Mesečni arhiv: November 2010

Zimaaaaaaaaaaa!

Končno!!! Moj najljubši letni čas se je začel, wiiii. In ja, sneg obožujem v vseh primerih! Tudi če me ujame na cesti, tudi če me ujame na poti z nočne na predelu, kjer itak vedno najbolj sneži… Pač vedno! Upam samo, da se bo obdržal :) Snegec, snegc, snegec! Kaj lepšega, kot beli puh, ki leti z neba in bela pokrajina vse naokoli. No, vidljivost na cesti je seveda slaba, ampak to je postranskega pomena :P

Seveda pa nobeno leto ne pridemo mimo “prvega” snega, brez da bi ta koga “presenetil”. Resno ljudje? Cel teden so vsi napovedovali sneg za danes in vi rintete na cesto z letnimi gumami?! Uau, res, uau. Pa seveda večni problemi s tovornimi vozili in obkladanje zimskih služb, da ne plužijo. A joj, nimaš spluženo do vrat svoje hiše? Revček res! Ali pa bo mogoče treba naresti par metrov več do trgovine in se ne bo dalo parkirati tik pred vhodom? Čista katastrofa! Razumem ljudi, ki imajo onemogočeno normalno gibanje, na jetra mi grejo pa vsi zdravi in polni energije, ki bi lahko prijeli za lopato, namesto da jamrajo kako zimska služba ne opravlja svojega dela. Rekli so, da ne bodo plužili dokler ni ne vem koliko cm snega na cesti (10?). Kaj je torej problem? Prilagodi vožnjo razmeram, malo manj živčnosti pa sprijazni se, da boš danes kasneje doma. Tako kot večina pač. Cestarji se tudi ne morejo klonirati in biti na vseh koncih hkrati, sploh če sneži po celi državi.  Zadeve jim pa tudi ne olajšajo avtomobili, ki jih ljudje puščajo na vseh mogočih (nedovoljenih) mestih.

Očitno smo Gorenjci še najbolje pripravljeni na zimo, ali pa imamo največ sreče, kakorkoli, pri nas je avtocesta čisto soldina, kar pa za Ljubljano ne morem reči. Smilite se mi vsi, ki greste v smeri dolenjske ali primorske, mislim, da že celo popoldne vse stoji v smeri proti jugu.

No, mene sneg na cesti ne moti, četudi sem na ta račun ostala brez treninga. Sneg je zakon!1 :) Kdaj gremo smučat?

  1. In ja, kidam tudi sama ja :P []

Kdo je “the one” in kako veš, da resnično obstaja?

Od kar pomnim, se ljudje na določene moje komenatarje v pogovorih, ki se tičejo prihodnosti v zvezi z zvezami, družino in otroci, slej ko prej odzovejo z: “Počakaj, boš spoznala nekoga, ki te bo čisto zmešal in boš zanj naredila vse. Spremenila se boš za 180°. Premlada si, da bi vedela, kaj hočeš.”

Na to bi lahko odgovorila na 101 način, a ob branju neke knjige me je zadnjič prešinilo- Kako pa veš, da ta nekdo dejansko obstaja? Si ga srečal/a? Ker bolj kot razmišljam, več takih pogovorov, ki jih prevrtim v glavi (in zagotavljam vam, da jih ni bilo malo), bolj se poskušam spomniti, kdo od vseh teh ljudi je v danem trenutku sploh bil v srečni zvezi. Sploh kdo?

Ne bom rekla, da ne poznam srečnih parov. Poznam kar nekaj ljudi, ki si mi zdijo neverjetno luštni skupaj, ki delujejo, kot da so pa res narejeni drug za drugega. Kakšna je resničnost za 4imi stenami je seveda druga, a pustimo to na tem mestu pri miru.1 Izgledajo super zadovoljni sami s sabo. Ampak bolj kot razmišljam… ne spomnim se, da bi mi kdokoli izmed njih solil pamet z idejami o nekom, ki samo čaka, da ga srečam in bo the one. Pa pravzaprav bi edino oni imeli to pravico? Ampak ne, vedno mi s tem solijo pamet ljudje, ki a) niso v resni zvezi, b) skačejo s cveta na cvet, c) so samski. S kakšno pravico mi potem na vsak način poskušate vsiliti idejo o the one and only? A ga/jo vi imate? Ali si samo želite, da bi dejansko obstajal/a?

Ne resno, zakaj se na to nikoli ne spomnim, kadar mi ljudje začnejo utrujati s temi zadevami? Verjetno zato, ker imam že tako kronično dovolj teh pogovorov, da se mi niti ne da več argumentirati. Vendar pa bi naslednjo osebo, ki se mi bo čutila dolžna povedati, da me nekje v prihodnosti čaka prince charming,2 rada vprašala- Ali ga ti imaš? Si ga/jo srečal? Živiš z njo/njim? In edino osebo, ki mi bo na ta vprašanja odgovorila z da, bom pripravljena poslušati in upoštevati. Edino taka oseba mi ima pravico reči, da nekdo tak obstaja. Seveda tudi taki ljudje ne morejo vedeti, ali bo takšna zveza resnično trajala. Ampak lahko pa trdijo, da so našli nekoga, za kogar se je vredno spremeniti v samih temeljih.

Ampak kot rečno, vsi pametnjakoviči dosedaj so bili nekje v zgoraj omenjenih točkah, torej nikakor na položaju, da utemeljijo svoje trditve. Na tem mestu se sprašujem, zakaj ljudje tako trdno vrjamejo, da obstaja the one? Ali so sploh v resnici tega mnenja, ali to govorijo kar tako? Moje ugibanje bi bilo, da si želijo, da bi bilo tako. K tem mišljenju se zatekajo tako, kot se nekateri zatekajo k veri. Pa saj to v bistvu v nekem smislu je vera? Vera, da obstaja nekdo, ki bo vreden, da zanj narediš ravno karkoli. Vendar imajo vere eno majčkeno napakico, ki se pa meni zdi bistvenega pomena- nihče ne more dokazati, da je temu res tako. In jaz nisem tip človeka, ki bi bil pripravljen nekaj verjeti samo na podlagi fantaziranja, jaz imam rada dokaze. In dokaz v tem primeru bi bil nekdo v obstoječi zvezi, ki lahko reče, da je pa to zanj the one and only in predvsem, da se je zanj/o popolnoma spremenil.3 To je namreč v splošnem misel, ki mi jo ljudje hočejo vsiliti, ko omenim svoje poglede na zadeve. Da bom baje nekoč spoznala nekoga, zaradi katerega bom popolnoma spremenila svoje mišljenje o družini in zvezah na splošno.

Hja, tako bom rekla. Kot z vsako vero je tudi tu tako, da se lahko kregamo v neskončnost. Ampak za nadaljne razgovore bi si pa resnično želela, če mi o takih temah ne bi pridigali ljudje, katerih zveza je trajala največ nekaj mesecev, ki so stari 30+ in brez družine ali taki, ki so zamenjali več partnerjev, kot imam jaz cunj v omari.

Na tem mestu mogoče lahko še dodam, da sem že srečala nekoga, ki je (bil) vse, vse, kar od osebe nasprotnega spola sploh nikoli ne bi pričakovala. Ustrezal je vsem mojim glavnim standardom (čeprav vsi trdijo,da so previsoki) in imela sem ga neizmerno rada. Ampak tudi zanj ne bi spremenila mišljenja na temo družine. Če bi zadeva zdržala na dolgi rok, bi se sicer bila pripravljena prilagoditi do neke meje, dalj, kot za kogar koli drugega, a še vedno ne čez črto moje meje. Torej, “spremenila” bi se za nekih 45°, nikakor pa ne za 180, kot mi je nekdo napovedal nedolgo nazaj. Ne, ni bil popoln, vendar to tako nihče ni. In če to ni bilo najbližje popolnosti, potem ne vem, kaj je. Suprise me…Or not.

Eno je prilagajanje, drugo je pa živeti v iluziji in upati na nekaj, kar po vsej verjetnosti ne obstaja. Zatorej vas prosim, da mi v prihodnje prihranite komentarje na to temo, razen če ustrezate opisu v drugi polovici 4. odstavka tega besedila oz opombi št 3. Hvala.

