Mesečni arhiv: Avgust 2009

Kaj je s tipi in strojčki?!

Ne resno, kaj za vraga je z moškim delom prebivalstva in njihovo obsesijo z mašincami? Pa samo eden naj mi reče, da smo ženske iste z oblekami! Nikoli v celem življenju si nisem 2x na mesec kupila oblek za 50€+. Mislim, da v celem letu zapravim toliko, pa še to samo v primeru, da se odločim, da je čas za novo garderobo. Kar je pa pri meni šele, ko imam res vsako stvar že strgano/sprano.

Nič me ne razjezi bolj, kot nesmiselno zapravljanje. Okej, dokler zapravljaš svoj denar, ki ga zaslužiš in veš, da ga imaš samo zase, potem v tem ne vidim problema. Kaj delaš s svojim denarjem je popolnoma tvoja stvar. Nekaj popolnoma drugega pa je, če je tvoj denar namenjen za družinski proračun, v katerega prispavejo vsi. Kako ti potem sploh drzneš govoriti, da ne veš, od kje bomo denar za olje, da nimamo za počitnice in zakaj za vraga kupujemo 3 l mleka namesto 2h, hkrat pa vsak teden privlečeš domov novo traparijo?!

Jezna sem kot ris. Resno. Ne razumem, kaj za vraga je narobe s tipi?! Zakaj za vraga je treba kupiti vsako traparijo, ki pride na tržišče? Ali res potrebuješ vsak prekleti strojček, ki ga vidiš v reklami za merkur in big beng?! Čisto vsak?!?! Saj razumem, da kupiš raznorazno orodje (ki ga potem itak ne uporabljaš, ampak okej), ker pač ima vsak svoje veselje. Ampak zakaj za vraga je treba kupovati vsako traparijo, ki ti pride pred nos?

Pri nas imamo zelo majhno kuhinjo. Imamo dokaj veliko hišo in odkar smo v njej sami, je prostora več kot dovolj. Ampak ne v kuhinji, ker je to pač najmanjši prostor v hiši. ( Se vidi kdo je zidal, ane?!) Ampak zadnje čase se na kuhinjskem pultu, kjer je itak premalo prostora že za peko piškotov, kopičijo razno razne traparije. Naprimer posoda za kruh, ki je ne potrebujemo, ker smo do sedaj zadnjih 20 let kruh imeli v košari v omari, na polici za kruh. Potem strojček za čaj, strojček za kavo, strojček za varjenje vrečk (vsi do sedaj našteti so še uporabni, čeprav bi tistega za kavo lahko skenslali, ker je tisti za čaj v bistvu tak za kavo). Potem pride še strojček za jogurte, strojček za kruh (ki mimogrede piska ves čas, ker je pokvarjen, vendar imamo novega že v kleti pa ga ne uporabljamo “ker ta še dela”. Zakaj za vraga smo potem kupili novega že sedaj?!), multipraktik z miljon nastavki, rezalnik kruha.

Najnovejše pridobitve moškega dela družine pa so v zadnjem času še: zadeva, ki meri kje v hiši je napeljana elektrika (ta je edina, ki ji dam uporabno vrednost), merilce krvnega tlaka (ki ga že imamo, ampak ima ta novi 1 tipko več), strojček za vakumsko pakiranje in od danes še tiskalnik za slike.1 S tem, da smo ta mesec že presegli kvoto za strojčke. Zakaj točno rabimo tiskalnik za slike, mi ne bo nikoli jasno. Imam navaden printer, ki dela odlične slike, poleg tega imam tudi papir za slike, ki sem ga dobila. Sedaj imamo pa strojček za tiskanje slik, ki ga je itak preplačal, ker se pač zaleti v prvo stvar, ki jo vidi, poleg tega pa gospod seveda niso pomislili, da zadeva potrebuje tudi neke vrsto kartuše (ki seveda ni zastonj) in poseben papir. Poskuse uporabe najnovejše pridobitve rajši sploh ne bom spremljala, ker dobim živčni zlom ob ljudeh, ki so mnenja, da so navodila za uporabo narejena samo za bebce, kar pa oni sami seveda niso. Zakaj mislite, da pri nas vsaka stvar zdrži samo 2 tedna? Ker so gospod prepametni za navodila…  Tako lahko v naprej napovem, da bo porabil polovico barve in papirja samo zato, da bo ugotovil, kako zadeva sploh deluje. Vsi ostali, z navodili vred, smo pa itak preveč neumni, da bi znali to uporabljati. Doh!

Pa da ne bo kdo mislil, da sem naštela vso mašinerijo. Oh, kje pa! Samo ne da se mi vsega naštevati, ker je itak z vsakim tednom več tega sranja. Da ponazorim stanje, naj omenim še to, da sem ga že vsaj 5x zvlekla od strojčka za vročo čokolado (wtf noo?!) in da vsake pol leta kupi nov mobitel. S tem, da mu že prejšnji dela probleme, zaradi “prezakompliciranih funkcij”. Težave ti dela že to, da ugotoviš, kako se kliče in potem se sprašuješ, zakaj je vsak nov telefon (po tvojem mnenju) bolj zakompliciran? Ob takih trenutkih me prime, da bi šla z glavo butati ob steno.

Samo še enkrat naj mi nekdo reče, da ženske zapravljamo za brezveze, pa mu zavijem vrat! >.<

  1. Se imam na sumu, da sem pozabila še eno kolosalno bedarijo, ampak to verjetno le zato, ker sem zadevo rajši pozabila zaradi njene popolne neuporabnosti. []

Kaj bi bilo, če bi…

Spet sem, že v ne vem katero, ugotovila, da ni pameno brskati po starih datotekah. Čeprav imam tokrat kredibilen izgovor, da sem dejansko iskala nekaj za sošolko. In seveda naletala na nekaj, na kar bolje da sploh ne bi. Ker potem vse skupaj izgleda, kot da sem jaz en pol magneta, ta prepovedan zadeva pa drugi in me po prehojenih 50 km stran od nje, spet potegne nazaj k njej. Ohja.

V življenju naredimo marsikatero traparijo. ( I should know… ker jih naredim približno 10 na 2 več, kot povprečen Zemljan.) Zmeraj se mi je zdelo trapasto primerjati odločitve s križišči, kjer izbereš eno pot, druge pa pač ostanejo. Ampak v tem primeru je to dejansko zelo dobra prispodoba. Imaš križišče in izbereš eno pot. Očitno je to neko čudno križišče, ker ne moreš več nazaj in izbrati ponovno. Potem se pa čez nekaj dni, mesecev ali let vprašaš, kaj bi bilo, če bi takrat izbral drugo pot?

Po vsej verjetnosti nas večina nikoli ne izve. Mogoče obstaja nekaj redkih (ne)srečnih1 izbrancev, ki imajo dejansko možnost preizkusiti še kakšno drugo pot, ne samo izbrane. Večina pa ostane na eni in potem išče bližnjice, ovinke in izhode iz le te. Ali pa se enostavno pogumno poda naprej. Jaz sem pa kot en osliček, ki je zadaj videl celo njivo korenja in bi na vsak način rad šel nazaj, pa ga lastnik priganja naprej.2

In potem se vprašam, kaj bi bilo, če bi… če ne bi rekla kar sem, če ne bi naredila kar sem, če ne bi izbrala nekaj čez nekaj drugega, če ne bi poslušala možganov, ampak bi šla po poti najmanjšega odpora… oh, mnogo teh “če bi”-jev. Pa vsi so brez odgovora. Vsaj dokler kdo ne izzumi stroja za potovanje skozi čas. Pa tud če bi ga… bi dejansko šli nazaj? Bi si upali? Namreč, bi si upali nazaj in izbrali drugo pot? Kaj če bi potem ugotovili, da je druga pot veliko boljša in da je to to, kar ste vedno upali in želeli. Vi bi pa vedeli, da ne morete nazaj. Je težje živeti s tem, da ne veš kaj bi bilo ali bi bilo težje živeti z znanjem o tem, kaj bi bilo, pa ni, ker si ti tako izbral?

Verjetno ne bom nikoli vedela. Zelo verjetno ne bom nikoli vedela. Kar pa ne pomeni, da ob, recimo temu trenutkih slabosti, ne razmišljam, kaj  bi bilo, če bi…

  1. Nesrečnih, ker mogoče pridejo z dežja pod kap. []
  2. Kar se tiče korenja… nimam pojma, kaj osli jedo, ampak v glavo mi je padla tista karikatura iz risank, ko osličku navežeš korenje na palico in rine naprej. Torej sklepam, da bi rinil tudi proti celi njivi, le še bolj intenzivno. []

Preblisk dneva

Prijavim se na delovno mesto, preko emaila pošljem svoj CV in kaj pozabim? Svoje kontaktne podatke. Mislim, da sem zrela za oddelek “blond”. Kar za stalno.

Resno, kako lahko pozabim kaj takega? Napišem po mojem mnenju dober CV in 2x pošljem, brez da bi dopisala klasične podatke o svojem naslovu in telefonski številki. In to v prošnji za delo. Potem se pa čudim, zakaj ni nobenega odgovora… V bistvu je verjetno uspeh že to, da sem sploh dojela! Presvetlilo me je pa danes, ko sem se vozila s šihta in premišljevala o, no, šihtu. Saj v bistvu imam službo (no pravzaprav imam 2 službi1 ) ampak jaz to rada malo kombiniram. Z eno neham konec avgusta, septembra pa imam za 2 že zmenjeno, vendar sem ravno včeraj našla idealno delo in se odločila, da poskusim še tam. Glede na to, da po mojem menju zelo dobro ustrezam njihovim zahtevam, bi verjetno imela še kakšno dejansko možnost, da delo dobim. V primeru, da ne bi pozabila osnovnih pravil pisanja CVja seveda. Služba je pa delo v administraciji. Ja bravo jaz, res dober prvi vtis!

Oh ja… once again-težko je biti blond!

  1. preko študenca, seveda []

Tečnarim!

Moram malo, drugače nisem srečna. Saj trenutno je kazalec na moji uri, ki kaže stopnjo tečnobe in slabe volje ter samopomilovanja, nekje na sredi. Saj v bistvu ni nič takega narobe, samo malo sem tečna. Mičkeno. Ker svet ni fer in nikoli ni bil in nikol ne bo in jaz sem danes prave volje, da tečnarim o tem.

Ravno prej sva s prijateljico razpravljali, da je leto 2009 prav prekleto. Sicer sem pa že na začetku leta napovedala, da bo leto 2009 zanič. Enostavno zato, ker leto z 9ko v letnici ne more bit dobro. In ja, 10 let vmes, ko sta bili 2 9ki (oz. 3) so bila zame zanič leta. Ker 20 spredaj je lepo, samo 9ka ne sme biti zraven. Ne me poskušati razumeti. I have issues. Kakorkoli, 9ko prenašam samo v indeksu.

In zakaj tečnarim? Hja, več razlogov. Eden je moj ubogi avto, ki je po komaj 2h mesecih in kompletnem servisu, spet na servisu. A bo to sedaj stalnica? Nova sklopka je prišla 300€. In jaz sem optimistično mislila, da bo ena plača to pokrila? Dobro, da ni šel menjalnik. K sreči so mi tole sofinancirali drugi, čene od poletnega dela res ne bi nič ostalo. Med drugim je poletno delo drugi razlog, zakaj tečnarim. Ta se potem še razveja na podrazloge v stilu: premalo delovnih ur, posledično preveč nekoristno porabljenga časa in premalo denarja. Potem so pa tu še sodelavci, šefica in njen obupno tečen in copatast mož s svojimi prijatelčki. Spet bi lahko šla v detajle, pa raje ne bom, ker me imajo vsi že čez glavo. Obupno si želim zapustiti to delovno mesto takoj ta trenutek, vendar vem, da se bom potem samo še bolj sekirala, ker letos nisem zaslužila dovolj za čez leto in nimam pojma, kako naj kaj prišparam, če ves čas nekaj crkuje. Hkrati se mi zdi pa neumno odpovedati torticami in kavicam sem in tja, ker če delam, zakaj ne bi smela potem imeti kaj od tega? Začarani krog.

Tečna sem tudi, ker se od mene pričakuje prijaznost, ko ni nobene osnove za to. Ampak kljub temu imam jaz slabo vest, če si želim narediti po svoje! Z veseljem bi rekla ne in to utemeljila s popolnoma dobrim razlogom, tako sem pa pussy in nočem nikogar užaliti ter sebe metati v zobe in potem izvedem nek pussy manever, ki vse skupaj samo še poslabša. Na koncu končam s slabo vestjo, s hlinjeno prijaznostjo in pokvarjenim večerom, ki bi lahko bil čisto super. In to že v naprej pokvarjeni! Odlično mi gre, res.

Na tem mestu se še vprašam, zakaj točno imam jaz slabo vest za popolne bedarije? Kdo ima pa slabo vest zaradi mene?! To je tako zoprno, da sploh ne morem opisati kako zoprno je. Še toliko bolj neumno je, ker sem znana po svojih neumnih in direktinih izjavah. Ampak jaz imam potem slabo vest za vsako bedarijo. Narobe svet.

Za silo sem se odtečnarila. For now.

»A mate vi še kej žvine doma?«

Je bilo vprašanje, ki mi ga je postavil nekdo, s katerim sem, predvidevam, v zelo daljnem sorodstvu. Seveda sem po začetnem šoku, ki mu je sledil “wtf” pogled začela umirati od smeha. Potem sem dojela, da se njemu očitno ne zdi smešno in poskušala vljudno razložiti, da sem iz mesta in da doma nimamo kmetije. In je nikoli nismo imeli. No, take stvari se ti primerijo, če se vrneš na počitnice v kraj, kjer nisi bil že približno 10 let. Ko tole pišem sicer sedim na terasi s prekrasnim razgledom, a se hkrati izpostavljam nevarnostim v obliki padajočih črvov (ličinke neke žuželke, predvidevam), ki vsake toliko končajo na mizi in katerih izvora še nisem odkrila. Prav tako se trudim miniaturnim mušicam preprečiti, da bi se razmazale pod tipkami mojega novega netbooka. Ohja, podeželje, kaj lepšega.

Kot rečeno, po dobrih 10ih letih sem se odločila, da si privoščim podaljšan vikend na vikendu starih staršev. Ko sem bila majhna, sem tu preživljala vsa poletja, z leti pa sem se temu seveda poskušala izogniti. Ko si star 12+ pač ne ceniš tega, da trgovine ni, prebivalcev je približno 300 in vsi se poznajo med sabo, najboljši približek zabavi pa je… hm, naj pomislim. Izlet v gore? Košnja trave? You get the picture. Saj ko sem hodila v risarske kolonije mi je bilo všeč, ko pa se je to nehalo so poletja tukaj res izgubila svoj čar. V letih, ko me ni bilo, se je med drugim zgodilo tudi to, da je trgovina pogorela in jo sedaj preprosto ni več. Najbližja je približno milijon ovinkov daleč, v katerokoli smer. Z ovinki mislim cesto, kjer zaradi vzpona in seveda, ovinkov, lahko voziš največ v 2. prestavi, v 3ji če si zelo pogumen in na občasnih odsekih v 4i, ampak to je že kaskaderstvo. In nekdo, kot sem jaz, ki ne more preživeti brez zalog čokolade, pač ne pride prostovoljno v take kraje. Ampak okej, za nekaj dni, z zadostno zalogo hrane… je prav fino.

Si pa vsakič znova želim, da ne bi sledili obvezni obiski pri sorodnikih. Ki z mano konkretno seveda niso v sorodu, razen v nevem katerem kolenu. In ti sorodniki te po začetnih vprašanjih kam hodiš v šolo, kako gre mamici in očku ter ob šoku, da resnično nisi več star 10 let, pustijo na miru. In začnejo s tvojimi pravimi sorodniki debatirati o tem, kakšen prizidek dela sosedova Micka, kako si lahko Lojzka privošči novo fasado in kaj je Francelj naredil prejšnjo zimo. Načeloma nisem med potrpežljivimi, ampak vseeno mirno prenašam razne štorije o tem in seveda z mislimi odplavam nekih 300 km daleč. To mi uspeva dobre pol ure, včasih celo 1h, če se potrudim. Ko ta ura mine, se pa poberem s prizorišča po najhitrejši možni poti, preden me fascinirajo s podatkom o tem, s kom se je poročil bratranec v 6. kolenu, ki ga itak nisem videla niti enkrat v življenju.

Kljub odsotnosti ljudi pa seveda povsod naletiš tudi na idiotske primerke moškega spola. Čeprav nočem delati krivice domačinom in moram na tem mestu povedati, da je osebek v nadaljevanju po vsej verjetnosti turist iz Ljubljane, sodeč po registrskih na avtomobilih. Ko sem s pospešenim tempom maširala mimo vaške gostilne, sem zaslišala žvižganje. Seveda sem bila mnenja, da nekdo kliče svojega psa, ki jih je tukaj okoli pač ogromno. Ker se je žvižganje vztrajno nadaljevalo in ker sem vedela, da daleč naokoli ni nikogar razen mene, sem sklepala, da je očitno mene nekdo zamenjal za psa. (Na tem mestu sicer ne vem, s čim sem si to zaslužila. Še nikoli niste videli nikogar v trenirki?)Seveda sem odmaširala naprej svojo pot, brez odziva. Resno fantje, zakaj mislite, da se bo kdo obrnil če se obnašate, kot da kličete svojega Fifija? Ne razumem tega, res ne. No ja, idiotizmu se očitno nikjer ne ogneš. Saj nimam nič proti civiliziranem pogovoru, ampak če hočeš od mene odziv me prosim pokliči, kot se pokliče človeka, ne domačega ljubljenčka.

Moj podaljšani vikend se počasi končuje in ta dan me že čaka služba. Moram reči, da je bilo kar prijetno in bom verjetno izlet še kdaj ponovila, vendar pa se bom v prihodnje poskušala izogniti srečanjem sorodnikov (kar je sicer vedno težko) in si dejansko privoščila en sprehod v gozd (čeprav me vsi strašijo z medvedi, ki jih je tukaj baje kar precej). Pa nujno moram prinesti svečke proti letečim žuželkam. A to deluje samo na komarje? Ker teh pa tu začuda ni.

Trenutno opažanje dneva: če ste mislili, da se po vaseh bogu za ritjo vozijo s traktorji in avtomobili starejše izdelave, se motite. Mislim, da je v temle delu vasi več audijev in marcedezov, kot pri nas v polovici mesta. Če bi jaz živela tukaj s temi ozkimi cestami bi kupila cliota, ne cestne ladje. Swašta.

Zadeva bo šla v objavo, ko pridem domov. Tu sicer baje imamo internet, vendar je preko telefona. Need I say more? ^^

Lep počitniški pozdrav!

Dragi avto, prosim, nehaj se kvariti!

Ravno slabe 2 meseca nazaj sem imela kompleten servis1 sedaj je pa spet nekaj narobe! Veselje, veselje. Okej, saj avto je konec koncev star skoraj 10 let, itak, da vsake toliko kaj crkne. Ampak se mi zdi, da trenutno crkujejo zadeve po tekočem traku.2 Najbolj me pa boli dejstvo, da sem po vsej verjetnosti sama kriva. Ker se fizično izživljam nad ubogim avtočkom. Nenamerno sicer, ampak res, prestavljanje in jaz ne gremo skupaj. Očitno mi je tokrat uspelo uničiti sklopko. Kriv je pa Celovec!

Nekaj dni nazaj, sva se s prijateljico končno odpravili v znano romarsko središče, ki je slej kot prej cilj vsakega Slovenca-Ikea. Midve sva izbrali nama najbližjo destinacijo, tisto v Celovcu. Na temo tega izleta bi verjetno lahko napisala celo objavo, vendar čakam, da to naredi prijateljica, ker je bila konec koncev ona tista, ki je gledala na okoli in se čudila avstrijski norosti3 . Jaz sem imela preveč dela s tem, da sem avto obdržala na cesti, predvsem na vseh tistih ovinkih in potem pri zavijanju čez dvopasovno cesto. Še danes mi ni jasno, kako je lahko to v skladu s prometnimi pravili?! Vem, da je bilo na cesti označelno, da je to prava smer zavijanja, ampak še danes mi ni jasno, kako je lahko to res tako narejeno. Očitno sem preveč razvajena na slovenske enostavne ceste. Ko sva prvič tako zavili, sva obedve pričakovali hupanje, mahanje z rokami in cviljenje zavor. Ampak očitno se pri njih to tako dela, ker naju nihče ni čudno gledal? Swašta pa te Avstrijci… Kakorkoli, tisti ovinki so me očitno drago stali; imam na sumu, da mi je nekje med gruntanjem v kateri prestavi naj sploh vozim, uspelo uničiti sklopko.4 Ker do tistega dne je normalno delalo, ko sem pa prišla zvečer domov, se mi je pa zdelo, da nekaj ne štima. Sumi so se potrdili včeraj, ko sem pripeljala prijateljico domov in mi je njen zgrožen pogled povedal, da se avto očitno res čudno oglaša. Čudovito.

Cela junijska plača je šla za Ikeo, cela julijska pa bo očitno šla za popravilo avtomobila. V skupnem seštevku me je torej en izlet v Ikeo stal dvomesečne plače. Odlično! Kaj bo z avgustovsko? Verjetno bo crknilo še kaj drugega. Mislim, da bom naslenje šolsko leto uporabljala vlak. Če ta crkne, se vsaj drugi ukvarjajo s popravilom…

  1. no, ne jaz, moj avtoček []
  2. In seveda se mi to vedno zgodi, preden grem v službo! Prejšnjič mi je crknil vžig 1 h preden sem morala biti na delovnem mestu. In seveda sem z nedelujočim avtom zaparkirala delujočega. []
  3. Na tem mestu upam, da bo res napisala blog na to temo, da boste videli, kaj točno mislim s tem []
  4. Ja ja, ženska za volanom, saj vem… Nikoli nisem rekla, da sem dobra voznica! But I try… []

Nekaj nasvetov za poletje- kako naredimo kolono čim krajšo?

Predvsem se ne delamo neumne in vozimo po levem pasu mimo kolone, čeprav zaradi vsakodnevne vožnje na tej relaciji vemo, da moramo slej kot prej na desni pas. Tujci, ki ne poznajo ceste (delno) izključeni.

Kaj se naredi, ko se odločiš, da se tebi definiitvno mudi veliko bolj, kot vsem ostalim? Hja, vsi čakamo v stoječi koloni, ki bi bila čisto lahko vozeča kolona, če se ti in tebi podobni ne bi odločili vrivati. Ker ob jutranji prometni konici avtomobili, si se vrivajo v obstoječo kolono le to naredijo še daljšo, saj se morajo vsi ostali umikati in dajati prostor vrivačem. Pa resno ljudje no, niste sami na cesti!

Omenila sem izjeme pri tujcih… Razumem, da nekdo, ki se prvič pelje po tej cesti, do znaka ne ve za zoženje. Vendar pa mi ni jasno, kaj se jim podi po glavi. Pred sabo vidiš kolono v eni vrsti in se odločiš voziti po drugi strani, ker je pač prazna. Saj verjetno vse budale v desni koloni tam stojijo preprosto zato, ker je desna njihova najljubša stran.

Saj smo vsi šivčni, če moramo čakati v koloni, ampak prosim ljudje, malo potrpljenja pa bomo vsi hitreje na cilju!

Slabo voljo se zdravi z nezdravo hrano ob polnoči.

Jezna sem. Zelo sem jezna. Malo sem jezna tudi nase, predvsem sem pa jezna na… ma sploh ne vem na koga, na vse! No, ne na mojo best frendico, ki je danes ustrežljivo prišla k meni na šiht, da bi mi delala družbo, potem sem ji pa namenila vsega skupaj 15 min v… 3h do 4ih urah? Ampak jaz seveda ne delam. Ne, ne, škratki naredijo vse namesto mene, jaz pa sedim pred kavarno, kadim čik in pijem kavice. Pustimo ob strani podrobnosti, kot so moje nekajenje in nepitje kave.1

Načeloma sem bolj len človek. Doma recimo se mi ne da pospravljati spljoh. Vendar pa je služba nekaj povsem drugega kot dom. In vsi, ki me količkaj dobro poznajo, vedo, da se vedno potrudim narediti vse, kar mi je naročeno in vse, kar naj bi naredila. Preprosto zato, ker rada dobro delam in rada slišim, da so ljudje zadovoljni z mojim delom. Dejstvo je, da so mi nekatera dela bolj pisana na roko kot druga. Delo natakarice pač spada v drugo kategorijo. Ampak to ne pomeni, da delam polovično. Njah, niti enkrat v zadnjih nekaj mesecih nisem pustila kaj nedokončano. Pa tudi, če sem delala 3 ure čez zapiralni čas. Niti enkrat nisem jutranji izmeni puščala listkov, naj naredijo nekaj, kar jaz domnevno nisem mogla. Pa sama v jutranjih izmenah ves čas dobivam raznorazna obvestila, česa vse jim ni uspelo narediti. Pa okej, saj zjutraj imam čas in naredim, se načeloma ne pritožujem, mi je glavno, da imam delo. Ampak, ko mi pa nekdo stopi na žulj… ko mi nekdo očita, da ne delam svojega dela in izpade, kot da sem jaz edina, ki ga ne, no potem, potem mi pa pregori žarnica.

Ja, tudi jaz ne naredim vsega. Ja, res sem se vsedla dol za nekaj minut, k družbi, ki me je čakala 2 uri pa nisem imela časa zanje. Izven svojega delovnega časa ves čas vidim sodelavce, ki kofetkajo s svojo druščino. Od kar pomnim, sem jaz čistila hladilnik vsak teden, pa še marsikaj drugega, kar bi morali drugi. In potem ga danes pač nisem, ker sem imela dovolj drugega dela in enkrat za sepremembo je prišla moja druščina na obisk. In kdo dobi šefico za vrat? Jah jaz seveda, doh! Saj ni rekla, da sem vse kriva jaz, to ji že priznam. Ampak izpadlo je pa ravno tako. Kot da samo jaz ne čistim, kot da sem jaz kriva, da zadnje 2 dni niso očlistili hladilnika itd. In kdo bo kriv, da je jutr izredni sestanek osebja? Hja, verjetno jaz.

A veste kaj vam povem? S pridnim delom se nikamor ne pride. Tako da vam polagam na srce: izogibajte se delu, zvalito krivdo na druge in si privoščite čim več počitka. Brez skrbi, itak bo najebal nekdo drug!

Sedaj, ko sem se malo izdrla si grem pa narest pomfri. In me sploh ne zanima, če se ogledalo ne strinja z videnim. Če sem jezna jem. In če pridem domov sredi noči in ni ničesar v hladilniku, potem pač jem pomfri. K vragu pa zdravo življenje! Itak me bo pri 30ih pobralo zaradi kakšne popolnoma banalne stvari, zakaj bi se potem sekirala zaradi zamašenih žil? K vragu z vsem skupaj!

  1. No, pijem kavo, ampak bolj poredko. Kadim pa ne spljoh. []

Vojna z multipraktikom, 2. del

Nekaj časa nazaj sem pisala o novi družinski pridobitvi, multipraktiku z milijon nastavki, od katerih je uporaben eden, pogojno dva. V navalu jeze sem se odločila, da si omislim svojo napravo, zaradi razlogov opisanih tukaj. Kasneje so me finančne razmere in posredovanje drugega peka v naši družini, pripravili do tega, da vseeno uporabljam to prekleto mašino. Kompromisno sem se odločila uporabljati samo en nastavek, obstoj vseh obstalih pa enostvno zanikam.

Vendar pa mi, verjeli ali ne, še ta en nastavek dela probleme. Prekleta zadeva namreč dela predobro! Predobro ja. Okej, saj če hočeš res rahlo testo za biskvit je zadeva super, kaj pa če nočem imeti rahlega testa pri čisto vsakem prekletem pecivu?! Recimo muffini. Ne vem v čem točno je finta, ampak zadnjič enkrat (ko sem protestno 1 teden uporabljala samo ročni mešalnik na metlice) so mi uspeli najboljše do sedaj, veliki, lepe oblike, dobri. Saj so praktično zmeraj v redu, ampak zadnjič so bili pa super. Potem sem pa nasledjič uporabila to prekleto zadevo od multipraktika in muffini so bili popolnoma zanič. Za moje pojme vsaj. Preveč mehurčkov v biskvitu. Jaz imam rada bolj zbito, kompaktno testo za muffine, ne pa neke puhaste zadeve, pha.

Danes se ponavlja ista zgodba. Naredim testo za torto po receptu, ki ga uporabljam že vsaj 2 leti in iz iste količine sestavin, kot vedno, dobim še enkrat toliko testa kot ponavadi! Oz, sneg je bil tako puhast, da ga je bilo za celo skledo. Kar bi bilo načeloma v redu, ampak meni ni izgledalo v redu, pha. Sicer se je potem zadeva z dodatkom moke in čokolade malo zbila in sedaj izgleda skoraj ustrezno. Ampak ga imam na sumu, da bo spet prerahel biskvit. In ja, jaz pač ne maram rahlega biskvita v čisto vsaki sladici! Vsak po svoje.

Bottom line: nikoli mi ni prav. Ne maram tega multipkratika pa pika. Ohja, komaj čakam dan, ko bom imela svojo kuhinjo. That is, če bom imela svojo kuhinjo, heh…

Kdaj je pravi čas za oddih?

Očitno ne ta vikend. In bojda tudi naslednji vikend ne. Ker očitno enačba prost dan x lepo vreme= čas za izlet, potrebuje še dodatek v obliki: (    )x stanje v državi/na cestah. Človek (torej jaz) bi mislil, da bo današnji vikend idealen za kakšen izletek. Cel vikend ne delam, vreme je skoraj idealno (zame je idealnih 25 stopinj ne 30, ampak ok, can`t have everythig) in nimam absolutno nobene obveznosti. Če odštejemo peko slaščic za sorodnike za še enega izmed mnogih poletnih piknikov. Iz tega razloga sem danes odpovedala izlet v Bohinj. No, tudi zato, ker se mi ne da ravno ukvarjati s starši in starimi starši (saj jih imam rada, ampak danes se mi pa res ne da) + vsaj 3 do 4 ure miru v kuhinji? Pa to je za izkoristiti! Kakorkoli, Bohinj danes sem odpovedala prostovoljno, sem pa imela v planu kaj za jutri. Ampak…

Ja ane. Potem sem pa začela poslušati radio in brati novice na internetu. Očitno se te dva vikenda kaže izogibati cestam zaradi nečesa imenovanega “ferragosto”? Nekje v spominu mi miglja bleda definicija podkrepljena z dodatkom, da je avgust višek sezone za nas tudi zato, ker gredo vsi Italjani na dopustu. Kaj boljšega kot italjanski vozniki na cesti! Moji živčki si sploh ne znajo predstvljati kaj bolj zabavnega. Zatorej jim delam uslugo in se očitno izogibam večjih prometnic. Edini problem je, ker sem res imela namen iti jutri ali na Bled ali pa v Bohinj. No, na Bled le v jutranjih urah, turistov ne prebavljam najboljše, v enem izmed najbolj turističnih krajev pri nas jih je pa v tem letnem času seveda kot listja in trave. Bohinj je bil do pred nekaj leti odlično pribežališče, vendar so ga žal odkrili Angleži, Nemci in Japonci (ter vsi ostali) ter že dolgo ni več to, kar je bil. Saj vem, da je dobro za naš turizem blablabla, ampak jaz bi vseeno malo miru…

Na tem mestu bi omenila zanimivost dneva: Če greste ob 7ih zjutraj oz. malo prej okoli Blejskega jezera, boste srečali samo 2 vrsti ljudi: jutranje tekače in Japonce. ( No, dopuščam možnost da so tudi Kitajci ali kaj podobnega, meni so vsi isti.)1 Mene osebno fascinira del z Japonci. Imam 2 teoriji: a) ne morejo se aklimatizirati in so zato pokonci tako zgodaj2 ali b) pretkano so ugotovili, kdaj lahko škljocajo s svojimi fotoaparati, brez da bi jim ostali pokvarili posnetek. Rahlo se nagibam k opciji b); zviti so te Japonci, zviti.

Še vedno obstaja vprašanje, kdaj grem jaz na oddih? Ta vikend odpade zaradi Italjanov, naslednji vikend odpade zaradi Italjanov, po 15em se pa baje poslabša vreme. Saj bi rekla, da imam še cel september, ampak… Ko sem to rekla 2 leti nazaj in delala celo poletje z namenom biti frej in potovati po Sloveniji septembra, potem je cel september deževalo. Ah ja. Turisti go home, jaz hočem delček svoje države samo zase in za svoje živčke.3

  1. No, tretja vrsta sem pa jaz na rolerjih. []
  2. Halo, saj ste na dopustu, kaj vam ni jasno?!  []
  3. Ne, gore in predeli brez dostopa do sladoleda/čokolade/kave odpadejo. Lep poskus vseeno. []