pridemo do takih absurdnih napisov kot je čokolada brez GSO. Ko sem na zadnje videla te prodajalce me je resno mikalo, da bi jih vprašala, če oni sploh vedo, kaj je to GSO? In če jim morda ni jasno kako deluje biologija. No, to jim več kot očitno ni, ker drugače pač ne bi pisali takih bedarij. Ampak pustimo to tematiko za kdaj drugič, danes imam na tepeti “zdrave sladice”.

Zdrava sladica? A ste vi resni? Jaz imam svoje sladice rada nezdrave-z obilo sladkorja in maščobe, ker je to pač sladica, ne glavni obrok v dnevu. Še posebej mi je zabavno, kako ljudje hodijo v verige s hitro prehrano, doma se grejo pa bio eko prehrano, bohnedaj da pomarančni sok ni iz eko pomaranč! Pa saj ste vsi nori no. Ko smo bili mi otroci (zavedam se, da me to v tem hipu postavi v kategorijo starejše osebe, kar je rahlo zastrašujoče, ampak okej), ni bilo nekih posebnih prehranskih izdelkov, nihče ni propagiral ne vem kakšnih prehransko bogatih živil, brez nevemkakšnih maščob in sladil itd. Pa smo čisto v redu gor zrasli, pa pol manj otrok je bilo debelih. Kdo ve kaj vse je bilo v tistih Jupi in Pingo sokcih, pa sem še vedno živa. Še vedno mi je najljubša čokoladka rumova ploščica, s svojim socialističnim ovitkom in sestavinami.

Živc mi je danes potegnila anketa znanca, ki za potrebe nekega tekmovanja razvija nov izdelek s področja sladkih in slanih prigrizkov. Obe anketi, ki sem jih rešila, sta se več kot očitno usmerjali v razvoj še enga izdelka ki bi imel “manj maščob, brez umetnih dodatkov, nič sladkorja”. A vi bi meni resno prodali torto brez sladkorja, po možnosti naj bo še presna in sestavine naj imajo naziv “eko”, stala bo pa 8€ za mini kos? Hvala, ampak ne hvala. Nič nimam proti uravnoteženi prehrani in zdravemu življenju (karkoli že danes to pomeni), ampak da mi pa nekdo prinese muffin brez sladkorja, z manj maščob, z “dodatnimi vlakninami” in dodanimi antioksidanti…mu ga pa vržem v glavo. Hvala, si bom doma spekla izdatno čokoladne muffine, z vsemi možnimi maščobami in sladkorjem, ki ga bom z velikimi veseljem tudi pojedla. Svoje zdrave, s semeni polnjene in brez GSO si pa lahko nekam vtaknete.

Ob tem se spomnim še na en pripetljal v enem izmed znanih lokalov v Portorožu, kjer sem med čakanjem na sladoled (ne-eko in ne-bio, just good old ice cream) ujela komentar fine gospodične “Jaz bi pa naravni pomarančni sok. Ampak čakejte, saj to je NARAVNI sok kajne? Brez kakšnih umetnih primesi?” Ja, te pomaranče, ki so pripotovale iz kdove katere oddaljene dežele in bile kdo ve koliko časa v hladilnicah, so definitivno brez kakršnihkoli primesi, čisto naravno, nič špricano, zdajle so jo odtrgali tamle z drevesa pred lokalom! Folk je nor. Hkrati bi bila pa verjetno za tak sok pripravljena plačati 10€ za 1 dcl. In potem meni ljudje pravijo, da sem nora…

Bottom line: Dozdeva se mi, da so zadnja leta določene kulture postale čisto preveč obesedene z “zdravo hrano”, trgovci pa to na veliko izkoriščajo. Človek se potem vpraša, kaj je na tej točki zdravo? Če bi res radi tako zdravo jedli, je mogoče čas, da si naštimate domač vrtiček in sadovnjak in sami spečete svoje sladice. Jaz bom ostala pri svoji življenski filozofiji: rajši vidim, da me pobere od zamašenih žil in preveč sladkorja, kot pa da me jutri zbije tovornjak in mi bo žal, kaj nisem pojedla  več  mastnih pic  ali čisto nezdravih izdatno čokoladnih tort.  Sladica je ja sladica, to sploh ne bi smelo biti zdravo! Da o raznih presnih tortah sploh ne bom zgubljala besed…

Čista sreča!

Zima, sneg, zimska pravljica-to je to! Verjamem, da gre vsem na živce kidanje snega. Verjamem, da marsikdo zgublja živce na cesti, pri iskanju parkirišča, pri čakanju na javni prevoz…verjamem, sem sama to že neštetokrat preizkusila. Prav tako sočustvujem z vsemi, ki trenutno namesto pošiljke snega dobivate ledeni dež in žled…upam, da bo škode čim manj. Ampak kljub vsemu pa ne morem mimo tega, da sem neizmerno srečna, ker trenutno živim na Gorenjskem in 120% uživam v 2h metrih snega! :D Soooo happy!

Besede ne morejo opisati kako zelo zelo zeloooo sem vesela tega snega. Sem pač čisti zimoljubec, rojena pozimi, obožujem zimo že od nekdaj :) In res ne vem kaj je lahko lepše, kot gledati popolnoma zasneženo pokrajino, ob cestah tako visoki kupi snega, da ne vidiš čez, na drevesih in strehah ledene sveče, vse stavbe zgledajo, kot da so pokrite s puhasto belo prevleko… vmes pa še vedno naletava lep puhast snegec. Z zadovoljstvom lahko potrdim, da sem se danes že kepala in delala anglčke v snegu :D Za to pač nisi nikoli prestar. Če bi lahko, bi se metala v kupe snega cel dan. Škoda, ker nimam psa. Bi vsaj imela družbo pri skakanju v sneg :) Tako me vsi samo postrani gledajo in nergajo, da so že v žnj-to odmetavali dvorišče. Jaz pa vozim domov 40 km/h po za silo spluženi cesti, v snegu in vmes celo pot vzdihujem kako je lepa pokrajina. Čeprav drevesa so čisto boga, ob cestah je cel kup podrtega drevja. Ampak lepo je pa še vedno! Zimska idila at its finest. Moja rojstnodnevna želja je, da pri nas ostane lepo hladno (vsaj minus 5 prooooosim, še rajši manj!) in da bo tale lep snegec ostal še en čas. Komajčakam smučanje omg omg omg!

Preden me kdo obtoži kako sem lahko tako brezčutna do vseh, ki imajo zaradi snega probleme na cesti: danes sem 2 uri (sredi noči) odkopavala avto iz snega, ob oblilni pomoči sodelavcev (eden je posodil verige, drugi pa znanje uporabe le teh) in lokalne komunale (hvala za traktor fantje!). Pa sem po 2h urah odmetavanja snega, podstavljanja tepihov, natikanja verig in “štopanja” plugov sredi ceste, še vedno čisto srečna, ker imam končno vsaj malo zime. Čakam jo že od decembra in reeees upam, da bo z mano ostala vsaj do konca marca. Dajte no, privoščite mi te dva meseca bele lepote :) Saj zaradi mene je povsod drugje lahko 20+ in sonce, samo da imam jaz tukaj zimo.

Kaj je toraj čisto veselje? Kupi puhastega snega in zimske radosti, kidanju in cestnim nevšečnostim navkljub :)

Zima <3

Sneeeeg! <3

O happy day! :D Končo je zima, končno je zima! Verjetno ni treba poudariti, da tole pišem samo zato, ker sem neizmerno srečna, ker končno sneži? Sneeeeeeeeeeeeg! <3

Težko rečem, če je kaj, kar me spravi v boljšo voljo, kot dejstvo, da se zjutraj zbudim in je vse belo, potem pa še cel dan naletavajo take velike lepe snežinke. Čista sreča! Imam tudi to srečo, da mi danes ni treba nujno v Ljubljano, zato sem lepo malce podaljšala spanec. Se je izkazalo kot dobra odločitev, ker je očitno največ snega ravno tam. Rahlo sem jim fouš. Ampak samo rahlo, ker imamo tudi tukaj sneg, jupi! Baje bo padalo še cel vikend? Odlično! Naj ga zapade 2 metra, potem naj bo pa do konca marca ali aprila -10°C pa smo zmagali. In ja, res to hočem, ker se počutim prikrajšano za 2 meseca zime. Če imate poletjeljubci lahko pol leta poletja (vse nad 20°C je zame poletje), potem meni pripadata vsaj 2 meseca zime! In letos je ni bilo še čisto nič, sneg sem videla 1x v decembru, čeprav tedensko migiram na najbolj severne konce Gorenjske.

Torej, vsem sovražnikom zime in vsem tistim, ki zdaj preklinjate sneg ker morate kidati, javni promet zamuja, ceste niso splužene, mraz je bla bla bla: :P :P :P I don`t care, moja moja zima! <3 *Thunderstorm veselo skače po zasneženem dvorišču*

PS: Kidanje je zakon! No, dokler ni totalno moker sneg, priznam ;) Ampak tisto pa tako ne šteje več kot pravi sneg.

Kam gre moj CV?

Trenutno se poskušam skoncentrirati na značilnosti različnih mineralov, ker je očitno to nekaj, kar moram znati za enega izmed zadnjih izpitov. Zaenkrat kaže, da se bom s temi geologom nedvomno zanimivimi podrobnostmi, ubadala poleti. Saj če bi dejansko imela motivacijo v stilu “prej kot končam študij, prej se lahko zaposlim” in bi vedela, da imam realne možnosti dobiti službo iz vsaj približno svojega področja, bi se še potrudila.1 Tako mi pa nekako kronično primanjkuje motivacije. Nisem edina, vem. Samo po vseh teh letih sekiranja in trudu, da bi pa vse naredila pravočasno in se končno spokala od doma, se ti na koncu zdi malce brezvze vse skupaj.

Kakorkoli, vmes seveda uspešno zabijam čas s povsem drugimi zadevami, med drugim sem se že n-tič spomnila, da resno moram poslati še eno prošnjo za internship, da ne zamudim roka. Pri tem pošiljanju prošenj za službo se vsakič znova spomnim, kako se v bistvu trudim ne deliti svojih osebnih informacij preko interneta, po drugi strani pa v bistvu cel čas pošiljam svoj CV (ki vsebuje praktično skoraj vse o meni, z izjemo številke modrca) popolnoma neznanim ljudem, ki se potem niti ne potrudijo poslati enega generiranega maila o tem, da žal nisem bila izbrana. Človek bi si mislil, da če je nekje razpis in pošlješ praktično vse pomembne inforamcije o sebi random osebi, ki je v življenju nisi videl in je verjetno nikoli ne boš, da si vsaj zaslužiš kratek odgovor? Ampak očitno ne. Saj se zavedam, da za resna delovna mesta (torej ne ravno študentsko delo), dobijo več sto prijav. Ampak če smo v dobi, ko od vsakega podjetja dobivaš milijon mailov z njihovo najnovejšo pondubo (“samo 1x na mesec!”), se mi res ne zdi fer, da si potem ne zaslužim niti vsem poslanega splošno vljudnega zavrnitvenega pisma. Da bi vsaj vedela, da so prijavo dejansko prejeli in jo je morda celo nekdo prebral. Ali pa se tisti mail z vsemi podatki o meni valja v elektronskem predalu neke naključne osebe in bo tam ostal kdo ve do kdaj?

Samo pomisli, koliko prošenj pošlješ v letu? No, to se v danem trenutnku verjetno razlikuje glede na tvojo starost in zaposlitveno stanje, ampak če si nekje pri koncu študija/ravno končal, si verjetno med številnimi srečneži, ki mrzlično pošiljajo svoje CVje na vse možne konce in doma molijo k vsem bogovom in boginjam, da bi jih nekdo povabil na razgovor. Ker to, da dobiš odgovor je uspeh št. 1, to da dobiš pozitiven odgovor je uspeh št. 2 in to da si dejansko vabljen na razgovor, ki traja več kot 10s je uspeh št. 3. Če mi uspe priti do točke, kjer mi nekdo reče “hej, poskusno te vzamemo!”, bom verjetno izzumila nov ples zmage. Enivej, ker sem še v tem prehodnem stadiju, ko še imam možnost delati preko napotnice, občasno optimistično pošljem še kakšno prošnjo za študentsko delo. Ker ane, pri teh dejansko celo iščejo nekoga, za katerega mesto že ni rezervirano. Seveda bi se na tem mestu dalo debatirati o tem, koliko aktualni in ažurirani so oglasi na teh portalih ter kakšne možnosti imaš, da dejansko dobiš kakšne delovne izkušnje, ki so kaj vredne. To zadnje čase namreč neumorno propagirajo “študentsko delo, pot k zaposlitvi! Neprecenjlive izkušnje!” Jah…potem pa odpreš portal in pogledaš oglase in 80% je strežbe. Hvala, iz tega področja imam izkušenj že neomejeno, počasi bi še kakšne vsaj približno uporabne za morebitno redno službo? Pa ne da gledam na tako delo kot manjvredno, mi ni problem delati karkoli drugega, samo študirala sem pa naravoslovje z namenom, da bom dejansko delala kaj koristnega v stilu znanosti. Kako naivno od mene :) Žal tudi nisem tehnični tip človeka, da bi recimo znala nekaj programskih jezikov, ker to pa tudi iščejo. Znam delati samo z živimi in napol živimi stvarmi, kar pa očitno ni aktualno. Spet malce zašla, kot ponavadi. Torej, point je bil, tudi za študentska dela seveda povsod pošlješ CV. In dobiš še manj odgovorov, kot za dejanske razpise. Vsakič ko izpolnjujem še kakšen spletni obrazec za prijavo na delo se vedno spomnim, hm, le kdo bo sedaj dobil vse te podatke o meni in kje bodo končali? Konec koncev je v CVju dejansko vse, kar je ključnega o meni, pošiljam ga pa random osebam po celi državi in izven nje? Brez tega se pa seveda ne moreš prijaviti nikamor. Potem vedno razmišljam, ali ta moj ubogi CV sploh kdo pogleda in če ga, ali dejansko preberejo kaj piše, samo preletijo in si mislijo “ah, še ena povprečna brez omembe vrednih izkušenj” ali pa se posmehljivo namrdnejo ob opisu katerega izmed del, ki sem jih opravljala in se mi zdijo relavantna za prijavo, nekdo v kadrovski pa si misli “eh, kaj bomo s tabo, poglej vse te ljudi z 10 leti izkušenj!”. Mogoče pa samo ostane v nekem elektronskem predalu dokler ga nekdo ne izbriše. Who knows?

S kolegi smo že nekajkrat imeli debate, koliko je sploh važno kako “inovativen” je CV? Koliko gre dejansko verjeti vsem možnim nasvetom, ki ti jih danes ponujajo že na vsakem vogalu in na vseh možnih plačjivih in neplačljivih delavnicah. Ena stvar, ki bi me dejansko zanimala je, kaj pri življenjepisu hočejo videti tisti, ki dejansko koga zaposlijo? Ja ok, če delaš v oglaševanju, oz. karkoli umetniškega (se opravičujem za posploševanje, ni moje področje in vse kar ima karkoli opravka s kreativnostjo je pri meni umetnost :D ) je verjetno lahko tvoja predstavitev nekoliko bolj inovativna in v oči padajoča. Kaj pa vsi ostali? Naj pošljem youtube link do videa z naslovom “pipetiram s skoraj nadzvočno hitrostjo!” Ali morda slikovni dokaz, da sem vešča sterilnega dela in na gojiščih ni plesni? Hm, kaj pa veš, mogoče bom na neki stopnji dovolj nora, da bom dejansko poslala kaj takega. Če moraš pa izstopati, ali kako že? Jaz istopam že itak in itak, žal zaradi povsem napačnih stvari. Ampak boljše kot nič, eh?

Ta kuža ima tak ustrezen pogled za tole objavo, zato si zasluži tole mesto.

  1. Ali bolje rečeno dobiti službo pika. Kakršno koli v bistvu, samo da je plača? []

Produktivnost na temperaturi ledišča

No pa imam spet odveč čas, ki ga lahko zapravim na blogu. Saj bi ga že kakšen dan prej, pa sem se nekako vedno odločila, da kaj pa če rajši ne bi… Danes sem itak že cel dan/noč neproduktivna, tako da res nima smisla kvariti čisto neproduktivnega dneva s produktivnostjo. Te mi zadnje čase itak kronično primanjkuje.

Kaj torej počnem? Saj v bistvu verjetno nikogar ne zanima, ampak ker se ne izživljam preko fejsbruha se moram pa preko bloga. Tiste 5x na leto, ko se mi da. Uspešno sem prespala cel dan in se zbudila ob 6h zvečer. Ja, to je možno. Imam sicer dva dokaj solidna izgovora, en je ta, da je moj bioritem itak čisto zmešan, drugi pa, da sem šla spat ob nekje 10ih dopoldne. Optimisti bi se zdaj hahljali v stilu “eheheh a je bla dobra žurka?” No, realno gledano pa žal nimam toliko socialnega življenja, da bi bila kjerkoli do 10ih dopoldne. Sem imela nočno, potem mi je pa do konca knjige manjkalo ravno še nekaj 100 strani in sem seveda morala končati dotično knjigo. Čeprav me sedaj jeza, ker nimam zadnjega dela trilogije, čeprav sem si jo na knjižnjem sejmu ogledovala. Ampak letos sem sama sebe pripravila do razumnega dogovora, namreč da reees ne rabim tako nujno teh knjig in da sem si v zadnjih nekaj letih že kupila večino “must have” zadev. Knjige, ki jih bom prebrala samo 1x pa pač ne rabim imeti doma. Bomo počakali tisti 2 leti, da pridem na vrsto v knjižnici. Sem si pa privoščila en strip Asterixa in Obelixa, malce za dušo. Ne najnovejšega, tisti je bil samo v trdi vezavi in toraj s temu primerno ceno. Sem zadnja leta prešla na kupovanje skoraj izključno mehkih platnic, ker so pač občutno cenejše. Z nekaj izjemami seveda, določene knjige si zaslužijo, da zanje dam manjše premoženje. Ravno zadnjič me je sodelavka spraševala, kaj si jaz sploh privoščim in po nekaj mozganja sem prišla do odgovora: knjige in tortice. Dream big! No ja.

Kakorkoli, ker sem vstala takrat, ko večina ljudi je večerjo, je sedaj seveda ura okoli 4ih zjutraj in sem daleč od tega, da bi bila zaspana. Poleg tega sem zaradi neke nemarne viroze zadnje nekaj dni tako in tako preležala/prespala in imam posledično postelje čez glavo dovolj. Čeprav resno ne smem zboleti spet/še bolj pred novim letom, ker ne bo nič kaj zabavno delati z vročino. Mislim, da mi vesolje lahko nakloni vsaj zdravje na novoletni dan, če sem že za božič1 dobila sledeče: spala nič celo noč zaradi bolečega grla, cel dan pekla slaščice, imela plan se ustaviti še na dveh koncih pred službo in uspešno ostala s pokvarjenim avtomobilom 500 m od doma. V dežju, doh. Kaj si lahko človek želi lepšega, kot glavobol, dež in pokvarjeno sklopko na božični večer? Lucky as always. Torej, mislim da si upravičeno zaslužim spodobno novo leto. S spodobno mislim brez vročine, glavobola ipd, z zmerno količino dela in solidnim vzdušjem v službi ter kakšno snežinko. Prosim prosim prosim, a lahko dobim sneg?? Ne rabim nobenih daril, bi pa reeees rada sneg! Lani sem končno kupila smučarsko čelado pa je doživela komaj nekaj smučanj, letos bi jo res rada malce bolj izkoristila.

Uau, samo meni pa vedno uspe zaiti na vsaj štiri ločene teme preden pridem do bistva… ni čudno, da mi pravijo, da nikoli ne utihnem. Torej, namesto da bi sedaj počela karkoli produktivnega, torej brala karkoli za magisterij oz naredila sploh karkoli povezano z mojo tematiko, saj me članki žalostno čakajo že pol leta in nič od mene, jaz sedim tukaj in se odločam kateri film bom pogledala. Nočni spored na National geographicu in ID Discovery namreč vem že na pamet. Lahko bi tudi končno popravila CV, ga prevedla v angleščino, oddala tisto prošnjo za internship, si priskrbela sliko, na kateri ne jem ali grozim ljudem… Lahko bi popravila profil na LinkedIn, kar tudi odlašam že pol leta ali karkoli podobno produktivnega. Mogoče končno spet ponovila kakšno lekcijo nemščine na Duolingo (btw luštna stran, priporočam!). Ampak nene, se bom rajši sama sebi smilila, kako ne vem kaj naj s sama s sabo in delala še enega izmed mnogih planov v stilu “saj bom vzela svoje življenje v roke in naredila to in to in to”. Namesto tega pol časa gledam dokumentarec o smeteh (zanimivo-Plastik fantastik, google it), zraven pa brskam po oglasih za delovna mesta in že v žnjto ugotavljam, da v Sloveniji pač nikoli ne bom dobila službe, ki si jo želim. Oz. ne bom dobila službe pika. No mogoče pa sploh ne vem kaj bi rada, tudi to je opcija. Ampak nekako od daleč se mi vseeno sanja v katero smer bi rada šla, edini problem je, da tu ne vidim nobene opcije za to. Zahvalim se lahko pa tudi sama sebi, ker vedno delam 10 stvari pa nobeni se ne posvetim 100%. Ali me pa nobena ne zanima dovolj, da bi se ji posvetila, hm. Bolj verjetno je, da se še vedno ne znam odločit, kaj bi rada. Po eni strani bi rada poizkusila čim več stvari, po drugi mi je pa jasno, da če želim biti res dobra v nečem je skrajni čas, da vložim več časa v to. Včasih bi se kar nekam poslala, ker imam 100 idej kaj bi lahko, pa nič ne naredim. In potem se vrtim v krogu smiljenja sami sebi in zganjanja fovšarije nad drugimi (sama pri sebi seveda, na glas se ne spodobi). Pa prekleto dobro vem, da se samo od sebe ne bo nič uredilo in je treba kaj migniti za to, samo do tega miganja pa potem ne pridem. Bom po novem letu! Upam.

Torej kot rečeno, blazno produktiven dan. Lahko si napišem še 1000 in 1 listek, kaj vse moram narediti, pa bom na koncu vseeno končala pred računalnikom, nejevoljno pogledala omenjene listke in se odločila, da še destič danes preverim, če je kaj novega na 9gag. Meni res ni pomoči.

  1. pa to se menda piše z velikim B ane? ne bom, iz principa []

Jutranja rekreacija, takšna in drugačna

Ker sem se letos odločila, da enkrat za spremembo čez poletje ne bom izgubila vse  težko pridobljene kondicije, sem v svoj urnik uvedla občasni jutranji tek. Ko rečem jutranji v bistvu mislim “večerni”, saj grem na tek po nočni izmeni v službi. Moj organizem namreč ni sposoben funkcionirati ob 6ih zjutraj, razen če je še vedno aktiven od prejšnjega dne. Spoštujem vse, ki so sposobni vstati sredi noči in oditi na jutranjo rekreacijo. Ker pa jaz nisem med njimi in ne maram tečti zvečer (žuželke+preveč sprehajalcev), grem pač zjutraj po službi. In tako sem šla tudi danes nekje okoli 7ih na svojo ustaljeno pot.

Vsak dan grem po isti poti, ki teče skozi gozd in nato zavije na travnik, kamor vsi prebivalci mojega naselja, ki premorejo pse, le -te vodijo na jutranji sprehod. Jaz se ponavadi nazaj grede tega dela poti ognem, ker uberem nekoliko krajšo različico. Ker pa me je danes idiotski sodelavec v službi spravil ob živce1, sem se danes izjemoma odločila za nekoliko daljšo pot, ki naredi ovinek čez prej omenjeno polje. Here comes the fun part…Omenjeno polje je na odprtem, sicer z ene strani zagrajeno z gozdom, drugače pa lepo vidno vsem jutranjim tekačem in sprehajalcem, ki jih okoli 8ih zjutraj na sončno soboto ne primanjkuje. No, na koncu tega polja je stal rdeč avto z odprtimi vrati. Temu nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem nenazadnje nekaj časa nazaj na podobni lokaciji našla 2 Francoza, ki sta očitno prespala v avtu parkiranem sredi grmovja (gospa si je ravno česala lase in mi voščila dobro jutro, jaz pa njej nazaj, seveda). Moja prava misel je bila, da se je očitno nekdo odločil pripeljati čisto do roba gozda in se tam ogreti za jutranji tek. Ko sem pritekla nekoliko bližje sem ob avtu opazila nekaj, kar je mojim očem, ki brez očal na daljavo rahlo slabo vidijo, zgledalo kot nekdo, ki očitno izvaja jogo ali nekaj podobnega. In sem si rekla ha, no, vsakemu svoje. Nikoli  nisem razumela pointa joge, ampak po drugi strani veliko ljudi ne razume, kakšen užitek se je meni pretepati, tako da razumem, da smo si ljudje pač različni. No, v tem času sem že pritekla nekoliko bližje in malce upočasnila, ker se mi je nekaj zdelo malce čudno…in potem ko sem končno dojela kaj gledam, sem se lahko samo še usekala po glavi. Jup, “oseba” na travi ni izvajala jutranje joge, sta pa dva definitivno izvajala jutranjo rekreacijo v obliki spolnih odnosov :D In seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsega dojela z nekaj sekundnim zamikom, zaradi česar sem se znašla v rahlo nerodni situaciji. Preden sem namreč dojela kaj gledam, sem se jima že približala na nekaj metrov, onedva sta pa pač svoj jutranji ritual izvajala sredi poti po kateri običajno tečem. Jah kaj naj rečem, rahlo akward situation :D Na srečo sem imela mp3, tako da sem se na koncu naredila neumno in mirno presekala potko ter tekla naprej po sistemu “nič ne vidim, nič ne slišim”. Ne vem, ali sta dojela, ker sem imela v ušesih slušalke, nisem pa tak tip človeka, da bi se ustavila in podrobno preučila dano situacijo. Lahko pa potrdim, da sta očitno preizkušala neke zanimive pozicije, če je meni izgledalo, kot da gledam eno osebo, ki stoji na glavi…

No, jutranjo rekreacijo si očitno vsak predstavlja malce po svoje :D Se pa še vedno hahljam nad mojim bistrim sklepanjem o jutranji jogi. Joga ja… :D Najbolj zabavno mi je, da sta to počela praktično na odprtem, vsem na očeh, sredi dneva. Ampak hej, v sakemu svoje! Sicer se mi nekako dozdeva, da to ni ravno legalno, ampak ajde, če je njima vseeno je tudi meni :)

  1. na tem mestu si bom še 101-ič ponovila “you cannot reason with stupid people” ter 201-ič ponovil,a da resnično rabim drugo službo []

Zakaj čopki niso sprejemljiv stil frizure?

Če si star več kot 12 let in ženskega spola namreč. Kako sem sploh prišla do te ugotovitve? Ker bi mi recimo kakšen dan res sedlo narediti 2 čopka iz las in iti taka v službo. Ampak se mi nekako zdi, da to ne bi bilo sprejemljivo. Mogoče se pa samo meni zdi nesprejemljivo? Že dolgo nazaj sem s tako frizuro videla neko sodelovko (ki je še strejša od mene!) in sem pomislila, da je pa to res frizura za majhne punčke. Ampak meni so čopki blazno všeč! Kitke tudi, med drugim. Samo se mi nekako ne zdi prav, da bi to nosila pri 20+. Pa v bistvu ne vem, v čem je štos?

Sprejemljiv je en čop, itak, to vsi nosim. Sprejemljiva je ena kita. Pravzaprav je, če sem prav ujela, menda spet moderno nositi kite takih in drugačnih oblik? Ampak eno kito. Kaj pa 2 kitki? To je pa čisto asociacija na majhne punčke. Enako velja za čopke. Torej, če to povezujem z otroki, je potem samo otročje, če si naredim 2 čopka, ali je tudi popolnoma neprimerno? Pa pustimo ob strani to kaj je moderno, ker me itak nikoli ni zanimalo. Jaz sem nosila enobarvne majice preden so bile moderne, ko so bile moderne in jih bom nosila, ko bodo nehale biti moderne. Deal with it.

In kako sploh prideš do tako globokega filzofskega vprašanja sredi noči? Enostavno, igraš se s čopom las, medtem ko si bolj ali manj neuspšeno poskušaš dopovedati, da sledi temu kar bereš o proizvodju klavulonske klavulanske kisline. In po 10ih straneh članka še vedno ne znam tega imena pravilno izgovoriti v slovenščini.  Ali napisati (hvala google!).

In vedno brez izjeme dobim cel kup navdihov za pisanje takrat, ko se imam največ za učit. Klasika!

Update

No, vidim da že celo večnost nisem nič napisala… Saj ne da še kdo bere (glede na to, kje je blog in na trenutno vsebino spletne strani vam človek pač ne more zameriti…), ampak vseeno. Bom malce pisala zase, za dušo ali kako že? Seveda je ura spet 5 zjutraj in nisem niti malo zaspana. Namesto da bi sedaj primerno utrujena prišla iz službe, sem neprimerno zbujena in poskušam biti produktivna kar se tiče učenja za četrtkov izpit. Več kot očitno mi gre odlično, če sem spet končala na spletu. *vzdih*

No, ker je zdravje trenutn bolj kot ne v podnu, sem danes ostala doma. Ne vem sicer, ali je bila to najboljša izbira, ampak če ti je res slabo in se na sploh počutuš slabo, verjetno 8 ur na nogah in na slabem zraku ni najboljša izbira. Tako sem se prepričala da bo pač najboljše če pokličem, da me ne bo, ker bi drugače spet šla na šiht, se počutila obupno slabo in potem bi me sodelavke eno uro podile domov. Spet. Posledično sem prespala cel dan in seveda sedaj nisem niti najmanj zaspana. Lovely. Prav tako nimam pojma, kaj sem prebrala na zadnjih dveh paketih slajdov, ampak hej, vsaj naslove sem ustrezno obarvala in v wordov dokument skopirala neizmerno količino opomb, za katere do danes nisem vedela, da obstajajo in jih nanese še za dodatnih 30-40 strani, ki naj bi jih znala do četrtka. Suuure.

