Stanovanjski problem mladih, mit ali realnost?

Phuh, tole pa že dolgo nisem pisala *pomete prah z bloga*. Ampak si ne morem kaj, da ob trenutni situaciji, ne bi rekla kakšno na temo stanovanjskih problemov. Sedaj, ko sem srečno in veselo zakorakala v obdobje s 3ko spredaj in sem v bistvu, tehnično gledano, že nekje pri srednjih letih, se priteče reči kakšno na tematiko socialne varnosti in svojega gnezda. Stvar je v tem, da sem trenutno bolj na ravni kukavice… sicer nikogar ne mečem ven, ampak na svojem pa tudi nisem.

Zaradi nedavne zelo neprijetne situacije, sem trenutno precej v stiku z nepremičninskim trgom in ponudbo oz pomankanje le te, na temo najemniških stanovanj v Sloveniji. Hkrati se mi tudi vedno bolj dozdeva, da, vsaj sodeč po komentarjih, ki jih dobivam, očitno zija en velik prepad med mojo generacijo (in meni bližnjimi, torej kao milenijci) ter generacijami, ki so kakšnih 10 let ali več starejše od mene. Njim se namreč vsem po vrsti zdi logično, da:

a) hočem na vsak način svoje lastniško stanovanje,

b) bom SEVEDA vzela krediti in ga kupila,

c) sem seveda sposobna dobiti dovolj kredita in imam dovolj stabilno službo.

Huh?! Oprostite dragi moji, ampak mi pa nismo z istega planeta očitno… Ker prav nasprotno, s komerkoli, ki je mojih let ali pa nekej tu okoli (+-3 do 5 let) govorim na to temo (z izjemo srečnežev, ki so stanovanja itak dobili ali pa živijo pri starših oz pri partnerjevih starših), smo vsi približno podobnega mnenja. Da nam ni jasno, kaj zgoraj omenjenim, ni jasno? Za začetek:

a) večina mojih kolegov ima službe za določen delovni čas,

b) večina ne dobi kredita,

c) nihče si ne predstavlja, da bi se zakreditiral za 20 ali več let, za to, da bo kupil nepremičnino.

Večinsko zato, ker kako za vraga boš plačeval kredit, če ostaneš brez službe?! Kar je nam vsem še jako sveže v glavi, kako težko smo dobili svoje službe in predvsem, kako dolgo je trajalo. Ja, trenutno imamo gospodarsko rast, služb je menda neomejeno, plače so, vse je super. To se sicer izdatno pozna tudi na cenah nepremičnin (tako nakup, kot najem). Trenutno sem namreč prisiljena menjati stanovanje, ker se je lastnica tega odločila, da ga proda. Pametno z njene strani, saj so cene v primerjavi z 2016 ali 2017 vsaj 20% višje pa še na dobri lokaciji smo. Slabše zame, ker je stanovanj za najem še manj, kot jih je bilo nap. 2015, ko sem se prvič selila. In tista, ki so, so prekleto draga. In ne, ne živim v prestolnici. Živim v malem mestu na Gorenjskem in cene najemnin so 400€+. Nima veze velikost stanovanja. Kar je 100€ več, kot sem plačevala sedaj za dvosobno stanovanje na isti lokaciji. Zdaj bom plačevala več, za manjše stanovanje, pa še to je bila cela bitka, kako sploh priti do njega. Na to temo bi verjetno lahko napisala roman z naslovom “Ne boj, mesarsko klanje! Ali kako najti spodobno stanovanje za najem, ki ne bo v vlažni kleti in/ali s pohištvom iz časa Jugoslavije.” In mind you, še ta stara, slabo opremljena in občasno plesniva stanovanja je nekdo pripravljen najeti, ker stanovanj enostavno ni dovolj. Bože nedaj, da si družina in/ali imaš hišnega ljubljenčka. Vsaj tu imam srečo, heh.

Če se vrnem k prvotni misli: ni mi jasno, kako so lahko neke druge generacije tako  prepričane v to, da se kredit splača in je imeti svojo nepremičnino absolutna nuja. Jaz si tega namreč ne morem predstavljati, skupaj z veliko večino mojih znancev. Imam solidno plačo, živim sicer sama, nimam nobenih dolgov in načeloma imam pogodbo za nedoločen čas. Ampak v privat sektorju to žal ne pomeni kaj prida, saj lahko zelo hitro pride do rezov, če podjetju ne gre. In kako naj potem plačujem ta čuveni krediti? Pa se imam za nekoga, ki je varčen in zna z denarjem. Ampak, da bi vzela kredit za stanovanje in upala, da se bo izšlo? Tega si pa enostavno ne predstavljam. Preveč živo se spomnim, kaj se je dogajalo med krizo in v kakšne težave so zašli ljudje s posojili, pa naj so bila v frankih ali pa v evrih. Ja res je, vedno lahko prodaš… ampak če vmes nepremičnina zgubi recimo 30% vrednosti, pa obresti na kredit… tudi če se ti po nekem čudežu izide, si spet brez stanovanja in še brez denarja? Kaj je potem drugače,če sem v najemu? Ja, res ni moje in ja, žal me lahko vržejo ven, ko rabijo stanovanje. Zelo neprijetna situacija, a zame še vedno manj neprijetna, kot stalno živciranje, od kje naj potegnem denar.

Tako pač plačujem najem, če se kaj pokvari ureja lastnik, meni pa ostane denar za kakšno potvanje, novo knjigo, kosilo zunaj brez slabe vesti, smučanje pozimi…. res je, nimam svoje nepremičnine, ampak imam vsaj nadzor nad svojim denarjem in nobene zanke okoli vratu. Če je cena za to, da se počutim svobodno to, da se mi pač zna zgoditi, da se bom vsakih nekaj let selila in se kakšen mesec živcirala na to temo, potem bom pač to vzela v zakup. Rajši, kot da najprej trepetam, ali bom bdržala službo in potem še, kako bom plačala kredit. Na temo služb in denarja sem že izubila toliko živcev in zdravja, da sem se zaklela, da se tega ne grem več. Saj nihče ne ve, kaj bo jutri. Živi za danes. Mi tako in tako ne bomo imeli pokojnin, k vragu, še moji starši bodo imeli tako mizerne, da se od njih ne bo dalo živeti. In kaj naj potem, sedaj varčujem, da bom morebiti čez 40 let imela 50€ na mesec več? Ja pa pa še kaj. Bom raje delala do smrti, ampak do takrat bom pa uživala. Še nihče ni vzel denarja, avta ali nepremičnine s sabo v grob.

Bodite prvi in komentirajte "Stanovanjski problem mladih, mit ali realnost?"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !