Mesečni arhiv: April 2015

Recikliranje, Dutch style

Mislim, da moram na tem mestu najprej priznati, da sem rahlo odvisna. In sicer od recikliranja. Jaaaa, to je mogoče ja. Namreč danes sem dejansko imela obupno slabo vest, ker sem morala nekaj hrane, ki ni bila več primerna za uporabo, vrčti v navadne smeti. Namreč šlo je za pecivo, ki bi ga doma vrgla na kompost in se tolažila s tem, da če že mečem hrano stran1, jo vsaj recikliram. Tukaj pa te opcije nimam in še vedno travmiram nad dejstvom, da moram biološke odpadke metati med ostale smeti.

Na splošno si še nisem prišla čisto na jasno, kako je na Nizozemskem z reciliranjem. Eno izmed mojih prvih opažanj v katerikoli državi je njihov odnos do recikliranja. Kar me spomni na dobro kolegico iz Bosne, s katero sva se spoznali v Nemčiji in sem ji po nekaj prepričevanja uspela vbiti v glavo, da ni tako težko plastenke ali karton od mleka vrči v ustrezno vrečko. V zahvalo sem kar nekajkrat slišala da naj ne skrbim, ko umrem, bo poskrbela, da bom reciklirana! :D Ampak plastiko je pa potem vseeno metala v ustrezne smetnjake. To mi je bilo v Nemčiji (no, Bavarska, ne upam si trditi da je povsod enako) všeč: recikliranje! Najbolj me je fasciniral sistem vračila kovinske in plastične embalaže v menzah ter trgovinah. Ja, tudi mi imamo to do neke mere, ampak v samopostrežnih restavarcijah pri nas tega nisem zasledila. Tam si kupil pločevinko kokakole in če si prinesel pločevinko nazaj si dobil denar nazaj. Prav tako so ločevali palstiko, kovino in papir. Na Nizozemskem sem zaenkrat odkrila, da se ločuje papir in plastika, vendar po dosedanjih ugotovitvah recimo ni emabalaža, tako kot pri nas, kjer lahko v embalažo daš konzerve in tetrapak od mleka. Tu je samo izključno plastika, brez folij ipd. Čeprav res moram preverti, kaj je s pločevinkami… Sem pa po pregledu računa in googlanju izraza (jah, tudi čebulo v prahu sem v trgovini iskala s slovarjem v eni roki…) ugotovila da imajo neko zadevo imenovano “statie fles”, kar je očitno neka vrsta vračljive embalaže. Torej, kupiš kokakolo v plastenki, prineseš plastenko nazaj v trgovino in dobiš denar nazaj v obliki bona, ki ga predložiš na blagajni. Kakšna čudovita ugotovitev za reciklaža-freaka kot sem jaz!

Na tem mestu bi še rada povedala, da res ni tako jebeno težko reciklirati. Neštetokrat se mi namreč naredi, da se mi ljudje smejejo, če jim rečem, naj odložijo smeti v ustrezen koš. Ker očitno je blazno težko roko premakniti 10 cm bolj v desno/levo in zadevo odložiti v ustrezen koš. Znam biti precej vztrajna pri prepričevanju pa tudi pri dokazovanju kam gre kakšna stvar. Namreč če kaj vem, je to to, v kateri koš gre kateri odpadek in kaj se z njim zgodi (odvisno od države). Na neki točki me je določen družinski član tako zjezal s svojim pametovanjem kaj vse gre v embalažo (po njegovem pač vse, kar ima vsaj malo plastike na sebi, kar seveda ni res), da sem pisala lokalni komunali in dobila pisno potrdilo da ja, plastična tehtnica, kljub dejstvu da je iz plastike, resnično ne paše v embalažo. Od takrat naprej imam mir s pametovanjem okoli tega z njegove strani.

Res ne vem, zakaj je ljudem takšen problem malo zreducirati smeti, sploh v času, ko imamo čisto preveč odpadkov samo zaradi tega, ker mora biti vse zapakirano v sto in en ovoj. Kljub svoji izobrazbi na področju varnega ravnanja s hrano sem včasih vseeno skeptična glede tega, ali je bolje stvar ustezno pakirati in podaljšati rok uporabe, ali pa bi bilo pametneje vse skupaj pač uporabiti sveže in ne pretiravati z vsem možnim konzerviranjem.Število vse možne plastične embalaže v trgovinah je namreč za moj okus že čisto previsoko. Sploh od kar je postalo moderno, da se prodajajo “sveži in zdravi prigrizki to-go“, kar pomeni še več plastike, da lahko ljudje kupujejo precenjeno sadje narezano na koščke in pakirano v plastične lončke.

Na tem mestu sem se spomnila še na eno zadevo, ki me vedno zmoti v Sloveniji: čistilni servisi, ki ne upoštevajo ločevanja. Primer, ki sem ga videla neštetokrat: imaš 3 vrečke za ločevanje smeri, pride čistilka in lastoročno pomeče vse v eno vrečko. Obstajajo izjeme, seveda. Ampak v ogromno primerih se naredi točno to. Ne vem, ali je problem v pomankanju znanja in ustreznih navodil, v ignoranci  ali čem drugem2.

Bottom line: recikliranje je kul. Še bolj kul bi bilo, če bi na splošno uporabljali manj stvari za enkratno uporabo in manj metali stran, ampak to je že druga zgodba.

  1. kar počnem izredno nerada in najbolj od vsega sovražim ljudi, ki si naložijo polne krožnike na self service in potem 3/4 pustijo []
  2. sicer priznam, da če bi meni izplačevali mizerno plačo za težaško delo, s številnimi kršenji delovno-pravne zakonodaje, bi verjetno tudi vse skupaj poslala nekam, kar je pač v tem primeru samo še en problem več []

Veter

Ta si nedvomno zasluži posebno omembo, poleg samega dejstva o čisto zblojenem vremenu. Naslednjič, ko se pritožujem nad vremenom doma, me lahko kdo mirno brcne. V zadnjih dveh dneh sem vsaj 2x zletela s kolesa, 3x napol zletela, napol namerno sestopila in neštetokrat preklela veter, dež in vse ostalo. Ne samo da je pihalo pihalo, zraven je vsake toliko prineslo še leden dež oz. to, čemur pri nas pravimo »babje pšeno«, ki te nič kaj prijetno biča v obraz, medtem ko se trudiš ostati na cesti.

Res je sicer, da se je včeraj menda razbesnela poštena nevihta nad tem delom Evrope, ampak vseeno. Tukaj itak VEDNO piha, razlikuje se samo v tem, kako zelo piha. Zadnje dva dni recimo, vsaj pol poti do cilja prehodim, ker predvsem na odprtih poljih preveč piha, da bi sama sebi verjela, da se bom pravočasno ujela če pride res močen sunek vetra. Med drugim nimam želje končati v jarku ali pod kolesi avtomobila.

Si pa po dosedanjih opažanjih upam trditi, da se da ta veter uporabiti namesto prezračevalnega sistema. Imam teorijo, da je zračenje v tej stavbi narejeno izključno na veter. Ne vem, kje točno imajo te odprtine za odzračevalnike, ampak veter lahko slišim v sobi, kuhinji in kopalnici. Kadar malce bolj zapiha je precej creepy iti na wc, sploh ponoči, ker ti nad glavo tuli veter, čeprav je najbližje okno 2 sobi stran. Moram pa reči, da pride prav, kadar v kuhinji kaj prismodiš. Čeprav takrat seveda ne bo pihalo, bo rajši zjutraj, ko te že itak zebe kot mačka ker še nisi prižgal gretja.

Zadnje dni se občasno tudi vprašam, če bodo rastlinjaki v katerih delam, dejansko zdržali vse to pihljanje. Sicer glede na to, da tu stojijo že nekaj časa, si človek drzne pričakovati da bodo, ampak ko ti začne tramovje cviliti nad glavo in v okna biča dež, nad tabo pa čisto temni oblaki… takrat se pa začneš spraševati, če ti zavarovanje krije razbito glavo zaradi padajočega stekla.

In the other news: počasi bom razumela, zakaj moja mentorica, ki je po rodu italjanka, obupuje nad to državo in njeno administracijo. V zadnjih dneh sem namreč imela veselje spoznati delovanje administrativnih mlinov, ki imajo očitno sicer za vsako priložnost vsaj en obrazec, ampak ko na eno vprašanje ni odgovora, te pošiljajo v krogu od ene osebe do druge, dokler nisi na točki, ko boš zavarovanje odgovornosti rabil že zato, ker boš nekoga namerno zbil s kolesom.

Pa da se ne bomo narobe razumeli, po mojih izkušnjah so bili še vsi domačini zelo prijazni do mene. Danes sem celo po praktično enem mesecu končno srečala eno izmed deklet s hodnika, ki je celo sama od sebe začela pogovor z mano in je res simpatična.

Za sodelavce imam med drugim starejšega gospoda, ki je očitno blazno navdušen nad Slovenijo in me je celo pozdravil z »dobro jutro« ter še mlajšega navdušenca nad adrenalinskimi športi, ki je očitno v Bovcu preizkusil vse, kar se preizkusiti da. Starejši je prepričan, da je Slovenija lepša od Nove Zelandije (kjer je očitno tudi bil), ampak o tem bom sodila, če mi kdaj uspe priti do NZ. Svet je majhen v glavnem.

3 stopnje lenobe

Seveda je bistveno prezgodaj, da bi sodila o kulinaričnih posebnostih Nizozemske, lahko pa takoj potrdim, da je hrana draga. No, vsaj za mojo denarnico. Imajo sicer tudi Lidla in podobne zadeve, kjer se dobi kaj po bolj solidnih cenah, vsi ostali supermarketi so pa, kljub odlični izbiri, precej dragi za moj žep. Čeprav sensodyne zobna pasta je pa še vedno cenejša kot pri nas. Malce primerjam z Nemčijo, kjer stvari tudi niso bile tako poceni, a tam sem lahko na univerzi jedla v njihovi menzi, kjer je bila hrana resnično poceni. Tukaj tega luksuza ni, tako da bom očitno tisto, kar sem prihranila z najemom ugodne sobe (280€, cene se drugače gibljejo med 350 in 400€, lahko tudi več, odvisno kaj želiš) zapravila za hrano. V pekarnah so pa cene tam tam z našimi, imajo pa ogromno izbiro peciv, predvsem mi je bilo že prejšnjič všeč, da imajo vse možne zadeve s sirom. In ja, siri, omg ti siri so tako presneto dobri! Pa nisem tak ljubitelj sira, doma ga praktično ne jem, ampak tale tukaj… sicer imam kar drag okus, ker so mi seveda najbolj všeč ravno najdražji.

Ta post je bil sicer namenjen neki drugi zadevi, kjer se zopet navezujem na opažanje iz drugih držav. Spomnim se, da me je pred cca 10 leti v Angliji poleg ogromne izbire v trgovinah (in ogromnih vrečk čipsa, dobesedno kot pri nas vreča za 10kg krompirja) presenetilo tudi to, da imajo v naprej pripravljeno hrano. Nad tem sem bila ponovno presenečena lani v Nemčiji: toliko vnaprej pripravljenih mešanic za jedi iz vseh koncev sveta še nisem videla. Saj se tudi pri nas dobi že marsikaj, ampak ko sem takrat opazovala vso to v naprej pripravljeno hrano in mešanice, sem se vprašala , če sploh še kdo kuha?! No, enako je tudi na Nizozemskem. V hladilnikih sem opazila vse možne jedi, od makaronovega mesa, do riža, v naprej pripravljenih mesnih jedi itd. Zgovoren primer, ki mi je padel v oči, so palačinke. Na to sem postala pozorna, ko sem iskala sestavine za njih. Medtem ko sem kupovala jajca, moko in mleko (ker si ne predstavljam, da bi uporabila v naprej pripravljeno mešanico-kje je pri tem užitek ob peki??), sem opazila da očitno obstajajo 3 kategorije ljudi:

a)      Tisti, ki se jim ne da namešati sestavin in kupijo prašek, ki mu samo dodajo mleko in dobijo maso za palačinke,

b)      Tisti, ki se jim ne da dodajati niti mleka in iz tube lahko vlijejo že pripravljeno maso direktno na ponev,

c)       Tisti, ki se jim še sama peka zdi prezahtevna in lahko kupijo že pečene in pakirane palačinke.

Kakšen je okus ne vem in ne nameravam preveriti, ker po mojih izkušnjah še pogrevanje domačih palačink pokvari okus, kaj šele industrijsko naštepane.

Saj vem, da živimo v svetu kjer se vsem mudi ves čas (sama sem ponavadi med njimi), ampak presneto, tisto uro za topel obrok si bom pa že vzela!

Sem pa po drugi strani opazila veliko izbiro raznovrstnih začimb, mesa, sirov, rib in gob. Na tržnici sem odkrila stojnico z vsemi možnimi vrstami gob in me resnično mika, da bi poizkusila kaj. Poleg tega sem čisto srečna, ker so mi tukaj vaflji na dosegu roke. Vaflji (tisti mehki, pogreti, s sladoledom) so moja absolutno najljubša sladica poleg čokolade. Že leta si kupujem pekač za vaflje, pa še nisem prišla do njega. Bom, nekoč. V vmesnem času pa upam, da ne bom bankrotirala na hrani. Račun za hrano je bil namreč bistveno višji kot tisti, kjer sem nakupila osnovne zadeve kot so milo, brisače, posoda in čistila. V bistvu mislim, da bom še likalnik in toaster dobila ceneje kot kosilo za 2 dni.

Je pa definitivno dobro poznati kakšnega lokalca, ki ti svetuje, kje kupiti cenovno ugodne zadeve. Še sreča, da je punca, ki mi je oddala sobo, domačinka in hkrati izjemno navdušena nad tujci ( vsi menda niso), tako da mi je z veseljem razložila osnove in opisala kje kupiti potrebne zadeve. Po današnjem sprehodu sem ugotovila, da imam vse kar potrebujem na dosegu roke, sedaj bi samo res rada našla še kakšno knjigarno (našla sem antikvariat, ampak je vse izgledalo zelo nizozemsko) ali knjižnico z angleškim oddelkom. Pa slab občutek imam, da bom potrebovala nov računalnik. Tale je sicer v garanciji, ampak ga to ne ovira, da  ga ne bi začel biksati točno na dan odhoda. Klasika. Pa tukaj tudi zelo težko uveljavljam garancijo ane. Ohja, upejmo, da zdrži…

Update: Našla knjigarno z angleškim oddelkom. Cene so dokaj spodobne, čeprav večno pogrešam zadeve tipa angleški Oxfam, kjer med drugim dobiš praktično nove knjige za 2 funta.