Pa poglejmo, kaj je prinesel ta teden…
Na začetku tedna nujno:
-poskrbi, da stakneš vse mogoče viruse, takoj ko pomoliš nos med ljudi-check
-naredi plan učenja in ga potem postopoma sesuvaj z dodajanjem novih in novih sestankov ter sej-check
-vlij limono v vroč čaj in s tem poskrbi, da zagotovo skuriš vse vitamine-check.
All in all, uspešen začetek tedna. Danes sem bila izjemno produktivna in uspešna pri opravkih. Najprej sem odšla v center Lj, da bi zamenjala knjigo, za katero se je izkazalo, da je ne morem zamenjati, predvsem zaradi birokratskih ovir. Pogljemo kako izgleda situacija: Imam knjigo, ki sem jo kupila pred dvema tednoma z najboljšimi nameni, a se je izkazalo, da sem kupila napačni del trilogije. Okej, ni problema, bom zamenjala. Kličem zadnjič, ali je možna mnenjava in ali imajo tretji del. Je možno, imajo. Pridem danes in mi povejo, da sicer je tretji del, ampak ga v poslovalnici, kjer sem kupila knjigo, nimajo. Imajo ga sicer v poslovalnici iste knjigarne, locirani 100 m nižje po ulici, vendar ne, ne morejo mi dati dobropisa, da bi šla v njihovo drugo poslovalnico in tam vzela pravi del. Lahko pa pridem nazaj s to isto knjigo čez 3 tedne, ko bodo predvidoma dobili 3. del tudi v tej poslovalnici, 100 m višje od tiste, ki 3. del ima. Fino! Temu jaz rečem učinkovito poslovanje!
Po tem sem še neuspešno iskala vhod na Univerzo, do koder se očitno pride po približno 1 km ovinku, ker pač Kongresni trg razkopavajo že celo večnost. Še pred tem sem med vstopanjem na trolo ugotovila, da je Urbana prazna in plačala z mobitelom. Nekaj minut za tem sem ugotovila, da ob takem plačilu ne morem uveljavljati tiste možnosti, da karta velja 90 min za prestopanje in sem torej v 20ih minutah 2x plačala vožnjo. Moje gorenjsko srce trepeta ob takem zapravljanju… Ko sem uspela priti do delujočega kioska, kjer polnejo Urbane, se je pa mimo mene na postajo ravno pripeljala moja trola. Doooh.
Kot omenjeno, sem se ta teden tudi uspela prehladiti takoj, ko sem po enem tednu skrivanja doma, prestopila prag hiše. Pa saj sem navajena na prehlade, me spremljajo nekih 300 dni v letu, ampak sem bila že tako vesela, da sem se v času epidemije grip in podobnih zadev, ognila virusom. Yeah right. Gladko prišla domov z migreno in puščajočim nosom, lovely. Temu je sledil še en dosežek dneva in sicer pripravljanje čaja z vitamini, ki imajo lahko le placebo učinek, ker sem jih učinkovito uničila, preden bi sploh delovali. Najboljše od vsega je, da me je med stisknjem limone in opazovanjem meglic pare, ki se dvigajo iz vročega čaja, prešinilo, da smo se nekje davno učili, da vitamin C ni odporen na visoke temperature. S to mislijo v glavi sem veselo zlila limonin sok v frišno kuhan in vrel čaj. Ups. Istočasno sem mami veselo razlagala, da je to prvič v življenju, da si delam čaj z limono (ker pač ne živim zdravo, ane.) Njen odgovor je bil: “Zakaj si potem vlila limonin sok v vrel čaj? ^^” Hm, dobro vprašanje! Ker sveto vrjamem v placebo efekt! Da da, preizkušam to teorijo+naravnost obožujem izredno kisel čaj. Ker ponavadi sploh ne dajem treh žlic sladkorja v minaturno šalčko…
Ampak vse to je verjetno karma, ki me brca v rit. Za naprej in za nazaj. Ko sem danes zvečer prišla domov, sem namreč v mailboxu odkrila nadvse razveseljiv mail- nov urnik za mesec februar, ki je vključeval dodatne izmene, ker ena sodelavka zapušča delovno mesto. Neprostovoljno. Ta sodelavka je tudi slučajno ravno tista sodelavka, ki je žive ne morem videti, ker je, milo rečeno, zabita kot noč. Pa da ne bo pomote- nimam se za pametno, izredno se trudim, da bi se dobro razumela s sodelavci, ampak… Enough is enough. Za izmene z njo sem se morala psihično pripraviti in si celih 8 ur prigovarjati da ne, ne smem jo retorično vprašati, ali je res tako zabita ali se zabito dela, niti je ne smem pribiti ob steno in iztresti neumnosti iz nje, ko mi že v 101 naroči napačno stvar. Da o tem, kako se obnaša, rajši sploh ne govorimo. Kakorkoli, ta dotična sodelavka se je zaradi “neresnosti na delovnem mestu, v tem mesecu poslovila” (citiram šefa). Moja reakcija? ALELUJA!!! Made my day. Sicer sem se zavedala, da bom svoje nesramno veselje nedvomno plačala, a vseeno… In your face, bitch! Ha!
Torej, knjiga, prehlad, neučenje in dejstvo, da moram biti čez 8 ur na faksu samo zato, da dobim en podpis, se popolnoma izniči ob tej nadvse razveseljujoči novici. Saj veste, ni boljšega kot dober kolektiv! Moj je ravnokar izgubil edino pomankljivost in to me nadvse veseli. Tudi če imajo virusi na ta račun žurko v mojem nosu in tudi če zaradi tega čakam 3 tedne na knjigo, ki jo v bistvu imajo, samo ne ravno v tej stavbi, kjer sem v danem trenutku jaz. Still, totally worth it.
Teden se je dobro začel, ni kaj. Verjetno v nadaljevanju lahko pričakujem neuspešno opravljen izpit, vsaj eno maratonsko sejo in kakšno migreno ali dve. Jupi!
Car. Tip je car! Zabavno, nezategnjeno pa še dobro poje. Moram reči, da sva se obe s kolegico strinjale, da bi bil tisti njegov komad pravzaprav še najboljši za finale. V glavnem, prijetno presenečenje. Do konca, that is…
