Evolucija dojemanja osebe
Že nekaj časa se mi po glavi podijo tele misli…
A ni zanimivo, kako najprej na osebi, ki ti je všeč, vidiš samo pozitivne lastnosti? Evolucija osebnosti bi rekla temu, evolucija dojemanja osebe. Najprej je sploh ne pogledaš. Ko jo sliši, ti je mogoče takoj všeč, mogoče pa si misliš »oh, kakšen kreten«. Nato ti postane všeč. In ko jo vzljubiš, spregledaš vse napake, vidiš pa samo podobnosti in pozitivne lastnosti.
Ko se skregaš, ko se prijateljstvo skrha, ko izgubljaš stike, vidiš samo še slabe stvari, negativne lastnosti. Vidiš vse, kar te moti na tej osebi in si dopoveduješ, da tega pač ne misliš prenašati in da vse skupaj nima smisla.
Nato mine nekaj časa in obžaluješ. Obžaluješ, ker nisi upošteval tako + kot – lastnosti, obžaluješ, ker si se preveč navezal in obžaluješ, ker se nisi postavil na realna tla, ko je bil še čas za to. Obžaluješ tudi, ker si dopustil, da sam sebe prepričaš, da te osebe ne potrebuješ.
In nato mine še več časa… In ti se še vedno ukvarjaš s to osebo. Čeprav si jo izbrisal iz življenja. Pozabil. Nimaš več stikov, ne vidiš je, ne slišiš ničesar več o njej, tako je, kot da ne bi nikoli obstajala. Večina je pozabila, da si jo kdaj poznal. Vendar ne ti, ti ne pozabiš. Ko si žalosten, ko ti je dolgčas, ko razmišljaš ali enostavno, ko si sam in si želiš družbe, takrat se jo spomniš. In spomniš se jo vedno pogosteje in ob najbolj neverjetnih trenutkih. Dejanja, besede, celo vreme in naključni dogodki te pripeljejo do nje. In tebi je žal. Žal ti je, za vse kar je bilo, žal ti je za vse, kar ni bilo. Žal ti je, ker ni več.
In kaj lahko narediš? Prepričuješ se, da bo minilo. Da boš pozabil, da vse mine. Mogoče res, a čas je relativna zadeva. In ko čakaš, da mine, ti nekje v glavi razbija večni »Zakaj?!«