Maram, ne maram, maram…

Zdi se mi, da sem ravnokar ugotovila, da mi nekdo, ki mi je všeč, pravzaprav ni všeč. No, v bistvu mi je, samo… Koliko stvari na nekom toleriraš, preden lahko rečeš, da ti oseba resno ni več všečna? Ali boljše rečeno, koliko stvari toleriraš na nekom, ki ti je všeč, pa jih drugače niti slučajno ne bi?

Pravzaprav ne vem, kaj točno meni ni jasno. Imam zelo strogo začrtane meje, kaj dopuščam in kaj ne. Bolje bi bilo reči, da imam na mejah kar kopijo Berlinskega zidu. Do tja greš in nikamor dlje, ali pa nisi več v rangu meni ustrezajočih oseb. In moje meje so res zelo… ostre. Tu potem pridem do druge stvari- kakšne meje imam pravico postaviti, če sama dobro vem, da imam več kot eno res veliko pomanljivost, pa me ljudje okoli mene še vedno prenašajo?

Nekoč mi je nekdo rekel (no, verjetno jih je bilo več, ampak pustimo podrobnosti), da bi se morala malce bolj prilagajati. Verjetno tukaj spet omiljujem zadeve, saj ko pridemo do tega pogovora ponavadi končamo pri “Ti res ne veš, kaj je prilagajanje!” ali “A si kdaj pomislila, da bi se pa sama malo spremenila?!” Vse skupaj se ponavadi konča s kregom in mano, ki osebi zabrusim, da ne, jaz se pa ne prilagajam in mi je popolnoma všeč, tako kot je. No to sicer ni popolnoma res, vendar vsebuje delček resnice. Namreč nečesa ne razumem: če naj se jaz prilagajam tako, kot mi drugi pravijo, da bi se morala, sem potem res še jaz? Kaj pa če je moje neprilagajanje vse kar me dela… mene? Moj jaz? Ni v moji navadi filozofirati; prazavprav je to ena od stvari, na katere sem izjemno alergična. Obožujem konstruktivne pogovore, torej pogovore, kjer vsak zastopa svoje stališče, ve o čem govori in…. govori o nečem stvarnem. Ali nečem relavantnem, o nečem, kar nam je blizu. Resnično pa ne maram bluzenja v stilu kaj je smisel življenja, zakaj je sonce tam kjer je, zakaj… Joj, kaj me briga zakaj, zato pač!

Zašla s teme, kot ponavadi. Če bo ta prispevek sploh imel temo… Kakorkoli, kako daleč naj bi šla, da se bom nekomu zdele sprejemljiva? Pa če imam res dobre prijatelje, to potem menda pomeni, da oni me pa kljub temu potem prenašajo tako, kot sem? Je pa res, da oni ne živijo z mano in so torej mojemu teženju izpistavljeni samo določen čas. Torej je upravičeno domnevati, da bi nekdo, ki bi hotel z mano preživetei dalj časa, pričakoval nekoliko prilagajanja z moje strani. Hja, tu pa pridemo do manjše ovirice. Stvar je v tem… jaz se prilagajam samo, ko se mi to zdi vredno. In ko se mi bo zdelo vredno, bo ta oseba to vedela. Do takrat pa… Ne, se ne prilagajam, why do you ask?

Nazaj k osnovnem vprašnju- koliko stvari te na nekomu lahko moti, preden ti postane ne-všeč? Oz. koliko stvari preneseš pri nekom, ki ti je simpatičen? Glede na lastne izkušnje… veliko. Marsikaj, kar ne bi odobravala niti pod razno,  sem zavila v nekaj drugega in sama sebi prodala kot “ah, saj to ni nič takega!” Ampak obstajajo nekatere stvari, ki jih enostavno ne morem spregledati. Za nikogar. Ker se mi zdi, da s tem teptam lastne principe in lastni principi so vse, kar imam. Obstaja pa ena dobra stvar tega- te “slabe” lastnosti osebe, lahko sam pri sebi uporabiš kot varovalno sredstvo. Zaščitiš se, da ti nekdo ne postane preveč všeč, ali pa se poskušaš prepričati, da ti sploh nikoli ni bil oz. da se je izkazal za drugačno osebo, kot si mislil da je.

Edini problem tukaj je, da čeprav lahko na nekom našteješ 1000 in 1 negativno stvar, boš še vedno našel 1000 in 2 stvari, ki sta ti všeč. In kaj nardiš potem? Hja, iščeš stvar številka 1003, na negativni strani. In upaš, da jo najdeš, preden te odnese kam, kamor te res ne bi smelo. Kaj pa če si že tam? Hja, plavati proti toku je težko, I should know.

6 komentarjev na "Maram, ne maram, maram…"

  1. Inox, dne 19.04.2010
    Inox

    Glih včeraj sem imel en tak moment. Pa še sam ne vem zakaj toliko časa vztrajam. V bistvu je zanimivo koliko je človek pripravljen pretrpeti za neko osebo. V marsikaterem drugem primeru bi pač rekel “jebiga, gremo dalje”. Njen NE pa preprosto povedano boli…Eh

    [WORDPRESS HASHCASH] Komentatorjev ključ ‘0 ni bil veljaven.

  2. nocomment, dne 20.04.2010
    nocomment

    Meni se zdi da so prijatelji zato da te sprejemajo takšno kot si. In ne da se moraš prilagajati.
    Če je si njim neprijetna oseba je to njihov problem.
    Be who you are.

  3. thunderstorm, dne 22.04.2010
    thunderstorm

    Inox: njah… sux I know :/
    nocomment: hvala :)

  4. kastiljo, dne 24.04.2010
    kastiljo

    Meni se zdi, da ne moreš kaj veliko pri temu, da ti nekdo nebi bil všeč, če ti je, vsaj jaz imam take izkušnje. Pomojem je tukaj bolj vprašanje, če si na začetku, ko si najbolj navdušen, sposoben trezno premisliti, če boš kasneje, ko se malo ohladi, lahko toleriral napake (ali pač stvari, ki te ponavadi motijo, takrat pa nikakor be) na drugi osebi (ker popolni ljudje pač ne obstajajo) oz. če se boš temu lahko prilagodil. Meje imaš pa pravico postaviti čisto take kot tebi paše. Konec koncev bi ti potem živela s to osebo, ne? Si mi pa dala močno misliti s tole objavo :D Aja drugače pa, če se že ravno sprašuješ o tem: “smisel življenja je ležanje na plaži … lalala” ;)

  5. thunderstorm, dne 25.04.2010
    thunderstorm

    “…s čivavo na straži..” škoda ker ne maram čivav :P Jap, ampak če imaš nekoga rad pomojem zamižiš za marsikatero stvar. No, na srečeo se mi s tem itak ne bo treba ukvarjati v bližnji prihodnosti lol. In ja, ne moreš kaj dosti,da ti nekdo ne bi bil všeč, ampak jaz še vedno vsakič znova poskušam sama pri sebi dosežti, da bi take stvari lahko kontrolirala. Sicer vedno failam, ampak… vztrajajmo naprej :D

  6. kastiljo, dne 27.04.2010
    kastiljo

    Mnja, to je največji problem, da ne moreš nič pri tem in mislim, da bomo še kar naprej “failali” :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !