Mesečni arhiv: December 2011

Oh, internet

Probably true… Vprašnje je, upoštevati ali ne upoštevati? Če sem obkljukala praktično vsako vrstico na zgornji slikci, potem bi mogoče lahko začela upoštevati napisano… Ali kaj? Smešno, nikoli mi ni problem povedati kaj mislim ali hočem, ampak na določenih področjih pa vedno zmrznem. Mogoče bi morala počakati, da december mine. Ima negativni učinek name. Pomanjkanje snega ne pomaga, ANE VREME?! >.<

Itak sta samo dve opiciji: ali si razjasnim enkrat za zmerom, ali pa ganjam možgane v 100 različnih scenarijev, za katere nimam nobene prave osnove. Prva opcija se potem deli še na: a) izpadem čisti idiot, b) zvem kar hočem, a z nevšečnim odgovorom, c) zvem kar hočem, z všečnim odgovorom.

Yeah… Včasih sem pa res prpa no. Joj.

Ustvarjanje, kaj je že to?

Včasih sem rada risala. Zelo rada pravzaprav. V gimanziji sem celo hodila na nek tečaj, od koder mi je še vedno ostala, za moje pojme, perfektna slika maturantskega čevlja. Don`t ask. Ne vem točno, od koga sem se nalezla ustvarjanja z baravmi, svinčnki ipd. Starih staršev? Verjetno. Vse zanimive hobije imam po njih. Pravzaprav imam po njih VSE hobije. No, razen pretepanja. To je pa mutiral kakšen gen… Kakorkoli.

V dobrih stari časih sem premogla celo omaro pripomočkov-od vseh možnih barv (začneši s temperkami-win!) do modelirnih mas, perlic, svinčnikov za tako in drugačno tehniko, platna…ni da ni. Že nekje proti koncu gimnazije se temu nisem več kaj dosti posvečal, na faksu je pa sploh zamrlo. Zakaj? Pomanjkanje časa in volje, predvsem časa. Če se je poznalo na moji ljubezni do knjig, se je še toliko bolj poznalo pri vsem packanju. Z leti so barvice vedno bolj samevale in do danes si omare sploh nisem upala odpreti, saj me zaboli srce, ko vidim popolnoma zasušene tube barv, nekatere nikoli uporabljene.  Ampak danes sem jo pa spet odprla, to presneto osamljeno omaro.

Letos sem se namreč odločila, da darilom dam malce osebne note. No, pravzaprav bo samo osebna nota. Za najboljšo prijateljico in enega od staršev sem sicer kupila tudi darilo, vsi ostali bodo dobili pa home made zadeve. Jedljive, večinoma. Ker enostavno nimam volje skakati po trgovinah in kupovati brezveznih stavri. In ker ne maram kupovati šare, ki se valja na okoli. Tako da pečem na polno, zraven pa še malce ustvarjam. Ne vem sicer, kako bo uspelo, ampak za enkrat še kar ratuje. We shall see.

Tako sem po mnogih letih zopet nekoliko obnovila svojo zbirko sliakrskih pripomočkov, odpihala prah s starih čopičev in celo našla nekaj še ne zasušenih barv. Trenutno zgrožena ugotavljam, da sem pozabila, kako se meša barve. Dejansko sem mogla googlati kako dobim določen odtenek… Rahlo sram me je, res.

Sicer mi kronično primanjkuje časa za faks, ampak včasih je treba narediti tudi kaj zase. In če stagnira tako moje zasebno, kot tudi družabno življenje ter praktično vsi športi, na čakanju pa imam tudi vsaj 5 knjig (poleg tistih nekaj 100, ki so obtičale nižje na seznamu)…hja, potem si pa lahko vsaj privoščim malce ustvarjanja, po zeloooo dolgem času. Ustvarjanje, kaj je že to? Let`s find out if I still know what to do.

Pokažem rezultate, če bodo gledljivi :)

Update: No, zaradi rahlega pomanjkanja časa nisem slikala vseh zadev posebej, ampak samo celoten paketek :) Recimo, da je kar solidno uspelo =) Ja, moje fotografske sposobnosti so pa še vedno na nuli :D

Moj avto in njegov življenjski cilj

Pravzaprav bi morala napisati moji avtomobili, zadeva se namreč prenaša generacijsko. O čem pravzaprav govorim? Hja, moja prevozna sredstva na štirih kolesih imajo en velik skupni imenovalec-konstantno me puščajo na cesti, po možnosti na drugem koncu države ali pa vsaj ponoči in sredi zime.

Svoj stari avto imam na sumu, da je štafeto predal mojemu zdajšnjemu avotomobilu. Pogovor je šel verjetno nekako takole: “Hej, pst, stari, pazi tole! Interni dogovor je, da Thunderstorm pustimo na cesti vsaj vsake dva meseca, rajši pa kar vsak mesec. Ampak pazi, prve dva meseca ji daj mir, saj veš, da bo mislila, da je vse v redu! Potem pa začni. Glej, da je vsaj 30km proč od doma in po možnosti pozimi.”

Vam rečem no. Pa sem imela res rada svoj avto, čisto res. Proč sem ga dala, ker enostavno ni bil več v voznem stanju. In sedaj sta minila dobre dva meseca, odkar imam nov/star avto. Je sicer družinsk dediščina, kar pomeni da načeloma vem, kaj se je z njim dogajalo, vendar je vseeno star skoraj 10 let in temu primerno obrabljen.  Ne smem tudi zanemariti dejstva, da letno prevozim kar precej, povprečno 100+km na dan. Vseeno sem pa nekako računala, da bo pa malce bolj zanesljiv no.

No, prvi servis je bil v bistvu 2 dni za tem, ko sem ga dobila. Moj osebni rekord pravzaprav. Ampak ni bilo nič bistvenega, pokvarila sem amortizerje za prtljažnik in mi je padel na glavo. Nič kritičnega pač. Ampak danes, danes se je pa avto odločil, da je dan D in da je skrajni čas, da T. spet preizkusi kako prijetno je čakanje na avtovleko.

Mimogrede, mislim, da bi lahko začela pisati ocene avtovlek. V zadnjih nekaj letih sem namreč preizkusila avtovleke z Gorenjske,Primorske, Štajarske in Ljubljane. Samo še Dolenjska mi manjka od večjih regij! Trenutno sem najbolj zadovoljna z gorenci, ampak tudi štajerci so se izkazali za zelo prijazne. Kakorkoli, danes sem spet preizkušala gorenjsko navezo.

Dan se je zame načeloma končeval ob 5ih zjutraj, ko končam šiht. Prvo prijetno presenečenje je bil seveda popolnoma zamrznjen avto, ampak to itak lahko pričakuješ. No, nisem pričakovala, da bodo vsa vrata tako primrznila, da se jih ne bo dalo odpreti. Ampak! Izkušnje iz lanske zime so me izučile, da vleči kljuko na vso moč ni najbolj pametno, ker se zadeva odtrga… Tako sem vdana v usodo odcapljala nazaj do službe in izprosila steklenico vroče vode, s katero sem odmrznila vrata. Okej, to zadevo sem rešila in sem se lepo vsedla v avto, gretje na polno in šla drzati led s šip. Potem pa nenadoma avto začne spuščati čudne zvoke. Hm. Mogoče bi me v vseh teh letih že lahko izučilo, da če se mi zdi, da je nekaj narobe, potem verjetno tudi je. Ampak motor je delal, lučke niso svetile in T. je lepo odpeljala proti domu.

Lepo sem pripeljala do avtoceste ( s sicer sumljivo glasnim avtom in gretjem, ki se ni hotelo sklopiti, ampak vseeno), vrgla en uč na bencinsko in razmišljala, ali bi rajše ustavila in povprašala če se kdo spozna na te zadeve, potem pa sem se odločila, ah, saj je samo še 15 min in peljala naprej. Napaka. 500m za bencinsko, na AC, kjer je odstavni pas bolj neobstoječ (wtf res) se je prižgala lučka za akumulator. Ah vraga, pa ne že spet.Ker nimam želje, da mi vse skupaj crkne pri 130km/h, sem ustavila ob cesti in se sprijaznila z dejstvom, da pač še lep čas ne bom šla spat.

In potem sem čakala. Avtovleko, da me pride iskat. Seveda je bilo prekleto mraz in preden je dečko prišel, sem bila že pošteno premražena. Še dobro, da sem danes izbrala tople čevlje in bundo. No, za plus dneva lahko rečem, da je bil vsaj avtomehanik/voznik res simpatičen in prijazen. Pa čeprav je zaradi mene delal 2 uri dlje, saj sem klicala ravno ob koncu izmeni. Btw-avtomobilska asistenca je najboljša naložba od vseh zadev, ki sem jih kdaj investirala v avto. Sploh če si jaz in ostaneš na cesti vsaj 3x na leto.

Avtovleka boy mi je tudi povedal, kaj je narobe-očitno se je staknil nek jermen ali nekaj takega? Kakorkoli, dostavil me je do servisa in potem še domov. Namesto ob 6h sem bila doma ob 8h, heh. Sem imela pa vsaj to srečo, da sem svojega mehanika ravno ujela, ko je šel na sprehod s psom. Vsaj to, če mi že crkne avto na poti iz službe, ob 6h zjutraj pozimi in to v nedeljo. Meni vedno crkujejo avtomobili za vikend…

Da pa je dan (drugače je res izjemno lep dan… sonček in zasnežene gore) še malce bolj zanimiv, sem seveda doma spet lahko poslušala kako kronično nesposobna sem, kako ne znam vozit sploh in kako uničim vse, kar mi pride v roke. Moj zagovor: dva mehanika sta potrdila, da je zadeva pač obrabljena in moje mad driving skills nimajo kaj dosti s tem. Ampak nekateri so seveda blazno radi pametni potem, ko je že prepozno. Ah….

Kakorkoli, nekaj ur kasneje sem končno v postelji in neuspešno poskušam zaspati, ker me je mraz dokončno zbudil. Hvala avto!

Na podlagi zapisanega si torej drznem trditi, da imajo moja prevozna sredstva skrivni pakt.  Zima, mraz/tema/oboje in po možnosti drug konec države. Ah šment. Mogoče bi morala razmisliti, ali se ne bi bilo boljše voziti z zrakoplovom ali čem podobnim. Balon? Vsaj ni vse mašinerije heh.

Če slučajno koga zanima katera avtovleka pride najhitreje, kje imajo najbolj luštne fante (jah tipi jebi ga, žensk pač ni v tem poslu :P )… vprašajte mene, saj bomo očitno tekom let obdelala čisto vse avtovleke v Sloveniji.