Mesečni arhiv: Marec 2010

Kaj je bilo meni tega treba…

Sobota zvečer (okej, praktično nedelja zjutraj), 28. marec 2010.

Oseba: Thunderstorm

Kraj: pred računalnikom

Splošno stanje: prehlajeno

Št. preostalih živcev: 0

Št. preostalega dela: neskončno

Rok za oddajo vsega možnega: 31. marec 2010

3 days to go. Note to myself: Nikoli več, ampak res nikoli več ne prevzemi kakšne funkcije, pa tudi če od tebe zahteva minimalno vloženega truda. Ker potem se vedno raztegne v neverjetne razsežnosti in na koncu končam pri temle. Prehlajena, neprespana, počutim se, kot da bi me povozil vlak (tja grede in nazaj), konstantno mi po glavi skače vsaj 10 stvari, za katere vem, da jih moram nujno narediti, zraven pa me zbada misel, da imam ta teden 3 kolokvije in naslednji teden en zelo zajeban izpit. No, imam jih več, ampak že za tega enega mi ne bo zneslo… In čas za učiti? Nekje med tem, ko pridem domov zvečer in 2 uro zjutraj, ko grem spat. Torej bolj ne.

Poleg tega je pa marec seveda odskočna deska za vse mogoče zadeve, ki jih je treba opraviti za društvo. Torej letna poročila za AJPES, papirlogija za DURS pa še razpis študentskega sveta na katerega naj bi prijavila projekte. Katere točno? Hja, bom ugotovila v naslednjih 2h dnevih in pol. Upam. S tem da me trenutno preganjata še 2 projekta, za katere na vem, kako točno jih bomo financirali glede na trenutno stanje. Kljub najboljšim namenom urediti cel kup papirjev za društvo, se le ti še vedno prašijo na moji mizi, s tem dodatkom, da jih sedaj prekriva še cel kup druge šare.

Med tem se bo v mojo sobo verjetno naselilo kakšnih 5 novih vrst pajkov, ki jim kosmi prahu, ki se podijo po sobi nudijo odlično skrivališče. Da vseh možnih pajčevin na vseh nemožnih koncih sobe sploh ne omenjam. Poleg tega bi res lahko peljala preobut svoj avtoček in res bi lahko naredila kaj za fax. Ah ja, pa če bi se lahko pošteno naspala in vsaj 1 dan dala vse 4 od sebe…In mogoče, mogoče celo vzela v roko kakšno knjigo zase?  Ja, ja, dream on… Saj načeloma sem mela prejšnji vikend frej, ampak nekako mi je uspelo, da sem vse dni skakala na okoli. Pa še vsi možni rojstni dnevi in prazniki so marca. Prekleto no, kaj je s tem marcem?! In seveda imam urnik tako nabasan, da pridem domov ob 9ih zvečer. Vsaj 3x na teden. Potem, ko bo konec marca bo pa seveda nenadoma ogromno časa! Edini problem je, ker ne rabim časa takrat, rabim ga sedaj!

Torej, kdo mi podaljša tale mesec za 2 tedna?

PS: Uspeh dneva: odkrila, da se prekleti “deli/shrani/wtf” gumb da odstraniti! Jes! Ker mi gre kronično na jetra. Zdaj bi bila fina še opcija, da izgine z mojega vidnega polja na drugih blogih. Kaj me v bistvu moti na njem? Ma ne vem, izgleda mi kot prostitutka na fancy ulici. No offence vsem prodajalkam ljubezni… Enostavno mi ne zgleda kul zraven blogov. Razno mogoče pri kakšnem, na katerem že itak vse nekaj utripa, se vrti in ima miljon različnih barv. Teh pa itak ne berem, ker imam rada klasiko.

Ko ti crkne avto ali Zakaj je dobro redno obiskovati servis?

Hja, be my guest za šale na račun “ženska za volanom”, popolnoma si jih zaslužim. Kar sicer mirno priznavam, vendar to ne pomeni, da so vse pripadnice nežnejšega1 spola enako nesposobne kot jaz. Ampak meni raznih prigod na temo avtomobila resnično ne zmanjka.

Kaj se zgodi, če avtočka ne pelješ na redni servis ob pravem času? Hja, revež se trudi in trudi in pelje in pelje, potem te ima pa enkrat dovolj in si mislih “Ah, k vragu s tabo, pojdi peš!” ter crkne in the middle of nowhere. Po zaslugi svojega faxa namreč lahko najdem divjino sredi Ljubljane. Kako vem, da je divjina? Nič luči daleč na okoli, gozd, tema in avtovleka rabi 1 h da pride do tja. Divjina. Kakorkoli, moj dragi avtoček se je odločil, da ima tiste dneve v letu…  Kot rečeno, lahko se zahvalim sama sebi, ker mi je že vsaj 2 meseca nekje globoko zadaj v glavi utripala rdeča lučka z napisom “pleji avto na servis!”. Ampak sem vedno našla neke izgovore. “Danes ne morem, pridem pozno domov…” “Jutri nimam časa, reees moram tja in tja!” “Ah, saj lahko še malo počaka…” Jah in je dočakal ane :D Sama sem si kriva, kaj pa dajem prednost vsemu razen mojemu zvestemu avtomobilčku. Grdih jezikov, ki namigujejo, da je izdahnil pa sploh ne nameravam poslušati. Saj ima komaj 10 let, pha! Itak da super dela! Pustite moj avtoček na miru, priden je, samo bolniško rabi.

No kakorkoli, tajming je seveda popoln. Ravno ta teden mi odpade nekaj vaj in sem se optimistično veselila, da bom prej doma vsak dan + preostanek familje se bo za neverjetne cele 4 dni spokal na drug konec Slovenije in imam celo hišo zase. No, sedaj sem obsojena na vlake in avtobuse (kot vsak povprečen, nerazvajen, dnevno migrirajoči Slovenec), nimam pojma, kako bom šla po avto na servis, ker ni nikogar doma in od iluzionističnih idej o zgodnjem prihodu domov se lahko lepo poslovim. Saj nimam nič proti javnem prevozu, nasprotno, veliko raje bi se vozila z vlakom. Obstaja samo problem z našo državo- javni prevoz je v k**** in svinjsko drag. Če preklapljam med dvema vlakoma in avtobusom me dejansko pride ceneje bencin?

Nauk tedna: Najprej servis, potem ostalo! Get well soon honey.2

  1. hm, ta pridevnik se z mano res ne sklada, ampak okej… []
  2. Ja, čustveno sem navezana na svoje prevozno sredstvo. So what?! :P []

Slovenci s SV govorijo 2 jezika ali narečja so swašta

Da ne bo kakšne pomote, nimam nič proti štajercem ali prekmurcem, obstaja samo manjši problemček- ne razumem jih sploh :D Sem mnenja, da govorijo 2 jezika (velja predvsem za Prekmurce): Slovensko in pa svoje narečje. Jaz bi zase rekla, da govorim samo slovensko, ampak z gorenjskim naglasom. Medtem ko oni govorijo, za moje pojme, 2 ločena jezika. Primer:

Imam sošolko, ki je nekje s Prekmurja (ja ja vem, da je še nekaj ločeno, pa nekaj s Prlekijo… prihranite mi, nikoli si ne bom zapomnila, tako kot si nekateri nikoli ne bodo zapomnili, da Bohinj ni kraj :P ). Torej, ta sošolka nekaj govori drugi sošolki in jaz slučajno ujamem na uho. Moja rekacija: “Em, kaj si povedala? Nič nisem razumela…” Se obrne k meni in mi prevede v slovenščino s štajrskim naglasom. Razumem nekako polovico :D

Danes me kliče sošolka iz Maribora in me začne nekaj spraševati. Pogovor izgleda nekako takole:

Sošolka: “Ej, ….”  (… pomenijo, da ne razumem :D ) * 2 min govorjenja*

*tišina*

Jaz: “Um, oprosti, nič te nisem razumela, a lahko prosim še enkrat?

Sošolka (bolj počasi): “Torej, zanima me, če morda veš …..” *še 2 min govorjenja*

V drugem poskusu mi uspe približno razbrati, kaj sledi v nadaljevanju, vendar se ne bom trudila s fonetičnim zapisom, ker bom falila na celi črti. Odgovorim ji po svojih najboljših močeh, kar je dokaj težko, glede na to, da je niti nisem točno razumela, kaj me sploh sprašuje. Ob naslednjem vprašanju se pa niti nisem več trudila vprašati “Ej, kaj si rekla?” ampak sem samo še govorila “Ne vem, vprašaj profesorico…”.

Mi je prav žal, ampak jaz ne razumem ne tega narečja in ne štajrske slovenščine. Oz. slednjo razumem samo na pol, preko telefona pa niti podrazno ne. Saj mi je fletno narečje, ampak samo dokler ne pričakujejo od mene, da jih razumem :D

Seveda se pa nekateri potrudijo in govorijo čisto lepo ter z le malo naglasa. Neka druga sošolka z istega konca recimo govori meni čisto razumljivo. Me pa ta močen vpliv narečja v SV Sloveniji nikoli ne bo nehal fascinirati. Recimo, nepozabno doživetje s počitnic v Prekmurju 2 leti nazaj. S prijateljico sva se izgubili v Murski Soboti in iskali Moravske toplice. Po nekaj krogih okoli mesta sem ustavila avto ob robu ceste in poslala prijateljico, da pri bližnjem sladoledarju vpraša, v katero smer morava iti. Prijateljica je odšla do dečkota, ki je delal tam, jaz pa sem jo od daleč opazovala. Videla sem, da prikimava z glavo in nekaj sprašuje, vse skupaj pa je zgledalo obetavno, zato sem pričakovala, da bova končno ugotovili, kam morava iti. Ko se je prijateljica vsedla nazaj v avto sem jo torej vprašala: “No, kam morava iti?” Sledil je trenutek tišine. “Pojma nimam, čisto nič ga nisem razumela!”  Neprecenljivo res- v lastni državi ne razumeš, kaj ti govorijo :D

Ugotovitev dneva: Narečja so luštna, ampak prosim, če želite kaj od mene mi prevedite magari v ljubljansko slovenščino, še vedno jo lažje razumem kot SV narečja. Pa brez zamere :)