Mesečni arhiv: Januar 2012

Torkovo tečnarjenje

Ker ob pol polnoči nihče izmed ljudi, ki jim ponavadi težim (torej…2?) ni pokonci, ostale nočne ptice pa žurajo nekje v Ljubljani, bo pač blog moral poslušati moje teženje.

1.Najprej bi rada izrazila svoje neizmerno sovražtvo do printerjev. Tiskalnikov. Tista zoprna zadeva, ki crkne, ko jo najbolj potrebuješ. They are sent from hell. Majkemi. Na eni izmed mojih priljubljenih strani obstaja strip na to temo. Obstaj možnost, da sem že kdaj linkala, vsake toliko mi namreč pregorijo živci. Vedno, ampak res vedno, crkne, ko ga rabim. “Zbiralnik odpadnega tonerja je poln, ne morete tiskati. “JEBOTE zbiralnik tonerja JOOOJ >.< rage. Seveda bi bilo naivno pričakovati, da ima katerakoli računlaniška trgovina v okolici na zalogi ravno moj model tega zbiralnika. Mimogrede, od kdaj je poštnina pri internetnih trgovinah 5€? Sem imela v spominu, da ponavadi plačam nekje okoli 3€ za poštnino. Well go to hell,  bom pa sama šla iskat. Če bodo kje imeli, seveda. In ja, na koncu bom obupala in vseeno naročila preko spleta, rešitev za vse super lene osebe.

2. Da ne bom samo težila- Thunderstorm gre na Shaolin Kung Fu predstavo v Tivoli!!!!!!!!!! Sooooooo happy :D Moja boljša polovica (:P) se je spomnila, da bi po 5ih letih sanjanja o tej predstavi vendarle lahko šle. Super darilo za rojstni dan!

3. Noge me bolijo. Pa roke. Pa boki. V bistvu vse? Posledica ponovne rekreacije po zelooo dolgem času. Moja leva noga se že nekaj časa pritožuje, moji boki se ne strinjajo z nožnimi udarci v višini glave, moje kosti… se sploh ne strinjajo, glede na pokljanje. Ampak ja, končno en pošten trening po dolgem času. Presneto, čisto sem brez kondicije. Saj bom naredila izpit za ta pas ja… enkat huh. Resno rabim nekoga, da me brca v rit, da zmigam te svoje lene okončine k telovadbi.

4. Ne da se mi učit. Surprise, surprise! Saj ne da je izpit čez manj kot teden, pa potem še eden in še eden… Ampak ane. Naj pojasnim situacijo:

Če ne veste kdo je to… go and watch LOTR. Če ne poznate te1  meme… jah, potem imate verjetno socialno življenje in ne preživite preveč ur pred računalnikom. Lucky you!

To je v bistvu to. Point te objave je, da se mi ne da učit in nekako moram upravičiti zapravljanje časa, ter dejstvo, da grem na tole awesome predstavo. HELL YEAH! :D

  1. Tega? Kako za vraga se to sploh sklanja… []

Vsega po malo

Že nakaj časa nisem pisala, pa sem se odločila,  da spet malo izlijem dušo na…hm, internet? Tipkovnico? Pravzaprav se ne dogaja nič posebno vznemirljivega, ampak okej.

Začeli so se izpitni tedni. Temu primerno se mi spet nič ne da. No, ta prvi teden sem si vzela frej, ker prej pač nisem imela časa za absolutno nič. Tako sem po nekaj mesecih končno spet šla plavat (moje mišice me konstantno opozarjajo na pomankanje kondicije, auč), uspela priti na kavo z ljudmi, ki jim to obljubljam že zeeeloooo dolgo in končno popravila sobo. In avto. Za avto sem rabila 2 uri, za sobo pa 2 dni. Ja, tako zelo hudo je bilo lol. Pri čiščenju avtomobila se je vmes mimo 3x pripeljal sosed moje starosti, ki je sedaj verjetno prepričan da, a) neizmerno rada čistim svoj avto ali b) sem kronično počasna pri čiščenju avtomobila. Resnica se bolj nagiba k točki b); če ga ne očistiš nekaj mesecev je pač temu primerno umazan ane. No, na zadnje so ga posesali na servisu, mogoče so mi želeli kaj povedati :D A jebi ga. Garaža ni dovolj velika, da bi ga sesala tam, zunaj na -10°C ga pa prav gotovo ne bom. Ampak glede na to, da letos itak ni zime…

Ko smo že na tej točki, kaj za vraga je narobe s to zimo?! A se samo meni zdi, ali imajo res VSE sosednje države sneg, samo mi ne? Če preberem še eno novico o snežnih metežih nekje v okoliških državah…resnično ne bom dobre volje. To vreme počne samo zato, ker je to moj najljubši letni čas. In še ena taka ušiva zima pa se selim na Islandijo! FU, hočem sneg! Zdaj, ne aprila.

Offtopic, kakorkoli, soba. Ja. No, mislim da je manjši uspeh, da se mi niso zaredile miši. Obstaja razlog, zakaj sem rabila 2 dni, da sem jo spravila v spodobno stanje. Ampak v moj zagovor… od doma grem pred 7.00, domov pridem okoli 9ih zvečer. Za vikende delam. Kar imam prostega časa, pišem seminarje. Saj bi rekla, da se učim, ampak to nekako ni šlo skozi. Moje zasebno življenje je pa tako in tako neobstoječe že nekaj mesecev. Fun times!

Ja, ko smo že pri faksu ane… Zakaj točno sploh študiram? Rahlo neugodno se počutim ob dejstvu, da si to vprašanje postavljam vse bolj pogosto. Pa ne me narobe razumeti, saj mi je zanimiv študij, ampak… dolgoročno gledano ne vem, kaj bom imela od tega. Let`s face it, kakšen velik genij ravno nisem in padem (recimo) nekje v zlato sredino, kar se tiče inteligence. Na dober dan. Tako da raziskovalno delo odpade, prav tako kakšen MR. Kaj mi potem ostane? Delovne ozkušnje sicer imam, ampak iz popolnoma drugih področij. In kot je zadnjič ugotovila prijateljica, o faksu nikoli ne govorim s takim navdušenjem, kot o svojem lanskoletnem poletnem delu. Sad, but true. Zakaj se potem sploh trudim?

Ne vem. Ker nisem tip človeka, ki bi kar tako obupal. Oz bolj ustrezno bi bilo, če rečem, da sem trmasta. Če sem prilezla čez 3 leta, lahko prilezem še čez 2. Vraga, saj nisem tako zabita, samo kronično se mi ne da zadnje čase (zadnji 2 leti…)+ zanima me preveč stvari, da bi se posvetila samo eni. Glaven razlog, zakaj me vse skupaj živcira,  je pa pravzaprav ta, da se mi zdi butasto vse vlagati v fax, če so opcije za službo praktično nične. Ja ja, zelo fino je poslušati kako je naravoslovcev malo itd itd. Ampak guess what, še vedno nas je preveč. Ne vem. Morda nisem dovolj pametna, mogoče ne poznam pravih ljudi, mogoče se premalo trudim ali pa vsakega po malo. Kakorkoli, relano gledano, zelo dvomim, da bom po končanem faksu imela službo na svojem področju. Ker za to bi morala vsaj poleti delati v teh vodah, po možnosti v kakšni firmi, kjer zaposlujejo.1

Jaz pa ne delam tega. In niti ne vem, ali je smiselno letos poskušati kaj takega. Vse bolj me tudi psihirajo razno razni prispevki o brezposelnosti, ki se pojavljajo na vsakem vogalu. Berem in slišim marsikaj, od mladih in manj mladih, ki neuspešno pošiljajo prošnje za službo. Poznam sicer tudi ljudi, ki s tem nimajo probelmov, ampak so večinoma a) izredno sposobni, b) imajo izredno dobra poznanstva. Sama ne spadam v nobeno izmed omenjenih skupin in me torej verjetno upravičeno skrbi, kaj za vraga bo čez leto in pol. Pa ne samo zato, ker bi me bilo strah, od kje bom denar za stroške, ampak bolj zaradi tega, ker ne znam ne-delati. Meni se bo doma zmešalo. Meni se meša že, če sem frej 1 teden, kaj šele 1 mesec, ali, boh ne daj, 1 leto. Metek v glavo. Tako da resno ne vem, kaj bi sama s sabo. Se mi sploh splača iskati na svojem področju oz. bojše rečeno ali imam sploh kakšne možnosti za takšno zaposlitev?

Zato me vedno bolj mika, da bi vse skupaj nekam poslala. Seveda ne na vrat na nos, pa vseeno. Gledano realno-kaj bom imela od papirja, če ne bom imela službe? Dejstvo, da bi mi višja stopnja izobrazbe nekoč lahko prinesla višjo plačo, mi čisto nič ne pomaga, če ne bom dobila niti prve službe v solidnem času.  Na tem mestu bi tudi omenila, da mi ni jasno, kaj za vraga nekaterim ljudem ni jasno. Namreč zadnjič enkrat mi je neka malce mlajša sodelvka, ki študira podobno zadevo kot jaz, prijavila, da njo pa predvsem zanima, kakšno plačo bo imela s svojo diplomo. ?!?! Ja madona, a te ne bi rajši skrbelo, kje boš službo sploh dobila?!?! Ja, vsi bi radi soliden dohodek, ampak za prvo službo? Jaz bom vesela, če službo sploh dobim, mi je čisto vseeno, za kakšen denar.

Zato me mika, da bi ubrala drugo pot in rajši tvegala tam, kjer imam vsaj minimalno možnost. Mogoče, mogoče bi imela potencialno letos možnost delati nekje, kjer sem že delala in kjer vedo, da sem pridna za delo. Delo sicer ni isto, kar sem tam že delala, je pa. In bi potencialno lahko bilo nekoliko bolj dolgoročno. Seveda nikjer nimam zagotovila, da bi me dejansko zaposlili, ko mi preteče status, ampak obstaja minimalna možnost. Poleg tega bi me lahko porabili za več stvari, kar verjetno ni napačno. We have a winner, kajne?

Ne vem. Problem je, da če se posvetim eni zadevi, si zaprem pot pri drugi. Če pa delam oboje, bo pa vse na pol, to pa ne pelje sploh nikamor. Bottom line-ne vem, kaj bi sama s sabo. Malce je problem, ker če hočem poslati prošnje jih moram kmalu, za drugo delo pa ne bom zagotovo vedela do začetka poletja. Mi je pa grdo obljubiti sodelovanje in potem vse skupaj zavrniti zadnji hip.

Vraga, kje je prvi letnik faksa, ko je bilo tole vsaj malce bolj oddaljena nočna mora. In ja, jaz se za vsako stvar sekiram v naprej. Ampak taka pač sem. Pa tudi se mi ne zdi to tako zelo oddaljena prihodnost, tako da…

Novice na drugih frontah? Jah. Fax: srednja katastrofa. Vem, da bi se morala več učiti, ne da se mi/nimam časa–> dobim slabo oceno, se sekiram in sem jezna sama nase, ker vem, da je slaba zaradi premalo učenja. Potem pa vsakič jovo na novo. Zasebno življenje: neobstoječe. Mogoče še najboljše v tem trenutku. Nekateri res nismo narejeni za kakršnakoli razmerja. Jebiga.Prav tako mi gre na živce, če se nekdo dela norca iz mene. Še bolj mi gre na živce, če sem toliko neumna, da nasedem. Pa vedno rečem, da ne bom več, pa vseeno delam iste bedarije. Zakaj me že enkrat ne izuči?! Nekatere stvari nam pač niso namenjene, we might as well accept that fact.

Dovolj jamranja za danes, gremo še malo življenja zapravit ob gledanju nadaljevank. Also, not to myself: kava ob 10ih zvečer-not a good idea. No, tudi sicer ne bi šla spat pred 3.00, ampak vseeno. I need to start studying. NOW.

  1. Ja, na tem mestu lahko rečete “ja kdo pa še dela to, kar je študiral! Boš pa kdaj drugič…”. Hja, stavar pri mojem študiju je taka, da gredo zadeve izredno hitro naprej. In se mi zdi, da če ne skočiš na ta vlak takoj, potem si ga zamudil. Za vedno. Že sedaj sem v 1 letu premora pozabila čisto preveč. Če sedaj pustim to področje za 2, 3 leta… ne bom nikoli prišla nazaj. []

Faili tega vikenda

Fail št. 1.:

7. januarja sem v omari odkrila božično darilo, ki sem ga pozabila dati pod smrekico. Pravzaprav edino darilo za člana družine, ki ni dobil samo piškotov. In se mi je zdela res dobra ideja za darilo. No, očitno mi to ni preprečilo, da ne bi pozabila, da ga moram vzeti iz omare, zaviti in dati pod smrekico.

Fail št. 2.:

V nedeljo sem se zbudila ob 8ih. Zvečer. V ponedeljek moram od doma ob pol 7ih zjutraj, jaz sem pa prespala ne samo cel dan, ampak še cel večer?! Seveda je to tudi dan, ko se je moja družina odločila, da me pa enkrat za spremembo NE bodo zbudili, ampak bodo rajši šli na obisk k sorodnikom. Da sploh ne omenim, da bi v tem času morala prevesti 5 člankov za seminar in priti vsaj čez pol snovi za sredin izpit.

Well done me, well done indeed.