Mesečni arhiv: Junij 2016

Meje

Spričo nedavnega in zelo neprijetnega dogodka na delovnem mestu, sem še en večer preživela v debati o tem, kaj za vraga je narobe z našo družbo, če se žrtev počuti krivo za nekaj, kar se ji je zgodilo. Ne vem, kje je izvor teh nebuloz in na tematiko nadlegovanja žensk bi lahko napisala celo knjigo, ne samo en prispevek, s tem, da sploh nisem noben strokovnjak za to področje. Tisti ki so, vejetno lahko napišejo nekaj serij. Ampak začnimo na začetku.

Na splošno se imam za osebo, ki zna poskrbeti sama zase, a sem hkrati vedno prijazna do ljudi, ki so prijazni do mene. Pač osnovne manire, ane. Tekom let sem med drugim zamenjala kar nekaj služb, v zelo različnih poklicih. Med drugim sem imela priložnost od blizu spoznati, kako izgleda delo v strežbi, če si ženska (spol poudarjam z razlogom…) in kaj to potegne za sabo. Ampak najbolj žalostno ni to, kar se je verjetno dogajalo večini žensk, ki so kdaj delale v takih poklicih, ampak to, da ogromno ljudi na to gleda kot na nekaj sprejemljivega.

A veš tisto, ko greš v petek zvečer v lokal in spiješ nekaj pirov, pa tam streže ena luštna punca in se tebi zdi samoumevno, da boš malo pokomentiral kako izgleda, pa malo povprašal če je samska, itd. Ker si seveda prijazen in ji daješ komplimente! Če boš spil še kakšno pivce več, kot bi normalno, boš mogoče z njo delil še kakšen objemček ali poljubček, vse v najboljši veri, seveda! Si prijazen, ji daješ komplimente pa malo si jo pocrkljal, gotovo ti ne bo zamerila? Oh glej no glej, nekako se te hoče izogniti, but she is just playing hard to get ane? To ja.

Verjetno se lahko marsikdo najde v zgornjem opisu, na eni ali drugi strani. Kot rečeno bi na to tematiko, zakaj bi moralo nam biti okej, da vsak, ki ima 5 min časa komentira naš izgled ali še sabše, steguje roke po nas, napisala celo knjigo. Ampak se bom poskusila držati nazaj in povedati svoje mnenje skozi lastno izkušnjo. Žal ni edina, je pa najbolj sveža in predvsem v okolju, kjer tega resnično nisem pričakovala. Pa to ne pomeni, da je “normalno”, da se take stvari dogajajo recimo v strežbi, daleč od tega! Žal so tam samo bolj pogoste, ljudem pa je ša manj mar,kot za kakšno drugo situacijo. Sem prepričana, da je mnogo zgodb, podobnih moji, pa verjetno jih veliko ostane nepovedanih, zaradi takih in drugačnih razlogov. Kar je samo še en kazalnik tega, da je spolno nadlegovanje še vse kaj drugega kot samo tista najhujša oblika, za katero včasih slišimo v novicah. Ampak če malce zamižimo, potem tega pač ne vidimo in se delamo, da je ok in živimo v civilizirani družbi.

V zadnjih 10ih letih sem od 4ih dalj časa trajajočih služb, imela probleme z nadlegovanjem na delovnem mestu v vsakih od teh služb. Nekje s strani strank, v treh primerih pa s strani zaposlenih. V dveh primerih sem zadevo rešila tako, da sem šla. Nap. v eni službi, ki sem jo sicer imela resnično rada in sem se z večino sodelavcev izjemno dobro razumela ter bi tam z veseljem ostala (sem imela možnost za redno zaposlitev, kar je bilo takrat manjši čudež), če ne bi bilo šefa. Vsi so vedeli, kaj se dogaja, ampak ker je bil pač direktor privat podjetja, ki je dobro plačevalo, so vsi zamižali na eno oko. Ker si ne želim delati v takem okolju, sem takrat zavrnila ponudbo za nadaljnje delo in odšla. V drugi službi, kjer sem bila študentka in torej praktično brez pravic, si je nekdo redno jemal pravico, da steguje svoje roke po nas in ker je imel “prave” za sabo, nobena pritožba ni nikamor prišla. Naša šefica je sicer poskušala, ampak kot ženska v večinsko moškem kolektivu, ki je družno zamižal na obe očesi v dobro koelga, ni imela veliko možnosti. Ena sodelavka je obupala in odšla. Jaz sem ostala, se skregala, poslušala grožnje ampak na koncu dosegla, da mi je dotična oseba dala mir. Grožnje s prijavo na višje inštance so očitno vseeno zadoščale.

