Mesečni arhiv: Junij 2009

Počitnice…

…so se začele danes! :D Zame vsaj, hehe. Sedaj ne bom nič več fouš osnovnošolčkom in dijakom, ki so frej polna 2 meseca. Sedaj so lahko oni fouš meni, ker bom jaz frej polne TRI mesece :P Ehehehhe, zmaga je naša! :D Sicer sem zadnji izpit pisala danes, ampak mislim, da bi moralo iti skozi. Pa tudi če ne, ni neka težka znanost in se lahko z njo pozabavam avgusta. Ampak načeloma mi pa letos izredno dobro kaže k 3em mesecom počitnic, neverjetno! Jaz temu pravim več sreče, kot pameti ;)

Ahja :D Kako bomo proslavljali? Hja, smo že, s torticam! Saj bi rekla, da danes zvečer pa nekam grem… No, saj grem, na šiht lol! Jah jebi ga, proslavljanje bo počakalo še 2 dni, da oddelam svoje in imam potem frej vikend. Upam vsaj, hehe.

Občutek neobveznosti glede faxa je naravnost božanski, tomideli :D

Krivim vreme!

Odločila sem se, da za vse, kar se je slabega zgodilo v zadnjih dneh, krivim vreme. Ker si to prekleto zasluži! 21. julij začetek poletja, my ass ja! Od kdaj živim na Severnem polu, kjer bi 12°C čez dan oklicali za poletne temperature?! Tako me zebe v roke, da komaj pišem.

S temle prispevkom bom sicer nasprotovala sama sebi, saj načeloma nimam nič proti hladnemu poletju. Tudi nimam nič proti dežju. Ampak vraga, a je lahko prijetnih 20 stopinj ne 12 in ali lahko ne dežuje vsaj 1 prekleti dan, da oberem ribez preden zgnije?! Imamo 3 uboge grmičke in že celo popoldne prežim pri oknu in čakam trenutek, ko bo nehalo deževati. Potem, ko to končno dočakam in odprem vrata, pripravim posodo in se odpravim proti ribezu, se pa spet uščije! Ja vraga no! Prejle mi je sicer prekipelo in sem iz principa šla pobrat vsaj najlepše grozdke, ker če že imam sestavine za sadno pecivo na vrtu, potem mi jih prekleti dež pač ne bo uničil! Je dobil že češnje, baraba ena…

Naslednje za kar krivim vreme, je polomljen tuš. POLOMLJEN ja. Ne vem sicer, kako točno bom za to okrivila vreme, ampak ga bom. Ker kako za vraga lahko polomim 1 mesec star tuš?! Kako se kovina sploh lahko ZLOMI?! No okej, saj ne vem če je ravno kovina, nekaj srebrnega pač? S česa so sploh narjeni tuši? Karkoli že je, je navaden crap! Usaj naš očitno. Saj bi rada verjela, da imam nadnaravne moči, ampak se mi nekako ne zdi, da bi bilo to krivo, da mi je prekleta zadeva ostala v rokah. Torej, zgodnji del, cev je odpadla. Ne rečem, da bi se odvilo ali kaj… ne, odlomilo se je. Resno, kako polomiš tuš?! Očitno to uspe samo in izključno meni… Torej, krivo je vreme. Upam, da bodo ostali člani družine sprejeli to razlago.

Za povrh vsega pa lahko jutri še delam na tem mrazu. Res, komaj čakam! Ker prehlad sploh ne preži name že 2 dni in tole sumljivo smrkanje samo čaka, da se razmahne še v kakšen učinkovit glavobol, ki ga nekaj dni pred zadnjimi izpiti res nujno potrebujem.

Vrag naj vzame to prekleto vreme!

Zakaj vse obleke zgledajo lepo na lutkah, na meni pa ne?

Ne vem, ali imam samo jaz tako srečo, ampak katerokoli obleko sem zadnje čase gledala in nato pomerila, za vse se je izkazalo, da čudovito izgledajo na izložbeni lutki, na meni pa niti ne, heh.

Opazila sem namreč, da so letos zopet moderne take obleke, ki so po mojem okusu. Torej dolge, lahke, pisane…poletne v pravem pomenu besede. Zelo všeč so mi dolga krila in obleke, ker ne kažem preveč rada svojih okončin. Predvsem zato, ker jih uspešno potolčem ali razmesarim z britvico. Torej je letošnja poletna moda po dolgem času zopet pisana meni na kožo! Pa je res?

Problem pri dolgih oblekah je, da je fino če si velika. Torej zame je to že tam nekje pri 170 cm. Meni popolnoma nedosegljivo, ker sem velika en meter in zamašek. Pa okej, saj tudi manjšim pašejo dolga krila, le ustrezen model je treba najti. Tukaj se pa spet zatakne. Resno, v zadnjih 2h tednih sem videla in probala vsaj 4 resnično luštkane oblekice. Takoj, ko sem jih videla v izložbah ali na obešalnikih, sem se zaljubila vanje. Žal se je izkazalo, da ljubezen ni obojestranska. V vseh sem namreč izgledala grozno.

In ne, tega ne pravim po tipično ženskem principu-omg kako sem debela in grda! Njet, nisem. Imam popolnoma normalno postavo, nisem predebela, suha pa tudi nisem. V svoji koži se dobro počutim in imam konfekcijsko številko 36/38 s čimer sem popolnoma zadovoljna. Ampak če si zadovoljen s svojo postavo vsaj v grobem, to še ne pomeni, da boš našel ustrezne obleke zanjo. Ker sem, kot sem že omenila, majhna, imam dostikrat probleme z dolžino zadev. S krili načeloma ne, hlače so pa bolj mission impossible. Potem je pa problem, ki nastane če si ploh. Izredno težko je najti kakšno obleko, v kateri ne izgledaš popolnoma smešno. Namreč, moja trenutno zadnja nesojena obleka je bila dolga do gležnjev, oprijeta v pasu in z V izrezom, zaveže se okoli vratu, torej odprt hrbet. Dolžina je še šla, v pasu mi je bila kot ulita potem pa pridemo na predel nad pasom. Hm, nekaj manjka. Kaj že? Oh saj res, joške. Jah, mati narava mi jih žal ni dala pretirano veliko in oblekica je končala nazaj na obešalniku. Škoda…

Ampak na jetra mi gre, ker to ni edina! Resno, zakaj vse obleke, ki jih gledam, izgledajo tako srčkano na izložbenih lutkah, ko pa jih dam nase se pa vprašam, če je to ista zadeva?! Vse je ali spodej preširoko in izgledam kot ponesrečen balon; ima zgornji del narejen le za bolj obdarjene punce ali pa predvideva, da ženska nima nobenih bokov in riti. Obstajajo pa še modeli, ki so očitno namenjeni samo sedenju, ker v gibljivi obliki niso funkcionalni.

Kdaj bodo začeli delati obleke, ki bodo dejansko zgledale dobro na meni?! Če bom kdaj imela denar bom ustanovila podjetje, ki bo izdelovalo oblačila prilagojena vsem oblikam in velikostim. Dream on ane? Ahja, nazaj v lov za eno poletno oblekico…

Ah, uspelo!

Mi je priključiti moj netbook na internet in usaj približno usposobiti zadeve =) No, saj to z netom je bilo rešeno v pol minute, vse ostalo je predstavljalo težave :D

Torej, seveda obvezno vsake toliko tipkam na klasično tipkovnico in potem butasto gledam, zakaj za vraga nič ne izpisuje?! Ali pa izklopim miš in panično prepričujem računalnik naj vendarle dela. Revež je seveda čisto funkcionalen, le možgani njegove lastnice niso.

Sovražim novi msn, rabila sem 1h da sem zadevo vsaj približno usposobila. Sovražim te finte z onemogočanjem inštaliranja starih verzij, wtf res?

Ozadje mi še ni čisto všeč, ampak ura je dokaj pozna, baterija se bliža koncu, moje potrpljenje pa tudi. Se bom igračkala še jutri… Glavno, da tale srček dela kot urca! <3

Ah, pa tista brezžična mini miška, ki smo jo dobili za darilo konec gimnazije se je končno izkazala kot uporabna =)

Omg, ne znam uporabljati lastnega bloga o.O Help!

Tko, resno. Kje d fak se zamenja prekleto geslo?! Jaz ne najdem tega tukaj pa tudi v pomoči ne. Omg ni mi pomoči, ne znam več uporabljat osnovnih zadev o.O Kako za vraga lahko ne najdem opcije spremeni geslo?!

Seveda pa do osnovnega problema sploh ne bi prišlo, če ne bi jaz pridno izkoriščala računalnikovega spomina in z njim razvajala svojega. Namreč veliko težavo imam z zapomnjevanjem gesel. In ker imaš danes že za vsako sranje geslo, se jih sčasoma seveda nabere. In ker ne želim imeti povsod enakega potem moram imeti različne. Torej kakšnih 15 gesel. Tako, na uč. In seveda vsakič pridno kliknem oknček, ki potrjuje, da naj si mozilla zapomni geslo namesto mene. Ja, zakaj jo pa imam! Zakaj bi jaz vedela vseh 15+ gesel če jih lahko ve računalnik?! Hja, potem pa pridemo do drugega problema. Hočem uporabiti drug računalnik in na njemu pisati blog. In seveda zahteva od mene geslo. Ja ti šment, kako za vraga naj se spomnim kaj je gaslo?! Blog imam… ne vem, 2 leti? In od prvič, ko sem se registrirala pač nisem več rabila vpisovati gesla ane. In sedaj ga rabim. In seveda imam vsa gesla nekje zapisana, samo da sedaj pač ne najdem tega prekletega listka z geslom za blog! Ja, čudovito. Najboljše, da pišem na tisti blog@siol.net in kot popolen kreten vprašam “Hej fantje, kako zamenjam geslo?!”

Ni mi pomoči, popolen fosil sem. Ne znam zamenjati gesla na lastnem blogu. Kriza da se reče… Torej, vse razsvetljence, ki jim je ta znanost znana prosim, da razsvetljijo še mene. Jaz bi namreč res rada naslednji prispevek napisala na novem računalniku…

Na koncu se bo pa itak izkazalo, da imam to opcijo točno pred nosom. Ampak jaz nikoli ne vidim stvari, ki jih imam pred nosom veste.

Update:

O bože, najdla! Aleluja! Kot rečeno, skrito nekje v tri pm za moje pojme, ampak načeloma pred nosom. Ja no, na uporabnike se pa res nism spomnla pogledat :P

Z ljudmi je težko…

Hja, nikoli nisem bila preveč družabne vrste človek. Ali bolje rečeno, nikoli se nisem preveč dobro razumela z ljudmi na splošno. Baje nisem tip za ljudi. Kakorkoli, moje osebne preference gori ali doli, z ljudmi je težko. Kakorkoli se obrneš bo nekdo užaljen!

Načeloma mi je več ali manj vseeno za popolne tujce. Prav tako mi je vseeno za vse, ki jim je vseeno zame. Pravzaprav me interesirajo le najbližji prijatelji in sorodniki. In če sem slabe volje znam biti prekleto pasja do vsakega reveža, ki se mi postavi na pot. Ampak kot bi temu “jaz-u” hotel nekdo kljubovati, imam še drugo stran. Če me dregneš v pravo točko, popustim pri vsemu. In se pustim se prepričati v vse. Brez, da bi sploh pomislila v kaj se spuščam. Tako na tem mestu ne vem, ali sem jaz pras*** ali sem samo naiven kreten, ki nasede vsakemu, ki ga prinese mimo? Tole vse skupaj mi sploh ni jasno. Moja razlaga je, da se na nek način nenamerno včasih pustim izkoriščati, da bi se s tem odkupila za vse, kar sem naredila narobe na področju razno raznih odnosov. In tako ponavadi končam med navzkrižnim ognjem in ne vem, kaj za vraga bi sploh naredila.

