Mesečni arhiv: Oktober 2011

Preveč informacij

A veste, kaj je glaven problem interneta? (Poleg dejstva, da zasvoji bolj kot najboljša Lindt čokolada.1 )Too much information. 3much.4much… You get the point. Tako se recimo vedno, ko imam reees ogromno dela, spravim googlat neko random stvar. In kam me to odnese? Pa poglejmo…

Začela sem z branjem članka na temo “biodeterioration of cultural heritage”, ker je trenutno tema mojega seminarja. V sklopu dela v ekipi, moram prebrati in narediti povzetek osmih člankov. Potem, ko sem se s prevajanjem in povzemanjem prebila do kakšne desetine prvega članka, sem se odločila da, tako, malo za sprostitev, preletim ostale članke.  In sem začela brat nek drug članek. Ga zaprla, ker je bil brezvezen. Odprla tretji članek in dejansko odkrila nekaj zanimivih informacij. Nato sem nadaljevala z branjem, dokler nisem prišla že do kakšene desete citacije. Za tiste, ki vam je prihranjeno branje znanstvenih člankov2-vsak članek, ki povzema delo drugih avtorjev, ima na koncu odstavka, ki ga povzema, v oklepaju napisano kdo so avtorji originalnega članka in letnica izdaje članka. In potem, ko ti iščeš podatke o določeni temi, to zgleda nekako takole:

Najdeš ustrezen članek, začneš brati. Naletiš na prvo citacijo. Preskočiš. Naletiš na drugo, preskočiš. Naletiš na tretjo-ooo lej, tole zgleda obetavno! Googlejmo! Googlaš in najdeš nekaj res ustreznega, kar te odpelje še na tretjo stran in ta na četrto in ta na… Get the picture? Jaz osebno, sem začela s člankom o tem, kako mikroorganizmi poškodujejo kulturne spomenike. Končala sem pa z ustvarjanjem twitter računa, ki ga bom verjetno danes uporabila prvič in zadnjič3 , na katerem se jezim nad točno to zadevo-citiranjem v člankih, ki me potem pripeljejo do neke žnj zadeve in me pustijo še dalj od tega, da bi dejansko naredila kaj koristnega za faks! Tako sem recimo sedaj končala na twitter strani microbiology news, ki me je pripeljala do članka o imunskem sistemu. Uničevanje kulturnih spomenikov vs. imunski sistem. Resno, Thuderstorm? Temu ti rečeš produktivno delo? *sama sebe gleda izpod čela*

Tako kot zadnjič recimo, ko sem iskala…phuh, kaj sem pa iskala sploh, hm? Mislim, da prav tako članke na to temo, končala sem pa pri branju članka o evropejskih golobih in infekcijskih boleznih, ki jih le ti širijo na okoli. Yeah…saj bom napisala ta seminar v tem stoletju ja.

Torej ja, moj point je- na internetu je čisto preveč informacij! In jaz se vedno uspem zgubiti med njimi. Ker sem tiste sorte človek, ki ima zelo kratek “attention span”. In potem klikam vse kar se mi zdi zanimivo ter končam z 20 odprtimi tabi v brskalniku in nič časa za branj vsega, kar sem našla. Potem sledi obvezno bookmarkanje zanimivih strani, ki se potem zgubijo nekje v zaprašenih oznakah mojih brezštevilnih map in oznak za mape, kjer so shranjene povezave na 1000 in 1 internetno stran, ki se mi je enkrat pač zdela blazno zanimiva. Ohja. Nemogoča sem. Ne samo, da zbiram fizične stvari in imam posledično ogromno krame, delam si tudi elektronsko kramo. Internetno kramo. Za to pa že res moraš biti talent no.

Seveda me pa potem obvezno odnese še v pisanje bloga. Ker zdaj skoraj eno leto nisem, ker pač ni bilo faksa in torej nič nujnega za početi. Sedaj je pa faks in se RES moram učiti, kar je seveda perfekten čas za pisanje bloga. Some things never change.

Včasih se vprašam, zakaj razne verske sekte preklinjajo Harrya Potterja? Pravzaprav bi se morali jeziti nad internetom. Ta je pa res pravi root of all evil!

  1. Ampak jaz sem fan Gorenjke. Samo da smo si na jasnem… []
  2. lol, kakšen smešen naziv…skušam povedati, da ne govorim o člankih na 24ur.com no :) []
  3. Djte no, twitter? Resno Thunderstorm, kako globoko še lahko padeš? Zadeva, ki mi omejejuje število črk, ki jih lahko napišem, mi res ni pisana na kožo. []

Hej vozniki!

Poglejmo si tole in naredimo uslugo drugim na cesti. A vas kaj strezni? Ker mi res ne gre nič bolj na živce kot ljudje, ki gredo v slabih vremenskih razmerah na cesto z letnimi pnevmatikami, potem pa vsi stojimi v kolonah, ker se seveda taki pogosto uspešno zaletijo. Res je da še ni 15.november, ampak zadnja leta se mi zdi, da glede manjave gum res ne bi smeli čakati na zadnji zakonsko določeni datum. Še posebej, če se pojavi sneg, kot prejšnji teden.

Sama sem vedno imela navado zamenjati letne gume z zimskimi vsaj v sredi/ konec oktobra. Če ne zaradi drugega že zaradi tega, ker se vozim v službo v nekoliko višje ležeče kraje, kjer te sneg preseneti veliko hitreje, kot sredi Ljubljane. In po nekajletnih izkušnjah sem prišla do ugotovitve, da boljše prej zimski škorenjčki kot potem kriza na cesti. Potem sem pa letos po sili razmeri menjala avto in moje eno leto vožene zimske gume niso šle na novega. Novega, za katerega se je izkazalo, da ima tudi letne gume čisto zanič.1 In potem gre Thunderstorm prvič v dežju z novim avtom na cesto in jo skoraj kap, ker prekleta zadeve nima nobenega oprijema na cestišču. Prvič v življenju me je bilo strah voziti v dežju, pa sem navajena na vožnjo v poledici in s 50 cm snega na cesti. Seveda sem se takoj odločila, da to ne gre nikamor in da bom kar sedaj dala gor zimske gume, ker novih letnih pač nima smisla kupovati konec sezone. No, in potem jaz lepo naročim gume, se zmenim za monatžo… potem pa gum ni in ni. Pravzprav je zgledalo nekako tako: T. v petek naroči gume, oblubijo ji, da bodo najkasneje v torek. T. v sredo že rahlo živčna kliče, kaj je z gumami? Gum še ni, ne vedo kje se je zataknilo. Četrtek-sneg. In T. z letnimi gumami. Vrag na vasi!!! Potem sem se resno zanimislila sama nad sabo, kako sem jaz kaj boljša od idiotov z letnimi gumami sredi zime, če grem sama ob napovedanem snegu na cesto s takimi gumami?! No, na srečo na poti v Lj ni bilo snega, je samo deževalo. Malo manj sreče sem pa imela na poti nazaj, ko je bila na cesti čmokudra. Glede na to, da smo vozili 50km/h po avtocesti, sicer verjetno nisem bila edina s slabimi gumami, ampak ta izgovor bi mi kaj malo pomagal, ko bi razbila avto v prvem grabnu.

Tako da ja, zdaj imam nove zimske gume in mi drugo leto nič ne bo preprečilo pravočasne menjave. Upam.  Zdaj pa lahko začnem šparati denar še za nakup novih letnih. Ah.

  1. Nauk meseca-tudi če menjaš prevozna sredstva znotraj družine, preveri, kaj ti podtaknejo. []

Jesensko smiljenje samemu sebi

Phuh, že dolgo nisem nič napisala. Dvomim sicer, da me še kdo sploh bere, glede na to, da ni kaj brati kajne? No, delim razočaranje… Tudi sama dokaj neuspešno klikam na določene bloge in čakam, da se kaj pojavi. Jih pa tudi precej manj berem kot včasih, ker nimam ne volje in ne časa.

Pravzaprav ne vem, o čem bi pisala. Materiala je dovolj in trenutno bi reees rada vse skupaj nekomu povedala, ampak ne vem, če sploh znam. Mislim, da bi lahko rekli, da sem na točki v življenju, kejr se sprašujem-Where did I go wrong? Pa nekako ne vem. Okej, imam diplomo, super zame. Ampak relano geldano, ne vem, koliko mi bo to pomagalo pri iskanju redne službe. Šla sem nazaj na fax, da bi naredila še 2 leti in dobla še en papir. In kaj mi bo to pomaglo? Delam od svojega 16ga leta, a se mi vseeno zdi, da imam bore malo šans dobiti kakršnokoli službo sploh. Pa zelo rada delam, res zelo rada. Ampak če bi hotela kaj iz svojega področja, bi rabila delovne izkušnje, ki pa jih žal nimam. Imam jih iz povsem drugih področji. Kar mi pa v danem trenutku nič kaj ne koristi. Ne vem, ali se mi sploh da dokončati ta fax, ali bi rajše iskala zaposlitev. Rada imam fax, ampak se trenutno počutim kronično neumno in ne vem, ali bom tole kdaj dokončala. Po drugi strani se mi zdi pa neumno vrči puško v koruzo ob prvi oviri. Po tretji strani… (ja, ogromno strani ane) če se ne bom kmalu odselila od doma, se mi bo zmešalo. Ampak guess what, brez službe in samo s svojim dohodkom je to pač nemogoče izvesti. Sploh ker sem jaz zelo ziheraški tip čoveka. Ne bom se spustila v nekaj, če nisem prepričana, kam me bo pripeljalo. Slaba lastnost verjetno, ampak vsaj na vrat na nos se ne odločam. Mogoče sem pa samo pussy. Kakorkoli, ne vem, kaj bi sama s sabo.

Hkrati si grem na živce, ker jamram, čeprav mi nič bistvenega ne manjka. Naredila sem šolo, imam (študentsko) delo, hodim na fax, imam svoje prevozno sredstvo, sposobna sem si sama kupovati vse kar rabim, imam dobre prijatelje in cel kup (preveč?) obštudijskih dejavnosti. But something is missing…. Ah, nikoli nam ni prav a? Sama sebi bi naredila ogromno uslugo, če se ne bi sekirala za stvari, ki se imajo zgoditi šele čez leto ali dve. Ampak ne morem, ker sem, kakršna sem. Če bi se enkrat uspela zrelaksirati bi to verjetno pomenilo, da so me ugrabili nezemljani.

Zasebno življenje je tudi kot vedno na stand by. Oz na mojem koncu niti ne toliko, ampak si želim, da bi bilo. Resno, nismo stari 16 let, a se lahko nekdo zjasni, kaj hoče od mene, ali se moram res nerodno prestopati na mestu in čakati, da se kaj zgodi? Ne da se mi. Nisem stara 16, da bi se mi dalo iti take scene. I am too old for this shit. Če sem ti všeč povej, če ti nisem, me ne zavajaj. Zakaj za vraga se sploh ubadam s tabo?! Oh wait, cuz I still like you, that`s why. Ah. Nikoli me ne izuči, ampak res nikoli.  Btw, ni me treba vabiti na kavo, zadovoljna bom z enim lepi sprehodom. Ker so res lepe barve zunaj in za vikend obljubljajo lepo vreme. Sprehajati se sam je pa tako dolgočasno…Take me out for a walk, pretty please??

Ah. Spet imam cel kup stvari, ki čakajo, da jih naredim, pa se mi enostavno ne da. Po eni strani me čaka kup učenja in dela za fax, ki se vsak dan veča, po drugi strani se mi pa kronično ne da in potem obsedim za računalnikom in špekuliram kdaj za vraga bom imela dovolj časa za vse. Pa je treba oddati eno stvar in zorganizirati drugo, prebrati ta članek, poiskati tisti članek… V mailboxu me čaka nekih 15 obarvanih maliov, na vseh je napis “pomembno; nujno; naredi; pozneje; osebno” in vame sijejo v vseh barvah mavrice, ter me opozarjajo, da resnično nimam časa za posedanje. Po enem čudežu imam sicer sedaj kakšne 3 ekstra proste dni, za vikend pa itak delam. Ampak že 2 od teh 3h dni sem porabila za spanje. Ker sem ga rabila, krvavo. Sedaj pa sedim tukaj in jamram, namesto da bi risala metabolne cikle v svoje zapiske ali pa vsaj iskala članke na temo mRNA in rak. Ah.

Poleg tega sem dolžna še mail osebi, za katero ne vem več, kaj naj ji rečem. Ja, u are single now, it is not the end of the world. Težko se poistovetim s takimi ljudmi, ker sama na te zadeve gledam popolnoma drugače. Če meni nekaj ne gre, se zakopljem v delo. Kakršnokoli delo. Oz delo slej ko prej pokoplje mene, kar se mi zadnje leto ali dve dogaja ves čas. Ampak časa za nekajurno smiljenje sama sebi pa nimam. Ker po pravici povedano ne vem, kaj točno dosežeš s tem, da na vse gledaš s črnimi očali. Živ si, vsi vitalni organi ti delajo, imaš streho nad glavo in če se spraviš k sebi in se odločiš kaj boš s svojim življenjem… Ne bi smelo biti tako težko. Nihče se nima super fino fajn cel čas.1 Ampak v tem primeru me je resno strah, da si bo dotična oseba kaj naredila, jaz pa resno ne vem več, kaj naj sploh še rečem. Več kot “saj bo” nimam na zalogi. Mojih predlogov ala  najdi si delo, hobij itd., ne upošteva. V družbo noče iti in potem se seveda vse skupaj samo še slabša. In kaj naj jaz naredim? Včasih še sama sebe komaj držim na neki normalni ravni, enostavno ne morem in ne vem, kaj naj delam s to osebo. Does that makes me a bitch?

Prav tko lahko iz prve naštejem vsaj 5 ljudi, ki sem jim obljubila kavo in vsaj 5 s katerimi bi rada šla na kavo. Ampak nekako je nemogoče uskladiti termine, prav tako se mi pa za določene zdi že rahlo neumno, da moram vedno biti jaz pobudnik. A je res samo na meni? Počasi se to sliši že kot nekaj, kar moraš narediti. Iti z nekom na kavo pa ja ne bi smela biti stvar, ki si jo napišeš na seznam stvari, ki jih “moraš” narediti, kajne? Ah. Vedno se trudim ohraniti stike, ampak če sodeluje samo ena stran je to malce nemogoče. Been there, done that.

Oh ja. Dovolj jamranja za danes, poskušajmo še kaj koristnega narediti pred spanjem.

  1. Čeprav včasih sama sebe težko prepričam v to. []