Mesečni arhiv: April 2012

Černobil pa to

Kadarkoli se odločim, da grem “samo še za 10 min na net potem pa spat”, potem naletim na kakšen res zanimiv članek in na koncu obvisim tukaj do 3h zjutraj. Ampak danes si lahko privoščim, ker sem jutri frej. Pa pojutrišnjem pa v bistvu še cel teden. Čeprav se moja glava rahlo ne strinja z zijanjem v ekran, je pa tematika čisto preveč zanimiva. Na siolu sem naletela na članek ob obletnici nesreče v Černobilu (26. april 1986) in iz firbca odklikala še na nekaj člankov. Tako sem odkrila knjigo, ki se je sedaj znašla na mojem seznamu “To read” (Černobilska molitev) in še cel kup zanimivih člankov.

Saj pač vsako leto objavijo članke na temo Černobila, ko se bliža obletnica. Zdaj še toliko rajši, zaradi Fukošime in morebitnih katastrofalnih posledic itd itd. Ampak me moti, ker so vedno ene in iste slike in ene in iste informacije. Pa sem šla malo googlati zadevo, predvsem, ker so mi privlačne take slikice iz opuščenih področij, in tole je res opuščeno at its best. In sem začela brati… seveda sem vmes morala še malo pogoglati kateri elementi se sploh sprostijo  ozračje, kakšni so razpolovni časi (30+ let za cesium-137, plutonij 25 000 let) in tako naprej.

Seveda je zadeva postala aktualna tudi z vidika turizma (rahlo morbidno, ampak tbh tudi jaz bi šla tja, ker me fascinirajo področja, kjer nihče ne živi). O tem smo sicer lahko brali že nekaj časa nazaj, ampak ponudbe za vodene oglede lahko najdete tudi na strani Pripyat.com. Tu sem med drugim našla tudi zanimive zgodbe ljudi, ki so se preselili nazaj na kontaminirano območje. Zanimivo je po eni strani brati o ocenah, koliko ljudi je umrlo za poseldicami sevanja (številke se gibljejo od uradnih 40-50 do več 10 000 in 100 000; mislim da je bila ena cifra celo okoli 600 000), po drugi strani pa bereš o 80-letnih gospeh, ki so živele v mestu Pripyat oz okolici v času nesreče in so se kasneje preselile nazaj na območje. V merilce radioaktivnosti ne verjamejo in pravijo, da jih od sevanja pač ni pobralo do sedaj in jih tudi ne bo. Praktično dobeseden prevod :D

Med približno 20 zavihki na to temo imam trenutno tudi cel kup člankov o tem, kako je na območju “exclusion zone” prišlo do razbohotenja živali in rastlin, med drugim kar nekaj orgoženih vrst živali. Očitno je ta tematika dokaj vroča, saj se sodeč po člankih, strokovnjaki ne morejo zediniti, ali so se živali dejansko prilagodile na višje doze sevanja, ali pa se samo ljudem zdi, da je več živali, ker pač pričakujejo puščavo. No ja, nekako je v bistvu logično, da se je narava obnovila, potem ko je človek spokal. Moja logika bi bila, da so se pač skozi generacije živali prilagodile na razmere, čeprav je menda življenska doba sesalcev in ptic na tem območju precej nižja, kot pri živalih izven območja kontaminacije. Najde se cel kup člankov o mutacijah pri ptičih in ribah, še bolj pa pri drevesih, ki so čudnih oblik. Ampak življenje pa je, tudi če malce drugačno. National Geographic ima par zanimivih člankov, čeprav me moti, ker stalno citirajo samo enega človeka, biologa, ki sicer živali na tem območju preočuje že od leta 2000. Ta trdi, da sevanje možno vpliva na populacijo živih bitij na tem območju in da je živali manj kot na “normalnih” območij, pojavljajo pa se tudi številne mutacije. Na drugi strani pa imamo zagovornike stališča, da v bistvu življenje teče dalje in da so se živali z umikom človeka precej namnožile ter uspešno naseljujejo to področje. (Galerija.)

Tako da, če se še komu ne da že v žnj-to brati o tem, kako je več kot 50 000 ljudi v 3h dneh zapustilo okolico največje jedrske nesreče in kako so oblasti prekrivale, da se je sploh kaj zgodilo… obstajajo tudi drugi zorni koti ;) Meni je zanimivo brati, kakšne so posledice v naravi, ne samo pri ljudeh.