  1. Poznam par, oz. sedaj že bivši par, ki sta bila skupaj skoraj 10 let. Nikoli jih nisem videla kregati se, vedno sta izgledala uigrana in vsaj ena polovica sedaj izgleda, kot da ji je nekdo vzel življenje, ampak nekako še vedno diha. []
  2. zaradi katerega bom menda popolnoma spremenila svojo osebnost in življenje []
  3. Nekajmesečne zadeve in mlade ljubezni ne štejejo. Če si skupaj z nekom že več let, mogoče celo desetletji in si še vedno mnenja, da je eni in edini zate, potem se pa prosim oglasi.  Seveda bi potem potrebovali še eksperiment, ki bi potrdil, da je to dejansko namenjeno vsaki živeči osebi, ampak pustim podrobnosti ane. []

Resno, koga briga?

Moja reakcija na praktično vsako vprašanje oz. odgovor v temle intervjuju1. S tem si bom sicer zelo verjetno prislužila ogorčene poglede in komenatarje vseh mogočih ljubiteljev in zaščitnikov glasbe, a mi je na tem mestu povsem vseeno. Avtorske pravice gor ali dol, ne pravim, da je prav krasti tuje delo, a se mi ves tale šunder okoli skladbe “Na božično noč” zdi kratko malo bedarija.

A res, pesem je plagiat, ja bejž ga no, kaj takega! Daj pomislimo malo… Za koliko uspešnic (in neuspešnic) v zadnjih letih, oz. rajši desetletij pa lahko rečemo, da zagotovo niso plagiat? Mogoče ne zakonsko, vendar če dobro poslušaš, je vse bolj ali manj enako. Štancajo eno in isto, kar se pač dobro sliši. Za moje pojme so časi, ko je ena skladba postala uspešnica in to ostala nekaj desetleji, že zdavnaj minili. Kako so si zadeve podobne dobro predstavi tudi tisti filmček na youtube, kjer 2 zaigrata nekih 10 znanih skladb in se izkaže, da so vse narejene po istem kopiti. Če ga najdem, linkam.

Kakorkoli, debate o tem, ali je “Na božično noč” še vedno primerna za predvajanje, mi gredo skrajno na živce. Predvsem se mi zdi absolutno trapasto spraševati se, ali jo bodo ljudje še hoteli poslušati in nadvse smešno se mi zdi, da morebitno prihodnje neposlušanje te skladbe komentiraš v stilu “omadeževano je, skladba je ukradena, ne moremo jo več poslušati”. Aja? Ne bi rekla. Seveda sem, kot večina Slovenije, tudi jaz uspela slišati, da je vsem znana skladbica, ki se do onemoglosti vrti v decembru, plagiat. Seveda sem slišala primerjavo z originalom in prebrala nekaj člankov na to temo. Kako jih ne bi, saj se je govorilo samo o tem. Ampak kaj to zame spremeni? Hja, čisto nič. Skladba mi je všeč in zaradi mene je lahko 10x kopirana, pa mi ne bo nič manj všeč. Iz istega razloga mi je verjetno poslušljiva marsikatera tuja uspešnica, ki tudi ni zrasla izključno na zeljniku izvajalca oz. avtorja pesmi. Zagotovo pa lahko rečem, da se mi ne zdi “omadeževana” in nanjo ne gledam nič drugače, kot sem prej. Če jo bodo nehali predvajati, se mi pa zdi neumno od postaj, saj je čisto luštna skladba, ki pričara praznično razpoloženje.

Kot so uspešno prikazali z “mash upi” na radiju, katerega “prvi mož” je dal zgornji intervju, je še marsikatera druga znana skladba podobna kateri drugi. Pa jo še vedno rada poslušam. Tako da če mi Na božično noč ne boste privoščili na radiju2, si jo bom pač privoščila sama na mp3-ju. Pa vas nekaj gleda s tem moraliziranjem.

YouTube slika preogleda

A vas boli srce, ko jo poslušate? Sočustvujete s pravim avtorjem? Se jezite, ker je Pop Design s to skladbo zagotovo tako obogatel, da si lahko privoščijo vsak 5 vil z bazenom in 3 skrivne račune? ^^ Ali pa vam prikliče božično/novoletno razpoloženje?  …

Edit: Prej obljubljen video. Hvala :)

  1. Dokler se mi ga je sploh dalo brati, saj mi ob takih zadevah začnejo popuščati živci.. []
  2. v kar pa rahlo dvomim, tako smotani pa spet niso vsi… ali pač? []