When you reach your limits…

Kaj narediš, ko dosežeš svoje meje? Ko prideš do točke, ko se usedeš v najljubši naslanjač in enostavno ne veš, kaj bi sam s sabo. Bi se jokala? Bo pomagalo? Ne morem. Bi se s kom pogovarjala? Ne, ker mi vsi pravijo “saj bo”, in imam enostavno dovolj večnih “saj bo”. A res? A da bo? Ja fino, kdaj pa? Na koncu obtičiš v naslanjaču, primeš v roke zapiske za kolokvij, ki ga imaš naslednji dan, ter bereš že samo zato, ker veš da moraš. Ali kaj odneseš? Not rly.

Rada sem zaposlena, rada imam odgovornost, rada imam izzive. Vendar pride čas, ko se ti enostavno vse nabere na glavo, ko se počutiš, kot da bi žongliral s tono težkimi žogami in samo gledaš, katera bo prva padla na tla, ter kakšne posledice bo pustila. Redko kdaj se mi naredi, da popolnoma obupam nad čim, že zaradi tega, ker a) ne maram porazov, b) sem vztrajna in c)imam obupno slabo vest. Tako recimo tudi če se mi ne da učiti vseeno vztrajam in grem na izpit, ker bi se enostvno sekirala, da kaj nisem šla, sedaj mi je pa ostalo. Ali pa vztram pri nečem, ker enostavno nisem jaz, če ne dosežem svojega. Ampak ko pa pridem do točke, ko mi je res vseeno… Eh, saj mi ni v bistvu. Samo res, res ne morem več.

Risanke so dobra terapija za take dneve, Mulan me je spravila v boljšo voljo in dosegla, da sem sama sebe prepričala, da nič ni tako grozno, kot se zdi. Pa saj ne, da kaj dejansko je grozno,  odvisno, s katerega stališča gledaš. Zame pač je, ker vem kaj hočem, ker vem kaj zmorem in ne maram porazov. Če pa gledam nase od daleč- ja kaj mi pa manjka? Zdrava sem, lahko študiram, imam za jesti, imam prijatelje… Nič mi ne manjka. Vendar pa so zadeve s tuje perspektive vedno drugačne, kot na osebnem nivoju.

Ne maram sprememb, sploh drastičnih ne in ne potem, ko je končo izgledalo, da pa življenje res laufa. Ampak itak vedno pride nekaj, da ti ga sesuje, ali pa si ga sesuješ sam. Zopet sem na stopnji, ko vem, da pač je to trenutno najboljša opcija in da ne morem večno vztrajati v svoji varni škatljici, z znanim okoljem in aktivnostmi. Vendar to ne pomeni, da kaj lažje sprejmem novo stanje.

Vse skupaj je dokaj brez repa in glave,vendar je ravno v stilu z mojimi možgani. Vem kaj moram narediti, vem kaj nisem, vem kaj nočem,vem kaj tvegam. Pa vseeno se počutim, kot da stojim nekje na robu prepada in bi bilo toliko enostavneje narediti en korak naprej, kot se obrniti, splezati nazaj in se soočiti s težavami. Hja, pa se bo treba ane? Kot vedno…

I just feel like… I don`t know how I feel. I just don`t like it.

Bodite prvi in komentirajte "When you reach your limits…"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !