Kolesarji imajo prednost

Ena od stvari, ki me je vedno fascinirala pri Nizozemcih, je njihov odnos do kolesarjenja. Čeprav živim v mestu, kjer imajo po pripovedovanju moje cimre prej probleme s kolesarskimi zamaški v prometu kot z avtomobilskimi, je po mojih izkušnjah kolo najljubše prevozno sredstvo v državi. Že pri prejšnjih obiskih sem bila presenečena nad cestno prometnimi predpisi, številom koles, ki jih premore en prebivalec in količino koles po mestih. Ter raznoraznimi dodatki na teh kolesih, od prikolic spredaj in zadaj, do unikatnih okrasitev, za katere sem šele kasneje dojela, da so namenjene lociranju tvojega kolesa v kopici drugih.

Trenutno mi, poleg dejstva, da imam kolo z zavorami na pedalih in z rahlo neudobnim sedežem, težave delajo semaforji za kolesarje, v katere se zaletavam, ker ne znam pravilno sestopiti s tega kolesa in pa dejstvo, da avtomobili ustavijo že samo če od daleč vidijo kolesarja. Kaj takega se ti v Sloveniji pač ne primeri, prej te bo kdo ozmerjal kako si drzneš voziti po cesti. No, bom tiho na tem mestu, ker tudi sama bentim čez kolesarje na glavnih cestah, brez kolesarske proge. Razlog, zakaj tu vsi ustavljajo je verjetno tudi v tem, da imajo pravilo, ki pravi da je v primeru prometne nesreče vedno kriv voznik avtomobila. Še en razlog več, zakaj si tu nikakor ne želim voziti avtomobila. Kolesarjev je ogromno, njihova hitrost zavidljiva, maneverske spretnosti pa tudi. Žal imam prirojeno navado, da ob pogledu na avto začnem zavirati in striktno ustavim preden kam zavijem. Tako se mi je že nekajkrat primerilo, da sem ob pogledu na avto ustavila, avto pa tudi. Potem smo se pa gledali, dokler nisem jaz dojela, da sem kjer sem in da avto čaka mene, ne obratno. Seveda tudi za kolesarje veljajo pravila, a so kolesarske proge lepo označene in ko so mi razložili, kaj pomenijo oznake na tleh, mi je bilo bistveno bolj jasno, kje voziti in kje ne ustavljati. Trenutno me fascinira dejstvo, da imajo krožišča za kolesarje. In semaforje za kolesarje. Pa očitno vsak lokalec in asimiliran priseljenec obvlada veščine popravljanja koles. Še dobro, ker vse kar znam jaz, je vrniti ketno na original mesto in napolniti (celo) gumo. Vse ostalo mi je španska vas, ker sem kolo doma praktično nehala uporabljati, odkar se vsak dan vozim v Ljubljano z avtomobilom, svojega mesta pa čez dan praktično nikoli  več ne vidim.

Sem imela pa neizmerno srečo z vremenom, namreč prvi dan ni deževalo (kar je pomemben podatek!), drugi dan je pa cel dan sijalo sonce! Saj ne, da bi domačine dež motil, če citiram Nizozemko, katere sobo imam v najemu, na vprašanje če nosi premočljiv plašč tudi ob dežju: »saj se posuši«. Ni panike, saj nismo iz cukra! Baje… To, kako bom uskladila dež in vožnjo s kolesom v dežju, prepustimo (verjetno bližnji) prihodnosti, saj se temu definitivno ne bom ognila. Sicer na relaciji do univerze vozi tudi avtobus, ampak za razliko od nizozemskih študentov, ki imajo javni prevoz zastonj (sanja svinja o koruzi… je pa res, da je hrana precej dražja, mi imamo pa bone), sem jaz plačnik in vlaki ter avtobusi niso ravno poceni. Ta sistem plačevanja javnega prevoza moram še osvojiti, saj vem teoretično kaj obstaja, samo čisto na jasnem glede uporabe si pa nisem eh.

Kakorkoli, do sedaj sem imela srečo z ljudmi, saj sem naletela na same prijazne, tako sem ob najemu sobe lahko najela tudi kolo, kar precej olajša transport in sem tudi ponosni lastnik torbe za kolo (drugič v življenju, doma uporabljam košarico) ter nekega hecnega, a uporabnega načina zaklepanja kolesa. Se pa tu tudi prastara kolesa prodajajo po 70-80€, kar se vsaj meni zdi veliko. Doma sem približno tako kolo kupila za 20€.

Ostala opažanja do sedaj: pokrajina je čudovita (ob lepem vremenu), jaz namreč obožujem dejstvo da je vse zeleno, povsod je voda in race, ponirki, labodi… Poleg tega mi je všeč ta angleški stil gradnje (vsaj jaz tako rečem tem hišam brez fasade), mi je pa hecno, kako očitno ne verjamejo v zavese?

Edini problem je veter. Kako ločiš mene od nizozemcev? Jaz nosim kapo, all the time. Predvidevam da so oni prilagojeni na konstantno pihljanje, moja glava pa žal ni. Mislim, da bom še maja skakala okoli s kapo na glavi. No, pa oni se na kolesu ne zaletavajo v semaforje in robnike…

Update: doživela in preživela tudi dež na kolesu, prišla domov premočena in premražena do kosti. Saj dež še gre, ampak dž in veter? Komaj vidim, kje vozim… Moram ugotoviti, kako ohraniti kavbojke suhe, ker tale dž je trenutno dokaj leden. Moja jakna se na srečo upira tej količini vode, čevlji pa malce manj. Mi je pa danes uspelo pravočasno pobegniti domov, preden so me ujeli tisti najbolj temni oblaki in nevihta. Prednost tega, da je vse ravno: vidiš, kaj ti prihaja naproti :D

2 komentarjev na "Kolesarji imajo prednost"

  1. Skeletor, dne 4.03.2015

    Je pa dejstvo, da so kolesarji najbolj nadležni udeleženci v prometu v očeh avtomobilista. Glede na svojo počasno hitrost zavzamejo sorazmerno veliko prostora na cesti. Pa še brihtni so zelo. Za ritjo se mu nabere kolona vozil, po možnosti še kakšen avtobus ali kamion, ampak brihta ne bo sestopil in spustil hitrejše naprej ampak nadaljuje z brcanjem kot ubrisan. V glavnem, eni so pravi samomorilci.

  2. thunderstorm, dne 6.03.2015
    thunderstorm

    @Skeletor: jah, saj zato je pa fino če so dejansko narejene kolesarske steze ane. Če si na drugi strani tudi ne želiš končati pod kolesi… Jaz preklinjam kolesarje če sem v avtomobilu in avtomobile, če sem na kolesu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !