Thunderstorm [Daydreamer]

Če še niste slišali zanj, potem nedvomno niste ljubitelj fantazijske literature. Eden izmed mojih top 5 najljubših pisateljev (avtor serije Pesem ledu in ognja/ A song of ice and fire) se namreč te dni mudi v Sloveniji, med drugim je bil danes (23.6.2011) ob 18.00 v Konzorciju. In glede na dolžino vrste… se zna zgoditi, da prav zdaj končuje podpisovanje knjig.

Kje začeti? Najprej bi rada povedala tole: IMAM AVTOGRAM G.R.R. MARTINA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa how awesome is that??!?!?! Posvečen meni, meni osebno! Besede ne morejo opisati neizmerne sreče, ki jo trenutno doživljam. Ja, zmešana sem, ja nora sem…nora na dobre knjige! In skupaj z mano še na stotine drugih fanov iz Slovenije, sodeč po obisku. Za omenjeni avtogram sem namreč stala v vrsti 5 ur. Ja, PET UR. Skoraj 6 pravzaprav. Ne, nisem se zmotila. Prišla sem pol ure prej in prišla na vrsto ob 11h zvečer. Ob tem bi rada povedala, da izjemno cenim, da je pisatelj tak car. Podpisovanje naj bi namreč trajalo samo 1 uro. Ko sem jaz prišla, je bila vrsta iz Konzorcija do avtobusne postaje pred Konzorcijem. Eno uro kasneje sem bila bližje Martinu za točno… 2 metra. V naslednjih 5ih urah sem imela več kot dovolj časa popolnoma zaobjeti in dojeti, kako vztrajne in zveste oboževalce ima Martin v Sloveniji. Vrsta se je vila čez celo knigarno in ven na cesto, skrajšala se je pa šele okoli 10ih zvečer, torej 4 ure za tem, ko se je vse skupaj začelo. Koliko je bilo ljudi? Več sto. Mogoče tistoč, nimam pojma. Neko dekle je pisatelju reklo, da se to zgodi, ker je Slovenija tako majhna in vsi lahko pridejo v Ljubljano. Pižama (=Boštjan Gorenc) je potem dodal, da Martin ni pričakoval, da bo prišla VSA Slovenija Kot smo namreč izvedeli, se je pisatelj prej mudil na Poljskem, kjer je najdaljše podpisovanje trajalo 3 ure in pol. Jaz sem prišla do svojega avtograma po 5ih urah čakanja in ob mojem odhodu se je vrsta ljudi še vedno vila čez celotno zgornje nadstropje Konzorcija.

Ob tem moram pohvaliti tudi osebje, saj so bili izjemno prijazni, nam nosili vodo in čokoladke in vsake toliko povedali, koliko je še čakanja, kaj se dogaja ipd. Vsaka jim čast. Za vse, ki ste zamudili: G.Martin je cel car! Njegov najljubši lik je Tyrion (moj tudi, moj tudi!), na vprašanja o likih in njihovih zgodbah ne odgovarja, včeraj je bil na obisku Postojnskega gradu in le ta mu je bil tako všeč, da ga bo uporabil v naslednji knjigi. Med drugim pa najbolj cenim dejstvo, da je gospod, ki ni več med najmlajšimi, sedel in podpisoval knjige pol dneva. Sam od sebe je namreč rekel, da bo tam, dokler ne bodo vsi tisti, ki so prišli podpisat knjigo, dobili podpisa. In teh je bilo ogromno. Sicer je na žalost ravno, ko sem že skoraj prišla na vrsto (pol ure prej), moderator (Pižama-Boštjan Gorenc, prevajalec knjig) rekel, da ne bo več pisal posvetil, ker že toliko časa piše in nas je še ogromno. Odgovarjal je sicer na vprašanja in lahko si se slikal z njim. A ker je kar nekaj ljudi imelo s sabo več knjig, sem se odločilila, da pa vseeno poskusim srečo in ga, z eno samo knjigo, prosim, če se lahko prosim prosim podpiše in napiše, da je zame. In je! Moj odgovor je bil “Thank you, thank you, you are awesome!!!” in nasmeh nekam čez ušesa. Ahhh!

Hvaležna sem sama sebi, da sem oblekla poletno oblekico. Ko smo še čakali zunaj je bilo namreč nekje okoli 30 stopinj in gmota ljudi, ki se drenja okoli tebe, vse skupaj spremeni v savno. Needless to say, da je pot tekel v potokih. Malce manj sem si hvaležna za čevlje s peto, v katerih sem sicer že preživela cel maturantski ples. Na srečo je bila petka minimalna, neka 2 cm, a kot je rekla še ena navdušena (opetkana) obževalka pred mano-še tako udobni čevlji niso več udobni po 5ih urah stanja na nogah. Tako da smo na koncu skupinsko obupale in capljale čez knjigarno bose. Ampak nam je bilo vseeno; vseeno za boleče noge, vseeno za prepotene obleke in ure čakanja-imeli smo priložnost videti enega najboljših in najuspešnejših picev fantazijske literature in to odtehta vse. In to v Sloveniji!

Moram reči, da če bi mi nekdo rekel, da bom na nekaj čakala 5 ur, stala na nogah, se drenjala stisnjena med ljudi pri 30ih stopinjah in za po vrhu še v petkah… mu ne bi verjela. Ampak za nekatere stvari se pač splača čakati in tole je bila nedvomno ena izmed enkratnih izkušenj. Hvala za obisk George, zakon si! =)

Prilagam še nekaj slikic. Avtogram je malček cenzuriran, ker moje pravo ime pač ni važno na tem mestu Kvaliteta je bolj tako tako, posneto s telefonom. Ampak ja, to je vrsta Čez ceeeeeeeeeelo knjigarno.

Vrsta skozi vrata

Oja, vrsta!

George R.R. Martin

Avtogram

Moj moj! ¹

1. Če se slučajno kdo najde na fotkah in ne želi da so objavljene, naj mi to sporoči na mail/v komentarju. Meni gre namreč neizmerno na živce, če se moje fotke znajdejo na internetu, tako da razumem take pripombe. Tudi če te uradno na javnem mestu lahko slikajo in bla bla bla. [↩]

Ali kdo so ljudje ala Primc, ki si drzenjo razglašati da “slovenski narod ne sprejema predlaganega zakonika”.¹ Kdo si ti, da boš predstavljal mene kot del naroda, ki ga sam predstavljaš kot kup zaplankanih, nazadnjaških idiotov?! Pa še skupaj z narodno nošo in vsemu skupaj. Zame je to takojšnja asociacija na popolno zaplankanost. Pa resno no, a bo konec sveta če se svet ne bo vrtel tako, kot bi se moral po vašem nazadnjaškem mnenju, ki spada nekam v 19. stoletje?

Ne morem si kaj, da me članki kot je tale, ne bi pogreli. Živim sicer v “klasični” družini, z vsemi pripadajočimi disfunkcionalnostmi značilnimi za tipično slovensko družino, a vseeno ne razumem, kaj nekatere ljudi tako zmoti samo ob omembi drugačnega mnenja. Če smo vsi enaki pred zakonom, zakaj bi bila potem razlika glede na to, kdo ima koga rad? Najboljše, da se sploh ne spuščam v predolgo razpredanje o vsem skupaj, ker me resno pogreje, ko pred parlament priskaklja skupinica tipa “gremo vsako nedeljo k maši, potem imamo družinsko kosilo in smo čisti vzor pristne slovenske družine!” Seveda pa ne bodo omenili, da ima stric težave z alkoholom, teti je že od začetka žal, da se je sploh kdaj poročila, otrokom pa itak dol maha za vse skupaj in igrajo svojo igro samo zato, da imajo mir pred starši. O kakšnih večjih skrajnostih pa rajši ne bomo. Ampak hej, glavno da sta mama in ata! Tudi če ata grozi in pretepa, mama pa nima jajc da bi ga poslala v tri pisane marjetice in odšla. Kakšne istospolne družine, dajte no! Saj bo ja konec sveta, če soseda, ki sta istega spola, posvojita otroka. Dajmo ga rajši pošiljat od ene rejniške družine do druge, vlačit po sodiščih in na splošno poskušati zagotoviti “pravo družino”, vse, samo da ga ne bi v svoje kremplje dobili dve mami ali dva očeta! Bohnedaj, ljubezen dveh mam/očetov se pa ja niti od daleč ne more primerjati s pristno družino, kjer ima oče trdo roko in mama tiho stoji za štedilnikom.

Sploh… a se kdaj vprašate, kaj je narobe z vami? A kdo vam ukazuje, koga smete imeti radi in koga ne?! Wtf no… Drugače pa moje mišljenje na splošno zelo dobro povzame naslednji graf (čeprav se nanaša samo na tematiko porok, ampak mislim, da je jasno bistvo):

Edina ovira za otroke iz istospolnih družin so ljudje, ki hodijo na zgoraj omenjene shode, nanje vlačijo svoje otroke in jim s prstom kažejo “glej, tile so pa geji, oni so pa fuj! Da se ne bi slučajno družil z njim!” Imejte svoje zaplankano mnenje, samo ne prenašajte ga na svoje otroke. Si bodo že sami ustvarili menenje o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Močno upam, da bodo pri tem videli dlje kot do prvega vogala domače hiše.

1. Čeprav so ga sedaj prikladno spremenili tako, da v določenih točkah res ni za sprejeti ja. Že vejo kaj delajo, ane… Ampak za potrebe zapisa se osredotočimo na osnovno idejo zakonika, ki je sprožila toliko polemik. [↩]

Uau, zadnje čase mi gre pa res odlično! Pa preverimo stanje na današnji dan, torej povzetek tedna:

-prišla na bencinsko, natankala, pretekla kartica, zamudila službo in izpadla največji klošar

-prvo vodenje na eni izmed tras, ena izmed gostov pade skupaj, ena ne more hodit naprej, 30 jih čaka na vodičko, ki se žal ne more razdeliti na 3 dele

-dva šihta, zbolela ko je največ dela

-na poti na en šiht crkne avto, popolnoma

-težave na prvem šihtu, ki se bodo razširile na obdobje 2h tednov, vrhunec jutri, ker žal ne morem biti na 2h krajih hkrati, avta nimam, javni prevoz je v k****

-zbolela za drugi šiht, ko me res rabijo, da sem tam.

Torej all in all: ne vem kaj mi je, torej ne morem pozdravit ker ne vem kaj je sploh narobe oz. zaradi česa, brez prevoza sem+ ne morem v službo pa res bi rada šla. Na enem delovnem mestu me bodo preklinjali jutri, na enem me že danes. Lovely.  Fuck my life.

Mene pa že dolgo ni bilo tukaj, hm. No ja, pač veliko dela z…delom pravzaprav Fax smo pustili ob strani do oktobra, kaj bo takrat bomo pa videli. Trenutno sem polno zasedena s še eno službo, ki ima veze z mojo študijsko usmeritvijo približno…nič. Mi je pa super zabavno in rada to delam, torej all in all čisto v redu. Thunderstorm je tudi naredila licenco za lokalnega vodnika in je čisto hepi Usaj nekaj koristnega od mene to leto. Na tem mestu bi sicer spet lahko jamrala, kako mi nikoli ne znese narediti vse, kar bi rada oz. kako si naložim nekje 3x preveč zadev in potem vse opravim na pol. Ampak ne bomo spet odkrivali tople vode ane.

Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če se mi ne bi dogajale najbolj trapaste stvari ever. Recimo lekcija današnjega tedna je, če se ustaviš na prvi bencinski, ki se nahaja 5 min od tvojega doma, bi bilo smiselno tankati tam, saj v primeru, da ne moreš plačati ni treba klicati domov in prostiti naj ti nekdo dostavi denar, ker si ti pač klošar. Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Gre prejšnji dan Thunderstorm domov iz Ljubljane in se avtoček začne pritoževati da je žejen. Thunderstorm se ustavi na počivališču v bližini doma, a se potem odloči, da ne bo tankala tukaj, ker ima na poti v službo itak Petrol in ker ima petrolovo kartico bo tankala tam. In potem gre T. lepo še malce prej od doma, da bi lahko v miru natankala in si mogoče privoščila kakšno kavico. Pride na bencinsko nekeje na pol poti do službe, natanka avto in gre na blagajno. Da kartico, transakcija neuspešna. Hm. Vpraša dečkota na blagajni, če je vtipkala napačen pin (ne bi bio prvič). Dečko reče da ne, da verjetno nagaja mašinca in da naj gre na bankomat. Odcaplja na bankomat, vtipka željeno vsoto in… prikaže se magični napis: Kartica ni veljavna. Oh, tristo hudičev!

Seveda sem uspešno pozabila, da je že junij in je moja kartica potekla konec maja. Ker ti pa z banke pošljejo novo nekje sredi meseca in moraš staro še uporabljati do konca meseca, sem seveda vmes uspešno pozabila, da presneta kartica poteče. Tako sem ostala sredi avtoceste, na pol poti v službo, s polnim tankom in prazno denarnico. Needless to say, da seveda nisem imela dovolj gotovine za plačilno astronomske vsote, ki me pričaka vsakič, ko napolnim tank. In kaj sedaj? Jah, sem šla lepo nazaj in se opravičila, da žal mi je pretekla kartica in da nimam dovolj gotovine, če lahko prosim počakajo, da mi nekdo dostavi denar. Potem sem pač klicala domov in prosila da mi nekdo po hitrem postopku pripelje 50€. Še sreča, da je vsaj avtocesta vmes…  Sem vprašala, če premaknem avto (ker je pač zasedal eno izmed pump) pa so rekli naj kar tam pustim.  Mogoče zgledam kot kriminalec pa so se bali, da bom odpeljala? No in da je večer popolen, sem seveda zaradi tega zamujala v službo. Na delovno mesto se moram prištemlpljati ob uri. Kdaj sem prišla na parkirišče pred firmo? 21.02. Jup, 2 minute prepozno, dddd! No, saj sem že prej sporočila, da bom zamudila. Verjetno ni treba poudarjati, da so se mi smejali. Sem potem vprašala, če hočejo da jim pokažem listek in pretečeno kartico, da ne bodo rekli, da si zmišljujem. So mi rekli “nene T., ti čisto verjamemo!” Nja, očitno je vsem logično, da se take oslarije meni dogajajo ves čas.

Nauk tedna, vedno preveri veljavnost kartice preden plačuješ večje zneske.