Mesečni arhiv: Januar 2015

To my future self

Za primer, da se mi uspe izkopati iz trenutne situacije preden mi dokončno poustijo živci, je tule seznamček, kaj so moje top prioritete in hkrati cilji, ki jih želim dosežti za časa življenja (bolje prej, kot kasneje). Brez specifičnega vrstnega reda:

  • služba, ki me ne dolgočasi in zahteva več kot osnovno možgansko funkcijo ter hkrati plačuje račune,
  • svoje stanovanje (najemniško je ok, dokler sem edini homo sapiens stalno prebivajoč v njem), ogrevano, s toplo vodo, oknom v kopalnici ter kuhinjo s pečico,
  • dostop do službe itd z javnim prevoznim sredstvom ali čemerkoli, kar ne troši bencina in se kvari non-stop,
  • dovolj finančnih sredstev, da si lahko pozimi brez slabe vesti privoščim en teden smučanja ali občasno smuko za vikend ter drsanje,
  • dovolj finančnih sredstev, da mi v trgovini ni treba gledati, kateri WC papir je cenejši in nimam slabe vesti, če si vsake toliko privoščim tortico za 3-4€,
  • zdravje, da se lahko brez večjih omejitev ukvarjam s svojim najljubšim športom,
  • dovolj časa za branje knjig, brez da bi imela slabo vest, da me čaka kaj bolj pomembnega,
  • možnost, da grem 1x na leto ali dve na izlet v kakšno drugo državo,
  • življenje nekje, kjer je voda iz pipe pitna in zrak čist,
  • dovolj časa (in denarja), da ga nekaj lahko namenim tudi prostovoljstvu,
  • dobra družba, ki me bo prenašala no matter what,
  • čas in motivacija, da izboljšam en tuj jezik in se naučim še kakšnega,
  • čas in motivacija, da se naučim znakovni jezik (ang verzija),
  • nekoga, ki se najde v vsaj delu zgoraj naštetih zadev (optional).

Zaton dinozavrov 20. stoletja

Preden začnem s pisanjem te objave, bi rada naznanila, da očitno ne znam več pisati v slovenščini. Stranski učinek študijske literature v angleščini in posledica počasnih prevodov meni zanimivih knjig v slovenščino. Tudi cena le-teh, ampak okej. Prišla sem do ugotovitve, da enostavno lažje spravim skupaj angleško besedilo, kot slovensko. Katastrofa, ampak tako pač je.

Namen te objave pa ni moje jamranje nad občutno zmanjšanim besednim zakladom in slovnico maternega jezika, temveč ugotovitev, da očitno spadam med dinozavre 20. stoletja. Naj obrazložim…

Več kot očitno smo v dobi, kjer ima praktično vsak osebek, ki dosega vsaj nekako srednji življenjski standard, vsaj eno elektronsko pripravico za komunikacijo z zunanjim svetom. Največkrat je to pametni telefon, še večkrat še tablica, računalnik itd. Na žalost (ali veselje?) lahko rečem, da izhajam še iz dobe, ko kot otroci nismo imeli mobitelov, ko so le-ti postali popularni pri nas, pa smo bili v 8. razredu OŠ (oja, osemletka!) čisti carji, če smo imeli Mobi Čuka. Tisti nadstandardni pa Regljo. Ker sem bila že takrat malce zadaj s tehniko, sem imela Alcatela v velikosti opeke in Simobil omrežje, ki je imel takrat recimo da 45% pokritost. Na dober dan. Odrasla sem v časih chatov preko sms-ov (se sploh še kdo spomni tega??), šla preko obdobja, ko smo šli iz črno belih na barvne mobitele in nazadnje v čas, ko je imel mobitel kamero z dovolj kvalitetnim fotoparatom, da si na sliki dejansko razločil tovornjak od avtomobila.

V bistvu ne vem, na kateri točki so se začeli zasloni na dotik ter milijon in ena aplikacija. Jaz sem ostala pri dobrih starih Nokiah s tipkami, je pa toliko moderna, da z njo lahko pridem do maila in preverim kdaj odpelje vlak. Žal ne toliko moderna, da bi si z navigacijo (ki jo sicer kao ima), znala karkoli pomagati. Novejših oblik se otepam iz več razlogov, glavni je predvsem ta, da mi mobitel konstantno pada na tla in enostavno nimam denarja, da bi vsak teden razbila cca 200€ vredno napravo (kje so časi, ko sem telefon dobila za 50€ in se mi je to zdelo veliko??).

No, zdaj smo pa očitno na točki, kjer imajo ljudje svoje pametne igračke na dosegu roke bolj, kot imam jaz na dosegu roke zdravila, ki naj bi jih imela vedno pri sebi. In očitno smo postali en reeees velik kup attention whores1. Ne vem, kako naj si namreč drugače razložim to očitno nepotešljivo željo po obveščanju vsega svojega ožjega ali širšega socialnega kroga o tem, kaj v počnemo v kateremkoli trenutku dneva. Ne vem, kako drugače naj si drugače razlagam Snapchat in socialna omrežja ala FB in Twitter? Kot rečeno, ker sem sorazmerno zaostala na področju moderne tehnologije, me je že pred nekaj časa presenetilo dejanje enega izmed kolegov, ko smo bili na kavi in torticah. To, da ljudje stalno valjajo telefone po rokah, tudi ko se z njimi dobiš na klepetu ob kavi, sem že delno prebolela in se navadila, zato niti nisem posvečala pretirane podrobnosti, ko je med pogovorom z mano in kolegico izvlekle telefon in nekaj brskal po njem. Nekaj minut za tem, je kolegica, ki je takrat sedela nasproti naju, rekla nekaj v stilu “ha, vidim da si šeral tortico na snapchatu”. Seveda mi ni bilo jasno o čem govori. Izkazalo se je, da je očitno treba trenutek, ko naročiš tortico, ovenkovečiti s fotografijo in o tem obvestiti vse svoje bližnje, tudi tiste, s katerimi si v danem trenutku na kavi in tortici, za isto mizo. V bistvu sploh nimam besed, s katerimi bi zaobjela kako zelo ne razumem takega početja.

Na to, da sem očitno čisto “out” kar se tiče teh zadev, me je spomnila tudi ravno dobro polnoletna sorodnica, ki se od telefona ne loči niti za minuto in je v času, ko sem ji izročila zapoznelo novoletno darilo, vsebino le tega delila z vsaj 10imi kolegicami, še preden sem ji uspela do konca povedati, kako se zadeva uporablja. V nadaljevanju sva nekako prišli na tematiko različnih spletnih strani z zabavno vsebino, in čeprav se imam za kar dovolj velikega odvisnika od interneta, sem očitno še vedno dokaj zastarela. Ob nekaterih imenih mi je sicer zazvonilo, da na to besedo sem pa nekje že naletala, a moja krinika o poznavanju tovrstnih zadev je padla, ko sem priznala, da pravzaprav ne vem čisto točno kaj je Tumblr, sem pa že slišala za to. Seveda je sledil pogled v stilu “Kako lahko ne veš kaj je to?!” in v danem trenutku sem se počutila kot tiranozaver Rex, ki s svojo dinozaversko pametjo ne sledi novodobnim trendom. Ker sem se zdaj spomnila na številne slikice T-Rexa in norčevanja, ker ima prekratke rokice, moram na tem mestu dodati tole popolnoma neumesno slikico :D

Kakorkoli, moj zaključek dneva je, da neglede na to, kako sama sebe prepričujem, da vseeno nisem tako stara, sem očitno v primerjavi z današnjo mladino še nekje 100 let za kamni. No ja… Sem pač očitno še vedno v 20. stoletju.

  1. Kj je sploh ustrezen slovenski prevod, ki ne bi zvenel preveč vulgarno? ^^ []