Mesečni arhiv: Januar 2014

Sneeeeg! <3

O happy day! :D Končo je zima, končno je zima! Verjetno ni treba poudariti, da tole pišem samo zato, ker sem neizmerno srečna, ker končno sneži? Sneeeeeeeeeeeeg! <3

Težko rečem, če je kaj, kar me spravi v boljšo voljo, kot dejstvo, da se zjutraj zbudim in je vse belo, potem pa še cel dan naletavajo take velike lepe snežinke. Čista sreča! Imam tudi to srečo, da mi danes ni treba nujno v Ljubljano, zato sem lepo malce podaljšala spanec. Se je izkazalo kot dobra odločitev, ker je očitno največ snega ravno tam. Rahlo sem jim fouš. Ampak samo rahlo, ker imamo tudi tukaj sneg, jupi! Baje bo padalo še cel vikend? Odlično! Naj ga zapade 2 metra, potem naj bo pa do konca marca ali aprila -10°C pa smo zmagali. In ja, res to hočem, ker se počutim prikrajšano za 2 meseca zime. Če imate poletjeljubci lahko pol leta poletja (vse nad 20°C je zame poletje), potem meni pripadata vsaj 2 meseca zime! In letos je ni bilo še čisto nič, sneg sem videla 1x v decembru, čeprav tedensko migiram na najbolj severne konce Gorenjske.

Torej, vsem sovražnikom zime in vsem tistim, ki zdaj preklinjate sneg ker morate kidati, javni promet zamuja, ceste niso splužene, mraz je bla bla bla: :P :P :P I don`t care, moja moja zima! <3 *Thunderstorm veselo skače po zasneženem dvorišču*

PS: Kidanje je zakon! No, dokler ni totalno moker sneg, priznam ;) Ampak tisto pa tako ne šteje več kot pravi sneg.

Kam gre moj CV?

Trenutno se poskušam skoncentrirati na značilnosti različnih mineralov, ker je očitno to nekaj, kar moram znati za enega izmed zadnjih izpitov. Zaenkrat kaže, da se bom s temi geologom nedvomno zanimivimi podrobnostmi, ubadala poleti. Saj če bi dejansko imela motivacijo v stilu “prej kot končam študij, prej se lahko zaposlim” in bi vedela, da imam realne možnosti dobiti službo iz vsaj približno svojega področja, bi se še potrudila.1 Tako mi pa nekako kronično primanjkuje motivacije. Nisem edina, vem. Samo po vseh teh letih sekiranja in trudu, da bi pa vse naredila pravočasno in se končno spokala od doma, se ti na koncu zdi malce brezvze vse skupaj.

Kakorkoli, vmes seveda uspešno zabijam čas s povsem drugimi zadevami, med drugim sem se že n-tič spomnila, da resno moram poslati še eno prošnjo za internship, da ne zamudim roka. Pri tem pošiljanju prošenj za službo se vsakič znova spomnim, kako se v bistvu trudim ne deliti svojih osebnih informacij preko interneta, po drugi strani pa v bistvu cel čas pošiljam svoj CV (ki vsebuje praktično skoraj vse o meni, z izjemo številke modrca) popolnoma neznanim ljudem, ki se potem niti ne potrudijo poslati enega generiranega maila o tem, da žal nisem bila izbrana. Človek bi si mislil, da če je nekje razpis in pošlješ praktično vse pomembne inforamcije o sebi random osebi, ki je v življenju nisi videl in je verjetno nikoli ne boš, da si vsaj zaslužiš kratek odgovor? Ampak očitno ne. Saj se zavedam, da za resna delovna mesta (torej ne ravno študentsko delo), dobijo več sto prijav. Ampak če smo v dobi, ko od vsakega podjetja dobivaš milijon mailov z njihovo najnovejšo pondubo (“samo 1x na mesec!”), se mi res ne zdi fer, da si potem ne zaslužim niti vsem poslanega splošno vljudnega zavrnitvenega pisma. Da bi vsaj vedela, da so prijavo dejansko prejeli in jo je morda celo nekdo prebral. Ali pa se tisti mail z vsemi podatki o meni valja v elektronskem predalu neke naključne osebe in bo tam ostal kdo ve do kdaj?

Samo pomisli, koliko prošenj pošlješ v letu? No, to se v danem trenutnku verjetno razlikuje glede na tvojo starost in zaposlitveno stanje, ampak če si nekje pri koncu študija/ravno končal, si verjetno med številnimi srečneži, ki mrzlično pošiljajo svoje CVje na vse možne konce in doma molijo k vsem bogovom in boginjam, da bi jih nekdo povabil na razgovor. Ker to, da dobiš odgovor je uspeh št. 1, to da dobiš pozitiven odgovor je uspeh št. 2 in to da si dejansko vabljen na razgovor, ki traja več kot 10s je uspeh št. 3. Če mi uspe priti do točke, kjer mi nekdo reče “hej, poskusno te vzamemo!”, bom verjetno izzumila nov ples zmage. Enivej, ker sem še v tem prehodnem stadiju, ko še imam možnost delati preko napotnice, občasno optimistično pošljem še kakšno prošnjo za študentsko delo. Ker ane, pri teh dejansko celo iščejo nekoga, za katerega mesto že ni rezervirano. Seveda bi se na tem mestu dalo debatirati o tem, koliko aktualni in ažurirani so oglasi na teh portalih ter kakšne možnosti imaš, da dejansko dobiš kakšne delovne izkušnje, ki so kaj vredne. To zadnje čase namreč neumorno propagirajo “študentsko delo, pot k zaposlitvi! Neprecenjlive izkušnje!” Jah…potem pa odpreš portal in pogledaš oglase in 80% je strežbe. Hvala, iz tega področja imam izkušenj že neomejeno, počasi bi še kakšne vsaj približno uporabne za morebitno redno službo? Pa ne da gledam na tako delo kot manjvredno, mi ni problem delati karkoli drugega, samo študirala sem pa naravoslovje z namenom, da bom dejansko delala kaj koristnega v stilu znanosti. Kako naivno od mene :) Žal tudi nisem tehnični tip človeka, da bi recimo znala nekaj programskih jezikov, ker to pa tudi iščejo. Znam delati samo z živimi in napol živimi stvarmi, kar pa očitno ni aktualno. Spet malce zašla, kot ponavadi. Torej, point je bil, tudi za študentska dela seveda povsod pošlješ CV. In dobiš še manj odgovorov, kot za dejanske razpise. Vsakič ko izpolnjujem še kakšen spletni obrazec za prijavo na delo se vedno spomnim, hm, le kdo bo sedaj dobil vse te podatke o meni in kje bodo končali? Konec koncev je v CVju dejansko vse, kar je ključnega o meni, pošiljam ga pa random osebam po celi državi in izven nje? Brez tega se pa seveda ne moreš prijaviti nikamor. Potem vedno razmišljam, ali ta moj ubogi CV sploh kdo pogleda in če ga, ali dejansko preberejo kaj piše, samo preletijo in si mislijo “ah, še ena povprečna brez omembe vrednih izkušenj” ali pa se posmehljivo namrdnejo ob opisu katerega izmed del, ki sem jih opravljala in se mi zdijo relavantna za prijavo, nekdo v kadrovski pa si misli “eh, kaj bomo s tabo, poglej vse te ljudi z 10 leti izkušenj!”. Mogoče pa samo ostane v nekem elektronskem predalu dokler ga nekdo ne izbriše. Who knows?

S kolegi smo že nekajkrat imeli debate, koliko je sploh važno kako “inovativen” je CV? Koliko gre dejansko verjeti vsem možnim nasvetom, ki ti jih danes ponujajo že na vsakem vogalu in na vseh možnih plačjivih in neplačljivih delavnicah. Ena stvar, ki bi me dejansko zanimala je, kaj pri življenjepisu hočejo videti tisti, ki dejansko koga zaposlijo? Ja ok, če delaš v oglaševanju, oz. karkoli umetniškega (se opravičujem za posploševanje, ni moje področje in vse kar ima karkoli opravka s kreativnostjo je pri meni umetnost :D ) je verjetno lahko tvoja predstavitev nekoliko bolj inovativna in v oči padajoča. Kaj pa vsi ostali? Naj pošljem youtube link do videa z naslovom “pipetiram s skoraj nadzvočno hitrostjo!” Ali morda slikovni dokaz, da sem vešča sterilnega dela in na gojiščih ni plesni? Hm, kaj pa veš, mogoče bom na neki stopnji dovolj nora, da bom dejansko poslala kaj takega. Če moraš pa izstopati, ali kako že? Jaz istopam že itak in itak, žal zaradi povsem napačnih stvari. Ampak boljše kot nič, eh?

Ta kuža ima tak ustrezen pogled za tole objavo, zato si zasluži tole mesto.

  1. Ali bolje rečeno dobiti službo pika. Kakršno koli v bistvu, samo da je plača? []