Mesečni arhiv: Januar 2010

Cena nove vinjete: 95 €, cena odstranjevanja stare: neprecenljivo

Kot ponavadi pri meni, sem se tudi misije vinjeta lotila zadnji hip. Še sreča, da danes zvečer, ker če bi to počela jutri zjutraj pred izpitom bi se verjetno končalo z razbito šipo in /ali kaznijo zaradi neuporabe nove vinjete.

Uporabila sem finto s fenom in naivno mislila, da zadevo pač segreješ in jo v enem do dveh korakih potegneš dol. Jaaa, itak! Pol pa svizec zavije čokolado v folijo…1 Torej, prekleto zadevo sem segrevala in praskala dol z nohti. Seveda ni šlo v parih korakih, doh! Ne vem, kaj naredijo tipi, ampak jaz ne vem, kaj bi naredila brez nohtov. In ne, ne bom kupovala drzala za vinjete, je približno isto, kot če uporabim drzalo za led. Ki se je kasneje izkazalo kot zelo uporabno, potem ko sem seveda že 3/4 presnete zadeve spraskala dol z nohti.

Izkupiček: 2 uničena nohta, 1 osvinjan avto, 1 garaža nadrobljena z ostanki vinjete in 1 prosto čisto mesto za novo vinjeto.

Jaz sem prepričana, da prekleti hudič ni hotel dol, ker je iz leta 2009 (ki je bilo slabo) in ker je oranžne barve (ki jo sovražim). Še sreča, da smo sedaj 2010 in je moja nova vinjetka s smejočim se avtočkom lepe modre barve (moje najljubše)! Huh, pa sem rešena za 1 leto…

  1. Btw, ker Milka nima več folij, a to pomeni, da so svizci tudi občutili recesijo in odpuščanje? Ubogi svizci… []

Razvada na 4ih kolesih

Ali drugače povedano- avto. Danes, ko imam malo več časa in je zunaj res lep dan, sem se odločila, da se po dolgem času odpravim peš do mesta po nakupih. Kaj takega je seveda marsikomu samoumevno, prav tako je bilo samoumevno meni, nekaj let nazaj. Potem pa je prišla razvada v obliki avtočka… In glede na stanje pred trgovinami ter v samem centru mesta, več kot očitno nisem edina, ki je podlegla tej razvadi.

Jah, imam to srečo, da imam svoj avto, dobila sem ga pa konec srednje šole. Torej me tale moj avtoček razvaja že kar nekaj let… In ob lepih dnevih, kot je danes, ko se vsedem v avto z namenom iti v trgovino, se spomnim, da kako za vraga mi pa nekaj let nazaj ni bilo problem iti peš?! Povsod sem šla ali peš ali s kolesom. V trgovino, knjižnico, na banko, pošto. V največjem vetru sem na kolesu peljala domov ogromen šopek izjemno dragih rož in zraven lovila ravnotežje z 2ma težkima vrečkama na balanci. Prav tako sem v največjem nalivu ali največjem snegu pešačila do trgovine, šole, avtobusne postaje. Ko se je moja najboljša prijateljica odselila v 3km oddaljen kraj, sem se pač do nje vozila s kolesom in preklinjala tisti klanec tam, ki mi je vedno pobral še zadnje atome energije. Ampak je šlo in nisem se pritoževala. Dobro, zoprno je bilo, če si bil vezan na avtobusno povezavo in nisi mogel ostati dalj časa s prijatelji zunaj, ampak si se pač sprijaznil s tem. Glede na slabe linijie javnega prometa, sem imela jaz še srečo, ker sem lahko ostala do pol 11h zunej.

Kaj točno se je sedaj spremenilo? Vreme je glede na letne čase še vedno dokaj podobno tistemu izpred par let, trgovine in ostalo se v tem času ni prestavilo nič dlje (celo bližje!), jaz pa vseeno praktično vsakič najdem enega izmed klasičnih izgovorov: “Joj, slabo vreme, grem z avto! Joj, mudi se mi, grem z avto! Joj, veliko za prinesti, grem z avto!” In se lagodno usedem v to čudno na 4ih kolesih ter sem v 5ih minutah na željenem mestu. Tako da ja, teli avtomobili so ena čisto navadna razvada! Ampak ker smo ljudje pač lena bitja in si radi naredimo življenje bolj udobno… hja, potem bodo pa centri mest in parkirišča pred trgovinami še vedno polno zasedena :)

Ampak se poskušam odvaditi… v toplejših dneh se vedno poskušam odločiti za kolo. Zadnje leto ali dve sem že ničkolikokrat imela v rokah ključe od avta, potem sem pa zagledala kolo ob hiši, ki je pridno čakalo, da z njega odstranim pajčevine. In sem nesla ključe nazaj v hišo ter se usedla na kolo :) Mogoče bi morali večkrat pomisliti, koliko nas stane bencin, da se odpeljemo tisti kilometer do trgovine, ki bi ga večina z lahkoto prehodila/prekolesarila. Pa koliko časa porabimo za iskanje parkirišča, kako po nepotrebnem onesnažujemo okolje, koliko živcev zgubimo s preklinjanjem “nesposobnih voznikov” in za koliko svežega zraka smo prikrajšani, ker samo sedimo notri.

Sedaj grem pa v trgovino, peš!

Za intermeco med učenjem…

Zabavne stvari je treba deliti ;)

Scientists have finally discovered what is wrong with the male brain: On the left side, there is nothing right, and on the right side, there is nothing left.

=D Jaz zlobna? Nah, nikoli! :P

Kot da bi srečala popolnega tujca…

Včasih se mi zdi, da srečujem popolne tujce. Vendar s tem ne mislim ljudi, ki jih dejansko nikoli prej nisem videla, temveč ljudi, ki so  mi nekaj pomenili, sedaj so pa tako daleč proč od mojega življenja, da verjetno bolje poznam prodajalko v najljubši pekarni. And that hurts.

Ne, ne vem kdaj bom prebolela, če sploh kdaj. Saj sem že n-krat pisala o variacijah na temo prijateljstva in ljubezni, že n-krat sem si zagotovila, da sem over this in že n-krat sem o tem prepričevala druge. Pa saj lahko rečem, da delno sem prebolela. Mislim, definitivno nisem več emo in definitivno moje solzne žleze ne producirajo odvečne tekočine na njegov račun. Ampak še vedno ostane tisti grenak spomin…  Da srečaš nekoga, ki je vedel vse o tebi, sedaj je pa on tebi popoln tujec.

Nekdo, ki ga pozdraviš v vrsti za kosilo, nekdo s katerim izmenjaš par besed, ker se pač teoretično nista skregala in se torej ne moreta pretvarjati, da se ne poznata. Nekdo, ki mu je bilo nekoč mar zate, sedaj pa je njegov odnos zreduciran na občasen polzainteresiran pozdrav ob naključnem srečanju. Nekdo, za kogar je bilo tebi mar bolj kot za karkoli drugega na svetu. V danem času vsaj.

Kaj je pa sedaj? Ne vem. Prvič je bil popoln in neizmeren šok. Srečati nekoga po 1 letu, po enem letu sekiranja, postavljanja vprašanj, na katere nikoli ne boš izvedel odgovora. Sedaj… sedaj sem bila pripravljena in mi je bilo enostavno… ne vem. I felt nothing. Oziroma… I refused to feel anything. Je pa dovolj, da ti pokvari čisto soliden večer. Ker ne glede na to, kolikorat si šel čez to, kolikokrat si se odločil, da je konec, pozabljeno, zaklenjeno… ne glede na vse, se spomniš, da včasih ni bilo tako. Da smo bili včasih najboljši prijatelji, sedaj pa smo tujci.

In najboljše od vsega, ga je gledati z nekom, ki je sedaj stopil še za stopničko višje, kot si bila ti. Za stopničko višje v odnosu z njim. In ta stopnička je bila zadnji most, ki se je zrušil med že tako okrnjenimi odnosi.

Ugotovitev dneva: Rajši srečujem popolne tujce, ki so vedno bili tujci, kot pa ljudi, ki so bili vse, sadaj pa niso nič več.

Prenovljen Akvarij v Piranu, definitivno vredno ogleda!

Čeprav je bil danes eden izmed bolj napornih dni, pa je bil hkrati tudi eden izmed najboljših dni. S faxom smo se namreč odpravili na Obalo, na terenske vaje ob morju. Ogledali smo si školjčišče, obrat za prečiščevanje školjk, Morsko biološko postajo ter Akvarij v Piranu. In čeprav je bilo vse izredno zanimivo, mi je najbolj ostal v spominu prav Akvarij in enostavno bi mu delala krivico, če ga ne bi omenila :)

Akvarij je bil lani deležen temeljite prenove in v svoji novi podobi se je za javnost prvič odprl lanskega oktobra. Sedaj obratuje dobre 3 mesece in je v tem času že sprejel več kot 60 000 obiskovalcev. Prepričana pa sem, da jih bo še mnogo več, saj sta novi in stari akvarij kot dan in noč.

Verjetno ste vsi že kdaj obiskali Akvarij in se zagotovo še spomnite, da je bolj spominjal na ljubiteljsko akvaristiko, kot na kaj drugega. Pač majhen prostor, majhni akvariji (in s tem nikakor ne mislim, da se takat niso trudili, a vseeno.) No, Akvarij danes se mi je zdel popolnoma drugačen in moram reči, da smo bili vsi, ki smo tam že bili kdaj prej, popolnoma navdušeni nad spremembo. Novi Akvarij je sicer še vedno dokaj majhen, vendar pa je resnično lepo urejen. Notranjost so popolnoma prenovili, sedaj imajo kar nekaj večjih akvarijev1, dodali so nekaj prostora, popolnoma prenovili sistem oskrbovanja z vodo, v preddverju pa si lahko skozi steklo ogledate ostanke temeljev iz preteklosti. Kljub majhnosti si lahko napasete oči na razno raznih ribicah, morskih ježkih, želvicah, skatih, morskemu psu in drugih zanimivih morskih prebivalcih. Meni najljubši je bil eden izmed manjših akvarijev, ki je vseboval živooranžne spužve, meni totalno simpatično školjko (mislim, da je bila velika klapavica) ter celo morske konjičke! Največ pozornosti pa je bila po mojem mnenju deležna želvica, ki se je podila po enem izmed večjih bazenov.

Za akvarije in njihove prebivalce skrbi g. Valter Žiža, ki nam je prijazno tudi razkazal celotni akvarij, nam povedal razne zanimivosti o njegovih prebivalcih, o sami prenovi Akvarija2 ter nas popeljal tudi v za javnost skriti del, kjer poteka čiščenje vode. Do prenove so vodo črpali direktno iz morja, kar je ob raznoraznih strupenih cvetenjih ali drugih onesnaženjih morja povzročilo nemalo težav tudi v Akvariju. Sedaj imajo zaprti sistem, kar omogoča mnogo čistejšo vodo, ki se čisti s pomočjo ozona. Za to tehniko sem prvič slišala, vendar je baje bolj “prijazna” kot kloriranje.

Kakorkoli, Akvarij je defitinitvno vreden ogleda in priporočam vam, da naslednjič, ko boste v Piranu, zavijete tudi tja!

Seveda pa prilagam tudi slikovni material, naj se vam cedijo sline ;) Pa ne po ribah na žaru! :D Tista želvica pa sedaj krasi tudi ozdaje na mojem telefonu, mi kar polepša dan, ko jo vidim =) Se opravičujem za slabšo kvaliteto, digitalec je seveda dal odpoved že takoj dopoldne :D Se mi zdi, da je njegovo delovanje sorazmerno z vremenom. Lepše, kot je vreme in bolj raznoliko kot so plani za izlet, manj je možnosti, da bo deloval!

Želvica v velikem bazenu

Želvica v velikem bazenu

Steklena tla

)

Meni najbolj všečna školjka :)

Morsko šilo

Morsko šilo

Rakovica

Riba z najbolj zabavno ustreznim imenom mi je pa morski zmaj, baje najbolj strupena riba v Sredozemlju. In ja, tudi to imajo. Toliko za okus, če bi radi videli vse, vam pa toplo priporočam, da si vzamete čas in si Akvarij tudi sami ogledate!

  1. Ne vem, kako točno se reče tem zadevam v resnici :D Bazeni? []
  2. Mimogrede, veliko zdajšnjih prebivalcev so prispevali okoliški ribiči []

Zima!

Končno je prišla! Moj najljubši letni čas :) Končno je januar podoben januarju, pokrajina je primerno bela in temperature primerno nizke, torej vse skupaj je ravno pravšnje! Samo prosim naj se sedaj ne otopli…

Meni je tako lepo, ko se peljem in so povsod okoli zasnežena drevesa =) Je pa malo manj prijetno ta isti sneg gledati na cesti :D Res, da je vreme za moje pojme idealno, vendar tako vreme najbolj ustreza nekje na toplem z lepim razlegdom ven. Moja idealna pozicija je v jedilnici, z nogami na radiatorju, ob velikem oknu z ragledom na zasnežen vrt, gozd in ptičke, ki so zopet prileteli obiskat našo ptičnico. Ah, idila =)

Kot rečeno je vse skupaj malo manj idilično na cesti in zagotovo sedaj že vsi, ki gredo iz služb/v službo ali kamorkoli drugam, bentijo nad snegom. Tisti, ki zime že tako ne marajo so pa verjetno že popolnoma slabe volje hehe. Ja prav vam je, jaz tudi moram prenašati poletje 4 mesece :P Ceste so milo rečene obupne. Po avtocesti 60 km/h, po regionalnih 40 km/h. Saj plužijo, ampak nekako se mi ne zdi, kot da je kakšna bistvena razlika. Vsaj pri nas na Gorenjskem še vedno pošteno sneži, snežilo pa je tudi v Domžalah, tako da predvidevam, da sneži tudi v Ljubljani. Če nimate nujnih opravkov se torej danes izognite raznim prevoznim sredstvom na 4ih kolesih:)No, tudi tistim na dveh :D

Ampak zima je pa vseeno zakon!

Seveda pa moram, sedaj, ko imam končno nov telefon, ki dela gledljive slike (!), priložiti tudi slikovni material :D In kot ravno razlagam sošolki: DA, jaz res obožujem kidanje! =P

Sneg, sneg, sneg!

Tudi na cestah...

Še več snega!

Še več snega!

Dedek mraz mi je prinesel…

…gripo. Novo ali staro, to ne vem, je pa dejstvo, da sem leto 2010 pričakala z vročino in v objemu kopalnice. Saj bi rekla, slab začetek, dober konec, ampak to sem rekla tudi lansko leto in poglej, kam me je pripeljalo! Če bo leto 2010 tako, kot 2009, potem jaz dam odpoved >.<

No, ampak če ne drugega, je vsaj številka lepa. 2010. Lepo okroglo. Letu 2009 pa z veseljem podeljujem prvo mesto med najslabšimi leti do sedaj. Ker ta prekleta gripa je prilša 31. decembra, torej ni leto 2010 še nič krivo. Jaz pravim, da se mi 2009 maščuje, ker imam 2010 rajši že v naprej! Prav tako se mi maščujejo tudi moji mobilni telefoni. Jaz res ne vem, ampak okoli mene mora biti neko posebno polje negativne energije, ki uspšeno kvari vse elektronske naprave. Po 4ih letih sem si končno uspela kupiti nov telefon. Še celo v Lj sem šla ponj, ker so ga samo še tam imeli. Ampk glede na ceno (1€) torej lahko porabljen bencin štejem v ceno telefona. 11€ je še zmerej poceni (na oko). Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi šlo takoj nekaj narobe. Ker sem se odločila, da telefon nafilam v naprej, sem samo vstavila baterijo, sim kartice pa ne, ker sem še potrebovala star telefon. Problem pa sedaj nastane, ker mi ne uspe ponovno odpreti prekletega pokrovčka za baterijo! In tako ne morem vstaviti sim kartice in novega telefona ne morem uporabljati… Zadeva je pa presneto tanka in pri moji sreči bi ga zelo verjetno polomila, če bi poskušala pokrovček odpreti bolj na grobo. Nice! Po 4ihi letih dobim nov telefon in sedaj ga ne uspem usposobiti. Pa dobro no, kaj sem vam naredila?! Seveda se mi pa stari tudi maščuje, ker sem ga, reveža, več kot očtino hotela zamenjati z drugim! Tako mi je 2 dni nazaj zbrisal polovico številk iz imenika, smse dobivam v več kopijah in kodirane v težko rečem katerem jeziku, pomnilnik pa me z nadležnim cviljenjem opozarja, da je poln. Zelo primerno ob novem letu, ko te vsi zasujejo z smsi. Posledično sem verjetno nekaterim ljudem poslala 10 istih smsov, medtem, ko so drugi ostali brez voščila. Vedno boljše!

Poleg tega sem pa letos opazila, da so se moji sosedje očitno odločili tekmovati v tem, kdo bo najdlje in najglasneje pokal s petardami/raketami in kar je še te preklete pirotehnike. Tako si letos še bolj želim, da bi uporabo tega dokončno prepovedali, z izjemo uradnih prireditev. Not gonna happen ja. Mogoče me je pa motilo samo zato, ker je pokalo od poznih popoldanskih ur pa do sedaj. In ko te boli glava, imaš vročino in ti je slabo, za povrh pa nisi spal spljoh, potem je zadnje, kar si želiš, sosedsko tekmovanje v ognjemetih.

Za češnjico vrh tortice ne danes in ne naslednje 2 dni ne morem v službo, kar pomeni, da se bo to pošteno poznalo na računu (praznične ure!) + vsaj ena sodelavka me trenutno verjetno “obožuje”, ker je morala prevzeti mojo nočno izmeno na silvestra. Well done jaz! =( Ah, in sošolka s katero imamo skupaj seminar verjetno preklinja dan, ko sva končali v isti skupini, ker mi je danes tole preprečilo, da bi končno dokončala besedilo. Odlično res.

Prosim 2010, bodi lepše kot 2009!