Mesečni arhiv: December 2010

Novoletna dilema

Bliža se čas novega leta (madona so šli hitro mimo teli prazniki!) in v povezavi s tem, se srečujem z manjšo dilemo. Namreč, kako se “uštimati” za novo leto. Ah, z obleko ne bo problema, imam kar uniformo :) Sem na mojo veliko srečo za novo leto na šihtu. In ja, to je sreča :P

Seveda, mirne duše me okličete za zmešano, noro, fu****no ipd., sem slišala že vse :D To sem pač jaz :P Ker nisem dobila izmene na novo leto na svojem delovnem mestu (šef mi je dal frej, kaj si dovoli, baraba!) sem si pač zrihtala delo na drugem delovnem mestu. Verjetno je sicer šef mislil, da mi dela uslugo? I guess… No, pa mi je ni. Ampak ni problema, problem rešen, takoj, ko je nastal. T. 31ga zvečer dela in je spričo tega dejstva čisto srečna.

Vendar pa se tu pojavi drug problemček, namreč, po mojih izkušnjah se za novo leto vsi okrancljajo. No, saj večina sodelavk nosi ličila, vendar jih tako nosi večina žensk in mi je v tem primeru pač popolnoma vseeno. Večina je namazana, jaz pač nisem. Večina je urejena, jaz sem pač… nja, vstavi željeno besedo :) Mene to pač ne moti, s tem zadevami na obrazu se počutim neudobno+vedno se razpackam+ reeees mi gredo na živce.1 Ampak za novo leto se pa vse še ekstra uredijo, ponavadi kaj bleščečega in opaznega. In če so torej one poleg svoje redne urejenosti še dodatno urejene, temu logično sledi, da moram tudi jaz nekaj ukreniti. Če sem ponavadi pač taka kot sem, moram očitno za novo leto nekaj napacati na obraz, da bo razmerje ostalo isto. Ne bo se dojelo, da je kaj drugače, samo izstopala bom ravno toliko, kot že itak. Tu se pa pojavi problem, ker se jaz z ličili znajdem približno tako dobro, kot povprečen tip. Torej nič. Najdlje kar sem šla, je maskara in šminka, s tem, da za slednjo nisem prepričana če si jo znam pravilno nanesti, maskare pa menda dam tako malo, da se sploh ne opazi. Pfff, meni se zdi da imam pol tone tega sranja na trepalnicah, sodelavka mi pa zabije, da se itak nič ne vidi?! Meh. Kakorkoli, nekaj bo očitno treba ukreniti.

Tako sem se danes spravila na lov za čim primernim. Ubitačni odtenki šmink (rdeče…) so me izučili še za prejšno priložnost (maturantski ples), torej bo sedaj potrebno kaj bolj nevtralnega. No, mislim, da sem našla ustrezno zadevo. Skoraj nič se ne vidi! Ne vem, če s tem ravno dosežem namen, ampak zame je idealno. Ne izstopa, je pa.  Najbl poceni vrjanata, ker obstaja dokaj dobra možnost, da jo bom uporabila max 3x (v istem dnevu, ker si pač vedno vse spravim dol, po nesreči…). Maskara je nekoliko boljša, ker sem jo kupila po navodilu prijateljice. To pa zato, ker jo bo na koncu dobila ona. Meni se namreč te zadeve stalno “pokvarijo”. Kupim za tisto eno posebno priložnost, potem pa nekaj let sameva v omari. Jaz sicer še vedno trdim, da sm alergična na te zadeve. Več ljudi me je sicer že opomnilo, da me oči verjetno srbijo, ker uporabim staro maskaro. Na tem mestu moram priznati, da če je zadeva star 4+ leta, verjetno res ni več v redu :D Ampak sedaj imam novo, pa me vseeno skeli, torej je moja teorija potrjena! No, eno noč bom pač preživela…

Upam, da bo tole zadosti. Saj ne, da mi je kaj dosti mar, ampak malce nerodno je, če so vsi okoli tebe šajni, ti pa zgledaš, kot da si slučajno zalutal tja. Ohja, kdaj se bo začela kakšna kampanija v stilu “ličila so škodljiva” in bodo ženske na to padle tako, kot padajo na “shujšajte 10 kil v 5ih dneh!” ? I wish… Do takrat pa T. obupano zmajuje z glavo pred policami z ličili. Eh…

  1. Da sploh ne omenjam paranoje, da bo zadeva slej kot prej končala na mojih oblačilih, najrajši na rokavu bele srajce. []

Kdo je talent?

Nedvomno jaz! Kako drugače bi mi sicer uspelo v dveh dneh izvesti dve kapitalni trapariji? Oz. niti ne vem, če je traparija sploh ustrezen izraz. Kako točno poimenuješ naslednje dogodke presodite sami…

V zadnjih dveh dneh mi je uspelo:

a) Dvakrat zaporedoma sprožiti alarm v lastnem avtu, sedeč za volanom.

b) Zlomiti in odtrgati kljuko na enih izmed zadnjih vrat avtomobila ter onesposobiti druga zadnja vrata.1

Razlaga:

a) Tivoli in sredi noči, punca, sama, v bližini avta pa neki čudaki, ki se tam na okoli očitno redno potikajo. Niti ne bom ugibala, kdo je to bil in s kakšnimi nameni se sredi noči smuka okoli parkiranih avtomobilov. Lepo samozavestno sem odkorakala do avta, ga odklenila, se vsedla noter in preventivno zaklenila, ker sem imela na sovoznikovem sedežu torbico, jaz pa rabim nenormalno veliko časa, preden se pripravim na začetek vožnje. Je pač treba očistiti očala, ki se zarosijo, prižgati in usposobiti mp3 in kaseto za avtoradijo, temperaturam ustrezno prilagoditi garderobo in naštimati gretje ter se privezati.  Med vso to proceduro bi mi lahko kdo brez problema tudi odmontiral gume z avta, ne samo odprl vrata ter vzel torbico. No, ko mi je to uspelo sem seveda vtaknila ključ v vžig… Čemur je sledilo izredno glasno in nikakor ne neopazno tuljenje. Moj avtoček si je namreč zaklenjena vrata in poskus vžiga razlagal kot krajo in se temu primerno oglasil. Verjetno mi ni treba poudariti, da sem skočila do stropa in rabila kar nekaj poštenih sekund, da sem sprocesirala kje se prekleta zadeva ugasne. Okej, najdem pravo tipko na daljincu in gremo jovo na novo. Se ponovi zgodba, avto začne tuliti kot zmešan. Šele potem mi je vžgalo, da se bo verjetno potolažil, če odklenem vrata in popolnoma izklopim alarm. Pravzaprav še vedno ne vem, ali je nehal tuliti, ker sem ga odklenila, ali ker sem končno zadela ustrezen gumb. Kakorkoli, kdorkoli se je že prej potikal okoli avtomobila ga je nedvomno odneslo nekaj km daleč, če je bil naključni mimoidoči si je pa verjetno mislil kaj v stilu “kaj za vraga tej ni jasno”. Kradem svoj avto, kaj pa drugega!2

b) Sploh… joj. Če bi se avtomobili lahko pritožili zaradi nasilja nad njimi, bi mene že zdavnaj zaprli. Ampak v mojo obrambo- nisem vedela, da sploh lahko premočno povlečeš prekleto kljuko! Avto je čakal pri nekoliko nizkih temepraturah, parkiran na prostem in za povrh vsega še ob reki, prej je deževalo/snežilo in posledica vsega tega je bila, da je bil globoko zmrznjen. Da ga lahko odmrznem, moram seveda najprej priti v notranjost. Tu se je pa pojavil manjši problem. Vrata sem z daljincem sicer lahko odklenila, ampak odpreti jih… To je pa druga. Najprej sem poskušala z zadnjimi, ker sem hotela odložiti prtljago. Posledica tega je bila kljuka, ki sem jo dobesedno izruvala iz vrat. Ja, možno je. Sploh če si jaz! No, ker so mi ostala samo še 3 cela vrata, sem bila z naslednjimi bolj nežna, a vdala se niso. Na srečo mi je potem pomagal eden izmed naših šoferjev, ki je že imel podoben primerek in mi priskrbel vedro tople vode, s katero sva odmrznila sprednja vrata.3  Za zadnja ni bilo dovolj vode pa tudi ni se mi zdelo smisleno, glavno, da pridem v avto. No in potem se jaz lepo peljem po avtocesti, ko mi začne svetiti lučka, ki opozarja na odprta vrata. “Aha, vrata so se odmrznila!” sem si rekla. Super, edini problem je bil, kje ustaviti in kako presneti šment zapreti, če kljuka pač ne funkcionira, ker se je komaj še držala vrat. No, nekako mi je uspelo. Ko sem prišla domov, sem bila mnenja, da je pa dovolj odmrznjena zadeva in poskušala odpreti druga zadnja vrata. Guess what? Ni šlo.

Trenutni rezultat je torej, da imam avto s petimi vrati, a so le dvoja funkcionalna. Ključavnica na prtljažniku je namreč crknila že nekaj časa nazaj. Če me spomin ne vara, sem jo uspela uničiti med prvo zmrzaljo letos.

Na podlagi vsega opisanega menim, da sem ustrezen kandidat za preizkušanje izdelkov, za katere zagotavljajo neuničljivost. Če preživijo mene, preživijo vse!

Ahja, če si talent, si pač talent.

  1. Kako za vraga meni uspe polomit stvari, ki si jih sploh ne predstavljam kot lomljive?! Tako kot tisti tuš takrat… []
  2. Če bi ga pa  kdo kdaj res hotel ukrasti, bi bil pa alarm po vsej verjetnosti lepo pridno tiho, heh. []
  3. Note to myself, dečko si zaluži čokolado… []

Pa je tukaj, veseli december seveda!

Kot vedno, kadar imam na glavi cel kup učenja, obvezno vmes delam “pavze” s postankom na internetu. Da preverim kaj. As if... In tako mi je padlo v uč, da smo pravzaprav danes 1. decembra. Jeej, začetek veselega decembra! No, v to, da bo vesel, sploh ne dvomim, vprašanje je samo, kakšen tip veselja bo to…

Še nedolgo nazaj (kakšen dober mesec), sem se pritoževala, da mi kronično primanjkuje obveznosti. Tekom let na faksu sem se namreč privadila na 4 urno spanje in celodnevno skaknje na okoli, s sto in eno zadevo za opravit. In ker sem letos faliran študent1, oz. absolvent2, se mi je urnik na začetku precej sprostil. Nenadoma mi ni bilo treba biti na faksu ob 7.15 in nisem prišla domov pozno zvečer. Ker se mi je z delom kot ponavadi nekaj zaplezalo (sem čakala na druge stvari… ker jaz sem pač budala in vedno čakam druge), sem imela neizmerno veliko prostega časa. Za kaj sem ga porabila? Težko rečem. Definitivno za nič koristnega! Saj bi rekla, da sem se spočivala od delovnega poletja, ampak jaz nekako ne znam počivati, če vem, da me v prihodnosti ne čakajo obveznosti…

No, ampak kot rečeno, december bo vesel! S tem, ko se je par zadev razjasnilo se je uredil tudi moj urnik in sedaj sem spet na klasiki- rabim svojega klona, da bi lahko bila povsod, kjer bi rada bila oz. kjer bi morala biti. Seveda mi ne bo uspelo, itak. Moja mantra “sedaj imam več časa in si bom privoščila vse, kar si lani nisem!” je šla rakom žvižgat. Trenutno žongliram z obveznostmi (delo, raziskovalno delo, seje, sestanki) na eni strani in družabnim življenjem (koktejli, rojstni dnevi, kino ipd.) na drugi strani. Posledično se vedno nekje nekaj zatakne. Ne morem na to sejo, da sem lahko na drugi, ne morem za vikend na Dunaj ali v Salzburg, ker delam. Lahko bi načeloma prosila za menjavo na šihtu, vendar potem to pomeni manj šihtov in posledično manj denarja. In ker sta bila taka že prejšnja dva meseca, si tega trenutno res ne morem privoščiti, vsaj če želim priti na zeleno vejo.

Pa da ne bo pomote, delo mi ni problem. Nasprotno, zadnje čase vedno bolj poslušam kakšen čudak sem, ker rada delam! Dejansko uživam na delovnem mestu. Pa ne zato, ker bi bilo delo tako nadvse zabavno (daleč od tega), ampak enostavno zaradi tega, ker imam potem nekaj za početi, pa še plačana sem za to. Dobro se razumem s sodelavci, delovno okolje je dokaj prijetno in posledično mi je pravzaprav užitek iti na delo. Mogoče ga toliko bolj cenim, ker vem, kako je če hodiš delat nekam, kjer te vsi postrani gledajo in imaš stalno občutek, da nisi dovolj dober. Tukaj so pa vsi zadovoljni z mojim delom, jaz sem zadovoljna s sodelavci in nasploh z vsem. Pa še vedno me pričaka snežna idila, ko se vozim tja. Super! To gre še v take dimenzije, da sem dejansko čisto poklapana, ker za novo leto NE delam. Ampak o tem kdaj drugič.

Veseli december obvezno prinese tudi povečanje dobre volje pri ljudeh (tudi na račun kuhanega vina hehe), lučke, obdarovanje in letos celo sneg. Upam, da se mi bo kljub natrpanem urniku uspelo dobiti s sošolci in se malce zabavati na račun veselega decembra. Ker hej, to je vendar najboljši izgovor za uživanje- veseli december!

Letos nisem slišala še niti ene božične pesmice, so se umaknile na račun jelenčkov začetek novembra? No, ne hvali dneva pred večerom ane? ;) Zdaj se moram pa spraviti nazaj za knjige, da odpišem vsaj en izpit, če sem že dva prestavila za nedoločen čas.

Veseli december vsem skupaj! =)

Btw: Danes se začne Slovenski knjižni sejem! No, po članku na siolu sodeč, se je očitno uradno začel že včeraj. Kakorkoli, ta teden je čas za nakup knjig. Komejčakam! :D

  1. po mnenju mojih staršev []
  2. po uradni oznaki na potrdilu o vpisu []