Mesečni arhiv: Junij 2012

First world problems

Kaj se zgodi, ko Thunderstorm po študijsko napornem letu planira večerne koktejle s prijatelji, celo uspe dobiti večino ljudi, da imajo čas, jih prepriča da se prilagodijo na datum, ko lahko tudi ona pije, ker je naslednji dan frej? Food poisoning happens, how ironic.

Cel teden sem komaj čakala, da bom po enem letu končno spet “šla ven” v pravem pomenu besede, ne samo za 2 uri na kavo. First world problems, saj vem. Ampak ko celo leto nimaš absolutno nič časa, ko te septembra čaka še cel kup izpitov, čeprav si se že sedaj celo leto zajebaval z vsem možnim, potem res komaj čakaš vsaj kakšen dan off, da malo pozabiš na zadeve in uživaš. Today should be that day. Ampak ne, ne ne ne. Ker le zakaj bi Thunderstorm en dan uživala, če se lahko v službi zastrupi s hrano. Itak. Celo prekleto leto jem v službi, kdaj se mi to naredi? Na en prekleti dan, ko se zmenim s prijatelji za koktejle. Pa še tak lep plan sem imela, iti z javnim prevoznim sredstvom, ker drugače vedno brez izjeme jaz vozim in seveda poslednično nikoli ne pijem. Joj. Jezna. Jezna, jezna, jezna. Še toliko bolj, ker je zadnje leto praktično nemogoče dobiti ljudi na kup za kakšno družabno aktivnost. In ko mi enkrat končno uspe, moram jaz zadnji hip  odpovedati udeležbo.

Vesolje I know you hate me, I hate you too. Go to hell.

Error!

Ahahaha, nice blogi, nice :D Kaj mi je ravnokar izpisalo kot napako? Tole:

Still laughing.

Junijsko jutro

V bistvu je pomojem trenutno še tema? Ne da se mi dvigniti riti in odrolati zaves. *Vseeno dvigne rit in odrola zavese.* Jup, tema. Ampak glede na to, da sem zaenkrat še super zbujena in da mi manjka vsaj še ura dela, da pridem do konca dela snovi za izpit, mislim, da bo spet svetlo, preden se odpokam v posteljo. Tole je počasi postalo že navada. Ampak sem se odločila, da jo obrnem sebi v prid.

Edina dobra stvar poletja je v tem, da je prej svetlo in da je zjutraj prijetno frišen zrak. Kar pomeni, da lahko svoje leno, popolnoma-brez-kondicije rit spravim v kratke hlače in grem premigat krake v bližnji gozd. Dobra stvar poletnih juter je v tem, da je svetlo ob 5ih zjutraj, ko še ni prekleto vroče, da načeloma ne srečaš nikogar, ker pasjeljubci, stare gospe na sprehodih in kar je ostalih jutranjih oblik življenja, prilezejo ven šele okoli 7.00. Vsaj po dosedanjih izkušnjah; naj ostane tako. Druga dobra stvar je, da če me nihče ne vidi, je tudi čisto vseeno, če imam kratke hlače in noge, neprimerne kratkim hlačam (beri: niso videle britvice oz. so cele potolčene/opraskane ipd). Edino nadležno je, ker sem alergična na vsako prekleto travo, ki raste v okolici. Tako se me lahko presneta zadeva samo lahno dotakne in že sem vsa marogasta po nogah. Odlično res. In ne, tablete za alergijo očitno ne pomagajo. Imam tudi rahlo paranojico pred klopi oz. klopnim meningoencefalitisom, proti kateremu bi se sicer lahko cepila v okviru faksa, ampak ker imam blazen strah pred iglami pač ne lezem v ambulante, če ni nujno potrebno. Kar je še en razlog več, zakaj bi se gospe Ironiji gotovo zdelo zabavno, če bi staknila kakšnega okuženega klopa, čeprav sem imela možnost, da se zaščitim. Dejstvo, da je pri nas to zelo razširjena zadeva me ravno ne pomirja. Ampak v boju igle vs. klopi očitno še vedno rajši staknem vnetje možganske ovojnice, kot pa iglo v žilo. Tako da gozd mogoče ni najboljša izbira, ampak po cesti pa ne grem tečt, mi ni všeč podlaga in dejstvo, da srečujem ljudi. Imam rajši kakšnega prestrašenega ptiča sem in tja, pa kakšen roj mušic. Wtf je s temi mušicami, saj res.  Kakorkoli, trenutno kaže, da se bomo danes tudi rekreirali pred spanjem. Vsaj nekaj koristnega počnem, recimo. Ker študiram bolj ne, ane.

Do konca polovice snovi mi manjkata še 2 lista, ampak hakeljc je v tem, da za en list rabim 1 uro, ker mi absolutno nič ni jasno. Če pa že kaj dojamem, pa potem tudi uspešno pozabim. In ko vsake 2 ure obupam nad vsemu skupaj seveda neizogibno končam na internetu ali pred TV. In potem spet odplavam nekam, kamor res ne bi bilo treba. In pošiljam na okoli maile. Menda je moj prepoznavni znak ura, ob kateri pošiljam maile. Sploh ni treba, da pogledaš ime, če je bilo poslano okoli 3h ali 4h zjutraj, sem bila definitivno jaz. Bioritem ne sploh.

Popolnoma neumesen del celotnega zapisa: Včasih bi bilo fino, če bi dojela, kdaj je nečesa konec. Ne traja vse večno, in če čakaš ti, ne pomeni, da čaka tudi nekdo drug. Naredi si uslugo in dojemi, čim prej. Saj v bistvu veš, samo priznaš ne. Ker gradovi v oblakih so super fina zadevica, edini problem je, ko jih razprši prvi reaktivec, ki ga prinese mimo. Ali športno letalo. Tudi modelček, pravzaprav.

Grem naštudirati (ah komu lažem, preleteti) biosintetsko pot cisteina. Jup, točno tako zabavno je, kot se sliši. Pa dobro jutro ;)