Kar se tiče ostalih področji… s faxom sem praktično konec, ampak ker je sedaj itak izpitno obdobje tega dejstva še nisem čisto dobro zaobjela. Dejansko mi nikoli več ni treba na nobeno predavanje, vaje ali seminar. Tudi mi ni treba več napisati nobenega seminarja, for a lifetime. Huh. Saj po eni strani je to to kar sem hotela, po drugi pa… what now? Večno vprašanje ane. No, ker se mi dolgoročni načrti uspešno sesuvajo v prah, jih v nadaljne sploh ne bom delala. Naslednje pol leta je itak rezervirano za magisterij, s katerim začnem v marcu, do konca februarja imam pa še nekaj izpitov s katerimi se lahko pozabavam. Pa službo. Ker potem, ko je še zadnji neuspeli poskus reševanja stanja na področju zasebnega življenja splaval po vodi, sem se odločila, da je vseeno če čim več delam, ker učila se itak ne bom. Prav tako sem si primerno zapletla love life ravno takrat, ko so me čakale še zadnje obveznosti na faxu sploh. Bravo jaz! No, vsaj zadnje leto sem, da ne bodo posledice še bolj katastrofalne. To je pa tako, če po nekaj letih nekoga spustiš blizu in si čisto preveč dobre volje… Ker če sem jaz dejansko happy, prvič po nevem koliko letih, potem se karma seveda odloči in reče: “Hop cefizelj, takole pa ne bo šlo! Pustimo jo zdaj 1 teden v oblakih, potem bo šlo pa vse k vragu ehehehe. Let`s get popcorn and watch the show.” No, realno gledano imam pač smolo, kot še toliko drugih ljudi, ampak potem ko po zeloooo dolgem času dobiš obdobje ko je vse res super in fino in si dejansko srečen, potem je toliko težje prileteti na realna tla in ostati sam z enim velikim vprašanjem: Zakaj spet jaz? *globok vzdih* Še ena zelo pomembna lekcija, ki je očitno prejšnjič nisem odnesla: Ne zapletaj se s sodelavci. Sploh. Nikoli.

Ampak mene seveda nikoli ne izuči. Sploh če se nekdo za kogar misliš, da nimata absolutno nič skupnega, izkaže za osebo s katero imata kar nekaj skupnih lastnosti in si ji za povrh še všeč. Kao. Ampak seveda jaz uspešno odženem še tako zagrete ljudi, ker jaz sem pač jaz. Ubijalski karakter in 3x predolg jezik. Oh well… Saj vem, da včasih pač stvari ne delujejo, kar res ne razumem je, kako je lahko en dan res super, naslednji dan ti pa reče “da ga je minilo in da sta si preveč različna”. Huh? Sem pretty sure da je kakšna moja briljantna osebnostna lastnost imela kaj opraviti s tem, da se je situacija tako korenito spremenila v jako kratkem času. Ampak izvedela seveda ne bom nikoli. Kar mogoče ni slaba stvar, živicira me pa še zmeraj. Rahlo neugodno je tudi dejstvo, da… I rly had a crush on him? Tako da če ga vidim vsak vikend to ravno ne pomaga izboljšati situacije. Zdajle se mi poje tisti komad If I could turn back time

Saj sem navajena da nimam sreče na tem področju, ampak damn, sooo close! Joj. To je najslabše od vsega. Če zadeva že v štartu ne bi funkcionirala bi pač rekla “eh, moving on” tako pa… Oh oh oh.Koliko časa povprečno traja, da se ti nehajo vrteti dialogi v glavi in nehaš secirati vsako skupno sekundo, v iskanju tiste usodne napake/napak, ki so pripeljale do neželenega konca? Rahlo butasto se mi zdi, da se sekiram za tako kratkoročno zadevo, ampak če se ti to ne dogaja ravno vsake nekaj mesecev potem nisi navajen. I guess.

V glavnem, spet smo na začetku. Počasi bi rabila plane za en dober dopust poleti, ker rabim vsaj eno stvar, ki se je lahko veselim. Ker drugače vse izgleda samo super moreče. No, sem pa dobila super hudo temo za magisterij! Edini hakeljc je, da je spet problem v sredstvih (beri:denarju) in je vprašanje, koliko od zastavljenih zadev bom dejansko lahko izvedla. Ampak v teoriji pa moja magistrska pokriva edini dve področji mojega študija, ki me dejansko zanimata. Vsaj nekaj ane :)

« Novejši zapisi
Starejši zapisi »