Mesečni arhiv: Marec 2012

Nimam pojma, kaj delam

Tale slikica me pravilno opiše večino časa:

Ne samo v laboratoriju (kjer postavljam neumna vprašanja za najbolj očitne zadeve), ampak tako, na splošno. V življenju recimo. Jaz nevem, a ima to vsak fazo, ko ne veš, kaj bi sam s sabo? A se to dogaja samo nam, brezciljnim in brezveznim ljudem, ali se pač dogaja meni in meni podobnim? To sranje traja že rahlo predolgo za moj okus.

Večino časa sem bila navajena, da imam nek cilj in ga poskušam dosežti (ter mi to kolikor toliko dobro uspeva). Seveda je to najlažje tam nekje v osnovni šoli, kjer je cilj dokončati razred s čim več 5kami in potem 2 meseca lenariti na polno. Oh, good old times. Čeprav ne, rekla sem, da nikoli ne bom pogrešala osnovne šole oz. da nikoli ne bom rekla, da je bila najboljša stvar. Ker to mi je moja razredničarka cel čas metala pred nos. In guess what? Res mi ni treba tega reči, ker je bila osnovna šola daleč od idealnega.1 V vsakem trenutnku jo zamenjam za prve dve do tri leta faksa. Super prijatelji>>>>>težaki v OŠ. Kakorkoli, še vedno ostaja dejstvo, da so bili cilji precej lahko dosegljivi.

Potem smo prilezli do srednje šole in cilj je bil, vsaj meni, piflarka ena, čim boljše narediti letnik in maturo. No, z ostalimi žnj obšolskimi zadevami se mi nikoli ni dalo pretirano ukvarjati, ampak za šolo sem se pa načeloma potrudila. A se je splačalo? Kaj pa vem. I guess da je fino rečt, da si uspešno opravil maturo s kar dobrimi točkami. Takrat smo še imeli točke, ne me vprašat, kaj imajo sedaj, ker se mi sanja ne. Oz. matura je ostala enak ane? Eksterci v osnovni so pa… že ene 6x spremenjeni? No kakorkoli. Na koncu tako ni bilo omejitve za mojo smer na fkasu, prvič sploh in mislim, da je bila to tudi dokaj redkost. No, saj bi prišla gor v vsakem primeru (baje se je treba malce pohvalit al kaj), ampak vseeno.

No, potem smo strmeli k temu, da dokončamo faks in2…tu nekje se ustavi. Ja okej, sem naredila diplomo in delam magisterij. But what now? Mislim, eno je kaj si želim, drugo pa, kaj realno lahko dosežem. O svojem stanovanju3 sanjam približno nekje od takrat, ko sem dojela, da mi ne bo treba večno čepeti doma in trepetati, kdaj se bo kdo drl name, ker mi je robček padel iz žepa na tla in nisem opazila. In ko bom lahko jedla pred televizijo. In gledala nadaljevanke, ki vključujejo črnce ter butaste šove v stilu X-factor, Big brother ipd. Saj ne, da imam blazno željo po ogledu teh zadev, ampak bi, samo zato, ker bi lahko. Ker pač to pri nas ni bila opcija. Kot tudi kakšni Friends ne. Ne vem zakaj, ampak dobro.4Bottom line je: čimprej, ampak res čimprej dobiti službo in iti na svoje. Svoj tv, svoja hrana, svoja pravila.  Needless to say, da mi to (še?) ni uspelo. Sem pa dokaj hitro prišla do svojega denarja, ker če mi je ženski del familje kaj vbil v glavo, potem je to to, da VEDNO imej svoj denar, da ne boš slučajno odvisna od koga drugega. Nja. Žal je pa v naši super državi malce težko iti na svoje, če imaš samo svoj vikendaški in poletni prihodek ter se trudiš študirati. Zakaj sicer sploh študiram, je eno izmed najbolj pogostih vprašanj zadnje čase.5

Ker ne vem, kaj bi sama s sabo? Ker ne upam narediti kakšne bedarije? Ker sem navajena stvari dokončati? Ne vem. Dejstvo je, da nisem nekaj super na svojem področju, niti ne umiram od želje, da bi delala na xy področju do 80+.  Me zanimajo zadeve, ampak ne to die for. Meni je v principu dokaj vseeno, kaj delam, samo da delam. Zakaj še kar vztrajam kjer sem, je pa v bistvu zato, ker me določeni aspekti tega področja dejansko zanimajo in ker si nadvse želim službo, ki bi od mene zahtevala kaj več kot zgolj fizično sposobnost in osnovno matetmatiko. In ker sem toliko usekana, da bi z veseljem delala 12 ur na dan. Če seveda ne govorimo o pretirani rutini, to me pa ubije. Mislim, da lahko vsaj na prste obeh rok naštejem ljudi, ki so me obtožili, da sem deloholik. Verjetno je kakšno zrnce resnice, ampak jaz pač nisem človek, ki bi čepel doma in delal nič. Mene to ubije. Št. mojih delovnih mest se z vsakim poletjem povečuje, četudi potem ponavadi lovim sama sebe. But it is fun! In ravno to je razlog, da trenutno (pa že nekaj časa) ne vem, kaj bi sama s sabo. Ker me najbolj od vsega skrbi, da ko/če končam tole poglavje v svojem življenju, ne bom imela službe. Ha, welcome to the club ane!

Sem prepričana, da tudi ostali z velikim navdušenjem prebirate brezštevilne članke na temo brezposelnosti, prispevke na blogih ter poslušate bivše sošolce/sodelavce, kako ne najdejo službe že res dolgo časa. Ohja. Saj vem, da pač situacija je kakršna je in da je za vse enaka. Ampak me res res zanima, kaj naj naredim, da se ne bom znašla nekje v statistiki brezposelnosti? Ker dejstvo je, da se samo od sebe ne bo nič naredilo pa tudi z neba ne bo padlo. In če bi se rada temu izognila, je skrajni čas, da začnem delati v tej smeri malce bolj intenzivno.  Ampak moj večni problem je, da stvari napsihiram na polno ter da se ne morem odločiti, kaj bi naredila. Tako sem recimo spet v precepu, kaj naj počnem letošnje poletje. Časa za odločanje mi kronično zamanjkuje, ker sem si za mejo postavila konec marca. Kar je ta teden. Ane. Joj.  Stvar je taka… lahko delam nekaj, za kar se mi zdi, da mi bo koristilo in bi bilo trenutno najpametnejše (verjetno), lahko pa delam nekaj, v čemer absolutno uživam. Čeprav tu spet ni črno belo, ker tudi v prvi točki mi je čisto fino, se pa zatakne pri finančnem delu. Okej mogoče bom morala tole bolj shematsko prikazati :D

Imamo delo A, ki ni plačano, bi pa utegnilo priti prav za CV. Potem imamo delo B, ki je plačano, ampak a) ni zagotovo, da ga dobim (sem pa to že delala), b) je svetlobna leta od moje stroke. Potem imamo delo C, ki je plačano in gre v kombinaciji z delom A (ker pač rabim dohodek ane). Idelano bi bilo A+B, a je žal popolnoma nekompatibilno. Potem ima delo B še podtočko B1, ki jo načeloma lahko opravljam ločeno od B, a tudi tu je problem da a) ne vem, če bom dobila, b) zna biti nekompatibilno z A. Potem imamo pa še opcijo D, da poskušam poiskati mešanico A+, torej svoje podorčje in plačano. Ampak glede na izkušnje, informacije in mojo srečo, imam bore malo šans. Čeprav sem rekla, da moram poskusiti. Poskusiti ni greh. Je pa problem, ker za delo B se moram zmigati zdaj takoj, rajši že včeraj in se torej res moram odločiti. Če pa se odločim za B, pa potem ne morem skenslati ker pač… ne delam tega. Če prevzamem neko odgovornost je to zame črno na belem. Mogoče je ravno to moj problem. Glede na to, da je vse študentsko delo in da kot tako lahko mene delodajalec vrže iz službe ravno kadarkoli se mu sprdne, se mogoče jaz za odtenek preveč sekiram, da kako ni prav, če rečem, da bom delala, potem pa zavrnem. Ampak taka pač sem. Poleg tega imam sodelavce iz točke B res rada in ne bi rada bila v slabih odnosih.

Potem je pa tu še stvar dopusta. Letos nimam absolutno nič v planih (razen učenja za izpite) in mi je v bistvu dokaj vseeno, ker nisem dopustniški tip človeka. Mogoče bi šla za par dni kam odklopit, nisem pa tip za večdnevno poležavanje na plaži ali 2-mesečno raziskovanje indonezijske džungle.6 Jaz sem med poletjem navajena delati in to je to. Bomo dopustovali kdaj drugič. Je pa druga stvar, da me že nekaj časa mika poletna šola nemščine v Nemčiji. Ker kot je nekdo zadnjič rekel, angleščina je danes samoumevna. Vprašanje je, kateri drug tuj jezik še znaš? No in tu sem jaz bolj kot ne mrzla. V toeriji sem se sicer učila nemško in v teoriji nekaj zastopim in govorim, ampak vsi vemo, kako zelo se teorija razlikuje od prakse ane? Sem se učila tudi špansko, ki je, vsaj na osnovni ravni, res enostavna, ampak vse kar mi je ostalo so osnovne fraze, pa še te uspešno mešam z italjanščino. Kakorkoli, nemščina mi je, brace yourself for the next statement.., lep jezik. Oz. mogoče “lep”, ni pravi izraz, ker bi rekla, da je grob jezik, but I like it. Vedno mi je bila všeč, samo sem žal grozno nenadarjena za tuje jezike. Slovnica mi je sicer vedno šla, samo besedišče si zapomniti … Ah. Pa pozabiš, če ne uporabljaš, pozabiš. Saj v teoriji jo rabim na šihtu, ampak tistih nekaj fraz itak znam na pamet, ostalo se pa pomenimo po sistemu mahanja z rokami in dodatne razlage. Tako da sem že lani gledala poletne šole, intenzivni tečaji. Po mojih izkušnjah z angleščino je namreč res najlažje, če greš v državo kjer jezik govorijo in se izogibaš Slovencev na vse pretege. Ker samo če te nekdo vrže v vodo, potem plavaš. Ker pač nimaš izbire. Ampak tu pa potem spet pridemo do dileme, a si lahko privoščim vzeti nekaj tednov časa za to? Spet vse odvisno od tega, kaj izvedem s šihti. Če bi dobila kaj iz svojega bi bilo seveda idealno, ampak resnici na ljubo dvomim. Če ne, bi pa opcijo A lahko skombinirala s C in nemščino. Pa še malce z B1.  Kar mogoče ne bi bila tako napačna izbira. Hah, pomaga malce jamrati na blogu :D Samo kaj, ko vem, da si bom do nedelje še 300x premislila. Na uro. Ker taka pač sem in imam vedno v glavi “Ja AMPAK, kaj pa ČE..” Obup. Ni čudno, da me nihče več ne more poslušati, ker sem vsem prijateljem že vsak 10x težila z isto zadevo. Ostane torej samo še blog :D

Moram pa priznati, da imam še en zelo retardiran razlog, zakaj me skrbi, kar me skrbi. Zaradi drugih. V stilu “kaj bo pa folk rekel, če…”. Ja, saj vem, ne smeš se ozirati na to ker je butasto. Ampak roko na srce, kdo pa lahko čisto ignorira? Jaz sem zelo slaba v prenašanju porazov in zame je pač “poraz” če vložim 5 let truda v nekaj, od česar na koncu nič ne bi imela. Konkretno torej- nočem, da nekatere škodoželjne osebe čez nekaj let  rečejo “ha, glej njo, je šla tole študirat kao vsa pametna, zdaj pa dela tam in tam”. Ker pač hočem dokazati, da lahko in da sem sposobna. Problemček se pojavi, če mogoče nisem? Pa ja, saj če bi imela službo, ki mi je v užitek, bi mi dol mahalo, kaj si kdorkoli misli. Ampak pač vedno imam nekje v kotičku glave “joj, če si se toliko ubadala s tem, zakaj se trudiš, če nič ne bo iz tega?!”. Poleg tega imam del familje, ki je akademsko izobražen in bo zelo razočaran, če pogrnem na celi črti. Ah. Naj mi nekdo razloži, kako se NE zmeniš za mnenja drugih. Saj pretvarjati se znam super, samo v praksi mi dela težave.

No zdaj, ko sem svoje notranje strahove izlila v digitalno obliko, se pa mogoče lahko spravim prebrat teh 10 strani za jutrišnjo vajo. The fun!

  1. Sicer sem se vedno znala postaviti sama zase, ampak razno razni vzdevki, ki se te držijo 8 let, pač niso ostali v tako lepem spominu. []
  2. No, gotovo ima marsikdo višje cilje, ampak moj je bil vedno dokončati izobraževanje. []
  3. S “svoje” je mišljeno tudi podnajemniško, ne svoje svoje []
  4. Okej lažem, vem, vsaj delno. Will Smith je črnc, tega pa ja ne bomo gledali ddd! Facepalm skozi glavo res. []
  5. No, eden od odgovorov bi bil tudi da zato, ker lahko in je treba to izkoristiti, ker znanje ne bo večno “zastonj”. []
  6. Glavni problem tu so mi predvsem vsi možni in nemožni paraziti, infekcijske bolezni itd., ampak to je mogoče rahlo vpliv poklicne deformacije :D []

Kulturno udejstvovanje

V bistvu nisem čisto prepričana, kako točno naj začnem tale prispevek. Že v žnj-to sem prišla do zaključka, da sem jaz očitno res super čudna za svoja leta. In kako sem prišla do tega? Ker sem trenutno čisto navdušena nad dejstvom, da bi si v prihodnosti spet ogledala kakšno predstvo v Drami, ali pa mogoče celo v novi Operi. Sicer me ta nova kockasta podoba Opere spravi v slabo voljo vsakič, ko jo vidim, ampak vseeno.1 Že leta so minila, od kar sem bila zadnjič na kakršnikoli gledališki, operni ali baletni predstavi. In trenutno je La Traviata v Operi, slin slin. Seveda razprodano več kot mesec v naprej, ampak okej. Zgodaj se spomnim, ni kaj.

Do te tematike sem pravzaprav prišla, ker sem iskala lepo darilo za rojstni dan. Meni draga oseba ima namreč zelo rada gledališče, a zaradi službe in ostalih obveznosti že nekaj let ni prišla dlje kot do nekaj predstav v PGK, v Drami pa pomojem ni bila že vsaj 20 let. In sem se odločila, da bi bila lepa gesta, če ji kupim vstopnice za predstvo v Drami ali Operi, ponudim prevoz (ker sovraži vožnjo) in jo na koncu peljem v Zvezdo na tortice. Idejo sem imela že nekaj časa v glavi in ker trenutno ne vem, kaj drugega bi ji kupila, sem se odočila, da jo uresničim. Imam dober občutek, da ji bo všeč. Včasih je imela abonmaje za vsa možna gledališča, sedaj pa že leta ni bila nikjer. No, saj jaz nisem kaj dosti na boljšem. Moje zadnje abonmajsko leto je bilo v prvem letniku faxa. Torej dooolgo nazaj, predolgo. Pa res pogrešam to. Predvsem imam lepe spomine, ker sva na take zadeve vedno hodila z dedijem. Že od malega me je vozil na razne gledališke predstave, kasneje sva imela abonma za Prešenovo gledališče in za Dramo. Skupaj smo obiskali tudi kakšno operno in baletno predstavo in to reees pogrešam.

In zakaj ne hodim več? Hja, razlogov je več. Eden izmed njih je kronično pomanjkanje časa, drugi pa družbe. S tem se v bistvu vračam na začetek tega prispevka-očitno sem izumirajoča vrsta, saj je praktično nemogoče najti koga, ki bi šel raje s tabo v gledališče, kot na žurko. 2 Seveda ne trdim, da ne obstajajo. Poznam nekaj kolegic, ki bi se jih mogoče dalo prepričati, ampak ker imajo večino časa zaseden urnik s službo, faksom ali partnerji, potem pač ne pridemo skupaj. Večina ljudi, ki jih poznam in trenutno tvorijo mojo okolico, bi pa verjetno zavila z očmi, če jim omenim kaj o kakšni gledališki predstavi. In potem vedno, ko razmišljam koga (razen tistih dveh družinskih članov, ki nikoli nimata časa) bi lahko prepričala za ogled kakšne predstve v Drami, pridem do zaključka, da sem on my own. Kot rečeno, seveda poznam par takih ljudi, ki imajo načeloma radi tudi takšno preživljanje prostega časa, a se časovno praktično nikoli ne uspemo uskladiti oz. nekako nismo v takih stikih, da bi jih poklicala in rekla “Hej, greš z mano v gledališče?”. In potem se vedno spomnim na določeno osebo, ki je (no, predvidevam da še) rada brala dobre knjige, rad je debatiral o zanimivih temah s področja znanosti in kljub temu mi je še sam predlagal, če bi vzeli abonma v SNG. In potem se vedno spomnim, da s to osebo nimam več stikov in da jih verjetno nikoli več ne bom imela. Kakšno možnost imam, da v enem življenju najdem dva, ki bi imela rada knjige, znanost in gledališče, ne kadita in ne pijeta? YeahNot rly a? *vzdih* No ja. Javi se, če obstajaš. Prosim?

Nič, jutri bom uresničila tole idejico za darilo in upala, da bo dobro sprejeta. Fingers crossed!

  1. Dajte no, kdo se je spomnil tako lepo staro stavbo tako pokvariti?! Moderna arhitektura I hate u sooo much. []
  2. Jup, zavedam se, kako klišejsko se to sliši, ampak roko na srce, a mogoče ni res? Če kdo pozna koga, ki me raje kot v Companeros pelje v Dramo, prosim naj se javi. []