Kakorkoli se obrneš, nekdo bo užaljen. Postaviš se na eno stran, drugi ni prav. Postaviš se na drugo, prvi ni prav. Obema rečeš, da se nočeš vmešavati in da to ni tvoja stvar, obe strani te postrani gledata, ker si jih po njihovem mnenju izdal. Meni osebno je pa pravzaprav za dotično stvar popolnoma vseeno in torej itak nimam nekega določenega mnenja o zadevi. Ker če me ne zanima pač ne razmišljam o tem, ane.

Potem imaš še ljudi, ki bi ti na vsak način radi vsilili svoj prav in te z vsemi mogočimi in nemogočimi (užaljenimi) prijemi prepričali, da ti pa res nimaš prav in da bi kot zgleden državljan moral ravnati tako, kot ti oni rečejo.

Ja. Kaj pa naj potem jaz odločam? Sploh nič? Kimam na vse strani? Sedim pri miru in čakam na udarce? Vraga, z ljudmi je res težko!

Sol

Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo.

Soline

Soline

Vir

Tole kategorijo sem že čisto opustila, ampak ta stavek mi je pa tako zelo všeč, da sem jo sedaj izkopala iz pepela. Tole sem včeraj prebrala na fotografski razstavi na BF, rastava o solinah. Tale stavek mi je pa res padel v oči, ker se mi tako lepo sliši…

Jutri bom:

Optimistične napovedi:

-končno pospravila sobo, ki že nekaj mesecev nudi prebivališče vsem mogočim členonožcem,

-pospravila mizo, na kateri že nekaj mesecev nič več ne najdem,

-uredila račune za društvo, s katerimi se že nekaj časa nisem ukvarjala,

-zalila rože, ki že lep čas niso videle vode,

-spekla pecivo po novo odkritem receptu,

-naredila kakšno uporabno malenkosti, ki jo odlagam že nekaj časa,

-vrnila knjigo v knjižnico,

-vstala dovolj zgodaj, da bom vse to dejansko izvedla.

Realnost:

Vstala bom prepozno, da bi opravila vsaj polovico stvari, posledično obupala nad vsem skupaj in prestavila na “nek drug dan”, obvisela na računalniku, šla na trening, se vrnila za računalnik in nato odpeketala spat. Zakaj bi naredil danes, če lahko preložiš na jutri?

Nehala se bom truditi biti dober voznik

A veste zakaj? Ker je očitno vsem ostalim vseeno! *vstavi poljubno količino kletvic z vseh vetrov* Pa madona no, če že ne znaš parkirati svojega avtomobila v boks tako kot vsi ostali, a lahko potem vsaj svojo nesposobnost vzameš v zakup in ne treščiš z vrati v mojega?!

Da smo si na jasnem- sem daleč od popolnega voznika. In to nima nobene veze s tem, da sem ženska, ker poznam cel kup žensk, ki vozijo veliko boljše in varnejše kot katerikoli tip. Jaz sem po naravi štorast tip človeka. Zato je recimo moj avto dobro seznanjem z vsemi možnimi oblikami nasilja- nad njim se izživljajo korita za rože, ceste svetilke, žive meje in razno razni robniki. In seveda sem tudi jaz že kdaj komu opraskala avto. Ampak za razliko od nekaterih, jaz vrata odprem počasi, če vidim, da je sosednji avto sumljivo blizu. Nekateri pa očitno misljo, da je njihov peugeot 206 najmanj patria in vehamentno1 butnejo z vrati, kot bi pričakovali, da bo moj ubogi avtoček odskočil stran ob njihovi veličini. Čeprav je moj avtoček zelo uporaben avtoček pa žal ne zna delati prevalov in poskokov in torej ne odskoči, če zamahneš z vrati proti njemu.

Torej, naslednjič, ko bom jaz svoj avto stlačila v milimetrsko luknjo se ne bom trudila vrat odpirati počasi ampak bom enostavno pribila v sosednji avto. Ker saj veste, po principu- pa kaj, saj ni moje!

>.<

Prispevek o tem, kako bi nekaterim prav prišlo par obnovitvenih ur cestno prometnih predpisov pa verjetno sledi v kratkem. Takoj, ko me bo spet kdo razjezil.

  1. od kje za vraga mi ta beseda? []

Random facts of the day

Ravnokar sem odkrila, da obstaja USB ključek, ki ima več spomina kot moj računalnik. Kar me niti ne bi smelo presenetiti, kar pač ugotovim čisto vsakič, ko se iz ljubega dolgčasa odločim posurfati po netu za naključnimi traparijami, ki mi v danem trenutku padejo na pamet. In ja, že vsaj 50x sem rekla, da si bom pa počasi res vzela čas za nakup novega računalnika.

Ampak saj sedaj imam nov računalniček, ki je vsaj 5x boljši od te kripe, ampak ga še vedno nisem popolnoma aktivirala. Don`t ask. Vseeno me preseneča dejstvo, kako gre tehnika naprej… Res no, 64GB placa na USBju? o.O Uau. Verjetno to preseneti samo mene ane? Računalniški fosil ja, to sem jaz, živjo!

Spet zapravljam čas za brezveze. Seveda imam v sobi miljon zapiskov, ki čakajo, da jih nekdo prebere in nekje v možganih me konstantno dreza moj drugi jaz, ki se ponavlja kot stara plošča. Nekako v stilu:

“Daj no, pojdi se učit!”

Ne da se mi…

“Žal ti bo, veš da ti bo žal! Nimaš časa viseti tukaj in pisati bedarije, uči se!”

Pa ja no, saj sem se že učila danes…

“Temu ti praviš učenje?! Sedaj bi morala 10 ur na dan sedeti za knjigami pa ti ne bi zneslo!”

V tem trenutku ga v mislih brcnem v drugo galaksijo. Ja, hvala, vem. Ljubim živeti v zanikanju. Marsičesa, ko smo že pri tem…

Ker sem že napisala, da bo tole random, naj bo random. Ne razumem ljudi, ki jim je všeč twitter. Baje ima omejitev 140 znakov? Moja najhujša nočna mora v SŠ je bila, ko mi je učiteljica pri angleščini rekla, naj napišem “spis”, ki ima max 150 znakov. A se vi norca delate z mene? To je zame komaj uvod, halo! Resno no, besed pa prav res nikoli ne šparam… Posebej, ko se mi strga ne, takrat sem zelo radodarna!

Mislim, da sem že vsaj v 100-o odprla eno in isto stran. Nimam več kaj početi. No, lahko bi šla zopet viset na ketero od meni najljubših strani, ampak to bi bila pa res spet potrata časa! Btw, ljubim to stran: http://www.fmylife.com/ Res je zakon! Vsakič, ko mislim, da mi gre res vse narobe in je moj lajf popolnoma beden, grem sem in se smejem traparijam, ki jih delajo drugi. Vsake toliko rečem “O baaaaad!” ali “OMG!” ali “Ojoj…” In sem vesela, da se kaj takega ni zgodilo meni. Pa tudi, če je 3/4 stvari izmišljenih, I do not care.

Danes sem dežurni taksi, kar bom uporabila za izgovor, da se ne grem učit. Res se mi ne da no, spljoh. Ko je pa tako zabavno septembra delati izpite! Saj veste, do takrat že takoooo pogrešaš fax, da komaj čakaš učenje!

Aha, nisem bila resna ja. Kot rečeno- I love living in denial.

Aja pa zakaj nisem nikoli zaspana zvečer, kot vsi drugi normalni ljudje? Jaz lahko vstanem ob 8h (no, ne lahko ampak okej…) ali pa ob 1h popoldne pa bom čez 2 ure spet zaspana. In zaspana bom točno do 8h ali 9h zvečer, nato pa ne več. Neglede na to, ali sem ali nisem spila kave oz. pravi čaj. Prekleti začarani krog. Ko je ura 11 in bi bilo res koristno iti spat, če hočem naslednji dan zgodaj vstati, takrat sem jaz polna energije. In niti malo zaspana! Ob še boljših dnevih sem v podobnem stanju ob 2h zjutraj. Resno no, očitno mi nekdo hoče dopovedati, da so nočne izmene pisane meni na kožo. Mislim, da sem izbrala napačen poklic.

Starejši zapisi »