Day one ali kako leteti na hlape?

Po neizmerljivi količini izgubljenih živcev, mi je končno uspelo spokati iz Slovenije vsaj za nekaj časa. Če ne drugega bo zelo dolg dopust, da si nafilam baterije za nadaljnje boje z birokracijo in brezposelnostjo.

Tako sem se prvi dan usedla na letalo in ko smo vzleteli pomislila »no, pa končno grem ven!«. Hop cefizelj, ne tako hitro, vsaj ne če letiš z našim dragim nacionalnim letalskim prevoznikom. Po nekih 20 minutah leta nas je namreč pilot prijazno opomnil, da se bomo obrnili in zopet pristali v Ljubljani. Po pravici povedano nisem slišala kaj (če kaj) je navedel kot razlog, stevard pa je hodil po letalu in razlagal, da z letalom ni nič narobe in da bomo imeli 30 min zamude. No, po naravi nisem ravno paničar, tisti dan pa sem bila zaradi nespanja itak tako utrujena, da bi verjetno tudi na novico »padamo« samo skomignila z rameni. Kakorkoli, po ponovnem pristanku na Brniku (zavračam uradno ime letališča+ zakaj točno letališče v Ljubljani če je Kranj bistveno bližje?!) se je pripeljala cisterna z gorivom, dotočila gorivo in spet smo vzleteli. Na letala se sicer ne spoznam, ampak nekako predvidevam da imajo kakšen merilec za to, koliko goriva je v tanku in koliko ga rabi za let na redni liniji? Mogoče pa učijo svoje letala leteti na hlape, eko pa to.

No, na srečo nisem bila vezana na kakšen drug polet ali prevozno sredstvo, tako da sem si bila kar hvaležna, da prvič v življenju nisem do potankosti splanirala svoje poti. Po navadi namreč preverim in v naprej rezerviram vse, kar se le da. In ja, sem čisti control freak, večino časa. Za recimo 4 dnevni izlet si bom natanko pogledala na kateri vlak moram iti, kaj rabim s sabo, kaj si bom ogledala in kdaj se kaj odpre. Zaradi skrajnega pomanjkanja časa pred odhodom na Nizozemsko pa sem se na 4 mesečno zadevo odpravila tako, da sem imela kupljeno letalsko karto in najeto sobo, kovček sem (z velikimi napori in selekcijo zadnjih 5 min) zaprla 20 min pred odhodom na letališče, po noči brez spanja. Posledično si nisem niti naprintala zemljevida ali izpisala navodil za pot (kar VEDNO naredim, ker imam najslabšo orientacijo na celem svetu). Vse kar sem vedela je, da je nek vlak, ki gre z letališča v smeri moje končne destinacije, vprašaj, vprašaj.  No, uspelo mi je; presenetljivo hitro in v prvem poskusu sem zadela pravi vlak in pravi avtobus! Na srečo oba odhajata na 15 minut, drugače bi bil to rahel problem.

Saj res, kako spakiraš obleke in ostale zadeve za 3 različne letne čase v en srednje velik kovček (ki ga normalno uporabiš za 1 tedenske počitnice) in omejitvijo 23kg? Težko, zelo težko. Po lastnih izkušnjah praktično nemogoče. Čeprav sem glede oblačenja dokaj netipična ženska (fancy stvari praktično ne nosim, čevlje imam ene na sezono, ličil ne uporabljam, v kopalnici rabim šampon in tekoče milo…) se je izkazalo da tudi ožji izbor oblačil, obutve in ostalih zadev ne gre v kovček. Ob cca 4.20 zjutraj, torej 1h pred odhodom na letališče. V zadnjih 10 minutah sem tako delala hitro selekcijo, kar posledično pomeni, da bom tukaj prisiljena kupiti še kakšno stvar več, kot sem prvotno načrtovala. Ampak kot je rekel en kolega: cenejše je tu kupiti in prodati ob odhodu, kot pa vlačiti s sabo in plačevati oderuške dodatke za par dodatnih kil prtljage. Čeprav osebno nisem imela težav s kilažo, bolj z volumnom. Morda bi morala naslednjič obleke spakirati v tiste vrečke, kjer se posesa zrak ven? Ha, kaj se nisem to prej spomnila… No ja. Kakorkoli, zdaj sem tu in nogavice ter brisače bom pač kupila ane.

Bodite prvi in komentirajte "Day one ali kako leteti na hlape?"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !