Thunderstorm [Daydreamer]

Se mi zdi, da bo moj blog vse bolj začel spominjati na twitter in podobne zadevščine, glede na to, da ga zadnje čase uporabljam predvsem za izlive jeze in random zadeve. Daljše objave? Niti ne…Ampak na srečo me vsaj ne nervira še kakšna omejitev v številu znakov, mojim živčkom je torej vsaj z nečim prizanešeno.

Trenutno je ura nekaj čez 5 zjutraj in spet sem rahlo hiperaktivna. Pa ne zato, ker bi se ravno zbudila vsa spočita, ampak ker sploh še nisem šla spat. Stranski učinek 3h nočnih po dolgem času+ kronično pomankanje časa za pisanje seminarja. Oziroma kronično pomankanje časa za delanje česarkoli v povezavi s faxom. Ali česarkoli sploh. Pa čeprav sem imela danes (oz včeraj) prost dan. Edini v celih počitnicah. “Počitnicah”. Pa saj ne da se pritožujem, rada delam in itak nimam neke velike izbire glede tega (čez leto pač ni časa), ampak vseeno me rahlo psihira vse skupaj, ker res ne vem, kdaj bom naredila kaj koristnega.

Pa poglejmo napovedi in plane za ta teden. (Saj ne, da koga zanima, ampak kdaj je še mene zanimalo kaj vas zanima? Glavno da jaz govorim! Pišem. Karkoli. )¹ Jutri (danes) je torej torek. Če mi nekako uspe se spraviti iz postelje do 10ih (realno gledano 11h-zelo optimistična napoved!) bom (upam) spekla 2 vrsti peciva, si naredila kosilo in mogoče celo uspela dokončati seminar, ali vsaj prebrati vsa gradivam, ki sem si jih poiskala.²Potem grem ob 18h na delo, pridem nekje ob 4h zjutraj domov, se spravim spat do 5ih, spim do … jah čim manj, ker moram potem v Lj po mobitel (btw bo kdo v Lj pa ima preveč časa, za kavo? Not rly a? ) in nato letim naprej na šiht ob 19ih. Hm, nekam bi morala stlačiti še kosilo, biskvit za torto in seminar. Hm. Yeaaaah… Bom… ne bom spala. Al neki… Pri katerem dnevu sem sedaj? Sreda? Četrtek? No v četrtek zopet pridem domov ob 4ih zjutraj, se spokam spat, odspim (recimo), naredim torto do konca, povečerjam novoletno večerjo in odpeketam umret na šiht. Potem lahko pridem domov nekje do 8ih recimo in spim do nekej 4ih popoldne, ob 6ih grem pa lahko naprej v službo. Enak postopek naslednji dan, v nedeljo sem pa celo celo popoldne frej! Oh in poglej, smo že pri ponedlejku! Učila se bom pa za petkov izpit kdaj točno? Eh.

Bottom line: Ta teden se dela, kadar se ne dela se spi. Naslednji teden se ne spi spljoh. Aktivno v novo leto!

Opazka dneva: Hm, tole je bil pa dejansko daljši zapis

1. Če sem že izgubila nekih 6 ur spanja, ga lahko še pol ure… [↩]
2. Seminar, vsaj moj del, bo seveda na koncu zgrešena polomija, kot ponavadi! [↩]

In to s takim bodičastim, kot pri zmajih pa to. Leto 2009 je bilo za moje pojme v vseh pogledih porazno. Na zasebnem in nezasebnem področju. Letos je šlo toliko stvari narobe, da se vseh verjetno niti nisem zmožna spomniti. Izpostavim lahko nesrečo/bolezen dveh ožjih družinskih članov, ki mi veliko pomenita, uničeno domačo kopalnico, fail na področju prijateljstva in ljubezni, za konec smo dobili pa še resnično “lepo” darilo za božič- uničen vikend.

Eden od starih staršev ima v svojem rojstnem kraju postavljen vikend, ki ga vsako leto večkrat z veseljem obišče. Vendar pa med zimsko sezono večinoma nikogar ni tam, zato prosi sorodnike, da sem pa tja zakurijo, da ne bi popokale cevi zaradi mraza. Ampak ker ima leto 2009 očitno namen končati se s stilom, se je na božič zgodilo ravno to- počile so preklete cevi. Tako imajo sedaj uničeno kopalnico, razsuto stranišče in poplavljeno klet. Med prazniki, pozimi in to ravno letos, ko že tako niso pri najboljšem zdravju. Da finančnega položaja, ki je letos še slabši kot lani, sploh ne omenjamo. Odlično, hvala božiček! Zatakni se v dimniku nasednje leto…

Vreme je pa seveda razploženju primerno. Resnično upam, da bo 2010 bolj obetavno.

Ta trenutek bi lahko napisala marsikaj. O marsičem. Pa ne bom. Samo to, da mi je kljub izrectno naročeni ostri moki, nekdo prinesel popolnoma napačno, a mi je vendarle uspelo speči biskvit za torto. Torej ob 3h zjutraj samo še vzamem biskvitek iz pečice, upam da je uspel in se odpravim v mižale.

Moja nova mantra (saj ne, da sem imela staro, ampak okej…) bo pa: Za dežjem posije sonce. Razen seveda, če živiš nap. na Irskem, kjer se vreme spreminja vsakih 15 min. Resnično bi že rada videla to sonce no… In ne, velika žareča krogla, ki ogreva naš planet me v tem primeru niti najmanj ne interesira (pa čeprav bi bilo bolj dobrodošlo ,kot padavine. Razen sneg, sneg imam rada, ta lahko ostane.)

PS: Res rabim kategorijo random…

Včasih res ne bi škodovalo, če bi me kdo pošteno sklofutal in rekel “It`s not all about you!” ker nekako mi vsake toliko časa uspe užaliti ali spraviti v slabo voljo še tistih nekaj ljudi, ki mi dejansko skušajo pomagati ali biti v oporo. Saj ne, da bi bilo kaj narobe, samo pač… težave in težavice, ki jih imamo vsi. In kaj naredim jaz? Jah znorim, kaj pa drugega…

Obstaja določena meja, preko katere se pri meni ne gre spuščati. Nekatere zadeve imam strogo začrtane in če mi nekdo na vsak način poskuša dopovedati, da stvari lahko stojijo tudi drugače, ne samo tako, kot sem si jih jaz zamislila, potem se mi enostavno odpelje. Ker ja, jaz in sprejemanje drugega mnenja bolj ne gremo skupaj. In ko mi torej nekdo hoče razložiti, da ni vse črno belo in da zadeve niso vedno take, kot jih mi vidimo ali si želimo da bi bile… jah, potem se mi odpelje. In osebo pošljem v tri pisane marjetnice, ji razložim, da so moje težave moje težave in da naj se za vraga ne vtika in naj rajši reši svoje. Saj potem dodam, da zelo lepo, da se pobriga zame, ampak da tako ne bo nikamor prišel/prišla in da nima aboslutno nobenega smisla prepričevati me v karkoli. In potem je človek ponavadi užaljen, ker ga tako obravnavam. Ah.

Še ko resnično nočem nikogar užaliti ali spraviti v slabo voljo, ko se mi zdi da se dokaj uspešno držim nazaj, še takrat mi uspe vznejvoljiti celo ljudi, za katere bi vsi zatrdili, da jih je praktično nemogoče spraviti v slabo voljo. Ampak guess what? Meni uspe tudi to! *vzdih*

Zdaj imam resnično slabo vest. Tudi če rečem oprosti in da nisem mislila nič slabega, da pač jaz ne funkcioniram tako, tudi tako vem, da ni vse ok. Pa ti rečejo ljudje “Ah ne, saj je v redu, ni problema…”  Pa enostavno veš, da to ni res. Ne vem za druge, ampak kadar ga jaz kapitalno polomim ali pa enostavno vem, da nekaj ni/ne bo v redu, dobim neprijeten občutek v trebuhu. Kot bi te nekdo zagrabil za notranje organe in jih stisnil. Enostavno… dobesedno se slabo počutim, ker vem, da je nekaj narobe. In potem mi je vedno žal. Pa vedno prepozno…

Počutim se, kod bi nekoga resnično užalila, se potem poskušala opravičiti, on pa bi mi zaloputnil vrata pred nosom in jaz bi stala na pragu in ne bi imela pojma, kaj naj sedaj. Bravo jaz. Mogoče bi se res morala presliti na Arktiko/Antarktiko, pingvini me vsaj ne bi razumeli…¹

In potem se sprašujem, zakaj me ljudje ne marajo. Heh. Me=fail.

1. Nikoli, ampak res nikoli si ne zapomnim, kje pingvini živijo in kje ne? Od teh dveh “celin”. “” ker je eno zamrznjeno morje [↩]

Včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi imela na razpolago samo še en dan življenja. Ni važno iz katerega razloga, ampak recimo, da bi imela samo en dan. Kaj bi naredila? Koliko bi si upala in koliko bi tvegala? Verjetno odvisno od tega, kako gotova bi bila v to, da imam resnično na voljo samo ta en dan. Včasih pa tudi razmišljam, kaj če bi se odločila, da je zadnji dan in dejansko vsem povedala, kar bi rada in dejansko bila, kar bi rada bila? Kaj bi se spremenilo, bi se in kako? Na boljše ali slabše? Z mislimi se je prijetno igrati, vprašanje pa je, kaj bi naredila v dejanskem primeru.. če sploh kaj.

Prvo, kar mi pade na pamet je, da bi ljudem, ki mi kaj pomenijo, povedala da jih imam rada. V prvi vrsti tistim, ki tega ne vejo, ali tisti, ki to slišijo premalokrat ali pa se ne zavedajo, da jih dejansko imam rada. Želimi si, da bi imela toliko pogouma, da bi bila sposobna stopit pred določene osebe in povedati “Hej, všeč si mi!” pa tudi, če vem, da ne bo to nikamor pripeljalo… Ker meni vedno znova uspe zaviti v slepo ulico. Vedno mi nekdo postane všeč, potem se mi oglasijo požarni alarmi in opozorijo, da se to ne bo dobro končalo in da naj rajši neham iskati stvari, ki so mi na njem všeč, ker mi bo kasneje žal. Od tu gresta dve poti, žal pa imata obe isti konec. Tista daljša gre po sistemu ne bom pustila da mi je všeč, ker nima smisla, krajša pa oh vraga, všeč mi je, zakaj pa ne! Tista prva potem nekje zavije k 2., ponavadi nekje na točki, kjer mi vsi zagotavljajo “hej, všeč si mu!” In potem obe nadlajujeta svojo veselo pot naravnost kakšen teden, 2… dokler ne prideta do točke, ko pred njima zazija ogromna rdeča tabla, na kateri piše “Dead end, sorry, druga mu je všeč, in to že dolgo!” Spodej pa s čisto majhnimi črkami “In to ti bo z velikim veseljem povedal, ker te smatra za prijateljico. RUN!” Pisava -3, se razume.

Pa vseeno vedno znova in znova krenem po istih poteh in nikoli mi ne uspe izbrskati tretje, ki bi se presneti grdi rdeči tabli ognila. In tako se ob emo dnevih (beri: čas PMS) sprašujem, ali bi dejansko osebi upala priznati da mi je všeč, pa čeprav samo iz tega razloga, da končno povem. Čeprav vem, da nimam možnosti niti od daleč. Vendar se potem vedno vprašam… pa če bi povedala, kaj bi s tem rešila? On bo vedel, da mi je všeč, jaz bom vedela, da je njemu všeč druga in da ve, da je meni všeč on. In potem bom končala nekje na polički “smili se mi, bodimo prijazni z njo.” Tega pa nočem. Kdo pa hoče, da ga ljudje pomiljujejo? No, če bi mi dejansko ostal en sam dan, potem mislim, da bi to res naredila. Pa še kaj bol radikalnega. Ampak to resnično samo v primeru, da vem, da me naslednji dan ne bo več in torej ne bom v trajno škodo nikomur.

V primeru, da bi mi res ostal samo en dan, bi torej naprej povedala ljudem, ki jih imam rada, da jih imam rada, nato pa bi verjetno iz čiste trme razčistila še s tistimi, s katerimi nikoli nisem, pa sem si vedno želela, da bi. Nekatere bi poslal v tri pisane marjetice, drugim bi povedala, kako zadeve stojijo in da mi je žal, da se je končalo kot se je, tretjim pa… hja, ne vem. Obstjajo taki,  za katere enostavno ne vem, kaj bi. Kakšno leto nazaj bi rekla, oh povedala bom, kar bi morala že 2 leti nazaj. Vendar danes ne vem, ali bi to dejansko naredila. Ker karkoli že narediš in je v povezavi z drugo osebo, nikoli ne ostane samo in izključno tvoj problem. In zakaj pogrevati stare stvari, ter zakuhati težave nekje, kjer vse super teče?

V primeru, da bi si pa dan enostavno izbrala, se odločila, da to je to, da imam dovolj skrivalnic… ja, za to bi pa resnično morala imeti pogum. In močno dvomim, da bi mi ga kdaj uspelo zbrati. Ljudje se enostavno preveč obremenjujemo s tem, kaj si bo kdo mislil o nas. In tako bom še naprej ostala lepo pridno in tiho, gledala od daleč in se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu in da je meni popolnoma vseeno. Hja, saj v tem sem pa dobra, kajne? V primeru da nisem, pa rajši vidim, da tega ne vem…

Zadnje čase opažam, da je ljudem očitno blazno težko povedati, kaj si dejansko mislijo o neki stvari. No, redke izjeme so vedno brez dlake na jeziku, ostali pa… Eh. Kaj se vsi bojijo? Da jim boš kaj zameril? Ne vem za ostale, ampak jaz če poveš po pravici in sem užaljena, zamerim za 5 minut. Če se mi pa zlažeš v obraz in kasneje to izvem… potem si pa dober za kar lep čas. Resno, a je tako težko povedati, kar misliš?

Saj ne pravim, da je to vedno najboljša izbira. I should know… Vedno imam predolg jezik in vedno bleknem prvo stvar, ki mi pade na pamet. Reci, potem pa razmišljaj, to je moj način. Seveda jih zato velikokrat dobim po pristih in ničkolikorat mi je nerodno. Ampak redko kdaj me potem dobijo na laži, ker pač večinoma povem, kar mislim.

Tako mi gre recimo na živce, če se ljudje delajo prijazne in hvalijo moja nova očala. “Oh ja, res so lepa! Mhm, ful ti sedejo! Uh, resno izgledaš z njimi.” Itd itd itd. In potem izvem, da je prava reakcija “Uh, zakaj je izbrala taka čudna očala?!” No, to mi itak samo potrdi moje dvome, ker večini že iz oči/obraza razberem, da jim niso všeč. So why bother? Res, a je tako težko reči: “Ej sorry, meni pa niso tako všeč, prejšnja so bila boljša.” Ja, saj bom užaljena, ker so meni pač všeč, ampak rajši slišim to, kot pa pofejkano navdušenje, ki se kasneje izkaže za lažno.

Drug primer so darila. Nekomu kupiš nekaj, za kar se ti zdi, da mu bo všeč. Ker pa je stvar pač nova, ne moreš biti siguren, ali je to res to. Tako sem kakšni 2 leti nazaj nekomu kupila kremo za roke iz nove linije ene izmed francoskih firm dragih krem. Presneta zadeva je bila res draga in njihovi izdelki so res kvaliteteni, vendar pa seveda različni vonji ne odgovarjajo vsem. Tako recimo ta krema ni odgovarjala omenjeni osebi. In jo je pač skrila v omaro. Več kot enkrat sem vprašala “A ti ta krema ni všeč? Da vem za drugič..” Odgovor je bil: “Ne ne, kje pa! Všeč mi je, samo mi jo je škoda in jo šparam za naslednjič…” In sem pač zmignila z rameni ter rekla ok, ker ta oseba mnogo stvari dolgo časa hrani, preden jih dejansko uporabi.  Potem pa ji je danes zmanjkalo kreme za roke in sem jo opomnila, da sem ji pred časom jaz kupila eno in da jo ima verjetno še vedno v omari. Nekaj časa je vztrajno trdila, da ne, zagotovo jo je porabila! Potem pa je vseno odšla do omare in krema je bila seveda tam. Nenačeta. Torej je bil čas za nov “Oh, čisto sem pozabila! Joj, super, da jo še vedno imam!” Vzela kremo in odbrzela. Zakaj imam občutek, da bo uboga kema pač samo končala v drugem predalu?

Res, zakaj je tako težko povedati po resnici? Če ti pač ni všeč mi povej! Saj ne bo konec sveta….

Jezna sem na vse in vsakogar, na vreme na ceste na… mah, na vse! To je tista situacija, ko si blazno slabe volje, vendar ne veš točno, kaj ali kdo te je tako razjezil. Najrajši bi za vse skupaj obtožila kar Ljubljano, čeprav v tem primeru sama po sebi ni nič kriva. Tečna sem zelo zelo zelo in z velikim veseljem bi se zdrla na nekoga, pa se zopet ustavim pri tem, da ubistvu nihče ni nič kriv. Mogoče sem lahko jezna nase. Najverjetneje ja. Waaah >.< I blame it on PMS!

Vreme me ne mara. Zakaj je povsod več snega kot pri nas? Pa jaz obožujem sneg! Ljubim sneg! Okoli faxa je trenutno pravljično. Vendar sem hkrati cel dan zmrzovala v čevljih, ki so vsebovali triglavska jezera, ker sem izredno pametno obula premočljive čevlje, pa čeprav so cel teden napovedovali sneg. Če pa pri nas zjutraj ni bilo snega, kje je meni prišlo na misel, da v Lj pa bo sneg?! Halo, če ga pri nas ni, potem ga tam tudi zagotovo ni, doh! Mhm… Ne vem, kdaj sem nazadnje videla toliko presnetega snega v enem dnevu v Lj. No, saj zjutraj sem imela srečo (blazno srečo, v primerjavi s sošolko, ki je za pol krajšo pot porabila 3x več časa), vendar se je sreča končala, ko sem izstopila iz avta. Imela sem vremnu neprimerne čevlje, ker je bil december nenormalno topel vse do sedaj sem se razvadila in se oblekla jesensko, pozabila sem, da je šal del obvezne garderobe in da bi resnično lahko iz prtljažnika umaknila japanke ter jih zamenjala z metlico za sneg. Tako sem sneg čistila z neko plastično zadevo, namenjano pomivanju oken. In to 5x v enem dnevu.

Za rožico vrh tortice, je nekje na cesti obtičala tudi asistentka in so odpadle vaje, na katere bi morala iti v četrtek, pa sem jih prikladno prespala. Edine vaje v 3h letih, ki sem jih zamudila in potem nam danes odpadejo. V sredo pa ne morem, ker imam druuge vaje ob istem času. Kako prikladno!

Blazno užaljena sem, ker pri nas ni dovolj snega! In če mi po vsem tem zmrzovanju ne uspe zboleti, potem si res lahko čestitam! V glavnem… tečna sem zelo zelo in vse skupaj (no, razen vremena) lahko v končnem seštevku pripišem sebi. In to me dela samo še bolj tečno! A sem omenila, da sem tečna?

Zdaj bom pa šla kuhat mulo ob toplem čajčku in božičnih kumadih. Pa z nogami na radiatorju! Waaaaaaah >.<

I hate being right. Zakaj imam vedno prav, kadar bi rada, da nimam? In zakaj se motim, kadar bi rada, da imam prav… You can`t have everything, right? But it would be awesome if I could have sth… sometimes… *vzdih* Moving on… again. And again, and again…

Naši sosedi me vedno znova presenečajo. Kot sem že omenila v prejšnjem zapisu, smo danes menjali vhodnja vrata. Prejšnja so komaj še stala na tečajih, skozi je pihalo in če bi hotela, bi jih verjetno lahko sama lastoročno vlomila brez večjih težav. Torej smo se odločili, da montiramo nova vrata. In kot je to v navadi v primestnih naseljih, se nobena adaptacija na hiši ne zgodi brez “nadzora” s strani sosedov. Samo da včasih vse skupaj postane enostvno nadležno in neverjetno neumno.

Povejte mi, če pri vas sosed domov pripelje nekaj novega, recimo nov avto, popleska fasado, naštima nova korita za rože… kaj naredite? Jaz ponavadi (če seveda stvar sploh dojamem) vržem gor uč 2x, namesto 1x. Pač normalni človeški firbec. Ampak to naredim od daleč, pač s ceste če ravno pridem mimo. Kaj naredijo naši sosedi? V koliko smo mi doma oz. na obzorju, potem vse skupaj opazujejo izza zaves v svoji spalnici.¹ Če pa nas ni na vidiku, tako kot recimo prejle, potem pa enostavno pridejo do hiše in si stvari ogledajo pobližje. In ko rečem pobližje, mislim dobesedno.

Soba z računalnikom pri nas gleda na dvorišče in torej na vhodna vrata. Prejle je notri prišel še en družinski član in skupaj sva ugotavljala, kakšen napis bi dala na nov nabiralnik, potem pa sva nendoma opazila soseda, ki si ogleduje nova vrata. Okej, do sem vse popolnoma v redu. Dokler ni ta isti sosed najprej pogledal levo in desno, če je slučajno kje kdo, ki ga vidi, nato prišel na naše dvorišče in naslednji hip je bil že 10 cm od naših vhodnih vrat.  Hm, no če nekdo pride čisto do vhodnih vrat, jaz pričakujem, da bo oseba pozvonila, ker jo pač nekaj zanima oz. bi kaj rada. Kaj je naredil naš sosed? Pazljivo je povsem od blizu preučil vrata in nato mirno odšel. Midva pa sva samo osuplo gledala.

Ne vem za vas, vendar je to meni popolnoma mimo. Jaz sem samo debelo gledala, kako je očitno ljudem samoumevno, da so pooblaščeni za popoln nadzor nad vsako spremembo, ki jo ti narediš na svojem domu. Pa resno no, a ljudi ni čisto nič sram? Jaz si ne predstvljam, da bi recimo opazila nov nabiralnik pri sosedu in potem prišla do njegovih vrat, si ga povsem natanko ogledala in nato meni nič, tebi nič mirno odšla, kot da je nekaj popolnoma normalnega, da vtikam nos v tuje zadeve.

Da se razumemo, povsem vseeno mi je, če je sosedom vir zabave firbcati izza oken in spremljati, kaj kdo spremeni na hiši, vendar se mi zdi nesramno in nevljudno, da prideš dobesedno pred vrata, vse prevohaš in potem greš.  Saj ni nič narobe, če te kaj zanima, ampak jaz vedno vprašam če si lahko nekaj ogledam, ne pa da si vzameš pravico in se obnašaš, kot da lahko delaš karkoli ti srce poželi. Neverjetno, prav vsakič znova me presenetijo… K sreči ne vidijo v mojo sobo, mogoče bi drugače prišli preverjati, kako izgleda moja nova miza? Ker to je pač normalno ali kaj? o.O

1. Da, čisto resna sem. [↩]

Sem prišla do ugotovitve, da če mi ta presneta zima že ne nakloni spodobnih temperatur in snega, potem lahko vsaj veseli december uporabim za dobr izgovor za vsako stvar, ki se mi jo ne da narediti/jo ne naredim/ jo naredim narobe itd. Tako imam danes recimo izgovor, da je itak veseli december in ne bo nič narobe če sem prespala obvezne vaje pri eni izmed bolj tečnih asistentk.¹

Kakšno letno nazaj bi ob pogledu na uro, ki je kazala 10.27 (10:30 se začnejo vaje) panično skočila iz postelje in začela grabiti na kup stvari, ki jih rabim ter razmišljala, kako jezna bo asistentka ker bom zamudila. Danes sem pogledala na uro, zajamrala “Oh, prekleto!” Se obrnila v postelji, globoko zavzdihnila in si rekla “No, razmislimo, kaj bomo sedaj.” Ker je presneti predor spet zaprt mi niti pri popolnih cestnih pogojih ne bi uspelo priti tja prej kot v pol ure + vštejmo dejstvo da sem nestuširana, neumita in nimam pojma, kje imam kakšen spodoben pulover. Lahko bi sicer navlekla nase prve cune, ki mi pridejo pod roko² , si umila zobe in na vrat na nos zdrvela v Ljubljano. Lahko pa tudi pokličem sošolko in jo prosim, če mi lahko izprosi, da pridem na vaje k drugi skupini. In smo naredili zadnje. Tako sem se še 15 minut lenobno pretegovala po postelji in potem odšla dol na kosilo. Hej, saj je veseli december!

Seveda imamo ravno danes, ko sem sedaj po svoji zaslugi praktično cel dan frej, doma delavce, ki nam menjajo vhodna vrata. Mimogrede, šele pred kratkim mi je potegnilo, zakaj so me pozdravili z nasmehom in “dobro jutro!” Meni pa nič jasno, kaj ti meni dobro jutro, ura je 11, a se mi mar vidi, da sem šele vstala?  Kasnej sem se pogledala v ogledalo in ugotovila, da mi vsak las štrli v drugo smer, na sebi pa imam pižamo z zvezdicami. Ohja, mogoče so to dvoje pametno povezali v dejstvo, da sem ravno vstala khm… Ohja No prosti dan bom sedaj izrabila za izbiro novega telefona, ker me je danes na mizi pričakala težko pričakovana kuverta, v kateri mi moj ponudnik mobilne telefonije ponuja raznorazne ugodnosti ob podaljšanju razmerja. Očitno se letos toliko bolj grebejo za naročnike, ker sedaj v vsakem primeru dobim 50€ bonusa, ne glede na izbrano ugodnost. Meni je prav Nov telefon pa itak krvavo potrebujem in že nekaj časa čakam, da lahko izkoristim to ugodnost ob podaljšanju naročniškega razmerja. Izkoristimo dan in gremo v lov za novim telefonom!³

Kakorkoli, veseli december mi je všeč. Sedaj lahko vse dneve nabijam božične pesmice, za vse kar se mi ne da rečem “Ah, saj je veseli december, bomo drugič!” in komaj čakam, da se s prijateljicami odpravimo na ogled lučk in vročo čokolado. No, kuhano vino za nekatere, čokolada za druge

Vesel Veseli december! =)

1. No, saj sama po sebi ni tečna, samo zamujanje ji gre blazno v nos. Khm, ups? [↩]
2. Torej sprane begije, strgano majco in klubski pulover [↩]
3. Itak mi noben ne bo všeč, ker so vsi prezakomplicirani, ampak okej… [↩]