Thunderstorm [Daydreamer]

Že nekaj časa se mi po glavi podijo tele misli…

A ni zanimivo, kako najprej na osebi, ki ti je všeč, vidiš samo pozitivne lastnosti? Evolucija osebnosti bi rekla temu, evolucija dojemanja osebe. Najprej je sploh ne pogledaš. Ko jo sliši, ti je mogoče takoj všeč, mogoče pa si misliš »oh, kakšen kreten«. Nato ti postane všeč. In ko jo vzljubiš, spregledaš vse napake, vidiš pa samo podobnosti in pozitivne lastnosti.

Ko se skregaš, ko se prijateljstvo skrha, ko izgubljaš stike, vidiš samo še slabe stvari, negativne lastnosti. Vidiš vse, kar te moti na tej osebi in si dopoveduješ, da tega pač ne misliš prenašati in da vse skupaj nima smisla.

Nato mine nekaj časa in obžaluješ. Obžaluješ, ker nisi upošteval tako + kot – lastnosti, obžaluješ, ker si se preveč navezal in obžaluješ, ker se nisi postavil na realna tla, ko je bil še čas za to. Obžaluješ tudi, ker si dopustil, da sam sebe prepričaš, da te osebe ne potrebuješ.

In nato mine še več časa… In ti se še vedno ukvarjaš s to osebo. Čeprav si jo izbrisal iz življenja. Pozabil. Nimaš več stikov, ne vidiš je, ne slišiš ničesar več o njej, tako je, kot da ne bi nikoli obstajala. Večina je pozabila, da si jo kdaj poznal. Vendar ne ti, ti ne pozabiš. Ko si žalosten, ko ti je dolgčas, ko razmišljaš ali enostavno, ko si sam in si želiš družbe, takrat se jo spomniš. In spomniš se jo vedno pogosteje in ob najbolj neverjetnih trenutkih. Dejanja, besede, celo vreme in naključni dogodki te pripeljejo do nje. In tebi je žal. Žal ti je, za vse kar je bilo, žal ti je za vse, kar ni bilo. Žal ti je, ker ni več.

In kaj lahko narediš? Prepričuješ se, da bo minilo. Da boš pozabil, da vse mine. Mogoče res, a čas je relativna zadeva. In ko čakaš, da mine, ti nekje v glavi razbija večni »Zakaj?!«

Trenutno nimam časa za blog, pa čeprav je materiala veliko. No, saj pri meni ga je vedno veliko, ker se imam vedno nad čem za pritoževat! Glede na to, da pridem domov samo še spat, posledično nimam časa za blog. Čeprav seveda še vedno zabijem abnormalne količine časa na internetu. Abnormalne, če upoštevamo dejstvo, da me večino časa ni doma.

Random news of the week:

Lažem. Lažem drugim, lažem sebi. Lažem, ker je lažje, lažem, ker se mi ne da ubadati z resnico. Vedno zahteva pojasnjvanje, razlaganje, razpravljanje. Nimam energije, ne da se mi.

Pes ki laja, ne grize. When will you learn that? Jaz lajam ves čas, ugriznem pa redko kdaj. Vsaj ne toliko, da bi tekla kri. Odtisi zob so pač samo prijazno opozorilo za naslednjič.

Mula je zakon! Fejvurit interna šala tedna. Vedno znova me preseneča, kako enostavno dovolim ljudem, da se delajo norca iz mene. A zakaj jim dovolim? Ker je meni tudi zabavno! Jebi ga, rajš več smeha, kot pa blazno resno, odraslo in oh in sploh odgovorno življenje. Za koga že?

Kronično nesposobna sem za vse oblike športov. Ampak migam pa vseeno.

Sleeping is for pussies. Keep teling yourself that pa se bo mogoče uresničilo…

Ne maram sprememb in naj se sliši to še tako otročje, to ne spremeni dejstva, da resnično, resnično sovražim, ko se stvari iz ustaljenih tirnic premaknejo na progo, ki vodi v drugo smer. I don`t do changes. Ever. Na tem mestu me tudi zanima, zakaj mi sedaj blog kaže na levi strani ekrana, če je pa siolova stran lepo na sredini? Kakorkoli…

Jaz sem tip človeka, ki ima rad ustaljene zadeve. Ni stvar v tem, da ne maram napredka; ne maram stvari, za katere se mi zdi, da bodo vse skupaj poslabšale. No, tudi moderne tehnologije ne maram preveč, ampak to je druga zgodba. Sem pač malo zadaj… And I like it that way. Vendar je to pač stvar posameznika in če bi me to blazno zanimalo, bi si pač prebrala kar me zanima. Problem je pri stvareh, na katere nimaš absolutnega vpiva ali pa vpliva sploh nimaš. Tu pa nastanejo težave, ki me vztrajno spravljajo v slabo voljo.

Če nekaj v določeni sestavi odlično deluje, zakaj za vraga bi menjal team?! Na tem mestu sicer moram priznati, da so spremembe v sestavi v trenutni situaciji nujne, ker je pač to manjše zlo. Vendar… vendar to nikakor ne pomeni, da je to meni všeč in odobravam! Ker ne! Spljoh! *Thunderstorm se drži kot tečen otrok in grdo gleda.* Huh. Najbolj me jeza dejstvo, da vem, da ni druge pametne rešitve. Je sicer taka, ki bi lepo egoistično ustrezala meni, vendar pač ni primerna za trenutne razmere. In čeprav ob mirnih trenutkih priznavam, da je to edino kar se trenutno da, to še ne pomeni, da odobravam. Oz., odobravam, vendar samo s stališča “Kaj je dobro za vse”, po tihem si pa jezno mislim “Prekleto, to mi ni všeč!!! Ne maram! NOOČEEEEM, dajte mi nazaj!!!!” A štekate? To je približno na nivoju “hočem, ampak v bistvu nočem”. Eh. Bottom line je, da mi vse skupaj niti najmanj ni všeč in da resnično, resnično ne maram nenadnih sprememb na katere me nihče ne pripravi. Sploh, če imam že vse lepo planirano, potem se pa vse posuje kot kupček kart. In sedaj naj delam s tipom. Kako naj delam s tipom?! Jaz ne delam z njimi! Spljoh. Toleriram samo geje, pa še njih očitno samo omejeno količino časa.¹ To bo še zanimivo…

Saj v bistvu se mi revež smili, ker ne ve, kaj ga čaka. Če je Thunderstorm tečna, potem je RES tečna. In verjemite, nihče si ne želi biti v radiju 3km okoli mene, kadar sem take volje. Be aware honey, be very aware! Pha, spremembe, pha!

1. No, obstajajo redke izjeme, ampak res zelo redke. [↩]

Neverjetno, a vendarle resnično! Moja škatlica namreč še vedno premore disketno enoto Si morete misliti? To je že praktično za v muzej! Ampak okej, saj pri meni je marsikaj za v muzej… Kakorkoli, zadeva še vedno deluje hihi. In v trenutku norosti sem prišla na idejo, da bom neko dokumentacijo, ki mora biti tudi v elektronski obliki, poslala na disketi. Imam občutek, da bodo imeli probleme s tem, vsaj če imajo novejši računlanik. Ampak se mi zdi resnično škoda cdja za 2 wordovi datoteki. Poleg tega že imajo en cd s praktično istimi podatki. Pa še papirnato verzijo. Torej si bom privoščila malo zabave in poslal disketi. Dvojina, ker namreč na eno ne gresta 2 datoteki, haha.

Oh, dobri stari časi Mislim, da tegale nisem uporabila že nekaj let… Zanimivo, da še kar deluje. Počasi sicer, ampak deluje pa. Po vsej verjetnosti bom disketki itak dobila nazaj, verjetno s pripisom, da naj se prestavim v 21. stoletje. But lets try it hihihi! *nagajiv smeh* Ne, normalnost in sodobnost sta 2 besedi, ki jih ni v mojem slovarju

Sploh pa mislim, da je to zadnjič v življenju, da dejansko uporabljam diskete. Naslednji teden namreč končno priklopim novo mašino, ki pa seveda nima disketne enote. Mi ja pa prijateljica zagrozila, da v trgovini ne smem izraziti želje po njej Verjetno zato, ker ona potem ne bi upala v to trgovino še naslednjih 10 let, ker bi jo bilo sram. Oh no ja, enkrat fosil, vedno fosil Ampak delajo pa, moje disketke! =)

Tole si zasluži kategorijo “Aktualno” hahaha =D

In seveda je crknil še mp3 predvajalnik. Res, da je bil star kot zemlja, pa vseeno. Jaz imam rada stare stvari iz enega čisto preprostega razloga. Oz 2h razlogov. 1. enostavne so, 2. ne crknejo po 3h mesecih. Moj telefon je star 4 leta pa še kar dela. Sicer sem zadnjič uspešno povarila eno tipko, ampak telefonček pač ni kriv za to. Vrgla sem ga v steno. Več kot enkrat. Še vedno dela.

Podobno velja za mp3. Jaz ne delam lepo s stavrmi, dejstvo. Oz, jaz nisem tip človeka, ki bi mu uspelo lepo ravnati s stvarmi. Saj se trudim, ampak… Vse kar ni odporno proti udarcem, pri meni ne zdrži. Izjema so le knjige in moji kipci, ki jih zbiram. Za te velja, da se ti slabo piše že samo če jih gledaš od preblizu. Moje knjige so verjetno lepše ohranjene, kot pri marsikaterem zbiratelju. Vendar pa to ne velja za tehnične zadeve. Jaz mobitele mečem na okoli, vedno. Ponavadi po nesreči, če sem jezna pa tudi zanalašč. Pravzaprav marsikatero stvar vržem v steno, ampak pustimo to temo za drugič… Anger issues? I haz it. Anyway… iščem torej mp3 predvajalnik, ki bo zdržal pri takem lastniku, kot sem jaz. Hočem, da ima ekranček, je dokaj majhen in zdržljiv. Aja pa baje se sedaj vsi filajo prek USB ne na baterije? No I guess, da potem hočem tudi to. Mi lahko sedaj nekdo to izbere, ker res nimam potrpljenja še za to?

V bližnji prihodnosti bom rabila tudi nov telefon. Podobne zahteve kot zgoraj, le da hočem dober fotoaparat. No, sicer bo pa v primerjavi s tem, ki ga imam, vsak dober.In zdržati more udarce ob steno. Zakaj se mi zdi, da bo s temi današnjimi fancy šmensi zadevicami to rahel problem? Pa brez tiste preklete palčke v sredi in nočem teh ultra tankih, ker imam občutek, da če ga bom pretrdo prijela se bo prekleta zadeva zdrobila! Pa slide zadev tudi ne maram, ampak recimo, da to pogojno dopuščam.

Zakaj nikoli ne dobim kar hočem? Ker so danes stvari narejene zakomplicirano. Več prekletih funkcij, kot zadevica ima, bolj ste vsi srečni! No veste kaj, jaz pa nisem. Hočem nekaj ENOSTAVNEGA, kar me po možnosti ne bo stalo celo premoženje. In če vse novotarije z milijon funkcijami stanejo ogromno denarja, zakaj potem jaz ne dobim nekaj enostavnega in poceni? Sovražim tehniko, res jo. Sploh če ima milijon funkcij. To je namreč približno 999 980 funkcij preveč.

Ohja, danes je bil pa pester dan! Kako veš, da imaš res rad svoj študij? Ko ti dan naredi že samo to, da prideš nazaj na fax, vidiš svoje sošolce in veš, da sedaj bo pa dogajalo na polno Z novim šolskim letom pridejo nove obveznosti (in s tem imam v mislih predvsem obštudijske, khm) pa tudi ceu kup zabave. Saj Ljubljane res ne maram, ampak svoj fax in ljudi na njem pa obožujem! No, z nekaj izjemami

Nekako mi ne gre v glavo, kako sem prilezla do 3. letnika… Kam sta izginili 2 leti?? Res mi ni jasno. Še nikoli v življenu mi šolanje ni minilo tako hitro, pa nikoli nisem imela problemov z obiskovanjem šole. In tako je naneslo, da sem letos tudi jaz končala na sprejemu brucov. Huh, kje je že naš sprejem… No, dekanov govor se ni spremenil niti za pičico Očitno ni vredno investirati nekaj minut in govor malo prirediti, ampak v bistvu me sploh ne čudi, hehe. Dogajalo je na polno, saj je bilo treba novopečenim študentom razdeliti cel kup zadev, jim napolniti glave z ogromno informacijam in sem ter tja usmeriti kakšno izgubljeno dušo. Ampak sem uživala, ker smo imeli dobro ekipo. Mislim sicer, da so me imeli naši bruci na koncu predstavitve že vrh glave in so želeli čim prej proč. Gotovo so veseli, da je sedaj pred predavanji še 3 dni počitka

In kaj dela v naslovu Darwin? Ja enostvno, imam novo nadvse prikupno značko, na kateri piše I <3 Darwin! In jaz obožujem značke =) Sploh naravoslovno usmerjene! Značka je sicer del propagandnega materiala za, za moje pojme, zelo zanimiv natečaj, ki ga razpisuje Društvo študentov biologije. Ob letošnji 200-o letnici njegovega rojstva ter obletnici izida Darwinove knjige o izvoru vrst, poteka kar nekaj dogodkov na to temo. Eden izmed njih je tudi natečaj, za katerega me zelo mika, da bi se ga udeležila. Pisnega dela vsaj, saj obožujem pisanje. Vprašanje je le, če mi bo uspelo najti čas, da naštudiram gradivo. Namreč, če sem se v teh letih kaj naučila je to to, da nikoli ne piši o nečem, o čemer nimaš zadosti pojma. Boljše, da si tiho. Sicer sem jaz potem vedno tiho, ampak okej Več o natečaju in meni zelo všečni, hm, grafiki? si lahko preberete tukaj:  http://darwin.biologija.org/index.php Kdo mi da še značko s ptičkom?

1. oktober smo torej uspešno preživeli (no, veliko jih ga verjetno še ta trenutek preživlja na Kongresnem trgu in v okolici) in sedaj je čas za novo šolsko leto. Bring it on!

Btw: Verjetno izpadem rahlo čudna, če skačem na okoli z značko I love Darwin! ? No ja, vsaj pri nas na faxu je to nekaj popolnoma sprejemljivega. To je pa ubistvu tudi vse, kar me zanima.