Mesečni arhiv: September 2012

I did it!

Mislim, da lahko trenutno zaploskam sama sebi. Saj vem, da sem pod pritiskom res najbolj učinkovita, ampak včasih še sama sebe presenetim. Pa za spremembo imam celo malce sreče. No, upam da nisem prezgodaj rekla… I probably did :D

Kakorkoli, uspelo mi je narediti letnik in to s solidnimi ocenami. Dejansko sem v enem tednu naredila 3 najtežje izpite? Bravo jaz! In še celo 1 dan prej kot napovedano se mi je uspelo vpisati. No, poslala sem vpisni list in to je z moje strani vse. Zdaj je pa vprašanje produktivnosti referata, ali bom “brez” statusa, zavarovanja, bonov, napotnice in karte za prevoz samo do ponedeljka, mogoče torka ali pa kaj dlje? No, če v torek ne dobim preklete pošte se jim bom narisala tja in ne grem domov dokler ne dobim potrdil o šolanju. Blazno so učinkoviti. Saj v teoriji bi lahko vpisnico nesla osebno, ampak potem nimam nobenega dokazil, da sem zadeve oddala, saj ne dobiš potrdila. Ravno danes sem pa govorila s sošolcem, ki so mu uspešno zgubili prijavnico za študij v tujini in je to odkril šele, ko je slučajno sam preveril na tuji univerzi če so prejeli njegovo prijavo. In se je izkazalo, da so jo pri nas v referatu izgubili. What a surprise! Tako da ja, nikoli ne dajaj nič pomembnega iz rok če nimaš pisnega potrdila o tem, da je nekdo to prejel.

Nič kaj se sicer ne veselim dejstva, da bom zaradi tega morala vse zadeve urejati v času največje gužve (boni, karte…), ampak je kar je. Če je to cena za narejen letnik… vzamem! :D

Zdaj sem pa točno en vikend frej, preden moram spet prepričati možgane v polno funkcioniranje. Ohja :D

Odklop

Mislim, da bi bila trenutno najbolj primerna besedna zveza za naslov “I am losing it“, ampak ostanimo pri slovenščini. 2 lekadola, skodelica kave, neomejena količina čokolade… še vedno imam glavobol in še vedno nimam pojma od snovi za jutrišnji izpit. Saj roko na srce, v eni noči se ravno ne bi naučila, ampak če sem prave volje, se v 10ih urah lahko naučim marsikaj. Zadnjič recimo cel izpit. Več sreče kot pameti, ampak hej… Kakorkoli, trenutno imam tako čez glavo vsega1, da se mi ne da niti pisati plonkcev. Ker itak nima smisla, ker če bi obstajalo tekmovanje v tem, koga najprej dobijo pri plonkanju, bi jaz zmagala na celi črti. Ker ne znam, prisežem. Sem neverjetno nesposobna za plonkanje. Ne vem, ali ima opraviti s tem, da me je na smrt strah (in sram), da bi me dobili, ali pa s tem, da se tega praktično ne poslužujem. V vsakem primeru mi res ne gre od rok.

Malce osebne zgodovine plonkanja: v OŠ se mi ni dalo učiti miselnih vzorcev o deževnikih in medvedih, ker so se mi pač zdele nepotrebne informacije (eheheh…) in sem si pač napisala kilometrske plonkce. Strateško sedenje v zadnji klopi je pripomoglo k uspešnemu prepisovanju. Potem sem nekje med izdelavo še enga izmed mnogih plonkcev ugotovila, da sem se pravzaprav zadeve naučila med tem, ko sem pisala plonkec. S tem so se tudi končali moji plonkarski dnevi. Okej, občasne formule pri fiziki (matematične sem si načeloma zapomnila, go figure), drugače pa ne. Poleg tega sem imela prelepe ocene, da bi si kvarila ugled s tako dejavnostjo. No, na faksu se pa tega načeloma ne poslužujem, ker rajši padem zaradi neznanja, kot pa da me profesor dobi s plonkcem. Bi se vdrla v tla od sramu… Ampak kako že gre tisto, desperate times call for desperate measures? Pa smo tam, kjer ni muh. Ampak kot rečeno, še izpiskov se mi ne da pretipkati na računalnik in pomanjšati na komaj berljivo pisavo. Če vem, da ne znam, pač ne znam in nobena količina nedovoljenih pripomočkov mi ne bo pomagala. Biosintetskih poti si žal ne moreš izmisliti, vsaj ne, če tvoj profesor res obvlada zadevo…

Seveda bi čas, ki ga zdajle zapravljam za pisanje, lahko uporabila za učenje. Ampak problem je, da ko se spravim, itak v roku 10ih minut končam in strmim v zrak,  ali pa random klikam internetne strani, ki sem jih že 100x videla. Ker lets face it, I am going to fail. Ohja. Mogoče če napišem črno na belem, bom potem dojela? Ker dejstvo je, da jaz nisem preveč dobra pri priznavanju dejstva, da mi nekaj ni uspelo. Še nikoli v vseh letih šolanja nisem pogrnila letnika in dejstvo, da ga letos bom, je rahlo boleče. Rahlo. Poleg tega to pomeni, da očitno nisem sposobna žonglirati z vsemi stvarmi, ki si jih naložim, hkrati pa tudi ogroža moje dolgoročne plane, ki so bili nekako v stilu končati fax in se spokati od doma do 25ga. Leta ja. No ja, ti obračaš življenje obrne ali kako že? Zdaj bi verjetno lahko krivila vse po vrsti, ampak dejstvo je, da sem si kriva sama. Okej, lahko bi imela malce več sreče z določenimi zadevami oz. malce manj nesreče, ampak tukaj pač nimam kaj. Vprašanje je, kaj pa sedaj?

Obljubila sem si, da se do srede septembra s tem ne bom ubadala, da bom šla na težko pričakovan dopust, ki ga čakam že eno leto in se potem ubadala s posledicami. Ampak jaz pač nisem človek, ki bi živel z danes na jutri. Tako sem si že vsaj 15x v enem dnevu premislila, kaj pa sedaj. Dejstvo je, da bi sicer rada končala šolo, ampak še rajši bi šla pa delat. Edini problem je, kje dobiti službo? S svojo super izobrazbo in neustreznimi delovnimi izkušnjami imam res prav neprecenljivo izhodišče. Sigh. Ne vem kdaj tekom let sem si vbila v glavo, da če si priden in vztrajen ti uspe, ampak nekdo bi mi moral dati reality check. Rahlo do pretežno do zelo slabo prenašam dejstvo, da sem več kot očitno pogrnila na izpitu, ki se mu reče “karierna pot”, pa še na tistem “zasebno življenje” pa še kaj bi se našlo. Mogoče bi bilo najboljše, če se vsedem na prvo letalo za žnj državo in grem zidat hiše za ljudi brez strehe nad glavo? Bom vsaj za kaj koristna. Ker očitno mi tole res ne gre od rok.

Če mogoče delujem mirno in skulirano okoli dejstva, da od 30. septembra naprej vidim samo eno ogromno črno luknjo…wroooong. So wrong. Vsake toliko me ima, da bi preizkusila koliko se moj avto obnese ob srečanju z drevesom ali zidom, ampak toliko pameti še imam, da vem da je to neumno. Saj ni konec sveta ane, samo malo smo zgrešili odcep. No, razen če so imeli Maji prav in bo 21.decembra res konec sveta :D Ta trenutek bi mi to čisto ustrezalo, edino rabila bi še potrdilo, da vem, da lahko svoje prihranke zapravim za en dolg izlet do Nove Zelandije.

Ah, still feeling like shit. Grem sedaj pogledat še en del How I met your mother in nato poskušati še kaj iztržiti od zadnjih treh ur pred spanjem. Če bom sploh zaspala. Verjetno ne, ampak saj zadnje čase že premetavanje po postelji šteje za spanje.

Adios amigos

  1. Mogoče ima kaj opraviti z dejstvom, da že skoraj 2 meseca ne delam drugega kot se učim, delam in spim… []