Mesečni arhiv: September 2010

Organiziranost

How hard is it?! Resno ne razumem, zakaj organiziranost določenim ljudem povzroča take težave. In ja, to bo še eden v vrsti prispevkov, v katerih se pritožujem nad nečem. Get used to it. Tak letni čas očitno… Kakorkoli, danšnja tema mojega teženja po blogu bo organiziranost oz. nepsoobnost nekaterih ljudi na tem področju.

Nikoli ne bom razumela, zakaj se ljudem zdi čudno, da želim imeti vse stvari planirane v naprej. Prav tako ne bom razumela, kako sploh lahko živiš, brez da bi planiral eno samo stvar. Okej, saj ni nič narobe z občasnim prebliskom spontanosti, ampak ves čas preživeti tako? Grozljivka, vsaj zame. Jaz sem navajena, da se za vse zadeve zmenim v naprej. Tako lahko recimo v enem dnevu uredim 10 stvari in grem 1x v tednu v določen kraj, ne da pa da grem 5x in vsakič uredim eno. Ker to je popolna izguba časa in denarja. Bencin je drag, javni transport pa še dražji.

In ko rečem, da imam rada vse planirano v naprej, se to tiče tudi razno raznih socialnih dogodkov kot so kavice in kino. Okej, preživim, da mi nekdo v istem dnevu reče za kavo; recimo zgodaj popoldne se zmenimo za zvečer. Aboslutno alergična pa sem, če me nekdo kliče in reče, če bi šla čez pol ure na kavo. NE, ne bi. A zakaj? Ker mi nisi prej povedal!!!  Pa da se razumemo, če se ti zgodi sem ter tja, pač slučajno tako pride, to preživim. Če imam čas pač grem. Če pa mi nekdo še potem, ko mu 20-ič povem, da se je z mano treba zmeniti prej, reče, če bi šla čez pol ure na kavo… potem se mi pa že kadi iz ušes.

Jaz imam rada red in organiziranost. Rada vem, kdaj kam grem in s kom sem kje zmenjena. Rada si te zadeve zapišem v svoj priročni rdeči rokovniček, če imam čas, še v različnih barvah označim določeni dogodek. Tako hitreje vidim, kaj je šiht, kaj zabava in kaj moram nujno narediti in ima prednost pred vsem drugim. This is how I roll. Če se s tem ne moreš sprijazniti, potem pač ne bova v preveč dobrih odnosih. Jaz pač taka sem- ali se z mano zmeniš v naprej ali pa si enostavno ne bom vzela časa zate. Take it or leave it.

In ja, moje mnenje je, da bi bili ljudje veliko bolj učinkoviti, če bi se znali malce bolj zorganizirati. Če tega niso sposobni, naj si pa najdejo koga, da jih nauči. In ne glede na to, kaj si kdorkoli misli, bom jaz vztrajala pri vnaprej domenjenih kavah, kinotih in vseh ostalih zadevah. Bite me.

Referati in bonton sta očitno dva povsem različna pojma

Zdajle bi mi prav lahko pihala para iz ušes, tako sem jezna. Mislim resno, a ljudje res ne poznajo osnovenga bontona?! Pa da razložim sploh…

Kot ponavadi, kadar imam probleme s faksom, je vir problemov naš referat. Že od kar sem tukaj, se vedno zaplete, ko pride do poslov, zaradi katerih se moraš obrniti na referat za dodiplomski študij. Prvi problem je seveda, kako jih ujeti, kadar “obratujejo”. Delajo namreč celi 2 uri na dan, tudi v času vpisov. Če je problem že sedaj, ne vem, kaj bo 30. septembra… A je res tako težko najeti dodatno pomoč? Saj ni ravno znanost, zapakirati potrdila in ostalo v ustrezno kuverto, glede na to, da vse ostalo poteka elektronsko. Drugi problem je, doklicati jih. Na mail ti še nekako odgovorijo, ampak da jih dokličeš… to je pa popolnoma druga zgodba.

Jaz načeloma nisem pristaš teženja po telefonu. Torej, mi ni ravno v veselje vsakih 10 min klicati isto številko. Če bi danes vse šlo po planih bi v bistvu osebno prišla do njih, ampak mogoče je boljše, da nisem, saj bi glede na odziv, ki sem ga dobila po telefonu, za vrati bržkone pričakovala zelo jeznega zmaja. Da ponazorim situacijo, ko se mi je po nevem kolikih klicih, 10 min pred koncem uradnih ur, odgovorna oseba končno oglasila na telefon. T=jaz, Z=zmaj=odgovorna oseba v referatu

T: Dober dan, T. pri telefonu ali sem dobila referat, gospa Z.?

Z (naveličano):”Ja”

T:”Imam vprašanje… V petek sem poslala dokumentacijo za vpis, pa me samo zanima koliko dni rabite da pošljete… (mi ne uspe dokončati stavka)”

Z: “Ja kaj je z vami, veste koliko je tega?! Če nas skoz kličete bo še dalj trajalo! Mi ne moremo to tako hitro!”

T (poskušam mirno razložiti, da jih nikamor ne priganjam, da me samo nekaj zanima): “Ja, vem, saj ni problema, glejte, samo nekaj me zanima; namreč rabila bi potrdilo o vpisu ker…” Me prekine drugič.

Z: “Saj boste dobili čez nekaj dni!!! A veste koliko dela imamo?!?!?” (na tem mestu je že skoraj prišel dim iz slušalke…)

T (malce manj potrpežljivo): “Glejte, mene samo zanima če se lahko oglasim na referatu, ker nujno rabim potrdilo zaradi zavarovanja, ki mi velja do konca meseca in…”  Me prekine tretjič.

Z:”Ja saj boste dobili do konca meseca!!! V parih dneh boste dobili!!!”

T: “Poslušajte, a vam lahko prosim do konca povem?!”

Z: *nedoločljivo godrnjanje*

T: “Prosim, a lahko poslušate do konca? Potrebujem zavarovanje za v tujino, ker grem konec meseca in če mi zavarovanje ne velja več kot 30 dni rabim…”

Z: “Ja ja v redu pridite.” *klik*

T:”Halo?”1

Odložila slušalko. Pa resno no, za koga se pa imate?! Saj razumem, da jih kliče ogromno ljudi, saj razumem, da imajo vsega dovolj in ogromno dela. Ampak to zame ni opravičilo, da mi niti ne pusti povedati do konca. Če bi mi pustila že prvič dokončati stavek, se ji sploh ne bi bilo treba razburjati. Vse kar me je zanimalo je bilo, v koliko dneh, ponavadi, glede na trenutno stanje, pride pošta oz. ali je možno, da se osebno oglasim in mi samo natisnejo 1 potrdilo o vpisu, da si lahko uredim zavarovanje za tujino, ki ga nujno potrebujem pred koncem meseca.2  Žal mi pa ni niti dala možnosti, da bi ji sploh lahko razložila, kaj hočem od nje. Na tem mestu bi omenila, da sem sama zelo vzkipljive narave in tudi v službi pogosto naletim na koga, ki bi mu najraje zavila vrat kar preko telefona. Ampak guess what? Vseeno pustim, da povejo do konca. Tako da, dragi zaposleni v referatih, a ste lahko malce bolj strpni? Saj vem, da imate ogromno dela takle čas, ampak to vam ne daje pravice, da lajate na vsakogar, brez da bi mu pustili da razloži, kaj sploh hoče od vas. Nisem zahtevala da mi TAKOJTOMINUTORAJŠIVČERAJ pošljete prepotrebna potrdila in ostala dokazila, da sploh sem študent. Ne, kaj takega od referata, kjer so me 2 leti nazaj vpisali 1. oktobra, 3 sploh ne bi pričakovala. Sem bila pa mnenja, da mi boste sposobni normalno odgovoriti na čisto enostavno vprašanje. Ampak očitno zahtevam preveč.

Preveč dela? Get help! Premalo živcev? Get persen! Ne pa lajati name, preden ti sploh povem, kaj hočem od tebe! >.< Vsako leto isto res…

  1. Zapis pogovora je približen, vmes se je oseba na drugi strani še nekaj repenčila, jaz pa sem poskušala priti do besede, da bi razložila, kaj bi sploh rada od nje. []
  2. Kartice za zavarovanje v tujini ti namreč ne izdajo, če je zavarovanje veljavno manj kot 30 dni, zavarovanje pa je vezano na status, ki ga dokazujem s potrdili o vpisu. []
  3. potrdila pa sem dobila 1 teden po začetku faksa, kljub pravčasno poslani dokoumentaciji-začetek meseca []

Nikoli mi ni prav

Ampak prav res nikoli. Čisto verjamem, da se ženske komu zdimo zakomplicirana bitja, ker če sama sebe pogledam, se še sama ne razumem! Itak je pa nemogoče razumeti mene, ker poleg tega da sem ženskega spola sem še popolnoma kontra od večine “normalnih” punc in tudi sicer bi lahko kdo mirne duše rekel, da sem nora. I am a nutjob and proud of it! Most of the time… Potem pa pride čas, ko se vprašam “Pa zakaj za vraga ne moreš enkrat biti normalna?!” Jaz imam cel kup problemov sama s sabo. I have issues. In večina ljudi, ki me poznajo, to ve. Tisti, ki me ne… No, tisti pa samo mislijo, da sem zmešana.

Tale zadnji teden je bil dokaj razburljiv. Če vse skupaj skrajšamo: spoznala sem prijetnega fanta, šla sem ven s prijetnim fantom, lepo sem se imela s prijetnim fantom, ….prijetnemu fantu sem povedala, da žal od mene ne more dobiti tistega, kar išče, da je sicer zelo zelo v redu, a da to res ne bo šlo. Problem je v meni, ne v tebi. Itak mi ni verjel. Doh. Resnici na ljubo, kdo bi pa mi? Problem je, ker sem dejansko mislila resno. He is nice, sweet and awesome. It`s me, I have issues. Resno. V vseh teh letih se še vedno ne morem znebiti nadležne majhne navadice, da moram vsakogar poznati do obisti, preden se z njim v kaj spuščam. In potem jamram, zakaj sem sama. Ja marička ne vem, mogoče zato ker delaš iz muhe slona?! Ampak dejstvo je, da taka pač sem. Osebo moram dobro poznati, preden sem se pripravljena spustiti v kaj resnega. In ja, sem poskusila sistem “go with the flow”. Doesn`t work for me.

In sedaj je vse skupaj izpadlo, kot da je res problem pri njem, čeprav je v bistvu pri meni. Ampak karkoli sem rekla, sem lahko z obraza razbrala, da mi itak ne verjame in sem samo še ena, ki uporablja zlajnano frazo “it`s not you, it`s me”. Samo da je v tem primeru prekleto resnična. Ah. Žal mi je, res mi je. Počutim se kot največja p****. Vem, da sem naredila prav, ker če nekaj ne gre, pač enostavno ne gre in bi bilo samo še slabše, če bi nekoga vodila za nos in se pretvarjala, da mi je trenutni tempo dogodkov všeč, čeprav mi ni. But I still feel like crap.

Tako da samo na znanje, dragi pripadniki nasprotnega spola: Tudi če večinoma uporabljamo lepe besede za izgovore iz situacije v kateri smo se znašle in nam ne ustreza… Včasih resno mislimo, res. Ampak če se nekaj prevečkrat uporablja kot izgovor, se potem tako razume tudi takrat, ko je dejansko razlaga. I am sorry, I like you… samo ne v tem trenutku in na tak način. Če mi daš čas… Kar pa seveda ne boš naredil, ker sem samo še ena, ki je rekla “ne”. Tudi če ne iz tistega razloga… Ah, nikoli mi ni prav.