Odprto pismo Tebi

Odprto pismo Tebi

Saj v bistvu sploh ne vem, kako bi začela. V glavi mi mrgoli milijon vprašanj in še več pomislekov, vsako minuto se mi zavrti en odsek iz preteklosti, ki je zdaj dobil nov pomen, čeprav se s tem sploh ne bi smela več ukvarjati, že zdavnaj ne.

Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako žalostna, ampak resnično žalostna. Velikokrat sem tečna, slabe volje, nesramna, a redko kdaj sem res žalostna, še redkeje pa to priznam. Ampak zdaj sem. 10 let sem čakala na zaključek, closure, za katerega se je izkazalo, da si ga ti že zdavnaj naredil. Vsaj pred dvema letoma, če ne že prej. To sta dve leti več zame, med mnogimi, v katerih sem se spraševala kaj za vraga hočem, hočeš, hočeva? Že žnj-krat sem se odločila, da izvem, enkrat za zmeraj, v katerem grmu tiči zajec. Pa čeprav sem izredno direktna oseba (očitno celo preveč), sem nekako vedno zadnji hip opustila ta načrt in pustila zadevam prosto pot. Tako prosto, da niso nikamor prišle.  No, zdaj sem pa dobila zaključek, nepričakovano, nenapovedano, kot ponavadi.

Ko zdaj pomislim za nazaj, se poskušam spomniti, kaj je bilo v teh dveh letih in kaj prej. Se mi je samo dozdevalo, da si hotel nekaj več? Skoraj prepričana sem, da je manj kot dve leti od zadnjega takega pripetljaja. Morda sem si zadnje razlagala narobe, ampak vse…? Morda sem res neumna, morda pa si ti želel rezervno opcijo.

Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. No, saj ne da ti kdaj v resnici bom, zdaj, po tej novici zagotovo ne. Dovolj sramotno je že dejstvo, da sem pustila da se delaš norca iz mene vsa ta leta, da sem upala v prazno, ker sem verjela, da me imaš res rad. Zadnja stvar ki bi jo sedaj naredila je, ti povedala kaj se mi je vsa ta leta podilo po glavi in na kaj sem upala, pa nikoli dobila.

Tudi če pustim ob strani vse drugo in predpostavim, da sem samo jaz videla stvari, ki jih ni, če me imaš za dobro prijateljico (najboljšo, po tvojih ne tako davnih besedah), kako mi lahko dve leti nisi povedal, da imaš punco? Ne bi rekla pol leta, okej, se nisva videla, se naredi. Slabo leto, ajd, ti je ušlo iz glave, ni bil pravi trenutek takrat. Ampak dve leti? Dve polni leti mi nisi z najmanjšo besedo ali kretnjo omenil, da je še nekdo v tvojem življenju? Če ne bi videla tiste slike in te vprašala kdo je, te ujela nepripravljenega, bi mi sploh kdaj povedal? Saj je luštna, privoščim ti jo, upam da se vama izide ta long distance zadeva, ampak zakaj mi nisi povedal? Zakaj sem jaz še dve leti več plavala v temi, se trudila razbrati kaj pomenijo tvoja, zame dvomljiva, dejanja? Če ne drugega, bi si to zaslužila kot ena tvojih najstarejših prijateljic.

Neumna sem, to je dejstvo. Neumna, ker se ubadam z bedarijami, neumna, ker sem verjela, da me lahko kdo ima rad, neumna, ker sem verjela da določenih stvari ne rečeš in narediš če ti oseba res ne pomeni nekaj več. Saj sem se že pred leti sprijaznila, da pri meni to pač nikoli ne bo šlo normalno, da prej kot sprejmem to dejstvo, boljše zame. Ampak če se še tako trudiš, je vseeno težko sprejeti, da si res ti tisti razlog, da je v tebi problem, ne v drugih. Da boš vedno sam, ne glede na vse, ker pač nihče ne mara takih ljudi. Vedno poskušam biti realist in na podlagi izkušenj je to žal realnost.

Ni fer, da je tako. Sem res tako grozna oseba? Po mojem mnenju nisem. Vem, karakter imam ubijalski, direktna sem, ne pustim da ljudje hodijo po meni. Ampak nikoli ne bi pustila na cedilu nekoga, ki mi veliko pomeni. Nikoli ne bi nekoga vlekla za nos, nikoli se ne bi vmešala v neko zvezo/navezo/razmerje to be, če bi vedela, da sem tretje kolo. Nikoli se nisem, vedno sem jaz stopila stran, tudi če je nekdo samo omenil, da mu je všeč druga oseba. Vedno sem se pripravljena skregati in iti čez vse, da dosežem svoje, a ne tukaj, nikoli tukaj. Ne zdi se mi prav, nikoli se mi ni zdelo prav. In kaj imam od tega?

Saj ne vem, kaj bolj boli: dejstvo, da morda nikoli, vsekakor pa ne zadnji dve leti, nisi čutil nič do mene; dejstvo, da si mi dve leti prekrival nekaj tako pomembnega ali dejstvo, da sem toliko noči gledala v strop in razmišljala kaj naj naredim, ti si pa že zdavnaj obrnil ta list v knjigi. Ne samo obrnil, zaprl knjigo in jo vrgel proč.

Po vseh teh letih si ne zaslužim niti tega, da bi mi povedal, da si oddan? Jaz bi ti povedala. Morda ne prvi mesec, ampak bi ti, vsekakor prej kot v dveh letih. Kar me boli še bolj je, da vem, kam lahko časovno umestim to osebo. Tudi vem, kaj si takrat rekel in predlagal meni. Torej sem bila samo backup plan? Če bo bo, če ne pa pač ne?

Ne razumem. Nikoli nisem razumela in očitno nikoli ne bom. Ne poznava se nekaj mesecev, ne poznava se leto ali dve. Poznava se desetletje in celo desetletje sem te imela rada, pa si ne zaslužim niti te informacije? Želim si, da bi lahko rekla, da te sovražim. Pa te ne. Nikoli te nisem, kljub vsem neštetim pripetljajem. Rada te imam, vedno sem te imela rada in verjetno mi nikoli ne bo popolnoma vseeno. Želim si le, da bi mi že pred leti povedal, da dejansko nič nočeš od mene in bi mi prihranil številne neprespane noči. Vse kar sem kdaj hotela, je nekoga, ki bi me imel rad takšno, kot sem. In mislila sem, da me ti imaš. Še nikoli se nisem bolj motila, oprosti.

Saj ne rečem, da jaz nisem imela nikogar drugega. Tudi predvidevam, da je vmes bil še kdo pri tebi, in ne obsojam. Ampak dejansko gledano, ste bili  pri meni samo trije in za vse tri si vedel: bil je On, za katerega si vedel in sem ti povedala in sem sama vedela, da ne bo nikoli moj, pa se mi ni zdelo fer do tebe, da se zapletam v karkoli, če nisem s srcem čisto pri stvari. Bil je Prvi, ravno toliko, da sem vedela da je lahko lepo, pa je bilo že konec. A veš, da se takrat nisva slišala že več kot pol leta, pa sem še vedno pomislila, joj, a je prav da grem s kom drugim ven, če imam pa v resnici rada tebe? Pa sem šla, a nisem ostala. In bil si Ti, vedno si bil ti, še dalj kot On. Polovico vseh teh pisarij na to temo je letelo nate, vsa ta leta. Nekako sem verjela, da ko bova oba odrasla bo stvar začela funkcionirati. Da bova šla čez otročja izmikanja in dvoumnosti. Pa ni šlo, kajne?

Nočem biti rezervno kolo, za primer, da nikjer drugje ne uspe. Love me or leave me. And you left…Želim si, da bi mi vsaj povedal, da odhajaš. Želim si, da bi poklical, ko si prišel nazaj. Želim si, da mi ne bi lagal. White lies, but they hurt just the same.

Rada te imam. Samo želim si, da bi ti to lahko enkrat povedala brez slabe vesti, da se mešam v tuje življenje. Ker ti ne morem, lahko povem samo širnemu spletu, ki mu je vseeno zame, zate in za vse ostale. Ampak moram povedati, ker se mi meša. Moram povedati, ker boli in moram povedati, ker ni nikogar, ki bi mu lahko. Vsi so že zdavnaj odpisali to zgodbo, jaz je pa nisem želela pogrevati, ker sem vedela, kakšen bo odziv. Tako ni nikogar, ki bi želel ali bil pripravljen poslušati. Ljudje imajo svoje življenje in svoje probleme, nihče ne mara jamrovčkov. Ne bom težila s tem prijateljem, ampak moram povedati nekje, nekomu, nekako. Rada te imam, vedno te bom imela rada, žal.

Ampak na neki točki se moram tudi jaz sprijazniti. Očitno je to to. Očitno je skrajni čas, da naredim to, kar bi morala že pred leti. Te zbrišem iz svojega življenja in končno poskušam pozabiti na vse. Morda bom naslednjič prej dojela, kdaj je ljudem vseeno zame in ne bom izgubljala  tednov, mesecev in let, s sekiranjem glede osebe, ki ji ni mar. Upam.

Želim ti lepo življenje, s komerkoli že.

1 komentar "Odprto pismo Tebi"

  1. Loris, dne 2.01.2015

    jA !!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !