Mesečni arhiv: September 2011

Nekje vmes, pa ne vem točno kje

Ravnokar sem ugotovila, da se moji načrti za prihodnost dnevno spreminjajo glede na to, s kom se trenutno družim. Pa naj še kdo reče, da vpliv okolice ni važen…

Dejstvo je, da sem veliko večino letošnjega let preživela v dokajšnji odsotnosti od faksa in ljudi, ki jih zanimajo iste stvari kot mene oz. imajo podobne cilje. Namesto tega sem večino leta preživela med ljudmi, ki jim faks ni nekje v ospredju in si življenje predstavljajo po sistemu »živi za trenutek«, četudi so starejši od mene. In s tem nikakor ne mislim, da so zaradi tega kaj slabši. Imajo pač drugačen stil življenja in neštetokrat se zgodi, da jim zavidam. Zavidam, da jim je vseeno in da se ne sekirajo za brezveze. Ampak so moji sodelavci že nekaj let, med njimi se dobro počutim (no, ne vedno, ampak pustimo to) in občasno me je celo zamikalo, da bi ostala kjer sem. Trenutek norosti, itak pa ni bil realno izvedljiv. Na srečo? Zadnjo polovico leta sem preživela še med tretjo popolnoma drugo skupino ljudi, kjer sem se dokaj našla in ugotovila, da to bi pa lahko delala in to z veseljem. Delo je v turizmu in torej galaksije proč od naravoslovja. Dobila sem tudi priložnost nadaljevati v tej smeri in resno razmišljala, da bi faks enostavno pustila. Ampak očitno imam nekje v sebi še vedno zasidrano tisto »pridno punčko«, ki vedno vse dokonča.

Kar pomnim, mi je bila šola na prvem mestu. Ne zato, ker bi me starši silili v to, ampak ker se mi je zdelo pomembno imeti določeno znanje. Razlogi za visoko pozicijo šolanja na moji lestvici prioritet so se tekom let sicer spreminjali, a dejstvo je ostalo enako-dokončati šolanje, čim prej. Torej sem tudi letos, pa čeprav s težkim srcem, še posebej po enoletnem predahu, izbrala šolo. Če sem naredila 3 leta, zakaj ne bi še 2? Konec koncev sem izbrala naravoslovje tudi zato, da bom na koncu za diplomsko/magistrsko delo dejansko delala na nekem konkretnem znanstvenem projektu, po možnosti z uporabno vrednostjo. In tako sem se vpisala nazaj na faks.

Prav tako pa sem že sredi leta poslal prijavnico na poletno šolo s tematiko iz mojega področja zanimanja. (To sem si vzela še kot dodaten dokaz, da le nisem čisto pozabila na to, kar študiram.) In ko sem prišla sem, sem ugotovila, da sem v enem letu pozabila vse. Že tako in tako se nimam za najpametnejšo, ko pa sediš v isti predavalnici z doktorji tega in onega oz. doktorji in the making, se milo rečeno počutiš neumno in izločeno. Prvi dan sem bila čisto šokirana nad dejstvom, koliko sem pravzaprav pozabila v enem letu. Tekom tedna sem sicer ugotovila, da se pa nekaj stvari vendarle še spomnim, a bo potreben čas, da se moji možgani prestavijo nazaj na polno obratovanje.

Temu je seveda sledilo obdobje sekiranja, da kaj za vraga meni ni jasno in zakaj rinem nazaj na faks, če več kot očitno nisem niti blizu vsem tem pametnim ljudem. Kako za vraga bom jaz kdaj dobila službo, če je toliko bolj razgledanih? Jaz pa, po enem letu odsotnosti, ne vem niti osnovnih zadev.

Potem smo se pa danes med predavanji še malce pogovarjali, zvečer pa smo šli na skupno večerjo s profesorji in ostalimi udeleženci in tam mi je zopet postalo jasno, zakaj imam rada tako okolje. Ker so to ljudje, ki jih zanimajo iste stvari, kot zanimajo mene. Ker ni čudno, če pri večerji debatiraš o bioloških temah in nihče ne pričakuje od tebe,da boš vedel zadnje govorice. Vsem se zdi smešen vic, navezan na strokovno temo in nihče te ne gleda izpod čela v stilu »kaj za vraga je pa s tabo narobe«. Nihče me ne sprašuje o zasebnem življenju, ker je vsem veliko bolj zanimivo raziskovalno področje sodelavca. Rada imam ljudi, ki imajo nek cilj, ki radi delajo to kar delajo, ki se vedno še naprej izobražujejo in ki se jim ne zdi čudno, da 1 teden v poletju preživiš ob morju, pa si pravzaprav 8 ur dnevno v predavalnici in za to plačaš. To so ljudje, ki govorijo o stvareh, ki mene zanimajo in to so ljudje, ki imajo ogromno znanje in so ga vedno pripravljeni deliti in sodelovati. In to mi je všeč.

Ne vem, če bom kdaj vsaj pol tako uspešna, sposobna in razgledana kot so soudeleženci, a si želim, da bi bila. In če bi rada imela vsaj minimalno možnost doseči kaj, potem moram ostati kjer sem in je bila moja odločitev pravilna.

Verjetno mi bo razpoloženje nihalo še nekaj tednov, mesecev, mogoče dlje. Ampak upam, da sem vseeno izbrala prav. Težko je, če te zanima toliko stvari, pa nimaš časa, da bi se dodobra posvetil vsem. Vsakič bo nekaj trpelo, ne glede na to, kako obrneš. In jaz sem popoln primer, kako lahko poskušaš kombinirati popolnoma različna področja zanimanja, pa na koncu vseeno ne veš, kaj bi rad. Nekoč bi rada bila strokovnjakinja na svojem področju, katerokoli področje to že bo. A po drugi strani me še vedno mika, da bi vse skupaj pustila in se posvetila turizmu. Oboje je na trenutke naporno, a na povsem drugačen način. Oboje imam rada, a žal ne morem imeti vsega. Če bom imela srečo, mi bo morda uspelo skombinirati vsaj dve od želenih stvari, ampak se mi zdi, da ko si nekoč resnično prepričan, da veš kaj hočeš, potem se posvetiš samo tej eni stvari. Upam, da bom našla področje, ki se mu lahko posvetim 100% in upam, da bom uspela obdržati vztrajnost in skoncentriranost dokler tega ne dosežem.

Kar je bila moja originalna tema… to, kaj bi rada počela, se spreminja glede na to, s kom se družim. Če delam na svojem stalnem delovnem mestu in potem neham, pogrešam svoje sodelavce. Če delam na drugem delovnem mestu in neham, pogrešam delo, pogrešam ljudi in pogrešam vse nove opcije, ki bi jih še rada preizkusila. Ko pa sem med »svojimi«, ugotovim, da pogrešam to pripadnost, razprave, razmišljanje, iskanje rešitev, iskanje znanja. Pogrešam kongrese, simpozije, pogrešam predavanja in vaje. Kakorkoli obrnem, vedno bo nekje nekdo ali nekaj, kar si bom želela, a ne bom imela.  Karkoli pa že naredim, se bo treba končno odločiti in se eni zadevi posvetiti 100%, ne pa vsaki posvečati 30% pozornost in torej vse delati na pol. Upam samo, da bo odločitev prava in da se je bom držala.

Je pa fino včasih slišati še čisto tretje mnenje od koga, ki o tebi pravzaprav nima pojma in se niti ne zaveda, da zadeve, ki jih govori, še kako veljajo zate. Ti da misliti…

Ampak saj veste, ti obračaš, življenje obrne.