Mesečni arhiv: September 2009

Krivda je zelo relativna zadeva

Zadnji tedne mi gre vse tako dobro od rok, da bi ga lahko razglasila za week of the year. Najprej sem zbolela pred dopustom, nato sem dobila kazen, nekoga v družini je zadela kap že drugič v 2h mesecih in danes sem povzročila prometno nesrečo. Oz. sem po zakonu kriva za prometno nesrečo. Na tem mestu bi rada povedala, da je krivda zelo relativna zadeva.

Priznam, da sem zapeljala rikverc na glavno cesto. Sicer je cesta skozi vasi, omejitev na njej je 50 km/h in bilo je zvečer v nedeljo, ko ponavadi ni prometa. Ampak ja, priznam, prekršek z moje strani. Priznam. Vem pa tudi, da sem 2x pogledala če kdo prihaja po cesti z leve ali desne. Glede na to da je tema, bi morala videti že vsaj luči, če že vozila ne (pa je tam cesta svetilka in bi morala videti tudi vozilo.) Prav tako je pogledala prijateljica pa ni nič videla. In sem pač zapeljala na cesto, kot že tolikokrat pred tem. In ko sem imela avto sredi ceste, roko pa na prestavni ročici, z namenom prestaviti v prvo in speljati, so se pri tabli za naselje, nekaj metrov niže nenadoma pojavile luči. Oz, ena luč. In en zelo hrupen motor, ki ga sekundo prej definitivno ni bilo tam. Preden sem sploh uspela dojeti kaj se dogaja, je bil motorist že pred mano, oz je v zadnjem hipu zavil, obvil moj avto in vozil naprej po travniku nekaj metrov. Spomnim se, da sva obedve s kolegico pogledali in videli, da je padel. Zato sem seveda avto zapeljala nazaj na dovoz in hitela preverit, če je kdo poškodovan.

Na našo ogromno srečo, se je končalo z razbitim motorjem in potolečnimi nogami. Lahko bi bilo pa veliko huje. Lahko bi zadel naju, lahko bi priletel točno v sovoznikova vrata in s tem v mojo najboljšo prijateljico. Lahko bi obvozil avto, pa končal v drevesu. Lahko bi kdo umrl in kdo bi bil kriv? Jah, jaz. Ker sem iz neprednostne zapeljala na prednostno cesto. Na tem mestu popolnoma priznavam, da je bila moja napaka, ampak zakaj je krivda uradno samo moja, če motorist defintivno ni vozil 50 km/h? Niti 60 in niti 70. NIsem neumna in vozim dovolj dolgo, da vem, da je bilo to krepko čez 50. Vsi vemo, kako se nekateri podijo po vaseh in ne upoštevajo nobenih omejitev. Vsi vemo, da se to dogaja, vključno s policijo. Ampak na koncu sem pa kriva samo jaz. Po kakšni logiki točno?!  Če bi vozil po omejitvi, bi ustavil vsaj 1 m pred mano. Če bi vozil po omejitvi, bi ga jaz videla in sploh ne bi zapeljala na cesto. Če bi vozil po omejitvi, bi se lahko oba umaknila in oba ostala na cesti. Zakaj za vraga je to dobro?!

Prekleto jasno mi je, da imam prekleto srečo, da smo vsi kolikor toliko celi. Plača zavarovalnica, njemu pa ni hujšega kot nekaj prask in bušk. Lahko bi se pa končalo veliko slabše. Ampak omejitve so očitno za okras, po izjavi policista se “ne da dokazati, da je on vozil prehitro” in kriva sem jaz. Ja fino. Pa na tem mestu imam srečo, da so bili možje v modrem tako razumevajoči in so se odločili, da ne napišejo kazni, če se zmenimo in zamenjamo kupone za zavarovalnico. Ker verjetno je bilo tudi njim jasno, da ni odletel nekaj metrov po travniku naprej, ker je vozil po omejitvi… Ampak zakon je pač zakon, ane?

Na tem mestu se sprašujem, ali samo jaz iščem izgovore zase, ali pa je to enostavno… wrong? No ja, sreča da smo celi, ampak kaj, če naslednjič ne bomo? Lahko sprejmem krivdo za pločevino, ampak kako sprejmeš krivdo za življenje, čeprav veš, da nisi bil kriv samo ti?

Eh, nikoli nisem marala motorjev, ampak sedaj jih pa enostavno sovražim.

What did I do wrong?!

Nimaš da verjameš! Jaz resnično ne vem, kaj slabega sem naredila zadnje čase, ampak očitno me nekdo res ne mara! Saj ne da verjamem v kakšne nadnaravne zadeve, ampak včasih se mi pa zdi, kot da me nekdo zajebava 24/7. What for?!

Thunderstorm je bila pridna in je naredila vse izpite junija. Thunderstorm je bila pridna in je delala celo poletje in še vedno dela. (No, danes imam zadnji dan v službi v bistvu.) In kaj Thunderstorm dobi v zahvalo? Prehlad!!!!! Mamico mu, prekleti virusi nadležni! In sam prehlad pač ne bi bil nič posebnega, če ne bi prišel v nadležni obliki z glavobolom in vnetim grlom in to 2 dni preden gre Thunderstorm na dopust. Na EDINI dopust v 3h mesecih. Resno, kdo se dela norca z mene?! A to se vam zdi pošteno?? Za cele 4 dni grem na počitnice, edine 4 dni in sedaj bom bolana?! Neverjetno. Poleg tega je pa seveda blazen užitek delati, ko stalno smrkaš in si želiš, da bi ti nekdo že nahal zabadati igle v glavo. 8 ur čistega veselja! Če bi bil Murphy živ, bi mu sama lastoročno zavila vrat.

Pozor, fosil na oddelku s tehniko!

Leto je zopet na okrog in ker se bo fax kmalu začel, sem se odločila, da končno kupim nov namizni računalnik, o katerem govorim že… no, zadnje 4 leta se mi zdi. Od februarja naprej malo bolj intenzivno, ker so mi sorodniki za rojstni dan dali denar za računalnik. No, sedaj je konec septemebra in jaz še kar ostajam na stopnji, ko govorim, da “sedaj ga bom pa res kupila!”. Čeprav je bil bistveni napredek že lani konec leta, ko sem priznala, da resnično potrebujem kaj, kar ni staro 10 let in ima 2.0 USB vhod. Med drugim :D

In tako je leto teklo naprej, meni pa še kar ni uspelo priti do trgovine. Itak sem tako navajena na mojo kripico, da so mi zadeve kot recimo počasno odpiranje programov, nezmožnost uporabe več kot 3h programov hkrati in pogosto samoizklapljanje pač nekaj normalnega. Problemi pa so začeli nastajati seveda tudi s tem, da mašinca nima dovolj prostora in moči, da bi poganjala karkoli z letnico nad 2000. No, XPji laufajo, recimo. Bottom line je toraj, da res potrebujem nov računalnik. In ker se 1. oktober bliža (za fax pa potrebujem delujočo mašino) sem se le spravila gledat, kaj vse potrebujem.

Za nakup mašine same bom zadolžila kar prijateljico, ker ponavadi ve, kaj kupuje. Za razliko od mene, ki mi lahko prodajo čisto karkoli hočejo. Samo da je črne barve in lepo izgleda pa se meni že zdi ok. No in ravno ker nočem, da zadeva crkne po nekaj mesecih, bom nakup tega raje prepustila poznavalcem. Ker pa bom staro kripo prepustila starejši generaciji fosilov (za internet je pač še dober), to pomeni, da si bom kupila tudi novo miško, tipkovnico in zvočnike. Aja pa ekran/monitor (Kaj točno je razlika? No saj veste, to v kar atm gledaš!) seveda. In tu se zame začnejo problemi.

Od kdaj so postali popularni ogromni ekrani? A imate mar vsi doma na mizah neke ogromne zadeve? o.O Res, da sem samo mimogrede vrgla uč na eno izmed bolje založenih internetnih trgovin, a imam vseeno občutek, da so očitno popularni zasloni v velikosti manjšega televizorja? Jaz bi kar lepo 17˝prosim, meni je to čisto ok?

Druga zadeva so miške… presenečeno ugotavljam, da so te zadevice resnično poceni. No, vsaj za moj okus. Na začetku sem malo pisano gledala, ker sem našla samo neke vesoljske zadeve (wtf je z obliko, resno?), jaz bi pa rada čisto klasično miško, črno po možnosti. No, by klasična ne mislim take na kroglico, tako zelo zadaj pa spet nisem :D In sem jo našla, luštkano, črno in stane par evrov. Nato pa pogledam model in ugotovim, da njeno sestro že imam :D Oh well, old habits die hard ;)

Naslednja stopnja je tipkovnica. Še ena stvar, kjer sem pogruntala, da imam očitno zelo zastarel okus. Namreč, nočem tiste zadeve, da nasloniš gor zapestja ali kaj. Ne maram tega, ker mi gre na živce. Jaz bi tako kot jo imam sedaj, samo da je črna. No, pa lahko je malo tišja. Čeprav jaz imam rada zvok tipk, tako, da se ne morem odločiti, kaj bi. Namreč, starejša generacija fosilov mi teži, da jih baje sredi noči zbudim s svojim tipkanjem. Ampak jaz imam rada zvok tipk! Tako, da na tem mestu še ne vem, kaj bom. Nekaj klasičnega, upam. Pa žičnega. Ne maram teh brezžičnih zadev, ker požrejo preveč baterij.

In kot zadnje… zvočniki. Nekaj, kar ne bo hreščalo, ko dam na višjo glasnost. Na tem mestu me bega, zakaj je pri ogromno zvočnikihz raven še neka tretja zadeva? Kaj točno je ta škatlica? Jaz sem mislila, da pač rabiš samo 2 zvočnika in to je to… ? No, mislim, da bom tudi za zvočnike zadolžila prijateljico :D

Bottom line je, da gre tale tehnika za moj okus čisto preveč hitro naprej! Seveda se ne pritožujem, da so cene starejših modelov nižje, ker celo najstarejši model je zame popolna novost hehe. Kar pomeni, da bom dokaj ugodno prišla skozi. Pa če mi crkne nekaj za 6€ se pač ne bom sekirala toliko, kot bi se, če crkne nekaj za 30€. Sicer pa ne bi dala 30€ za miš. Ne vem za vas, ampak jaz imam vsakič, ko iščem kakšno zadevo povezano z računalniki, občutek, da sem še 10 let za dinozavri. No ja, po drugi strani pa to mogoče ni tako slabo, sem vsaj zadovoljna s cenejšimi zadevami, ki mi ravno tako čisto dobro služijo.

Kaj je pa narobe s staro verzijo?!

Ponovno me nervira MSNjevo nadležno sporočilo, da moram inštalirati novo verzijo, ker drugače ne bo delalo. Zakaj za vraga je to dobro?! Saj že imam novo verzijo, zakaj moram pod vsakim pogojem imeti najnovejšo?! >.< Stara mi je všeč! I like the old one, why do I need the new one?

To je prav posiljevanje. Me prav zanima, v čem za vraga je finta. Moja logika bi bila, da ali te v novi bolj učinkovito posiljujejo z reklamami, ali pa zaradi varnostnih izboljšav. Torej če vsi uporabljamo novo, s tem preprečimo invazijo nevmčesa iz stare? Mogoče me je preveč odneslo na moje področje. Če bi to dejansko bila razlaga, me to spomni na cepljenja. Namreč ljudem bi enostavno prepovedali vse mogoče zadeve, dokler se ne bi cepili. Si predstavljate? Prideš v štacuno in na vratih začne piskati. Pride prodajalka in ti pojasni “Gospa, ne morte v trgovino, ker niste cepljeni proti temu in temu.” In tako naprej, pri vsaki javni ustanovi, kraju itd. Defitivno učinkovit sistem precepljanja populacije! Namreč ljudje, ki so proti cepljenjem iz razno raznih iz trte zvitih razlogov, me spravljajo ob živce. Kako boš kaj izkoreninil, če ti pol populacije trdi, da je cepivo škodljivo, ker jih je v to prepričal en lolek? In tole nima absolutno nobene zveze z novo gripico, samo ravno spomnila sem se na enga izmed letošnjih predavanj. Enega izmed boljših pravzaprav.

Kakorkoli, lepo bi bilo, če bi me nehali posiljevati z novimi programi. Če je meni všeč stari, zakaj za vraga ga ne smem imeti?! Res podlo >.< In niti slučajno ne rabim miljon dodatnih programov, saj že za novo verzijo nisem prepričana, da jo bo moja kripica zmogla prenesti. Fu mikrosoft, fu.

Hočem slikice na desni, nočem fensi šmensi oblike in na sploh mi gre nova verzija na živce. Pa pika.

Missing you

~Where you used to be, there is a hole in the world, which I find myself constantly walking around in the daytime, and falling in at night.  I miss you like hell.

~A goodbye isn’t painful unless you’re never going to say hello again.

K vragu z dohtarji!

Na tem mestu imam še toliko potrpljenja da rečem, da so izvzeti tisti, ki si dejansko vzamejo čas za pacienta.

Saj razumem, da če si dežuren in se ti nekam mudi, nimaš blazno veliko časa. Ampak če te človek čaka že 2 ure, lahko počaka še 5 min? Ali pa mi enostavno povej, kdaj boš imel čas, da pridem. Jaz osebno namreč svojo zdravnico komaj prepoznam, saj se ji izogibam v širokem loku. Pa ne zaradi nje same (ker je načeloma čisto v redu), ampak enostvno zato, ker manj kot vidim dohtarje, rajši jih imam. Sem bila kot otrok čisto preveč po bolnicah, da bi kasneje imela kakšne izrectne želje po obisku zdravnikov več, kot bi bilo nujno potrebno. Tako jo vidim recimo 3x na leto. Do pred nekaj let nazaj je bil en obisk zaradi obveznega vnetja sinusov, drugi zaradi obnovitve zalog zdravil za astmo in tretji zaradi obnovitve zalog zaradi alergije. Zadnji 2 leti so sinuse zamenjali problemi s kožo. In ne, ne letam k zdravnici zaradi mazoljčkov.

Kakorkoli, ko mi končno uspe priti do nje, ko ni na dopustu/odsotna/ne dela/itd, mi na roke vrže en hiter pogled in še preden mi je uspelo odpreti usta je že pisala recept. Diagnoza: ekcem. Aja a res? A kar vsake toliko časa kar nekaj let zapored? Pa jo vprašam, od česa je to, kaj naj naredim, da bo boljše in da imam že nakaj let probleme s kožo sploh pozimi in recimo ne morem nositi šalov, ker imam vse po vratu vneto. In kaj mi odgovori? Jah, da moram sama pogruntati, kaj mi ne paše. Wtf?! A lahko dobim vsaj namig? “Jah čistila, praški in to.” Hja, doma imamo pralni stroj, čistila pa uporabljam… hja, zelo zelo redko. Any other idea? Očitno ne. Se ji tudi ni dalo. Saj ne zahtevam od nje, da ugane v prvo, ampak a se lahko vsaj potrudi malo ugibati? Mi vsaj približno pove, kaj naj naredim da bo boljše? “Jah, a bi radi jedli tabletke ves čas?” Ja več kot očitno ne, ampak kako si lahko tako sigurna, da se ne da drugače pomagati? Danes praktično znajo presaditi možgane, meni pa ne zna povedati, vsaj okvirno česa naj se pazim?

K vragu s tem zdravstvom res. Če nimaš časa zame mi povej, kdaj si ga lahko vzameš, ne pa da me odpraviš v 30ih sekundah z receptom za “kremco”. Wtf no o.O Očitno bom morala plačati tudi zdravnika, če hočem kaj dosežti. Odkar imam namreč za zobarja zasebnika, imam vse probleme rešene v roku enega tedna. Takoj sem na vrsti, zdravnik je prijazen in vedno dobro opravi. Očitno denar kupi tudi prijaznost, heh. Sad but true…

Vsega po malem

Malce zanemarjam tale svoj blog zadnje čase. Pri meni je pač tako, da imam obdobja, ko se mi piše in obdobja, ko se mi ne. No, lažem, piše se mi vedno, ampak ne vedno o stvareh primernih za širšo javnost :) Saj ne da bi širša javnost mela interes za moj blog, ampak nikoli ne veš, kdaj ti bo žal napisanega.

V splošnem imam trenutno rahlo busy september. Seveda prej 2 meseca nisem imela absolutno nobenega dela, sedaj imam pa v enem tednu toliko stvari, da ne vem, kje se me glava drži. Pod večje uspehe tega meseca si štejem dejstvo, da sem vpisana v 3. letnik in to pred 30. septembrom! Trajalo je samo 2 meseca, da so odprli vpisni list :D Uspeh, vam rečem ;)
Drugi večji uspeh je današnji, ko mi je uspelo sami (no, skoraj sami :D ) usposobiti wireless router. In ja, to je dosežek lepo prosim! Zame, prvovrstnega predstavnika fosilov mlajše generacije, je vsak dosežek, povezan s tehniko, velik. Saj je že res, da samo povežeš par žic, ampak keč je v tem, katera žica gre v katero luknjo, hah! In ko potem na zadnji strani računalniške mize, med kupom prahu in prepletom žic naletiš na sivo škatlico, za katero ne veš, čemu služi (in ne, ni modem…) ti vse skupaj dela še večje preglavice. Na srečo imam jako potrpežljivega sošolca, ki je poslušal moje izpade o “sivi škatlici”, “zeleni žici” in “tisti luknji v računalniku” ter nekako vse uspel povezati v smiselno celoto in povedati kaj zagotovo more biti povezano skupaj. Za višek prenesečenja pa zadeva dejansko vleče skoz strop! Ker sem popolnoma pričakovala, da enostavno ne bo delalo. Ker tehnične zadeve v moji okolici nikoli ne delujejo, nikoli. Seveda na skrivaj rahlo trepetam, da bo mašinca pogruntala s kom ima opravka in dala konec, ampak veselimo se, dokler se lahko! Na tem mestu moram pohvaliti enega redkih prodajalcev, ki je priznal, da mi niti slučajno ne more garantirati, da bo signal šel skozi strop. Lahko bi mi gladko naložil da bo, itak bi mu verjela? No pa je povedal po resnici in zadeva vseeno deluje!

In isti hip, ko sem napisala ta stavek, me je vrglo z neta LOL! Oh well :D Ne krivimo nove mašince, ker se mi to itak vedno dogaja.In ves prejšnji sestavek sem napisala pred eno uro. Kaj sem delala to eno uro? Poskušala vzpostaviti povezavo. Jah, ne hvali dneva pred večerom :D Sem vedela, da nekaj ne bo štimalo… Še vedno ni ne meni, ne prijateljici in niti gospodični na liniji za pomoč jasno, kaj smo naredile, da je zadeva začela zopet normalno funkcionirati.1 Long story :D Je pa definitivno dokaz, da me tehnika ne mara :P

Z vsemi temi kolobocijami vmes sem seveda že zdavnaj pozabila, kaj sem prvotno hotela napisati. Sedaj se bom končno spravila pogreti oz skuhati večerjo in mogoče spravila hišo v manj razsuto stanje. Odsotnost ostalih članov družine se namreč odraža v tem, da vse stvari končajo točno tam, kjer mi padejo iz rok. Zato je na pultu v kuhinji še vedno pomita posoda izpred 2h dni2, v dnevni stojalo s suhimi cunami, ki sem jih sicer umaknila z dežja, pobrati se mi jih pa ne da; na mizi v jedilnici knjige, čokolada3, netbook, ostanki posode od zajtrka itd; v dnevni robčki po tleh in ovitki od bajader po mizi. Ah in seveda kopalnica, moja današnja obleka razmetana po tleh. Oh pa kaj no, včasih pa prav sede biti v neredu! Čeprav priznam, da me sčasom začne motiti, včasih pa kar sproti avtomatsko pospravim in se potem zavestno odločim, da naslednjič pa ne bom, ker si to lahko privoščim.

No ja, razno raznih prigod mi pa res ne zmanjka :)

  1. Čeprav imamo vse na sumu star in verjetno zmahan kabel. []
  2. Hej, vsaj pomita je no! Zamolčimo, kdo jo je pomil… In zakaj ne vem, kako se prav napiše ta del z dvema dnevoma? []
  3. vsem na očeh, a vseeno mi je nihče ne poje, haha :D []

Izmene

Šest zjutraj je čas za dve vrsti ljudi; tiste, ki z delom začenjajo in tiste, ki z delom končujejo. Jutranja in nočna izmena. Jaz pripadam slednji. In vsake toliko časa se zalotim, da imamo pravzaprav oboji kar nekaj skupnega.

Trenutno vse pozdravi jutranji mraz. Tiste, ki začenjajo, zbudi in opomni, da se dan začenja. Tiste, ki končujejo, spomni, da jih doma čaka topla postelja. Oboji smo prvi na cestah in prav tako prvi v pekarnah. Sicer se ljudje razlikujemo, vendar sem ravno danes odkrila, da nikakor nisem edina, ki si po nočni izmeni privošči zajtrk. Zakaj pa ne? To je edina priložnost, da sem jaz pokonci ob 6ih zjutraj in dobim še topel najljubši zavitek. Ponavavadi celo kupimi prvi kos. Razlika med jutranjo izmeno je spet ta, da si jutranji privoščijo dišeče pecivo za zajtrk in z njim začnejo dan, jaz pa si isto pecivo privoščim za zajtrk in z njim dan končam. Res da ni zdravo, ampak kdo bo mislil na zdravje, ko mu mimo pridišijo sveže pečene in še tople žemljice? Hja, jaz že ne :)

Ponavadi takle čas srečam sosede, ki peljejo otroke v šolo ali na avtobus, sami pa gredo v službo. Ob tem mi pride na misel, kaj si mislijo o meni, ko se tak čas vračam domov. Če je ravno vikend so verjetno mnenja, da sem imela zelo divji vikend hehe. Če pa je ponedeljek tako kot danes… le kaj si mislijo potem? :D Poleg tega sem opazila, da je na cesti več ljudi, kot čez poletje. Me je potem presvetlilo, da se je mulcem že začela šola. Sočustvujem s tisto deklico, ki je zmrzovala v pulovrčku in hitela proti šoli, verjetno na preduro. Jaz sem si lepo prižgala gretje v avtu, ker je enostavno premrzlo! No, pa saj je konec koncev že skoraj jesen.

Poleg svežih pekovskih izdelkov, jutranjega mraza in ceste pa imamo izmene skupnega še nekaj- sončne vzhode. A le, če si zunaj ob pravem času, glede na letni čas. Verjetno večina ljudi nima kaj dosti izbire pri tem, v kateri izmeni končajo. Verjetno marsikomu ne diši zgodnje vstajanje, vendar pa po mojih izkušnjah večina lažje vstane ob 5ih, kot pa da bi ob 5ih zaključila z delom. No, na mojo srečo si jaz izmeno praktično izberem in svojih nočnih ne bi zamenjala za nobeno ceno. Imam sveže pečen zavitek, vidim sončni vzhod in medtem, ko gledam druge reveže na poti v službo ob zgodnjih jutranjih urah, se zavedam, da sem sama na poti v toplo posteljo. Le kaj je boljše od tega? :)

Telefonske linije za pomoč uporabnikom mi ne pomagajo!

Pa ne da bi imela problem z njihovimi zaposlenimi, problem imam s tem, kako priti do njih! (Čeprav v določenih primerih, recimo pri svojem internetnem operaterju, izgubljam živce tudi z zaposlenimi.) Stvar je v tem, da najprej, ko pokličeš tako linijo, zaslišiš ženski glas, ki ti prijazno pove, katere opcije so ti na voljo in katero številko moraš pritisniti, da boš dobil željene informacije. Edini problem je, ker ta presneta ženska ne utihne!
Naj ponazorim. Zanima te ponudba paketov mobilnega interneta in med opcijami, ki ti jih najprej našteje, zaslediš tudi eno v stilu “ponudba paketov”. Ves vesel že navdušeno pritiskaš ustrezno številko, ko ugotoviš, da ženščina pravzaprav še ni končala. Sedaj že malo zmeden se odločiš, da okej, ji boš pustil naj pove svoje. In začne naštevati: to in to za naročnike, pritisnite 1 za nove ponudbe, 2 za posebno akcijo, 3 za nevem kaj… in tako naprej do 9, za svetovalca. Ko mrzlično tuhtam, za katero šifro bi se utegnil skrivati nekdo, ki bi mi znal odgovoriti na moja vprašanja, zadeva že preklopi na novi meni. Ponudba za predplačnike. In gremo jovo na novo! Ko sem že čisto obupana mi pa na koncu ponudi še preskakovanje med meniji! Kakšnimi meniji madona?! A ne morete dati 3h opcij namesto 33ih?! In ker so očitno te linije v povezavi s psihiatri (več ljudi kot spravijo ob živce, več dobička ima psihiater, ki jim nedvomno plača del v zahvalo) ti na koncu začne vse znova še v angleščini. In ker sem s potrpljenjem že na minus 0 enostavno vržem dol slušalko.
Nato pokličem še enkrat in takoj pritisnem prekleto 9, za svetovalca. Mislim si, haha kako pretkano, bom jaz vam dala teh 300 linij, naj me kar vaš svetovalcev zveže! Dokaj žalostno, da moram svetovalca prositi, naj mi svetuje, na katero prekleto številko na njihovi linji za pomoč naj pritisnem, da bom dobila nekoga, ki ve kaj hočem. In kaj se zgodi, ko samozavestno pritisnem 9? “Oprostite, trenutno so vsi svetovalci zasedeni, poskusite kasneje.” In seveda sledi živce parajoča glasba. Na tem mestu dvignem roke in pošljem vse svetovalce in njihovo zalego v tri pisane marjetice. Se bom kar osebno oglasila v enem centru, mi vsaj ne bo treba izbirati preklete številke. Poleg tega lahko tam dejansko koga pošljem v 3 pm, česar na telefonski tajnici žal ne moreš.
Linije za pomoč, my ass ja.