Mesečni arhiv: April 2010

Internetni bonton

Glede na to, da smo v 21. stoletju in je internet povsem normalni del vsakdanjega življenja v večini razvitih držav, seveda obstajajo tudi določena, nenapisana pravila, kako se “obnašati na internetu”. Ker ja, tudi če me ne gledaš v oči, temveč z mano kumuniciraš preko tipkovnice in ekrana,  se od tebe pričakuje vsaj osnovno poznavanje “internetnega bontona”. Naj pojasnim.

Dan danes ima praktično že vsako podjetje, ustanova, kavarna itd., ki da kaj nase, internetno stran. K temu seveda sodi tudi elektronska pošta, email. 10 let nazaj sem za iskanje podatkov in določenih storitev uporabljala predvsem telefonski imenik in “Grafite”. 1 Ko sem pisala seminarsko sem iz knjižnice privlekla 10 knjig in brskala po kazalu. Če sem rabila kemično čistilnico, sem pobrskala po telefonskem imeniku, poiskala najbližjo in poklicala ter povprašala o delovnem času. Danes imamo za to internet. Če delam seminarsko iščem članke preko portalov kot je ncbi, scirus, google schoolar. Če pa iščem telefonsko številko… ja prosim vas, kdo pa še išče telefonske številke? Danes od kateregakoli večjega podjetja, ki  da kaj nase, pričakujem urejeno spletno stran (pregledno in informativno) ter email naslov, na katerega se lahko obrnem. Seveda še vedno kdaj kaj hitreje izveš preko telefona, ampak če se nečesa spomnim ob pol polnoči pač ne bom klicala tja, ampak bom poslala email, ane? Tu pridemo do prve težavice.

Odgovarjanje na emaile. Če imaš email- use it! In če ga imaš in oglašuješ, da ga imaš… ja prekleto, če ti pošljem povpraševanje o vaših izdelkih, ali se lahko potrudiš odgovoriti v doglednem času?! Razumem, da niso vsi 24/7 z nosom v inboxu, vendar v roku 1 delovnega tedna2 človek res pričakuje vsaj obvestilo, da so dobili tvojo pošto, če že ne odgovora. Osebno ogromno stavri v zvezi z raznimi projekti urejam preko emaila, saj tako najlažje in najhitreje dosežem vse ljudi+ imam pregled nad temu, komu sem v zvezi s čim že pisala. Če se res mudi pač pokličem, a večinoma se z vsemi uspem normalno dogovoriti preko emailov. Seveda na koncu vedno pride tudi osebni kontakt, vendar res ne vidim potrebe, da bi ljudem težila 100x na dan z 10imi različnimi zadevami, če jim lahko vse lepo napišem v email in mi oni odpišejo. Tu pa pridem do drugega problema.

VELIKE ČRKE. Vsak, ki se z internetom ni srečal ravno včeraj ve, da velike tiskane črke v internetnem prostoru pomenijo DRETJE. Ja, dretje. Kako se vam zdi tole: DOGOVORJENO. PREVOZ MOŽEN 15.MAJA. PLAČILO PREKO NAROČILNICE? Naj vam prevedem v realno situacijo: pridete do osebe, odgovorne za rezervacije, jo normalno povprašate “Bi imeli čas 15. maja, potrebujemo prevoz za tja in tja ob tej in tej uri?” Ogovorjeni pa bi se vam odgovor zadrl naravnost v obraz. No, točno tako izpade, če PIŠETE Z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI. In to čisto vse.

Na tem mestu razumem, da v naglici kdo pritisne caps lock in pač ne opazi, ali pa oseba želi kaj posebaj poudariti. Nič narobe s tem. Nadvse živce parajoče pa je, če oseba na vsak email odgovori s tiskanimi črkami. Resno, a vam narišem kje na tipkovnici se to izklopi? Ne vem za vas, ampak meni gre dretje preko interneta pošteno bolj na živce, kot v realnosti. Če ne znaš normalno komunicirati potem se pa ne pojdi posla, prosim.

Na tem mestu bi se lahko lotila še ljudi, ki se ne podpišejo pod svoje mnenje, ki ne znajo uporabljati ločil in ki imajo neverjetno potrebo vključiti 100 in 1 utripajočo in svetlečo zadevo v emaile. Ampak ne bom, ker se mi enostavno ne da. Samo prosim… tudi če ni napisano, upoštevajte nekaj splošnih pravil pa si boste prihranili kakšno stranko ali dve.

  1. Tako se je pri nas imenoval plastificiran kos papirja, ki ti ga je poštar vrgel v nabiralnik in je vseboval vse pomembne informacije-avtomehanike, servise vsega možnega, knjižnice, šole itd. ter njihove naslove in tel. številke. []
  2. Na tem mestu se sicer delam fino, odgovor pričakujem najkasneje v 2h delovnih dneh, ampak ok… []

Maram, ne maram, maram…

Zdi se mi, da sem ravnokar ugotovila, da mi nekdo, ki mi je všeč, pravzaprav ni všeč. No, v bistvu mi je, samo… Koliko stvari na nekom toleriraš, preden lahko rečeš, da ti oseba resno ni več všečna? Ali boljše rečeno, koliko stvari toleriraš na nekom, ki ti je všeč, pa jih drugače niti slučajno ne bi?

Pravzaprav ne vem, kaj točno meni ni jasno. Imam zelo strogo začrtane meje, kaj dopuščam in kaj ne. Bolje bi bilo reči, da imam na mejah kar kopijo Berlinskega zidu. Do tja greš in nikamor dlje, ali pa nisi več v rangu meni ustrezajočih oseb. In moje meje so res zelo… ostre. Tu potem pridem do druge stvari- kakšne meje imam pravico postaviti, če sama dobro vem, da imam več kot eno res veliko pomanljivost, pa me ljudje okoli mene še vedno prenašajo?

Nekoč mi je nekdo rekel (no, verjetno jih je bilo več, ampak pustimo podrobnosti), da bi se morala malce bolj prilagajati. Verjetno tukaj spet omiljujem zadeve, saj ko pridemo do tega pogovora ponavadi končamo pri “Ti res ne veš, kaj je prilagajanje!” ali “A si kdaj pomislila, da bi se pa sama malo spremenila?!” Vse skupaj se ponavadi konča s kregom in mano, ki osebi zabrusim, da ne, jaz se pa ne prilagajam in mi je popolnoma všeč, tako kot je. No to sicer ni popolnoma res, vendar vsebuje delček resnice. Namreč nečesa ne razumem: če naj se jaz prilagajam tako, kot mi drugi pravijo, da bi se morala, sem potem res še jaz? Kaj pa če je moje neprilagajanje vse kar me dela… mene? Moj jaz? Ni v moji navadi filozofirati; prazavprav je to ena od stvari, na katere sem izjemno alergična. Obožujem konstruktivne pogovore, torej pogovore, kjer vsak zastopa svoje stališče, ve o čem govori in…. govori o nečem stvarnem. Ali nečem relavantnem, o nečem, kar nam je blizu. Resnično pa ne maram bluzenja v stilu kaj je smisel življenja, zakaj je sonce tam kjer je, zakaj… Joj, kaj me briga zakaj, zato pač!

Zašla s teme, kot ponavadi. Če bo ta prispevek sploh imel temo… Kakorkoli, kako daleč naj bi šla, da se bom nekomu zdele sprejemljiva? Pa če imam res dobre prijatelje, to potem menda pomeni, da oni me pa kljub temu potem prenašajo tako, kot sem? Je pa res, da oni ne živijo z mano in so torej mojemu teženju izpistavljeni samo določen čas. Torej je upravičeno domnevati, da bi nekdo, ki bi hotel z mano preživetei dalj časa, pričakoval nekoliko prilagajanja z moje strani. Hja, tu pa pridemo do manjše ovirice. Stvar je v tem… jaz se prilagajam samo, ko se mi to zdi vredno. In ko se mi bo zdelo vredno, bo ta oseba to vedela. Do takrat pa… Ne, se ne prilagajam, why do you ask?

Nazaj k osnovnem vprašnju- koliko stvari te na nekomu lahko moti, preden ti postane ne-všeč? Oz. koliko stvari preneseš pri nekom, ki ti je simpatičen? Glede na lastne izkušnje… veliko. Marsikaj, kar ne bi odobravala niti pod razno,  sem zavila v nekaj drugega in sama sebi prodala kot “ah, saj to ni nič takega!” Ampak obstajajo nekatere stvari, ki jih enostavno ne morem spregledati. Za nikogar. Ker se mi zdi, da s tem teptam lastne principe in lastni principi so vse, kar imam. Obstaja pa ena dobra stvar tega- te “slabe” lastnosti osebe, lahko sam pri sebi uporabiš kot varovalno sredstvo. Zaščitiš se, da ti nekdo ne postane preveč všeč, ali pa se poskušaš prepričati, da ti sploh nikoli ni bil oz. da se je izkazal za drugačno osebo, kot si mislil da je.

Edini problem tukaj je, da čeprav lahko na nekom našteješ 1000 in 1 negativno stvar, boš še vedno našel 1000 in 2 stvari, ki sta ti všeč. In kaj nardiš potem? Hja, iščeš stvar številka 1003, na negativni strani. In upaš, da jo najdeš, preden te odnese kam, kamor te res ne bi smelo. Kaj pa če si že tam? Hja, plavati proti toku je težko, I should know.

When you reach your limits…

Kaj narediš, ko dosežeš svoje meje? Ko prideš do točke, ko se usedeš v najljubši naslanjač in enostavno ne veš, kaj bi sam s sabo. Bi se jokala? Bo pomagalo? Ne morem. Bi se s kom pogovarjala? Ne, ker mi vsi pravijo “saj bo”, in imam enostavno dovolj večnih “saj bo”. A res? A da bo? Ja fino, kdaj pa? Na koncu obtičiš v naslanjaču, primeš v roke zapiske za kolokvij, ki ga imaš naslednji dan, ter bereš že samo zato, ker veš da moraš. Ali kaj odneseš? Not rly.

Rada sem zaposlena, rada imam odgovornost, rada imam izzive. Vendar pride čas, ko se ti enostavno vse nabere na glavo, ko se počutiš, kot da bi žongliral s tono težkimi žogami in samo gledaš, katera bo prva padla na tla, ter kakšne posledice bo pustila. Redko kdaj se mi naredi, da popolnoma obupam nad čim, že zaradi tega, ker a) ne maram porazov, b) sem vztrajna in c)imam obupno slabo vest. Tako recimo tudi če se mi ne da učiti vseeno vztrajam in grem na izpit, ker bi se enostvno sekirala, da kaj nisem šla, sedaj mi je pa ostalo. Ali pa vztram pri nečem, ker enostavno nisem jaz, če ne dosežem svojega. Ampak ko pa pridem do točke, ko mi je res vseeno… Eh, saj mi ni v bistvu. Samo res, res ne morem več.

Risanke so dobra terapija za take dneve, Mulan me je spravila v boljšo voljo in dosegla, da sem sama sebe prepričala, da nič ni tako grozno, kot se zdi. Pa saj ne, da kaj dejansko je grozno,  odvisno, s katerega stališča gledaš. Zame pač je, ker vem kaj hočem, ker vem kaj zmorem in ne maram porazov. Če pa gledam nase od daleč- ja kaj mi pa manjka? Zdrava sem, lahko študiram, imam za jesti, imam prijatelje… Nič mi ne manjka. Vendar pa so zadeve s tuje perspektive vedno drugačne, kot na osebnem nivoju.

Ne maram sprememb, sploh drastičnih ne in ne potem, ko je končo izgledalo, da pa življenje res laufa. Ampak itak vedno pride nekaj, da ti ga sesuje, ali pa si ga sesuješ sam. Zopet sem na stopnji, ko vem, da pač je to trenutno najboljša opcija in da ne morem večno vztrajati v svoji varni škatljici, z znanim okoljem in aktivnostmi. Vendar to ne pomeni, da kaj lažje sprejmem novo stanje.

Vse skupaj je dokaj brez repa in glave,vendar je ravno v stilu z mojimi možgani. Vem kaj moram narediti, vem kaj nisem, vem kaj nočem,vem kaj tvegam. Pa vseeno se počutim, kot da stojim nekje na robu prepada in bi bilo toliko enostavneje narediti en korak naprej, kot se obrniti, splezati nazaj in se soočiti s težavami. Hja, pa se bo treba ane? Kot vedno…

I just feel like… I don`t know how I feel. I just don`t like it.