Družinske obletnice, zakaj točno jih sploh praznujemo?

Vedno sem mislila, da sem jaz ena redkih ljudi, ki ne prenese družinskih kosil/večerij ob razno raznih obletnicah. Vendar pa zadnje čase odkrivam, da več kot očitno nisem edina! Zakaj potem ljudje sploh organiziramo razno razne obletnice, če se pa na koncu izkaže, da so vsi tam samo zato, ker morajo biti?

Nekateri pridejo zato, ker se to pač spodobi, ker je to DRUŽINA. Pa tudi če se gre za teto v 8. kolenu, ki si jo videl 2x v življenju. Seveda je drugače, če govoriš o obletnicah svojih staršev, bratev, sester… Kaj pa vse oddaljeno sorodstvo? Je res tako pomembno, kako boš izpadel pred opravljivo sorodnico, katere življeneje se itak vrti samo okoli sočnih govoric?

Drugi pridejo, ker vedo, da bodo drugače še 10 let poslušali, da kakšen mož/brat/stric pa si, če ne prideš na obletnico! In potem smo tu še tretji, ki nas naši dragi starši praktično zvlečejo tja. No ja, to se je dogajalo, ko sem bila stara 12, sedaj sem pač dovolj stara, da razumem, da so nekatere zadeve pač nujno zlo. In tako pač prihajam na razno razne obletnice moje družine in si vsakič znova želim, da mi ne bi bilo treba, saj se zadeve vedno končajo enako.

Najprej pridemo tja in nekdo od sorodnikov zamuja. Mi smo vedno prezgodnji, ker naš voznik živčno poskakuje že pol ure pred dogovorjenim odhodom in se potem preostanek družine rajši sprijazni s prezgodnjim odhodom, kot pa da bi poslušale nerganje in zmerjanje. Ko potem za nami predejo še organizatorji, se moški del naše familje ponavadi začne pritoževati, zakaj preostanek familje zamuja. In ko preostanek familje pride, takrat se pa začne zabava!

Ponavadi si v lase skočita sestra in brat, ko drug drugega špikata zaradi enih in istih stvari. Nato se temu pridružijo njuni starši, ki se vedno postavijo na stran brata, nato pa vskočiva sestrin mož in jaz ter se postaviva na njeno stran. Nato hoče ženski del starih staršev zadeve pomiriti in preusmeri pogovor na vnuke, ki jih na vsak način hoče prepričati da “naj se vendar pogovorijo, ko se tako dolgo niso videli!” Mhm. Kaj točno imam skupnega z mojo ritolizniško sestrično? Hja, samo dejstvo, da sva v sorodu. Povsod drugje sva na drugem bregu  in že od malega se vedno kregava, saj je ona zaščitena kot kočevski medved, ker je pač iz ločene družine in jaz “moram to razumeti!”. Ahja, zakaj že? A če so moji starši še poročeni pa to pomeni, da smo popolna družina? Whatever.

Kakorkoli, vsako družinsko kosilo se konča z dolgimi nosovi in nečim, kar si bomo na naslednji obletnici metali naprej. Kje točno je potem point obletnic?

8 komentarjev na "Družinske obletnice, zakaj točno jih sploh praznujemo?"

  1. kodr, dne 8.11.2009
    kodr

    Moram reči, da so obletnice in druženja v naši družini zame vedno bila prijetna, čeprav se z nekaterimi vidimo vsakih 15 let.

    Predstavljam pa si, da obletnice v taki obliki, kot jih opisuješ ti, niso prav nič prijetnega in če bi se le dalo bi se jim izognil.

    Želim ti, da bi bilo naslednjič lepše.

  2. artificial, dne 8.11.2009
    artificial

    Pri nas je sicer podobno, ni pa tako hudo. Ponavadi se gre sicer za kak krst, poroko, okrogli rojstni dan … Tako da te zadeve niso tako zelo pogoste. Aja, pa kak cerkven praznik še pride, ampak takrat je bolj ozek krog.

    Pri vas pa zgleda bolj, kot da so te obletnice same sebi namen. :)

  3. sandrica, dne 8.11.2009
    sandrica

    Hm, tudi naše obletnice so vedno minile v krasnem, sproščenem vzdušju, kjer je bilo čutiti, da se ljudje zabavajo in razumejo. In da so z veseljem prišli. Sem pa že doživela tudi atmosfero, kakršno opisuješ ti, pa ne v svoji družini. To je pa mučenje.

  4. thunderstorm, dne 8.11.2009
    thunderstorm

    Hm, ja, naša familja je malo posebna :D Ampak kot rečeno, sem slišala kar nekaj zgodb, podobnih moji… No je pa lepo, da se imate nekateri fajn na takih srečanjih =)

  5. Prome, dne 8.11.2009
    Prome

    Free food and booze? Če to ni dovolj dober razlog da 1x na deset let potrpiš tudi svojo familijo… :P

  6. thunderstorm, dne 9.11.2009
    thunderstorm

    Prome hm, niti ne ubistvu. Hrana je sicer ok, ampak ravno tako si lahko dobro skuham doma. Alkohola itak ne pijem in žal moram razne take familjarne zadeve prenašati več kot 1x na 10 let :D Recimo ene 3x na leto, odvisno od stanja :D

  7. Chiara, dne 9.11.2009

    Evo napake… trezno taka srečanja res težno preživiš! (malo heca ;)

    Večino življenja sem mislila, da so scene družinskih srečanj iz ameriških filmov bilj fikcija, kot realnost. Imam očitno veliko srečo, da so bila naša družinska srečanja vedno relativno prijetna. Potem pa sem “priženila” žlahto… ok, za mirno vest se pač cel večer prijazno smehljam in si mislim svoje. Ampak, če prav pomislim, niti ni težava, da bi se toliko kregali… nasprotno, vsi so nenaravno sladki in prijazni… potem pa čez par mesecev pridejo naokrog opravljive govorice…

  8. thunderstorm, dne 10.11.2009
    thunderstorm

    Ja saj to ane… film v lastni režiji lol. No ja, dokler si ne mečemo hrane v glavo je očitno še ok :D O govoricah pa raje sploh ne bi haha

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !