Mesečni arhiv: Julij 2010

Bolj enostavno kot iščeš, težje jo najdeš…

Navadno črno majico namreč. Neverjetno, prisiljena bom priznati, da sem hitreje našla navaden bel moderček, kot pa navadno črno majico! Pa sem mislila, da je to beyond imagination.. Namreč zadeva z modrci ane… Mislim, da smo že enkrat obdelali to? Long story short: nimaš jošk, ni modrca. Spljoh. Ker tekstilna industrija do nedavnega ni priznavala obstoja manjše košarice kot je B. Potem je pa očitno med 13letnicami1 zraslo navdušenje nad modrčki in fejk joškicami in se je to izkazalo kot zelo donosna niša. Sedaj lahko tudi tiste, ki smo puberteto že zdavnaj dale  skozi, pa nam mati narava ni bila naklonjena, najdemo kakšno ustrezno krpico za lepši izgled tiste revščine pod majicami. Kakorkoli, še kakšni 2 leti nazaj mi je bilo iskanje teh zadev prava mala odisejada. Potem pa pride črna majica…

Resno, ne morem doumeti, kako težko je danes, ko imaš na vsakem koraku trgovski center z vsaj 10imi trgovinami, najti najbolj preprost kos oblačila? Iskala sem navadno črno majico na naramnice. Tako enostavno, da bolj enostavna ne bi mogla biti. Naramnice, črna, normalen izrez, normalna dolžina. Optimistično sem zakorakala v prvo večjo trgovino, pol ure pred zaprtjem, pričakujoč da to bom pa ja takoj dobila. Hop cefizelj, ne bo šlo! 6 trgovin. ŠEST. Š E S T. Nimaš da vrjameš. Ali je bila dolga do srede stegen, ali je imela izrez do popka ali pa je fejkala na črno barvo pa pravzaparav ni bila črna. Da o vseh možnih načičkanih variacijah sploh ne govorimo. Nazadnje sem jo 5 do devetih dobila v zadnji trgovini,v katero sem šla. Pa še ta majica ima majhnega zajčka na robu, heh. Iskreno upam, da bo presneti zajec dokaj neopazen, ker če šef dojame, da imam zajčka na majici, bo nedvomno ugotovil tudi to, da to defintivno ni del službene uniforme. Presneto zadevo sem namreč iskala kot alternativo za službeno majico pri uniformi. Ker so zadnje čase tako prijetne temperature (35°C+), jaz sem pa na delovnem mestu v kikli, žabah, reklčku in majici s 3/4 rokavi, se seveda temu primerno počutim kot v savni. Zato so punce našle rešitev, majice brez naramnic, da se vsaj nekoliko manj kuhaš v presneti zadevi. Ampak seveda mora majica dobro fejkati, da je službena… Tako, da razno razne dolge, načičkane ali odprte zadeve ne pridejo v poštev. Upam, da se bo zajček skril.

Pri vseh štacunah in vsej izbiri je pa očitno še vedno najtežje najti ravno najbolj preprosto stvar. Swašta. Jaz res nimam sreče s temi presnetimi oblekami… >.<

  1. nekako predpostavljam, da te še nimajo ravno velikega premoženja, čeprav danes nikoli ne veš.. []

Kdaj je vse postalo sprejemljivo?!

Verjetno bom zvenela zastarelo1, ampak res ne vem, kako smo v nekaj desetletjih prišli od tega, da bikinke razkrivajo odločno preveč in je to popolnoma nespodobno, do tega, da te lahko vsak, ki ima 5 minut časa vpraša s kom,kje in kdaj si spal2 in se mu to zdi popolnoma normalno vprašanje.

Sploh se ne bom trudila ovinkariti- popolnoma dovolj imam zasebnih vprašanj, ki se tičejo izključno in samo mene. Še posebej če se mi jih postavlja na delovnem mestu, pa tudi če od sodelavcev s katerimi se sicer dobro razumem in v času nočne izmene, ko nimamo kakšnega pametnega dela. Kaj jaz počnem kjerkoli in s komerkoli je popolnoma moja osebna stvar. In zakaj jebemti naj bi se koga druga tikalo to, s kom jaz spim oz. s kom jaz ne spim?! Pa madona no, a si predstavljate, da bi vaše starše to kdo spraševal?! Ja bohnedaj ane. Ampak če si pa star od 20 do 30 let potem je pa očitno normalno, da z vsakim deliš vse intimne podrobnosti?! Popolnoma dovolj imam kvazi izgovorov “saj smo v 21. stoletju, kaj je pa to takega”. A vam povem kaj je to takega? To so stvari, ki se za moje pojme tičejo samo in izključno posameznika in njegovega partnerja. Pa pika. Call me old fashioned, to je moje mnenje že ves čas in bo tako ostalo. Ni mi problem povedati kdo mi je všeč, nobenega problema nimam s tem, da povem da so mi punce čisto toliko všeč kot tipi in ni me sram reči, da sem ploh. Če sem pač sem. Ampak tukaj se konča. Pri mnenjih in interesih. Vse kar gre naprej… se nobenega bežnega znanca niti podrazno ne tiče!3

Danes smo očitno prišli v čase, ko te vsak lahko vpraša točno karkoli in kjerkoli ter kadarkoli se mu poželi. No, pa saj ni čudno, saj ljudje kar sami prostovoljno delijo raznorazne inforamcije o sebi na raznoraznih internetnih portalih. Dan danes je raznim stalkerjem življenje prav olajšano, če ne že popolnoma neinteresantno. Saj rabiš samo malo prepričevalskih sposobnosti in že se infiltriraš v internetno življenje posameznika, kjer ti dotični posameznik razkrije celo to, kdaj gre na wc! Uau, saj sploh ne rabimo več detektivov, ljudje sami od sebe s širnim svetom delijo VSE svoje skrivnosti. (Čeprav so sveto prepričani, da jih delijo samo s prijatelji. Ne vem kakšna je vaša definicija prijateljev, ampak moja nikakor ne pokriva 100+ ljudi.) Vseeno pa se mi to ne zdi relavanten izgovor za vtikanje v zasebnost.

Prav tako imam čez glavo ljudi, ki me vsakič znova sprašujejo enake traparije in vsakič znova dobim poglede v stilu “saj boš odrasla in spremenila mnenje“. Stara sem 22 let, mislim, da lahko mirno rečem, da imam dokaj izoblikovano mnenje o marsikateri zadevi. Seveda se zarečenega kruha največ poje, a pri nekaterih zadevah vztrajam enostavno zato, ker taka pač sem. Na primer tema o otrocih. Če obstaja materinski gen, potem lahko mirno trdim, da ali ga a) nimam ali pa b) se mi ne izraža. Namreč sem ena izmed tistih punc, ki se ne raznežijo ob pogledu na dojenčke/majhne otroke. Pravzaprav ravno obratno, ampak pustimo to… I am not a fan. Ni bilo vedno tako, ko sem bila mlajša sem se z veseljem ukvarjala s svojimi nečaki, pa tudi z drugimi otroci. Nekaj let nazaj pa me je to popolnoma minilo in me niti od daleč ne zanima. Imam prijateljice, ki že imajo otroke pa tudi ogromno ljudi mojih let poznam, ki že imajo družino. Tako, da mislim da je safe to say, da to res ni zame.4 Ampak nekateri si tega očitno ne dajo dopovedati in še vedno čakajo, da me bo “srečala pamet”. Me je že. Zato jih pa ne maram. Get over it! Prav tako nimam absolutno nobene želje po družini, ne zdaj, ne čez 10 let in ne čez 20. Nikoli je nisem imela, je nimam in mislim, da je nikoli ne bom imela. Največ, do kar sem pripravljena iti, je 2+domača žival. Ne rečem, da ne bi spremenila mnenja če bi mi nekdo toliko pomenil, vendar zelo dvomim. Vsekakor to ni moj cilj v življenju in nikoli ni bil.

Zato na tem mestu naprošam vse, da mi že enkrat nehate utrujati z večnim “saj boš videla” in “a si še kar nisi premislila“. Ne, ne bom si. Dajte mi mir in si ustvarite svoje vesele (ne)funkcionalne družinice ter čez njih izražajte vsa svoja prepričanja v tej smeri. Mene pa pustite na miru.

  1. kar v bistvu tudi sem in ne vidim, zakaj bi bila to slaba stvar v tem primeru []
  2. seksal, za tiste ki vam ta izraz ni všeč []
  3. Pa tudi drugih ne, ampak recimo da najbližjim poveš tudi kakšno bolj pikantno zadevo. []
  4. Pa poznam še nekaj takih primerkov, tako da… []

Life is for the living,right?

Na splošno se strinjam z miselnostjo ala uživaj življenje, dokler se da. Živi za trenutek. Pozabi na preteklost, ne skrbi za prihodnost, živi za trenutek. Sliše se super fino fajn in načeloma bi tako tudi bilo, če bi bilo vedno izvedljivo. Pa ni. Vsaj pri meni ne. Nisem tip človeka, ki bi se lotil zadev brez da bi vsaj približno lahko napovedal končni rezultat. Ne spuščam se v tvegane zadeve1, ne igram iger na srečo2, ne tvegam, če ni potrebno. Na nobenem področju… Vendar pa se zadnje čase sprašujem, če je to res pametno. Koliko pa lahko izgubiš? Oz. koliko lahko pridobiš? Ogromno… ali pa nič.

I like someone. Vem, da je enostransko. It`s driving me nuts. Vedno zagovarjam teorijo, da ni smiselno drezati v nekoga, če veš, da je zaseden. Vezan ali nevezan, nima smisla če mu/ji je všeč druga oseba. Kaj pa če veš, da je tej osebi nekdo bil všeč, pa sedaj nisi prepričan ali ji še je, hkrati pa veš, da mu ti skoraj zagotovo nisi? Kaj narediš? Moj način igre je vedno bil, da sem pustila ljudi, ki jih nisem zanimala, na miru. Zakaj bi nekomu govoril, da ga imaš rad, če veš, da ne boš nikamor prišel?3 Kvečjem bo vse skupaj postalo too akward to function. Ni mi težko nekomu povedati da mi je všeč. Tudi mi ni potrebno biti v netreznem stanju, da bi kaj takega naredila. Edini problem je v moji glavi… se splača tvegati? Več kot ne itak nikoli ne moreš dobiti. Ampak ravno “ne”, je tisto kar nihče noče slišati. Poleg tega tvegaš dober ali celo odličen odnos samo za to, da izveš nekaj kar si že vedel in sliši nekaj, kar nikoli nisi hotel slišati.

But I did it before… I loved someone, I didn`t tell him and now it`s too late. Se bom čez eno leto zopet spraševala, zakaj nisem enostavno tvegala? Mi bo žal, ker zopet ne bo poti nazaj? Bi morala enkrat za spremembo tvegati? Problem je v tem, da sem že šla čez te scenarije. Poveš, ni prav. Ne poveš, zopet ni prav. Kaj ti potem sploh še ostane?! Žreš se sam pri sebi, nikomur ne omenjaš ker je vse skupaj naravnost trapasto in trepetaš, da ti bo enkrat žal.  Ampak kašne smisel ima, če veš, da itak nimaš 5% šans? Ampak potem obstaja tistih 4,99%  katerih se oklepaš kot rešilne bilke. Eh…Prekletstvo. Pa tudi mi nikoli ne bo jasno, kako mi je lahko všeč nekdo, ki nima z mano absolutno nič skupnega. Okej, mogoče par stvari… Vsekakor daleč od moje “popolne” predstave. Če praktično nimaš skupnih zanimanj, kako ti je nekdo lahko všeč? Ne vem, če bom kdaj razumela sebe in svoje zblojene možgane. Stop playing tricks on me! K vragu z vsem skupaj, resno. Leave me aloooone. It feels better that way.

  1. adrenalinski športi niso všteti []
  2. plačljivih []
  3. Ali pa jim poveš, pa ne sprocesirajo, da besedna zveza “rada te imam”ne pomeni nujno “kot sestra/prijateljica itd” []

5 nočitev v Bohinju=93€, 5 dni dobre družbe=neprecenljivo!

Pravzaprav je bilo teh 5 dni enstavno tako super, da ne bi spravila v en sam zapis,  pravzaprav se vas  pa tudi nič kaj ne tiče :D Kar se zgodi v Bohinju, ostane v Bohinju! =D1 Prav res ne bi zamenjala tega za nobeno Grčijo, Turčijo ali katero koli drugo destinacijo za absolventske izlete. Imeli smo se noro dobro in brez težav lahko rečem, da je bil to brez dvoma eden najboljših dopustov ever. Sedaj je zame sicer konec z dopustom za to poletje, saj me čaka 14 dni dela brez prostih dni, ampak je bilo popolnoma vredno. Ne zamenjam za noben denar in si želim, da bi lahko ostali še vsaj en teden. Kaj boljšega kot luštna hiška nekje na samem, 5 min do jezera, odlična družba, zabava do jutranjih ur in smeha, da te boli trebuh. Love you guys!

Res upam, da bomo tole ohranili kot tradicijo =) Nepozabno!

PS: I <3 Bohinj. Mi smo na hlapih…pejmo še mau nažagat! =D

  1. Ja, vem da Bohinj ni kraj :P Sem gorenjka! []