Mesečni arhiv: Avgust 2010

Moj dragi me je pustil na cedilu, ker ima vročino

Govorim pa o svojem avtočku, ki je očitno od lastnice podedoval slabo prenašanje vročine in cjazenje v kolonah. Zadnjič sem se na edini prost popoldan v celem tednu, odpravila na obisk k sestri v Bohinj. Vsa vesela, ker je lepo vreme, ker mi ni treba kuhati in ker imam še približno 8 ur časa do naslednjega šihta. Ampak žal se moj avtoček ni strinjal z začrtanim planom…

Potem, ko sem lepo nakupila sladice za sorodnike, jih naložila v frišno natankan avto in odbrzela proti Bledu, sem seveda končala v koloni, v klanec gor, pred Bledom. Itak, višek sezone, vroče za znoret in smo se lepo cjazili proti še enemu turističenmu biseru Slovenije, ki ga v tem letnem času oblegajo turisti, katerih glavna značilnost je brezglavo skakanje čez cesto, kjerkoli jim pač pride na misel. Resno ljudje, a vam na dopustu sonce udari v glavo? Prehodi za pešce imajo svoj namen, ne pa da vozim slalom med starimi mamami, družinami na kolesih in mulci, ki niso na ketni.1

Kakorkoli, midva se cjaziva po polžje proti centru Bleda, ko sem nenadoma zavohala nekaj, kar mi ni bilo preveč všeč. Kot da bi nekdo nekaj žgal. Najprej sem seveda okrivila izpušne pline avtomobila pred mano. Nato sem osumila klimo na mojem avtu in jo izkopila. Še vedno je vztrajal ta nadležni vonj. Potem, ko sem intenzivno ovohavala notranjščino avta in gubala možgančke, kaj za vraga bi to bilo, sem nenadoma opazila, da se mi izpod pokrova avtomobila (havbe) vali dim. Presnet hudič, pa ne da se mi je avto vžgal?! Seveda sem najprej primerno zapanicirala, preletela rob ceste za možnim krajem, kejr bi ustavila2 in nato molila, da se mi ljubček ne bi vžgal in bi zdržal še nekaj metrov do najbližjega Petrola. Na srečo se me je usmilil.

Na Petrolu sem potem seveda naletela na same punce, mojih let oz. mlajše, ki so imele verjetno ravno toliko pojma o avtomobilih kot jaz, torej blizu 0. Na srečo sem od ene izporosila, da mi iz “zaodrja” prikliče starejšega predstavnika moškega spola, ki sem ga nato lepo prosila, če pogleda, kaj ni prav mojemu avtomobilčku. Družno sva ugotovila, da se zadeva pošteno pregreva. On je nekaj špekuliral o pokvarjeni ventilaciji (ker tekočine je bilo dovolj), jaz pa o tem, kako za vraga bom sedaj prišla na šiht. Pač nisem vedela, da bi morala enostavno počakati, da se stvarca ohladi in bi potem menda normalno delal. Sem navajena, da vsake 3 mesece nekaj crkne in ker nimam želje končati sredi avtoceste s pokvarjenim avtomobilom, sem se na licu mesta odločila, da bo čas za intervencijo.  Aleluja za avtomobilsko asistenco, včasih je najlažje biti komot. Res da sem čakala slabo uro, so mi pa pripeljali nadomestni avto in odpeljali mojega na servis.

Potem se je začela mala odisejada, saj je Thunderstorm najprej rabila 10 minut, da je pogrnutala kako eko žverca sploh funkcionira. Takoj, ko so mi ga dostavili sem sicer od olajšanja zavzdihnila, saj sem se bala, da bom dobila kakšno kripico brez klime in servo volana. Odsotnost klime bi še preživela, brez servota se pa ubijem v roku 5ih minut. Razvajena, kaj češ! Kakorkoli, nadomestni je bil novi clio, luštna zadevica, a z miljon gumbi in 1.2 motorjem, ki me je kasneje spravil ob živce, saj sem navajena na 1.6. Jaz mojo pedalko za gas malce pobožam, pa avto odleti naprej, tukaj sem jo pa zahodila v poden pa se zadeva ni kaj bistevno hitreje premikala, heh. Ne hvala pa eko avto ane… Kakorkoli, te novi avtomobili imajo čisto preveč fukncij za moj okus! Jaz imam eno ročko za brisalce (zadnjega itak nimam, no, moj dragi ga nima) in eno za luči. Tukaj je pa še cel kup zadevščin zraven. Na poti iz nočne izmene naslednji dan sem dejansko morala ustaviti avto in 5 min študirala knjižico z navodili, da sem ugotovila, kako izklopim brisalce. LOL. Ja, resna sem. Imajo še neke dodatne 3 pozicije in ker tega pač nisem navajena, nisem vedela, kje se šment izklopi. Da o tem, da je vse fancy, sploh ne govorimo. Moj avtoček je navajen na grobo vožnjo in prestvljanje in tele nove zadeve so zame čisto preveč občutljive. Še presneta vrata zaklene, ko spelješ! Moj ima tudi tak varovalni mehanizem! Samo pri meni deluje na sistem “če ne potegneš dovolj močno, se ne odpre”.

No, žverco sem spravila v pogon in mi je pridno služila do danes. Vmes sem 2 dni zganjala depresijo, ker sem pogrešala svojega dragega. Ker je navajen na grobo in mu je všeč. Meni pa tudi. Ne pa te nove zadeve, občutljive na vsak premik…3 Potem sem danes klicala mojega avotmehanika, ki me je nekoliko začuden vprašal “Ja T. , kaj je pa drugače narobe z avtom? Saj dela…” In sem mu razložila vse o dimu in temu in je rekel, da bo še malce pogledal. Po drugem klicu mi je sporočil, da njemu avto čisto lepo dela, da se nič ne pregreva in da je očitno zadnjič imel “vročino”. No, ni mi tega rekel, njegovo latovščino sem si jaz razložila kot “moj avto ima vročino”. Ah, pa je šla asistenca in to za vročino…

No ja, vsaka šola nekaj stane, na srečo je bila ta vključena v zavarovanje. Nauk tedna: če je avtu vroče, pokliči najbližjega in najmanj živčnega predstavnika moškega spola (ali žensko), ki ve kako se tem zadevam streže in ga (jo) prosi za navodila za ublažitev simptomov. Boste prišparale kakšen živček…

  1. Ne, nisem mislila psov, psi se držijo pločnikov ali roba ceste. []
  2. ki ga seveda ni bilo []
  3. Med drugim sem po nesreči prižgala brisalce (glej zgoraj) in prestavila radijske postaje, ter premaknila števec za km. []

Evolucija ženskega perila

Sooo true.

Kaj za vraga sploh delam?!

Ob 4ih zjutraj je blog žal edino bitje, ki me posluša. Well, who am I kidding? Ni bitje in ne posluša. Ampak imam nekaj, kamor lahko izlijem svoje misli. Bolj prijetno bi bilo težiti živi osebi, ampak kje naj sredi noči najdem nekoga, ki me bo poslušal? Oh krasno, še računalnik dela izjemno počasi. Perfect timing. Kakorkoli. Zadnje čase ne morem spati oz. nisem navajena spati ob, za večino ljudi, normalnih urah. In potem me odnese v premišljevanje. In vedno znova končam pri vprašanju “Kaj za vraga sploh delam?”  Z življenjem namreč. Svojim. Ali bolje rečeno, kaj ne delam?

Zadnjič sem spet slišala, da če mi kaj ni prav, se lahko odselim. Nič novega, to poslušam že odkar pomnim.1  Z vsemi ostalimi grožnjami, ki pridejo skupaj s tipično nefunkcionalno slovensko družino. You get used to it. Prav tako si že od kar pomnim, želim, da bi se lahko čimprej odselila. To mi je najbližje cilju v življenju: iti na svoje as fast as possible in dobiti redno službo, kakršnokoli že. Po možnosti tako, ki plačuje račune in tako, kjer se dejansko dela. Sovražim nedelo.

Trenutno končujem prvo stopnjo študija in če bo po sreči, bom konec septembra imela v rokah papir, da sem uradno dokončala določeno stopnjo študija. Ampak kaj za vraga naj sploh deam s tem? Na tem mestu bi lahko razširila tole razmišljanje v vsaj 10 različnih smeri, pa ne bom. Ker se nikomur ne bo dalo brati pa tudi ne bo imelo smisla. Dejstvo je, da to kar študiram, študiram ker me to veseli. Ampak do določene mere. Večkrat sem že rekla, da to kar študiram… študiram iz veselja. Da je fax zame kot prostočasna dejavnost. In to tudi je.2 Če bo po sreči bom na koncu imela še papir, ki bo dokazoval mojo “izobrazbo”, tu se pa tudi konča. Rada imam svoj študij, zanimiv se mi zdi in ni mi žal, da to študiram. Načeloma je tudi perspektivno in lahko delaš na različnih področjih. Vendar… se ne vidim v tem. Mi je zanimivo in vse, vendar si enostavno ne predstavljam sebe v tej vlogi. Iz miljon razlogov. Prvi očiti bi bil, da nimam pojma, kako dobiš tako službo brez, da bi koga poznal. Še poletnega dela mi ni uspelo dobiti, kako naj potem redno službo? Poleg tega I don`t have the guts. Nisem sposobna priti na razgovor in prehvaliti svoje (ne)sposobnosti. Tudi nisem tip človeka, ki bi pletel socialno mrežo stikov zato, da bi kam prilezel. Jaz z velikim veseljem delam ljudem usluge, nikakor se pa ne morem prepričati, da bi jaz koga prosila za uslugo. Ja, to me bo teplo v življenju. Me je že, mnogokrat. A to pač sem jaz. Rajši sem poštena in delam ter ne pridem nikamor, kakor pa da bi izkoristila koga in kam prišla. Neumno, ampak taka pač sem in verjetno vedno bom. Poleg tega tudi nisem pretirano pametna, zato me moji možgančki pač ne bodo nikamor pripeljali. Bottom line: ko končam fax bom zopet na začetku. In pravzaprav ne vem, kaj bi sama s sabo. Najbolj logična stvar je, da končam še dodatni 2 leti in dobim tisti presneti papir o 7. stopnji izobrazbe. Hkrati bi rada naredila še vsaj en poklicni/strokovni tečaj, za back up. Nekaj totalno izven moje smeri študija. Ravno zato, ker nočem biti omejena na eno stvar. Ampak potem se pa vprašam… kaj pa potem? Če bom imela srečo bom mogoče dobila službo kot prodajalka v Sparu ali kaj podobnega3. In zakaj sem potem porabila vsa leta za študij? Zakaj so me starši financirali? Zato, da potem ne vem kaj bom sama s sabo? Prav na živce si grem s to svojo neodločnostjo. Vesela  bi morala biti, da mi je omogočen študij, da si lahko sama izberem kaj želim početi. Ogromno ljudi nima te možnosti, tudi moji starši je niso imeli.  In kaj naredim jaz? Jamram, ker ne vem kaj bi. Morala bi biti prisiljena delati takoj po srednji šoli, mogoče bi potem bolj cenila, kar imam. Oz. bi se bolj potrudila. Tako pa sem na točki, kjer me resno ima, da bi 3 leta študija poslala v tri pisane marjetice in šla delati. Vse, samo da končno pridem na svoje.

Ampak tu se seveda pojavi problem. Kje naj dobim denar in službo? Imam sicer prihranke, a jih ni dovolj. Čeprav, če bom enkrat res imela dovolj vsega, bom verjetno tvegala. Neglede na to, kje potem končam. Ker enostavno nimam več živcev in volje za vse skupaj. Vse kar si želim je, da bi že končno lahko imela svoj mir in bila sama odgovorna za vse traparije, ki jih naredim ter nosila posledice tega. Ker dokler živiš pri staršh to enostavno ni tako. Vedno imaš dom, veš, da boš nekje spal, jedel, da ti bo nekdo “odnašal rit”. In včasih se mi zdi, da te mora življenje enostvno pošteno brcniti v rit, da začneš resno jemati vse skupaj. Očitno mene še ni.

Pravzaprav meni osebno trenutno ne bi moglo biti bolj vseeno, če bi vse skupaj pustila. Kot rečeno, študiram za zabavo. Včasih sem vse jemala veliko bolj resno, zadnje leto pa se mi enostavno zdi,da vse skupaj nima smisla. Prav tako nisem ena izmed tistih, ki gojijo mnenje, da če imajo diplomo so pa najpametnejši na svetu in obvladajo svoje področje. Zase lahko mirno rečem, da nimam pojma. In niti slučajno ne bi pričakovala boljše službe samo zaradi kosa papirja, ki potrjuje mojo kvazi izobrazbo. Čeprav naj bi tako delovalo; več kot “znaš”, višje prilezeš. Ampak na tem mestu mi je že popolnoma vseeno. Rada bi samo šla delat. Ne vem pa, kako naj to razložim svojim sorodnikom, ki od mene pričakujejo… mah, sploh nočem vedeti, kaj. Nobeden od mojih staršev nikoli ni dokončal faxa. Če ga jaz pustim potem, ko so mi omogočili vse, kar sami niso imeli, kaj to pove o meni? Da sem nehvaležna razvajenka.

I don`t want that. I just rly don`t know what to do…

  1. Ta je bila še dokaj normalna, čeprav izrečena malo grše []
  2. Čeprav se hkrati odločno preveč sekiram zaradi tega. Ampak taka pač sem, jaz se VEDNO sekiram zaradi nečesa. []
  3. pa da ne bo kdo narobe razumel, nič narobe s tem delom []