Mesečni arhiv: Oktober 2010

Fotki dneva

Slikano včeraj v Legolandu. Kot tipična blogerka seveda moram tele lol-e deliti s širnim svetom :D

Letalo iz legokock, replika letališča v Münchnu. Bodite pozorni na pilota in stevardeso v sprednjem delu letala :D

Legoland FAIL/WIN?

Tegale sem pa enostavno morala slikati :D Sicer ni lepo stalkati ljudi, ampak ribi sta bili večji od fantka hehe.

Fish vs. boy

Knjige&filmi

Jaz sem prav gotovo najboljši sponzor naše mestne knjižnice, praktično vsake 2 meseca jih razveselim z denarjem za nove knjige! Aja, od kje pride? Jaaaaah…. Thunderstorm si izposodi cel kup knjig, potem pa pozabi, da bi jih morala vrniti v določenem času… Oz. še boljše-spomnim se, ampak znova pozabim. Strezni me šele, ko na cobissu preverim, koliko sem dolžna. Sicer sem že pozabila, koliko je bil rekord, ampak mislim da tam okoli 20€. No, danes sem knjižnici dolžna 14€. Opala… No ja, bo za novo knjigo. S tem se vsakič znova tolažim. Ni mi škoda dati denarja knjižnici, vendar se trenutno vseeno tepem po glavi, ker moja denarnica ta mesec res ne zmore več dodatnih finančnih udarcev.

Da zadeva dobi še primeren zaplet, je ena knjiga iz druge knjižnice, dve sta pa pri nekom, s komer nisem komunicirala že… hjaaaa, kakšen slab mesec? Ne sprašujte, zakaj sploh posojam sposojene knjige. Trenutek slabosti. Sedaj moram nekje ujeti to osebo, še prej moram pa vrniti svoje knjige, od katerih dveh niti prebrala nisem. No, ene zato, ker sem ugotovila, da sem jo pravzaprav že prebrala in druge zato, ker sem ugotovila, da ni vredna branja. No, vredna… pač, bom čas izgubljala raje s čim drugim in brala kaj, kar mi je dejansko všeč.1 Gaaaah no, ne morem verjeti, da sem SPET pozabila vrniti knjige! >.<

Druga ugotovitev dneva/noči pa je, da bo sedaj na sporedu kar nekaj dobrih/gledljivih filmov.2  Že nekaj časa govorim, da bi si res rada ogledala Jaz, baraba (Despicable me), prisrčno risanko, ki pa mi je pri nas seveda nikakor ne privoščijo s podnapisi, ampak mi jo vsiljujejo v sinhronizirani verziji in po možnosti še v 3D. Ljudje, vi me prav prosite, da kršim zakon in pridobivam filme na ilegalen način.  Dve stvari, ki jih sovražim bolj kot vse- sinhronizacijia in 3D tehnika.  Ja, okej, ful fino fajn zakon (not, ampak pustimo podrobnosti) je videti film v 3D. Enkrat. Recimo dvakrat, trikrat mi je pa že popolno zapravljanje denarja in svojih oči. Ker tbfh, sem daleč od navdušenja nad 3D. Kaj za vraga je narobe z navadnimi filmi?! Ampak kot zakleto je očitno postal največji trend to, da film posnameš (ali pretvoriš) v 3D. Kadarkoli grem v zadnjem letu v kino, vame butne oglas za filme v 3D. Nekaj let nazaj je bilo videti film v 3D tehniki redkost. Danes je redkost videti normalen film. Pa resno no, a lahko nehate s tem sranjem?!?!? Sovražim prekleta očala, od katerih me boli nos 3 in na splošno me zadeva ne fascinira. FU Avatar in James Cameron, FU indeed.

Ne vem, ali tehnika ne mara mene ali jaz nje, ampak očitno je sovražtvo obojestransko. Thunderstorm sovraži 3D filme-v kateri obliki so vsi filmi zadnje leto? 3D, doh. Thunderstorm sovraži sinhronizacijo- kaj naredijo z vsemi risankami? Sinhronizirajo jih. Da sploh ne omenim, da je postala že preklete redkost, da blagovolijo predvajati tudi verzijo s podnapisi.4 Ker bohnedaj da bi si kdo drznil zaželeti originalne glasove! In fore. Prevod in sinhronizaicja pač nikoli ne bosta enakovredna originalu. Lahko je dober poskus, nikoli pa ne bo enako. Še en primer-touchscreen telefoni. Kaj najdemo v ponudbi vseh možnih paketov vseh mobilnih operaterjev zadnje čase? Telefone z zaslonom na dotik, doooh. Česa Thunderstorm RES ne mara? Prekletega touchscreen-a!!! Besede ne morejo opisati, kako zelo sovražim te preklete zadeve. Tipke, kaj je narobe s tipkami?! Še malo, pa bomo imeli na isto finto še hladilnik, v trgovini boš verjetno z dotikom prodajalki (ali robotu) povedal, kateri kos sira želiš in na koncu mi bojo prekleto zadevo podtaknili še v avtomobile, potem bom pa lastoročno zadavila tistega idiota, ki si je to zmislil. Ne, nism staromodna, od kje vam taka ideja?! Samo všeč so mi zadeve, ki dejansko delujejo, brez da bi jih moral na kolenih prosti naj naredijo to, kar jim domnevno ukažeš.

Phuh, se mi zdi, da sem malce zašla s teme. Kaj je že bila tema? Ahja, filmi. Torej, na meniju za naslednje dva meseca imam The  Social Network, Chatroom, tole , tole in tole. Za češnjico vrh tortice pa seveda pride the one and only- Harry Potter! KOMEJČAKAM. Ja! Že zgleda mi slastno, upam, da bo tudi v resnici. Sicer sem ogled premiere obljubila vsaj 20im ljudem, ampak Harrya ni nikoli preveč. Poleg tega moram pa dodati, da si bom po zelooooo dolgem času očitno spet želela ogledati slovenski film in to prostovoljno. Če slučajno komu ni jasno, zakaj jih ne gledam… No, če ti to ni jasno, sploh nima smisla razlagati.5 Kakorkoli, cenim dejstvo, da končno pride v kino slovenski film, ki (vsaj na podlagi trailarja sodeč) ne vključuje samomora in pogreba, pa tudi kakšnih večjih zasvojencev z drogami/alkoholom ni videti. Way to go! Pripomore tudi dejstvo, da sem fan Jurija Zrneca, čeprav se mi zdi, da se malce preveč nosi zadnje čase. Ampak kot igralec mi je pa še vedno med top 5. Naših, seveda.

Hm, nekaj sem omenila, da bi morala prihraniti denar, ne ga zapravljati? Oh well, kamor je šu bk, nj gre še štrk! Kdo gre z mano v kino?

  1. Naprimer Jej, moli, ljubi, ki sem si jo ravno danes naročila na dom,  v kompletu z bralno lučko, hihi. Ne da se mi več čakati v knjižnici… saj je v akciji! Kao izgovor, heh… []
  2. “Dober” je pač relativno, večino gledam zato, da lahko dam možgane na pašo, ker mi je to pač smisel ogleda filma v kinu. []
  3. nimamo vsi očalarji tudi leč! []
  4. Še malo, pa bom morala plačati ekstra, da vidim original! []
  5. Da ne bo pomote, govorim o tem, kar je predvajano v kinih in na televiziji zadnjih, recimo, 15 let. Stari slovenski filmi so itak legendarni! []

Danes jamram.

Blog bo danes pokasiral mojo porcijo jamranja, ker pač ni nobenega, ki bi me bil pripravljen poslušati. Moja najboljša prijateljica ima že sama dosti težav in ji nočem utrujati še s svojimi1, moji družinski člani se sicer pretvarjajo, da me poslušajo, ampak me v bistvu ne2, jaz imam pa že vsega čez glavo dovolj in ker trenutno zaradi pomanjkanja glasu ne govorim niti sama s sabo, bo pač pristalo na blogu. Posvarjeni ste bili…

Če bi analizirala izkupiček današnjega dne, bi bila nekje na nuli, kar se tiče pozitivne energije. Tekom dneva sem imela toliko opravkov in izvedela tako “vesele” novice, da mi je bilo nekje do 3h popoldne že dokaj vseeno, če me na mestu povozi tovornjak. Pravzaprav bi mi naredil uslugo. Nah, saj nimam težkega življenja, samo vsega imam čez glavo dovolj in res ne vem, zakaj si občasno ne bi smela privoščiti izdatne porcije jamranja. Saj vsi jamrajo, zakaj imam jaz potem slabo vest? Kakorkoli… Očitno se je vesolje odločilo, da mi pa vendarle nakloni še kakšen razlog za bolj vesel pogled na vse skupaj in po, mislim da 12ih letih, mi je v trgovini uspelo dobiti kavbojke, ki so mi kot ulite. V  pasu, čez rit in po dolžini. Možnost, da se mi kaj takega primeri je praktično enaka nič. Očitno se je nekdo odločil, da če me že cel dan zabija nekam do nafte, mi pa lahko nakloni vsaj en ustrezen kos oblačila. Da se ne bomo narobe razumeli- mene nakupovanje ne potolaži, zame je samo del nujnega zla. In ker sem danes zjutraj ugotovila, da pravzaprav že dva tedna skupaj nosim iste hlače, ker je vse ostalo enostavno sprano, strgano ali oboje, sem se odločila da spričo odvečne ure časa, pomolim nos v dve bližnji trgovini in malodušno preverim, če bi se pa slučajno našlo tudi kaj zame. Kadar iščem, nikoli ne najdem, če se pa slučajno odločim pa potem po nekem čudežu dobim vse, kar sem prej neuspešno iskala. Tako je bilo tudi danes. Spričo tega presenetljivega dogodka se mi je razpoloženje malce popravilo, kazalec dobre volje pa se je iz rezervne lučke premaknil na prvo črtico.

Kasneje sem na tečaju, ki se ga trenutno udeležujem, končno dojela, kaj delamo. To je trenutno res velik uspeh, saj mi ta zadeva vsakič popolnoma prekuri možgane, ker tako intenzivno delajo, ko poskušajo vsaj približno dojeti, kaj mi profesorica razlaga. Težko je slediti nečemu, če ti same osnove niso jasne. No, danes sem na svoje veliko veselje končno dojela, kaj počnemo in sem se počutila kot otrok, ki prvič v življenju sestavi puzle s 1000+ koščki. Jaaj, nekaj sem dojela, nisem TAKO zabita! Jupi for me. Potem mi je uspelo dokaj uspešno slediti še cel preostanek tečaja in ob 8ih zvečer sem bila že bistveno boljše volje. Naučila sem se nekaj novega, jupi!

Sledil je obisk pri prijateljici na šihtu, čokoladna torta domače izdelave (hvala sošolke :) ) in topel čajček za zaključek večera. Kazalec dobre volje? Lepo na zlati sredini. Potem pa pridem domov in mi 2 stavka v emailu prej omenjeni kazalček spravita na rdečo rezervo. Grejt. Ko že mislim, da mogoče pa vseeno nisem tako obupen primer (ker tbfh, se mi zadnje čase dozdeva, da mi res niti ene stvari ne uspe narediti zadovoljivo in imam stalno občutek, da so tudi ostali mnenja, da sem popolna zguba3 ), se izkaže, da v bistvu sem vzorčni primer za idiota. Ker ne želim pisati o konkretni zadevi bom rekla samo tole: spregledala sem najbolj očitno zadevo možno. Jaz, ki vedno preverim vse malenkosti, sem pozorna na vsako traparijo in recimo bi opazila mini papirček od bombončka v kotu skladišča, če mi pa pred nos postaviš cel kup smeti, jih bom pa gladko spregledala. Cuz I do that. Spregledam najbolj očitno možno zadevo. Oz. še boljše, dojamem, ampak se mi tisti trenutek enostavno ne zdi dovolj pomembno in odrinem nekam v ozadje možganov.  Kot če bi velik roza slon prišel v mojo trgovino s porecelanom, jaz bi se pa naredila da ga ne vidim, dokler mi ne bi razbil vseh zbirk najdragocenejšega porcelana, meni pred nosom. Potem, ko je že prepozno, da bi karkoli popravila, me pa zadane z vso silo in dojamem, da sem pravzaprav pošteno in nepopravljivo zaj. Bravo Thunderstorm, res bravo.

Sama sebi se zdim neumna, ker jamram zaradi zadev, ki v bistvu niso življenskega pomena oz. niti blizu. Ampak to je nekako tako, kot če stopiš na res mini črepinjico in ti ostane res mini ranica. Potem stopiš pa še na eno, in še na eno, in še na eno… In na koncu je cela noga krvava, čeprav je šlo samo za mini urezninice.Kot kapljica za kapljico, ki ti kapljajo na glavo, dokler ne stojiš do kolen v vodi in zmrzuješ.

A mi lahko nekdo pove, zakaj za vraga nisem sposobna biti dobra niti v eni sami stvari?! >.< Sovražim, sovražim, sovražim občutek nesposobnosti! Letošnje leto je pa prav neverjetno, res. Če mi date sedaj v roko 2 gumba, od katerih je eden ogromen rdeč in piše “pritisni to” za ohranitev sedanjega stanja in drugega, mini mini, zraven katerega pa piše “NE DOTIKAJ SE!!!!” in povzroči uničenje planeta, katerega mislite, da bom pritisnila?

Yeah, Adijo Zemlja, lepo te je bilo poznati… Moja rekacija na posledice bi bila pa itak “Ups, nisem vedela…” Ah. Ne znam misliti, ne znam analiziratim ne znam nič.Useless. Completely useless.

  1. ki to pravzaprav niso, samo meni se zdi, da so []
  2. Who could blame them…Pa tako zelo sem si želela povedati, da sem končno vsaj približno nekaj dojela… []
  3. Kar verjetno ni daleč od resnice, heh []

Kaj pa jaz počnem?

Vse in nič. Že vsaj 2 tedna se spravljam spisati prispevek za blog na temo Balkana, podkrepljeno s slikovnim gradivom z nedavne ekskurzije v južne kraje. Vse skupaj se mi je veliko bolj pisalo, ko sem še bila pod vplivom tamkajšnje kulture, pa mi je nenapovedan dogodek preprečil pisanje v času, ko bi, po mojem mnenju, vse skupaj najboljše zaobjela. Ali se bom spravila to dejansko napisati? Ne vem, odlašam, tako kot z vsem. Slike še vedno čakajo v fotoaparatu, ki se valja nekje na moji nepospravljeni mizi, ki dela družbo razmetani sobi, v kateri še vedno kraljuje neizpraznjen kovček s prej omenjenga potovanja, kupi smeti in listki, ki me opozarjajo kaj vse moram narediti. In kaj jaz počnem?

  • Bluzim. Predvsem to. Ugotavljam, da imam kljub temu, da sem si (ne)načrtovano vzela year off, ogromno stvari na glavi. Kje točno je tisti mir in brezskrbnost na katero sem računala? Pa koga sploh slepim, jaz se ne znam ne-sekirati, ker potem to enostavno ne bi bila jaz. Nisem sposobna biti ne- zaposlena z nečim in če se v mojem kvazi urniku pokaže le kanček prostega časa se že panično sprašujem, kaj za vraga bom počela in kako strašno neuporabna sem. Po drugi strani pa imam zopet v glavi 300 in eno misel in panično lepim listke in delam opombe v svoj rokovnik, da ja ne bi česa pozabila. Kar pa itak bom, ker se mi to vedno zgodi.
  • Odlašam. Toliko časa zabijem za zadeve, ki niso pomembne, ker se mi enostavno ne da ukvarjati s tistim, kar je pomembno. Pa čeprav je po moji lastni izbiri in mi je pravzaprav kul… samo da se mi ne. Kot vedno.
  • Še vedno čakam, da si vsaj okvirno naredim urnik za letos. Očitno mi je uspelo dobiti delo v laboratoriju, sicer neplačano, a v tem primeru mi je tema čisto fascinantna, pričakujem pa tudi veliko izboljšanje na podlagi izkušenj iz svojega področja, kar pa nikakor ni zanemarljivo. Dinarčke bom služila pa tako kot vsa leta do sedaj. S par finančnimi prilivi iz drugih (občasnih) virov. En plus letošnjega leta je to, da ne bom živčna, ker ne morem delati. Čeprav se mi vedno bolj dozdeva, da bom zaradi vseh mogočih “obveznosti” vseeno delala precej manj, kot sem imela v prvotnem planu. Bom pa vsaj delala tam, kjer rada delam. Res da imam nekaj sodelavcev, ki ne poznajo pomena besed kot so “primerno, ustrezno, ne vtikaj nosu v tuje zadeve itd”, vendar mi je z večino še vedno užitek delati in rada delam, to je pa tudi vse, kar je potrebno.
  • Kljub vsem svojim naporom sem očitno vseeno končala v politki. Na srečo ne v “pravi”, vendar so svinjarije ravno na taki ravni, kot v “pravi”. Sama zase sicer še vedno vztrajam, da mi je popolnoma vseeno, kdo se pobije za očitno tako željene položaje, vse kar zanima mene je, da moja ekipa še naprej dobro dela. Brez nožev v hrbet. In ja, jaz čudak sem pripravljena vložiti orgomno svojega prostega časa v nekaj, kar delam popolnoma prostovoljno in zastonj. It keeps me alive.
  • Zasebno življenje je nazaj na stand by, kot bi moralo ostati že itak in itak. Mogoče me bo končno izučilo. I can`t have it. Never did, never will. Stokrat sem že rekla, da je skrajni čas da sama sebi priznam, da niti nimam volje ali želje ali razumevanja za to, kar večina šteje pod normalno. Jaz sem daleč od normalnega. And proud of it.
  • Mojemu organizmu očitno ne ustreza manjša obremenjenost, saj sem spet končala na antibiotikih. Že drugič v pol leta, kar je zame popolnoma nesprejemljivo, saj se ponavadi pri zdravniku prikažem 2x na leto. Vsakič pridem po letno zalogo zdravil za že obstoječe (trajne) “bolezni”. Narekovaji, ker se mi ne zdi smisleno imenovati jih bolezen, ker so pač del mene že večino življenja. Kakorkoli, teh prekletih antibiotikov imam resnično dovolj. Ne spim, slabo mi je + resnično me nervira ta 8 urni razmak, ker itak vedno zamudim uro. In od jutri naprej naj bi zadevo jemala na 12 ur, pa že to na 8 si nisem uspela zapomniti. In kljub vsemu še vedno spominjam na tiste otoške igračke, ki nadležno zapiskajo, ko stopiš nanje. Piskam. Hočem svoj glas nazaj, pronto! Ah. Premalno stresno življenje ne vpliva dobro name.
  • Bloganje je pa še vedno dobrodošla oblika sproščanja živcev. Kljub samocenzuri.

Do konca meseca me čaka še miljon in en opravek, iskreno upam, da ne bom spet česa zaj. Konec meseca bo ali dober ali slab, upajmo pa na najboljše, ane. In končno je prišla jesen, ljubim jesen. Pisane barve, hladen zrak, odsotnost mrčesa… Celo dež me ne moti, čeprav bi najrajše že sedaj imela sneg. Moj avtoček ima že zimske škorenjčke! Čaka samo še na preventivni pregled, še ena zadeva, ki jo uspešno prestavljam. Potem boste pa lahko brali, kako sem spet ostala na cesti, ker ne preverim olja dovolj zgodaj, heh. Saj VEM, da ga moram, samo… nekako ne realiziram lol.

Upam, da ujamem še kakšen lep jesenski dan za sprehod. Sedaj vsaj z nekoliko manj slabe vesti.

Mazzini je car!

Ponavadi ne izpostavljam ljudi, ki jih ne poznam (pa tudi tistih ne, ki jih, vsaj na internetu), ampak si že tako dolgo želim povedati tole: Mazzini je car :D Vsak njegov prispevek tukajle na siolu si prisluži samo en komentar in to je  “amen to that!” Umiram od smeha vsakič znova, ker zadane točno bistvo in pove čisto resnico. Ne morem se odločiti, kateri prispevek mi je boljši (trenutno se za prvo mesto borita tisti o Applu in tisti o maminih sinčkih, sledi pa jima zadnji o slovenskih voznikih). Vsekakor so me pa vsi nasmejali in so še kako resnični. Saj bi izrazila svoje odobravanje v komentarjih, vendar so žal komentarji na vseh slovenskih “informativnih” straneh prerasli v večno kreganje, neumesne pripombe in blatenje tistih petih komentatorjev, ki se jim s tem sploh še da ubadati. Seveda pa nikakor ne sme manjkati omemba politike, tudi če je članek o psu, ki smuča na vodi. Več kot zadosten razlog, da se mi ne zdi vredno prijaviti se za komentarje.

Kakorkoli, če ne berete njegovih prispevkov- you should try it :D

Kategorija “knjige” pa zato, ker mi je tudi  Kralj ropotajočih duhov ostal v lepem spominu.