In potem sem pri zadnji službi, ki jo obožujem, s sodelavci se dobro razumemo, s šefom še bolje in ne predstavljam si, da bi mi kdorkoli od njih kadarkoli rekel ali naredil kaj neprimernega. In to res cenim. Ker pa pri delu sodelujemo tudi z drugimi podjetji, sem občasno priostna v nekem drugem, večjem podjetju, ki ima med drugim tudi zunanjo varnostno službo. Do nedavnega sicer nikoli nisem imela problemov, vedno sem imela občutek da se lepo razumem z vsemi tam zaposlenimi (notranji in zunanji sodelavci) in vedno sem prijazna do vseh, ker se mi pač to zdi normalno. Če kdo kdaj hoče na hitro poklepetati z veseljem izmenjam par besed, sploh s tistimi, za katere vem, da preostanek dneva verjetno ne bodo videli žive duše. Vse lepo in prav, dokler nisem nekaj časa nazaj prišla tja izven rednega delovnega časa in sem za dostop do svojega delovnega prostora potrebovala dovoljenje in asistenco varnostnika, ki je bil takrat v izmeni. Dotično osebo sem prej videla točno 1x in čeprav je imel rahlo seksistično obarvane izjave, temu nisem pripisovala prevelike pozornosti, ker sem na to navajena (kar spet pove dosti o tem, v kakšni družbi živimo) in ker dokler ni škodljivo pač kaj preslišim in je to to. Dokler je stvar v besedah, gre skozi eno uho notri in skozi drugo ven, lepo se nasmehnem in grem svojo pot ter si msilim svoje. Problem nastane, ko se besede spremenijo v besede in fizični kontakt. Tukaj pa odločno potegnem mejo. Že sicer nisem preveč navdušena nad objemanjem in podobnim, še z zelo dobrimi kolegi se res redko objamem, kaj šele poljubim. In potem naenkrat na delovnem mestu dobim objem in poljub od človeka, ki sem ga videla drugič v življenju. Seveda pospremljen s “haha” in nekaj komentarji o mojem videzu. Flashback nekaj let nazaj, ko sem sama delala v baru in upala, da bo ostalo samo pri tem in se bo oseba odstranila. Milo rečeno, tega tukaj nikoli ne bi pričakovala (saj ne, da je opravičljivo, da bi se kaj takega sploh smelo kjerkoli pričakovati!) in od čistega šoka sploh nisem nič rekla, ampak sem ga samo odrinila in zapustila prostor. Po hitrem postopku sem opravila tisto, po kar sem prišla in odšla. Ves ta čas pa sem razmišljala, kaj za vraga naj sedaj naredim?!

In kaj človek sploh lahko naredi? Sploh kaj? Naj komu povem? Naj povem šefu, čeprav je bilo to na drugi firmi? Naj povem komu od zaposlenih na tej firmi? Naj vse skupaj pustim na miru, pozabim in upam, da se ne bo več ponovilo? Saj konec koncev, ni bilo nič res hudega… ane? Glede na navade in poznavanje reakcij nekaterih ljudi na take dogodke sem sama sebi govorila, naj enostavno pozabim vse skupaj in grem naprej. Vendar mi moj drugi jaz ni dal miru, ker zakaj naj bi to bilo normalno in ok?! Zakaj bi morala prenašati take izpade, samo zato, ker sem ženska? Ker resnici na ljubo, kakšne so možnosti, da bi se kaj takega zgodilo komu od mojih moških sodelavcev? Hkrati pa nisem želela delati problemov in bilo me je strah, kaj bo dejstvo, da dogodek komu omenim, potegnilo za sabo. Kar je samo po sebi sramota! Zakaj se jaz obremenjujem s takimi stvarmi, če nisem naredila čisto nič, kar bi opravičevalo tak odziv s strani te osebe?! Tako sem nekaj časa premišljevala in se na koncu odločila, da zadevo vseeno mimogrede omenim šefu pa da vidim, kako bo reagiral. Ker sem uporabila neosebni način komunikacije dejansko nisem govorila z njim in potem je bil vikend ter zaradi drugih obveznosti sem dogodek odmislila. Nato je prišel nov teden in dobila sem klica od drugega sodelavca, ki me je spraševal, kaj se je zgodilo prejšnji teden. Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj me sprašuje, potem pa se je izkazalo, da šef očitno je odreagiral in o zadevi poročal naprej. Kaj se bo zgodilo zdaj, sicer ne vem, vem samo, da je izredno neprijetno poslušati vprašanja v stilu “hej, slišal sem da si imela probleme, kaj pa je bilo?” Ker očitno diskretnost ni vrlina nekaterih ljudi, čeprav jih dovolj dobro poznam, da mislim, da o zadevi niso razpravljali s  slabimi nameni, pa vseeno.

Kar se sedaj že nekaj časa sprašujem in me izredno mot, je tole: racionalno gledano, je to nadlegovanje na delovnem mestu, kar je kaznivo dejanje. Več kot očitno to, kar se je zgodilo, ni moja krivda, ampak zakaj se potem jaz počutim slabo in mi je nerodno in se sekiram, kaj bo sedaj, ker sem povedala kaj se je zgodil?! Bom sedaj imela probleme tam? Me bodo grdo gledali, ker jim delam težave? S tem da težava sploh ni v meni! Zavedam se, da imam vso pravico stvar prijaviti in da se to ne bi smelo dogajati. Ampak po vseh teh letih in po vseh podobnih slabih izkušnjah ter reakcijah, ki sem jih dobila, če sem take zadeve komu omenila, sem enostavno skeptična, ali je sploh smiselno o tem govorit? Ampak kot nekdo, ki ne pusti, da drugi hodijo po njemu, sem prepričana da ja, o tem je treba govoriti, treba je ukrepati in to nikakor NE SME biti sprejemljivo! Lahko da se komu to zdi nedolžna zabava, samo malo heca, saj je samo prijazen, zakaj sem tako tečna? Meni ni zabavno. Meni ni zabavno, ko tujci komentirajo moj izgled, ni mi zabavno, ko se pričakuje, da bom ob osebnih vprašanjih veselo odgovarjala in se smehljala, še manj mi je pa zabavno, ko se me intimno dotika nekdo, ki ga vidim drugič v življenju. Ni zabavno, samo zelo zelo zelo neprijetno. Še posebej, če se ti to naredi tekom delovnega časa.

Na tem mestu sicer res cenim odziv svojega šefa, ki je več kot očitno mnenja, da to ni v redu, kot tudi svojih sodelavcev, ki so mi zatrdili, da je prav, da sem povedala, ker nikoli ne veš,kaj bi sledilo naslednjič. Je pa res žalostno, da se take stvari dogajajo in še bolj žalostno, da se nekaterim to zdi popolnoma sprejemljivo. Vse ima svoje meje, personal space pa še toliko bolj.