Novoletne zaobljube?

Ne razumem tega koncepta novoletnih zaobljub, resno. Oziroma po pravici povedano, starejša kot sem, manj mi je novo leto fascinantno. Včasih je bil to edini dan v letu, ko si bil “lahko” dolgo pokonci in je bilo to super kul. Glede na moje delovne in spalne navade, imam torej po svoji otroški definiciji novo leto vsaj 3 do 4x na teden. Ker sem črna ovca v družini, kar se tiče navdušenja oz pomankanje le tega nad zabavami v stilu veliko ljudi, hrupa in alkohola, me posledično kakšna praznovanja na prostem sploh ne ganejo, za privat žurke imam pa to smolo, da je moja druščina raztepena po celi državi.  No, ampak začela sem o novoletnih zaobljubah ane?

V bistvu ne vem, kdaj sem se nazadnje sploh spomnila na te tako popularne novoletne zaobljube. Niti ne vem, koliko se ljudje tega v resnici držijo? Člankov na internetu na to temo je pred novoim letom neomejeno, na socialnih omrežjih jih ne manjka, sem in tja že slišim kakšne komentarje ja, po novem letu bom pa to in to. Zakaj? Zakaj ravno ta 31. december? Na tole tematiko sem se spomnila, ko sem videla še enga v seriji člankov, ki razpravljajo na to temo pa sem se malce zamislila. Pišem v bistvu zato, ker bi sedaj morala pisati še zadnji del nekega poročila, pa je seveda treba malce prokrastenirati. No, ugotovila sem, da se resno ne spomnim, kdaj sem nazadnje delala kakšne novoletne zaobljube. Večinoma zato, ker sem dokaj control freak in imam že leta, če ne desetletja v glavi seznam stvari, ki jih hočem/želim dosežti. Seznam se tekom let malce spreminja, nima pa menjava koledarskega leta nič s tem. Recimo letos, ko sem bila po zaključku študija in vrnitvi iz tujine soočena z najbolj z grozo pričakovano situacijo-brezposlenostjo, sem si zadala cilje do konca leta. Ker je bil to edini način, da se mi ne zmeša. Kakšne 2 meseca sem nihala med optimizmom in depresijo, prespala 3/4 dneva in več kot enkrat na dan obupavala nad vsem skupaj in se spraševala, kaj za vraga naj naredim sama s sabo. Ker let`s face it (čeprav nekateri se očitno ne, poznam številne primerke), če sam nekaj ne narediš za to, da se bo situacija, ki ti ni všeč spremenila, imaš zelo malo možnosti, da se bodo stvari uredile same od sebe. Seveda obstajajo redki srečneži, ki se jim pač vedno izide ali pa imajo ljudi, ki poskrbijo, da se jim vse izide. Jaz sem mnenja, da če bom sedela doma in se smilila sama sebi, se pač ne bo nič spremenilo, zato je treba dvigniti rit in kaj narediti, pa če se ti zdi še tako grozno nemogoče. Seveda vedno rabiš tudi nekaj sreče, ampak če vsaj ne poskusiš, ne moreš vedeti.

Kakorkoli, po dveh mesecih urnih menjavanj razpoloženja sem se odločila, da si zastavim cilje za naslednjega pol leta in jih dosežem, naj stane kar hoče. Seveda sem imela podobne cilje v mislih že prej, ampak ti obračaš, življenje obrne in tudi cilje je treba malo prilagoditi, če hočeš kam priplezati. Sem daleč od tega, da bi lahko rekla, da je to to in sem zmagala na celi črti, ampak je pa prva stopnička, ki sem jo neizmerno vesela. Torej, avgusta sem nekega dne po večurnem premetavanju v postelji ponoči, ko nisem mogla spati,vzela v roke svinčnik in papir (ker meni to pač pomaga, da delam sezname, I love lists!) in napisala, kaj hočem zase v bližnji prihodnosti. Službo, kakršnokoli, naj stane kar hoče, samo da imam nek prihodek in to, da se do 1.1.2016 odselim od doma. Ker sem že tako vsaj za 2 leti presegla svoje plane o osamosvajanju, ampak zaradi finančnih razlogov žal ni šlo drugače. Celo življenje sem sanjala o tem, da ko naredim šolo, dobim službo in grem. Grem, da imam končno svoj mir, da se nihče ne dere name, da nihče ne poje moje hrane, nihče ne umaže kuhinje. Da imam v sobi več kot 19 stopinj pozimi, da se mi ni treba zagovarjati za vse kar naredim. Da zjutraj vstanem in je tišina, nihče me nič ne sprašuje, nihče se ne dere brez razloga name. Leta in leta, od začetka osnovne šole v bistvu, sem rinila naprej z mislijo, da če bom pridna in končam šolo, študij, bom imela službo in bom lahko končno šla in imela mir. Ter tople radiatorje. No, kot je pač v življenju, se zadeve seveda niso ravno izšle po mojih naivnih planih. Situacija v državi (in svetu) se je takrat, ko sem jaz končala srednjo šolo, korenito spremenila, kar verjetno ve moja  in vse meni blizu generacije. S prvotnih 5 let študija, sem prišla na 8 let, ker je bil status študenta edini zagotovi način, da imam vir prihodka in določene ugodnosti. Kljub temu, da sem prezirala tak način dela, namreč bodimo študenti v nedogled, sem pač na neki točki morala priznati, da mi drugega ne ostane. Čeprav sem se še vedno toliko držala svojih načel, da nisem niti enkrat imela statusa “na črno”. Umetno podaljševanje študija samo za to, da bi lahko delala, se mi je zdelo absurdno, poleg tega je začaran krog, v katerega se ujame marsikdo in poznam preveč takih primerov. Samo zato ker je lažje, ni nujno najboljša rešitev. Bi pa lahko prej končala študij ja. Kakorkoli, avgusta sem bila torej tam kjer ni muh: magisterij v roki, dobre izkušnje iz tujine, a premalo živcev in odločenosti za doktorat, zato sem se odločila za 1 leto za razmislek. Seveda optimalno bi bilo dobiti službo iz svojega področja, brez doktorata, a sem žal v taki smeri, da je to skoraj pogoj v tej branži dela. Kakrokoli, relano gledano sem vedela, da dobiti nekaj iz svojega doma bo težko, če ne praktično nemogoče. Imela sem sicr že nekaj časa nekaj na pol na pladnju, a dokler nimam v roki pogodbe pač ne verjamem besedam. Tako sem se torej tiste avgustovske noči odločila, da to je to. Tole so moji cilji, glavni je bil svoje stanovanje do 1.1.2016 pa naj stane kar hoče. Če se moram za to preseliti nevem kam, delati nekaj čisto xy, pa bom.

In kam me je to pripeljalo? V svoje stanovanje :) V svoje toplo stanovanje! No, ni seveda “moje”, je najemniško, ampak ni doma, imam svoj mir in delam kar hočem, brez očitkov in dretja. Milina. Imela sem srečo (ki je, če smo pošteni, delno tudi posledica mojih odločitev v preteklosti, da ne grem po najlažji poti ampak malce tvegam) in imam službo iz svojega področjam, delam kar me veseli in imam fleksibilen delovni čas, kar je zame kot nočno ptico zmaga na celi črti.  Seveda ima to tudi svoje slabosti, kot je delo sredi noči in za vikende, ampak meni ustreza. Zaslužek je sicer tak, da me tisti, ki imajo že 20 let službe, pomilovalno gledajo, ampak me ne gane. Jaz sem preživela 10 let z veliko manj denarja, res da tudi z manj stroški, ampak kot nekomu, ki je zadnja leta delal za 300€ na mesec, vikende, praznike, ponoči, podaljšane izmene., brez prevoza in malice, mi je že samo dejstvo, da imam plačan prevoz, čisto dovolj. Meni je ok, ne rabim veliko, veliko bolj cenim, da imam vsaj za določen čas stalen vir prihodka in vsaj nekaj sigurnosti. Kaj bo čez pol leta ne vem, ampak sem se nehala sekirati, ker nikamor ne prideš. S sekiranjem okoli službe in prihodnosti sem si (očitno za stalno) uničila zdravje in si ga ne mislim več uničevati, ker ni absolutno nobene razlike ali se sekiraš, ali ne. Je kar je.

Torej, moj point je bil, da ne rabiš novega leta, nove letnice, da si zadaš neke cilje. Ne rabiš novega leta, samo zato da lahko rečeš, da je čas za spremembe. Vedno je lahko čas za spremembo. Rabiš samo dovolj neprespanih noči, dovolj spraševanja kaj za vraga bi naredil in eno odločitev: to je to zdaj in tukaj, tole hočem, tole bom naredil, da to dosežem. Nihče ni rekel, da je lahko. Nihče ni reke, da 100% rata. Nihče ni rekel, da bo trajalo, ampak če se odločiš, verjameš in se potrudiš, je že veliko narejenega.  Tudi meni je šlo na živce, ko so mi ljudje govorili “saj boš videla, saj bo..” Ko si na dnu, ko ne veš več kaj bi naredil in poslušaš pripombe od ljudi, ki imajo službe, ti gre vse skrajno in neizmerno na živce. Ker njim je lahko, oni niso v tvoji koži in če nikoli niso bili, ne razumejo in če imajo srečo, nikoli ne bodo razumeli. Jaz in še veliko mojih prijatljev, razume. Zato poskušam ne soliti pameti s praznimi besedami, ampak povem svojo izkušnjo, pa vzemi od tega kar hočeš, če hočeš. Jaz sem vesela, da sem tip človeka, ki ne obupa. Imam slabe dneve, seveda, ampak na dolgi rok pa rinem nekam naprej, ker hočem nekaj dosežti. Mogoče ne bo to to, kar sem si zamsilila pred 10imi leti, ampak nekaj bo, in karkoli je, je boljše kot sedeti doma in se spraševati, če ima vse skupaj sploh smisel.

Tako da, če je novo leto tista neprespana noč, pa naj bo :) Vesele praznike in srečno 2016!

Bodite prvi in komentirajte "Novoletne zaobljube?"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !