Mesečni arhiv: Februar 2010

Kako si zakomplicirati življenje…

Jah, če si jaz, potem je čisto simpl! In zadnje čase mi to več kot dobro uspeva. Dobro, saj tole danes res ni kakšen večji problem, je pa dober pokazatelj, da imam občasno možgane na funkcijski stopnji zlate ribice. Pa mislim, da s tem v bistvu žalim zlato ribico… (In tolažim sebe, ker sem dodala “občasno” khm.)

Imam tak fin fax, da imam predavanja nekako na 6ih različnih lokacijah po celi Ljubljani in okolici. Pravzaprav verjetno celo na večih, pa se mi v bistvu trenutno ne da šteti. Ampak vzemimo današnji primer. Imam točko A in točko B, ki sta med sabo oddaljene 5 minut  peš. Najprej sem imela predavanja zjutraj na točki A. Potem sem bila zmenjena za ogled izpita na točki A, a sem imela prej vaje na točki B. Pomemben podatek bi bil mogoče še, da je lilo kot iz škafa, točko A in B pa povezuje zelo blatna in mokra pot. Sem imela tudi avto, parkiran na najbolj oddaljenem parkirišču, ampak če greš z avto iz točke A na točko B narediš ogromen ovinek- potrata časa in denarja. Torej. Ker profesorice za ogled izpita ni bilo, ko sem imela konec predavanj na točki A, sem šla na vaje na točko B. Nato so se mi vaje prej končale in sem se odločila, da grem za vsak slučaj pogledat na točko A, če je morda profesorica že tam, saj morma potem itak nazaj na točko B (vsaj tako sem mislila).  Vmes sem se s točke B sprehodila še do nekoliko oddaljene trgovine po malico, ter nato nazaj proti točki A. Pridem tja, si ogledam izpit in se odpravim k avtu, da bi ga prestavila na parkirišče pri točki B, ker bi potem lahko šla naravnost naprej (sem bila po predavanjih še nekje zmenjena). Grem z avtom, naredim še večji ovinek kot ponavadi, ker je obvoz zaradi dela na cesti, parkiram in grem v stavbo kjer imamo ponavadi predavanja. Se vsedem dol da bi pojedla malico, ko me nenadoma prešine, da je petek in da mogoče obstaja možnost, da nismo v tej predvalnici (ker 2x v tednu smo, 1x pa ne). Pogledam urnik in kaj ugotovim? Jah seveda, danes je bil dan, ko smo drugje, torej na točki A. In sem se lahko spet usedla nazaj v avto, se odpeljala mimo tiste trgovine od prej in nazaj po ovinku do točke B. Bravo jaz! Koristno porabljen čas in bencin, ni kaj.

Če se je kdo zgubil mu pa lahko narišem shemo ja :P

Nauk za naslednjič: preveri, kje za vraga imaš predavanja. Še dobro, da sem bila prezgodnja heh…

Wtf

A dejte no, a lahko ne skoz neki spreminajte… Ne da se mi navajat na to novo obliko blogosa. Bljah. Pa rajši sploh ne bom razmišljala, s čim vse se “strinjaš” ko pritsneš gumbek “Strinjam se” heh. Saj sem prebrala, ampak… Skoz eno oko notr, skozi drugo ven. Zdaj bom tečna 2 tedna in ne bom pisala, ker se mi ne da ukvarjati s tole novo obliko.

Oh, dajte no, a te grde gumbke moram sedaj pod muz gledati pod vsako objavo?! A se da to sklopit?? Brigajo me razni twitterji in facebruhi…

Zima zima bela, vrh gora sedela…Ali nekaj takega?

Čudeži se dogajajo- očitno mi bo končno uspelo priti na smučke! Vse skupaj je namreč že prav sramotno. Jaz enostavno obožujem smučanje, pa smučam manjkat kot kdorkoli, ki ga poznam pa sploh ni preveč zagret smučar. Obstaja namreč en problem. No, dva. Večno pomanjkanje časa in vreme.

Sedaj sem imela 3 tedne izpitne tedne in sem seveda lahko o prostem dnevu na snegu samo sanjala. Prej, ko je bil sneg, enostavno nisem imela časa, kadar sem ga pa imela pa ni bilo snega ali je bilo slabo vreme. Sedaj sem imela 2 prosta dneva in seveda je snežilo! Doh. Takoj naslednji dan, ko sem pa jaz imela obveznosti je pa seveda sijalo sonce. Doooh! Niti enkrat mi v zadnjih 3h letih ni uspelo priti na smučišče v času ne-počitnic. Ker sedaj se pač začnejo zimske počitnice za ljubljančane in se mi zdi, štajrce? Kakorkoli, moteči efekt pri meni so ljubljančani, ker seveda se vsi odpravijo v naše konce in je posledično blazna gužva. Še en teden kasneje imajo pa počitnice naši in bodo smučišča spet nabito polna. Itak se mi pa začne fax. Za počitnice je že tako in tako več ljud, za vikende se pa številka še podvoji. In jaz resnično sovražim gužvo.

Kakorkoli vzameš, nikoli ni prav. Bila bi blazno srečna, če bi eno leto imela vsaj enkrat v teh izpitnih tednih prost dan, bilo bi lepo vreme in nihče ne bi imel počitnic. Ampak s tem očitno že čisto preveč zahtevam ane? No kakorkoli, jutri se, neglede  na vse, končno spet odpravljam na smučanje. Madona vsaj enkrat letos bi rada smučala pred marcem! Sicer spet na klasični destinaciji, ker žal edine v familji, ki jo praktično prisilim, da gre z mano, ne spravim nikamor drugam + itak nima kondicije za celodnevno smučanje.

Ahja. Kje so časi, ko sem lahko en cel prečudovit teden presmučala na Rogli? Nekako se mi zdi, da bom do naslednjih zimskih počitnic prišla šele, ko bom že v službi in bom lahko vzela dopust. Dokaj neumno vse skupaj res. Imam zimo, imam vreme, nimam časa. Imam čas, imam zimo, nimam vremena. Imam čas, imam vreme… konec marca in sneg pošteno pobira. Eh.

Ah in seveda ne morem niti na smučanje s faxom, ker imam takrat obvezne vaje. Kaj pa drugega! No ja, upam, da mi vsaj s sošolkami uspe kakšen vikend kam iti. Pri njih se mi vsaj ni treba ozirati na to, kam gremo.

Če bo jutri slabo vreme… bom res slabe volje. Naj si ne drzne!

Nevihte

Včasih ljudje mislijo, da nekaterih stvari enostavno ne dojamem. Mnogokrat imajo prav, žal. Vendar je ena stvar, ki mi nikoli ne uide. Vem, kdaj bo udarilo. Že od nekdaj sem navajena, da začutim, da bo nekaj šlo narobe. Pa s tem ne mislim, da bo slabo vreme, da bom pogrnila izpt, nah. Kadar doma poči, vedno vem, še preden se zgodi. Pa lahko nihče nič ne reče, vendar enostavno vem.

Ne znam opisati občutka, vendar je nekako tako, kot da je nekdo z jekleno pestjo zagrabil tvoje notranje organe in jih stisnil. Veš, da bo nekaj narobe in veš, da ko udari, bo grdo. Včasih sem (bila) kriva sama. Vedela sem, kje so meje pa sem jih prestopila. Včasih namenoma, včasih nenamerno. Vendar te leta vendar nekaj naučijo in kljub moji pregovorni gobčnosti, sem se navadila držati jezik za zobmi v določenih situacijah. Bolj zavoljo drugih, kot zavoljo sebe.

Vendar pa sem nekaj časa nazaj opazila, da se je ta občutek o vedenju, da se bo zgodilo nekaj slabega, preselil tudi na druga področja. Včasih, sicer zelo redko, se mi to naredi celo na mestih, kjer tega ne bi pričakovala. Ko pa pride do osebe, ki mi v veliko pomeni, je pa še posebej zaskbljujoče.

Nekaj časa nazaj sem imela priprvljen prispevek v stilu “Vem, da se pripravlja na nevihto, samo čakam še, da bo počilo”. Še vedno je nekje med osnutki, a ga nikoli nisem objavila. Vendar sem imela prav, kmalu po tem je počilo. Pa kljub temu, da sem vedela, da nekaj ni vredu, nisem bila pripravljena na to, da se bo dejansko zgodilo.

Z nekaterimi ljudmi se enostavno počutiš domače, okoli njih se počutiš varno in prijetno, ker veš, da jim lahko zaupaš in da oni zaupajo tebi. Ne poznam veliko takih ljudi, eno pa zagatovo. Vendar se mi zadnje čase zdi, da je nekaj mesecev nazaj enostavno nekaj počilo in da sva se oddaljili. Strah me je povedati vse, kot sem povedala včasih. Ne upam se delati norca iz določenih stvari, kar včasih ne bi niti pomišljala. Enopstavno zato, ker imam ta grozen občutek da bom enkrat rekla nekaj, kar ne bi smela. Da bom naredila nekaj narobe in bo spet počilo. Ampak tokrat zares in s posledicami. Tega pa nočem.

Ne razumem, kaj se  dogaja. Res ne. Prosim, če ti kaj ni prav, če si te zdi, da te ne razumem, da nekaj ne delam prav… Povej mi. Prosim. Jaz mnogokrat enostavno ne razumem, kaj ljudje hočejo/pričakujejo od mene. Pa ne, ker bi jih namerno ignorirala, ampak ker enostavno ne vem, kaj bi. I don`t wanna lose you. Vendar pa imam zadnje čase spet občutek, kot sem ga imela včasih pred domačimi nevihtami. Prosim, povej mi kaj naj naredim, preden bo šlo vse narobe. Za dosti ljudi mi je vseeno, zate mi pa ni. Res.

No ja, ko ti gre na enem koncu življenja končno navzgor, se ti seveda obvezno začne sesuvati na drugem. Čeprav po pravici povedano… trenutno ne vidim tistega konca, ki bi šel navzgor. Je bil, pa se je izravnal, ko sem izvedela določene novice. Ampak I guess da tako je v življenju. Can`t have everything. Ampak vem pa kaj nočem ne imeti.

Ne pozabi, rtm. Always did and always will.

Graf dneva

Danes sem našla tole slikico…

… medtem ko sem ležala v postelji in brskala po  netu :D Win =D So true haha!

Bilanca izpitnih tednov

Počasi bom začela prižigati kadila v čast izjemnemu dogodku, koncu izpitnih tednov. No, bi jih prižigala, če ne bi bila alergična na vse vrste kadečih se zadev z neprijetnimi (ali wannabe prijetnimi) vonji. No, pa tudi sama sem malo pomagala pri tem, da se tile tedni malo prej končajo, ampak pustimo podrobnosti…

Torej, izkupiček izpitnih tednov je sledeč:

  • 2 pojedeni čokoladi na dan
  • pomfri na 3 dni
  • 1x tedensko pica
  • 2x dnevno topli sendviči
  • povprečno 1 čokoladni puding na dan
  • 1 zavitek slanih piškotov na 3 dni
  • na novo pridobljeni odvečni kilogrami: ne vem, in ne želim vedeti
  • opravljanih izpitov/kolokvijev:6
  • uspešno opravljeni:3
  • dokaj prepričani v uspešno opravljenost:1
  • z upanjem na uspešno opravljeno:1
  • popoln fail:1
  • skenslani izpiti: 1

Torej, skupni seštevek je kar soliden? Približno pol slabše kot lani, ampak jebi ga. No v redu, ne bomo sami sebe hecali. Resnično se moram spraviti migat in naslednji izpitni teden bi bilo fino dejansko narediti kakšnega izmed tekočih izpitov. Si bom pa sedaj privoščila 4 dni lenarjenja. Čeprav sem v bistvu intenzivno lenarila zadnje 3 tedne… Ker če ne bi, bi bil izdi malce drugačen hehe. No, ampak zadnje 4 dni sem se učila, ha! Sicer brez učinka, ampak v redu- namen šteje!

Cilj naslednjih dni: pustiti svoje sorodnike v svetem prepričanju, da sem priden študent in bom/sem uspešno opravila vse izpite. V skladu s tem moleti vse 4 od sebe in delati absolutno nič.

Naslednjič bo boljše :D

Win!

Tale link enostavno moram deliti z vami :D Win! Za dobro voljo ;) Ah, pa še to: ne glejte, če ste zagovornik prvih dveh stvari v naslovu :P  1

http://www.youtube.com/watch?v=VIaV8swc-fo

  1. PS: Hvala Lara ;P Umrla ob gledanju =D []

Še ena o vinjetah…

Baje naj bi shranili tisti odrezek, ki ostane po nalimanju vinjete? Baje naj bi to kontrolirali zaradi ponarejenih  vinjet… Trenutno se mi niti ne da preverjati teh informacij1 , tako da če kdo ve, ali to drži… naj mi pove :D Preden pride tisti redki trenutek v letu, ko pospravim nesnago v svojem avtu. V primeru, da ta trditev glede odrezka nameč drži, se lahko sama sebi zahvalim, ker se mi nikoli ne ljubi raznoraznih listkov vržti v koš, ampak jih enostvno vržem na sovoznikov sedež/zadnji sedež/v predal za kasete itd. Občasno potem ob okupaciji prej omenjenih sedežev zadeve pristanejo na zadnji polici, kjer mislim, da se nahaja tudi tale zadevica.

No, v kolikor te informacije držijo-živel nered! ;)

  1. Slišano na TV, menda []