Mesečni arhiv: Oktober 2012

Vse lepote javnega prevoza v naši prečudoviti državi

Nedolgo nazaj sem se tako kot verjetno še marsikdo, veselila novice o bistveno cenejših vozovnicah za javni prevoz za dijake in študente, ki med drugim omogočajo nakup vozovnice tako za vlak/avtobus, kot tudi za mestni promet. Meni bi sicer to prišlo zelo prav nekaj let nazaj, saj fakulteto letos zaključujem, a ker seveda tako kot večina nisem ravno pri denarju, sem si rekla »ah, bom pa vsaj to zadnje leto malce prihranila na prevozu.« Tako sem si omislila mesečno karto za Slovenske železnice ter nameravala vzeti tudi mesečno Urbano za mestni prevoz. Tu pa se veselica šele dobro začne.

Seveda nisem naivno pričakovala, da bo v Sloveniji javni prevoz v vsaj približno bližnji prihodnosti urejen podobno kot v drugih evropskih prestolnicah. Kje pa, za enotno karto za ves javni prevoz bomo verjetno potrebovali še nadaljnjih 10 do 15 let, potem bomo pa to oglaševali kot največji dosežek. Verjetno nekako tako, kot bi se v dobi optičnih povezav hvalili, da smo končno dobili internet preko telefonske linije. Ampak pač, Slovenija. Smo navajeni, gremo naprej. V vseh letih šolanja sem se navadila na avtobuse, ki odpeljejo mimo postaje, na kateri stojiš v največjem nalivu, avtobuse, ki zamujajo oz jih sploh ni, Slovenske železnice s konstantnimi zamudami in popravili, kronično pomanjkanje kolikor toliko uporabnih linij ob spodobnem času itd. Kot rečeno, Slovenija. Ampak vrag na vasi, kdorkoli se je spomnil trenutnega sistema kupovanja mesečnih vozovnic si pa zasluži nagrado za najbolj idiotskih sistem, kar sem jih kdaj videla. Ker očitno če na enem koncu poenostaviš, moraš na drugem obvezno zakomplicirati. Drugače bi se že skoraj lahko razglasili, da imamo urejen javni prevoz! Ampak brez skrbi, nimamo.

To, da so bile vrste za vse vrste vozovnic kilometrske ne samo prvi teden v oktobru, temveč še naslednje dva tedna, mi verjetno ni potrebno razlagati. Na srečo sem si vozovnico za vlak lahko kupila na naši lokalni postaji in za to porabila 5 minut. Povsem druga zgodba me je čakala z Ljubljanskim mestnim prometom. Čeprav že imam Urbano, pa nimam prave Urbane.  Rumena ni okej, mora biti zelena, ki je v bistvu nadgradnja rumene. Ker pač ena kartica ni dovolj in jaz seveda nimam prave, bi si morala dati narediti novo. Okej. Ker imam fax na povsem drugem koncu Ljubljane, se mi je zdelo smiselno, da si omislim tudi mesečno Urbano. Ko sem prvič videla vrste sem si rekla, da bom pač malce počakala. Saj dokler je lepo vreme nimam nič proti, tudi če hodim peš 45 minut z enega konca Ljubljane na drugega. V skrajnem primeru bi pač plačala avtobus, še rajši pa grem z biciklom. Sem si rekla okej, bom poskusila drug teden. Še vedno vrste. Žal imam faks praktično čez cel dan, začne se mi pa ob 8h zjutraj, kar pomeni da nekako nimam časa stati v vrsti 2 ure. Potem je bil mimo že skoraj cel mesec in sem si rekla ah nič, bom pač ta mesec brez in si bom konec mesca uredila za oba meseca. Mhm seveda. Pridem danes na avtobusno postajo, končno uspem ujeti prosti čas, odprto okence in ravno še dovolj časa pred odhodom vlaka, ter veselo privlečem na plan izpolnjeno vlogo in potrdilo za vlak od tega meseca. In kaj mi reče gospodična na okencu? Če imam to za oktober? Ja, saj mi prej ni uspelo. Hja, potem pa ne bo šlo, ker danes smo 23ga oktobra, mesečno za oktober bi pa lahko vzela samo do 20ga oktobra. A jo lahko vzamem za november? Ja lahko, če imam novo potrdilo od Slovenskih železnic. Hja, nimam, ker menda lahko kupiš karto šele zadnji teden. Ja potem pa ne bo nič.

Ob tem pridemo do še ene prečudovite pogruntavščine povezane s tem čudovitim sistemom subvencioniranih vozovnic. Namreč vsak mesec moraš prinesti isti obrazec, potrjen za nov mesec. Vsaj za Urbano. Torej, na začetku leta prinesem obrazec potrjen od fakultete, kjer črno na belem piše, da imam celotno študijsko leto status in sem dejansko študent ter mi pripada vozovnica. Slovenske železnice mi izdajo mesečno vozovnico, vendar pa za LPP to ni dovolj. O ne, ne, tako enostavno pa ne bo šlo! Za LPP lahko VSAK MESEC ZNOVA prinesem ENAKO potrdilo, kar pomeni, da lahko vsak mesec znova stojim 2 ure v vrsti za novo mesečno vozovnico ali kaj?!

Dragi LPP, dragi ministri, dragi uradniki… A ste vi res popolnoma nesposobni kakršnegakoli učinkovitega organiziranja, ali se samo res trudite izpasti kot popolni idioti? Ker čestitam, uspelo vam je! Kaj boljšega kot javni prevoz, kjer lahko za eno in isto stvar stojiš v vrsti vsak mesec znova. Sploh danes, ko nam res primanjkuje vseh mogočih tehnoloških inovacij, ki bi morebiti rešile to težavo.

Hvala draga država, še enkrat ste dokazali da smo še svetlobna leta daleč od učinkovitega javnega prevoza. In ne, res ni tako prekleto težko, če se malce potrudiš.

Rabim dopust. Nujno.

Vsake toliko pridem do neke točke, ko bi lahko z golimi rokami zadavila prvo osebo, ki si me drzne pogledati, kaj šele, da mi kaj reče. Pravzaprav niti ne vem, kaj točno me je danes spravilo iz tira, ampak očitno kombinacija PMS+kup obveznosti na faxu+kup obveznosti izven faxa ne deluje ravno blagodejno na moje živce. Tako sem se prej 5 minut drla na osebo, ki jo imam sicer zelo rada, ampak je v bila v danem trenutnku na napačnem kraju, ob napačnem času in z napačnim stavkom. Včasih presenetim sama sebe.

Kako veš, da se res dereš in se te ljudje ustrašijo? Ko dobesedno vsi v dveh prostorih obmolknejo in te gledajo, kot da si priletel z Marsa. Happened today. Let`s just say da mi je malce počil živec. Majčkeno. I snapped. Pravzaprav niti ne gre za en posamezni dogodek, ampak nekako se stvari povežejo v verigo dogodkov in potem imaš enostavno vsega dosti in se začneš dreti na vsakogar, ki ga prinese mimo. To se mi sicer dogaja dokaj pogosto, ampak ponavadi ne pred random ljudimi, ki me spoh ne poznajo. Potem se pa vprašam, zakaj me imajo za zmešano… Oh well.

Kakorkoli, resno rabim dopust. Tako kronično imam vsega dosti, da bi najrajše šla do vsakega profesorja posebej in jim rekla, da si svoje seminarske lahko zatlačijo v rit. Kar seveda ne bi bila ravno pametna poteza v zadnjem letniku fakulete, ampak ja… *Vzdih*. Saj vem, da ko bo tega leta konec, si bom še želela, da bi lahko šla nazaj. Ampak ta hip imam tako kronično dovolj vsega, da bi lahko zmlela v prah katerokoli živo bitje na tem planetu.  Danes je malo manjkalo, da nisem nekomu zabrisala svojega mobitela v glavo.  Naslednja ideja je bila, da ga zagrabim za vrat in pribijem ob steno ter se derem nanj dokler ne naredi, kar sem mu že 10x naročila. No, vsaj tega me je moja najboljša prijateljica odvadila, drugače bi verjetno že končala v kakšnem zavodu.

Grem se malo sporazumevati z boksarsko vrečo, mislim, da danes ne bom preveč produktivna s seminarji.