Mesečni arhiv: Maj 2009

Madona mi gre dobr zadne cajte!

Tole je samo izgovor, da mi ni treba pisat poročila, ki je čisto predolgo in se mi ga res ne da. Poleg tega je danes zgodovinski dan, ker ne vem, kdaj se je nazadnje zgodilo, da bi jaz prostovoljno vstala ob 7ih zjutraj. Seveda pa to ni posledica dejstva, da sem kar naenkrat začela zdravo živeti, ampak posledica 12 urnega spanca. Kako za vraga lahko spim 12 ur če NIMAM 12 ur?!?! Aaaa najraj bi sama sebe skloftala, resno.

Že miljonkrat sem rekla, da ne smem it “spat za 2 ure” ker se NIKOLI ne zbudim pravočasno. Ampak nikoli. Tako sem šla spat ob 6h zvečer in se zbudila… ob 5ih zjutraj. Awsome. Kdo bo napisal poročilo? In predvsem-kdo se bo učil namesto mene?!?! Saj ne da sem že 2 dni zapravila za brezveze, s tem da niti od daleč nimam časa privoščiti si ta 2 dni pavze ane. Poleg tega imam vsega že pohn kufr1 in sem izgubila celo zanimanje za mojo najnovejšo pridobitev. Oja, I haz it. Ampak je še kar zapakiran v škatli ker a) me ni doma, b) spim, c) če ga bom zdej odprla se res ne bom nič učila. Čeprav bi bilo verjetno smiesleno preveriti če dela, preden preteče rok vrntive v primeru poškodovane pošiljke.

Ker nimam namena pisati smiselne objave omenimo še par stvari… zadnje 3 dni razbijem vse, kar mi pride pod roke. Vse. Vse ja! Očala, avto, kozarce, šalce…you name it. Tako da za lastno varnost, ne mi dajat lomljivih stvari v roke anytime soon.

Aja pa če jaz nekomu rečem papa v smislu ne vidimo se več spljoh, ker sem končala s tabo, bi bilo lepo, če bi se dotične osebe tega držale. Kaj mislite s tem, da ne morem vedno imeti vsega kar hočem in da se svet ne vrti okoli mene?! Ja prosim vas no, seveda da se! Pha, kakšna traparija, ne misliti tako… Torej stay away, we are done. Res no, zakaj zadeve ne ostanejo tako, kot jih pustim? Sicer pa, če se svet ne vrti okoli tebe, se enostavno pretvarjaj, da se. In vse bo lepo in prav…

  1. poln kufr se debilno sliš, sicer pa tudi kufer ni slovenska beseda []

Facebook-zakaj nisem med tistimi 200 milijoni? (Ali koliko jih že je…)

Moj željeni naslov bi bil: Facebook oz. Fejsbruh1, zakaj nisem tam, zakaj ne nameravam biti tam in zakaj mi začne sikati para iz ušes vsakič, ko mi kdo popolnoma šokiran zabije “Ja a ti pa nimaš facebooka?!

Seveda je tema prežvečena že toliko, kot je bil dobro leto nazaj prežvečen kadilski zakon in kadilci.2 Vendar si enostavno ne morem kaj, da je ne bi še sama malo prežvečila. Namreč, če bom še enkrat slišala, kako je facebook nekomu napovedal, da se bo poročil pri 42, imel 3 otroke, zalatega prinašalca in zlato ribico z imenom Fredi, bom dotični osebi zavila vrat. Resno, zakaj se ti zdi smiselno razlagati, da si na facebook-u rešila anketo/vprašalnik/test/whatever, kjer si izvedel-a kdo je tvoj sanjski tip/punca, kakšne barve ti najbolj pristajajo, kakšna oseba si, zakaj ima tvoj hrček 3 zlate proge in ne 2h in podobne bedarije. Seveda sem si večino ravnokar zmislila, ampak glede na to, s kakšnimi mi folk uletava, me res ne bi presenetilo če obstajajo tudi prej omenjeni testi. Btw, ti je že kdo omenil, da internetu ne gre verjeti?

In zakaj mene tam ni in me ne bo? Prvič zato, ker verjamem v varstvo podatkov. Svojih slik, naslova in osebnih podatkov ne mislim objavljati na internetu, ker jih nikoli nisem niti jih nimam namena. Seveda vse to verjetno nekje že je, vendar nimam nobenega namena izpostavljati se. Sedaj pa še vrsta drugih razlogov in protiargumentov proti argumentom, ki to sploh niso.

Nimam absolutno nobene želje tekom celega dneva vsem 300+ wannabe frendom sporočati na katerem ovinku sem danes razbila avto, kakšne barve gate nosim, kaj si moja babica misli o sosedovih potonkah in kakšen sok pijem. Nimam želje razlagati in diskutirati o tem, kaj si mislim o seksu z živalimi, kakšna je moja spolna usmerjenost, s kom sem v zvezi in ali trenutno visim na wcju, pijem pivo ali ležim pod drevesom. Prav tako ne želim širšemu okolju kvazi znancev dajati točnih podatkov o tem, kje se nahajam katero uro dneva, s kom sem bila na kavi in koga sem s to osebo opravljala. Pa zakaj bi sploh hodila na kavo, ko imam lahko facebook!

Ker tu pa pride na vrsto moj najljubši t.i. argument- facebook je odličen način, da OHRANIŠ STIKE. Na tem mestu si resnično zelo želim prilimati naslednjo sliko:

Ko mi kdo prileti s to izjavo se mi najprej pokadi iz ušes, nato globoko zajamem zrak in osebi povem sledeče: Če si kdorkoli želi ohraniti stike z mano, me bo poklical, poslal sms ali me kliknil na msnju. Kljub temu, da sem neverjetno zaostala in se nočem facebookati, še vedno uporabljam email, msn, imam pa tudi telefon in nenazadnje domači naslov. Vsi pravi prijatelji in vsi tisti, ki z mano želijo ostati v stikih, tudi bodo ostali v stikih. In kakšno presenečenje, jaz nimam nobenih problemov z ohranjanjem stikov s prijatelji, četudi nimam facebooka. Da, tudi s tistimi iz tujine. Tako da prosim, vsi, ki vam je to glavni argument- go away.

Ja, saj vem, koliko je ljubiteljev te spletne zadeve. Prav, bodi gor, razlagaj karkoli komurkoli hočeš, ampak prosim, nehajte mi utrujati s tem sranjem, ker me resnično ne gane.

  1. kot ga je slikovito poimenovala moja prijateljica []
  2. Mimogrede, po mojem mnenju še vedno moj najljubši zakon ever. Sedaj se oblačim v skladu s počutjem, ne v skladu z družbo in časom, saj mi ni treba več planirati v stilu “uh jutri grem ven, če hočem v soboto k babici v tem puloverju ga jutri ne smem obleči, ker bo smrdel po čikih”. []

Preverjeno: Ljubljanska obvoznica res naredi krog okoli Ljubljane.

V prostem času namreč rada preverjam, če si ime obvoznica le-to zasluži. Tako sem se recimo ponudila, da danes še 4 sošolce z vaj peljem v Domžale, na druge vaje. Sicer se v tej smeri nisem peljala že eno leto, a sem kljub manjšim pomislekom sama pri sebi rekla, ah, se boš že spomnila, kje se gre! Saj si se celo lansko leto vozila tja. Ja pajade.

Še vedno trdim, da obstaja izvoz z obvoznice, kjer dokaj hitro prideš v Domžale pa ne greš po Trzinski cesti. Ampak žal mi je ta izvoz danes ušel, saj sem namreč zavila proti morju. Na začetku se mi je zdelo znano, potem sem pa dojela, da mi je verjetno znano iz prejšnjega izleta na morje… Ko sem pred sabo zagledala most, ki mi ni bil niti malo znan in to oznanila sopotnikom pa se je eni od sošolk posvetilo, da je most znan njej. To je namreč pot, po kateri gre ob petkih domov. Doma je pa na popolnoma drugem koncu Slovenije, proti J, ne proti S, kot bi morali iti mi. No, ker ne poznam izvozov in bližnjic nam pač ni preostalo drugega, kot da naredimo cel krog in poskusimo še enkrat. Na koncu smo prišli na cilj ampak res “okoli riti v varžet”. Verjetno mi ni treba poudariti, da me je bilo pošteno sram. Okej, saj je vsem jasno, da moje oriantacijske sposobnosti niso bogve kaj, ampak da obvozim celo obvoznico… no ja, se zgodi, meni še 2x bolj pogosto, kot vsem ostalim.

Seveda se mora dan če se že začne slabo, v tem stilu tudi nadaljevati. Uspešno sem se pošteno prehladila sredi poletja, posledično presmrkala cele vaje in od celega dneva na faxu odnesla približno nič. Domov sem prišla ob 4h, ob 6h pa me je čakalo delo. Kaj boljšega kot prehlajen delati v strežbi! Kava z dodatkom in to brezplačno! Če se mi pa danes kaj res ni ljubilo se mi pa ni ljubilo delati.

In da bi se dan končal s stilom, sem takoj na začetku šihta pred šefico razsula cel pladenj kozarcev in to direktno pred otroško mizo z igračami. Odlično!

Ah, sem omenila, da sem pri parkiranju (spet) razbila avto? Nadvse zabaven dan, ni kej.

K vragu z elektronskimi storitvami!

Internet je fajn ja, s tem se vsi strinjamo. Vse imaš na dosegu roke, vse urediš s klikom miške itd. Ja? A ste prepričani? Mislite ali veste? No, če se še niste “zabavali” s kakšno zadevo, kot so recimo eDavki, potem je vaša opcija mislite. Vedeli boste, ko vam bo prekleti vrag požrl vse živce.

Ja, živim v 21. stoletju in moja generacija naj bi bila računalniško pismena. Znam uporabljati računalnik, jasne so mi vse osnovne operacije, moji babici znam plačati račune preko linka in znam uporabljati določene računovodske programe. Ampak ko pa pride do prekletih državnih ustanov, uradov ipd. … Takrat se mi pa samo še strga. Prekleto, danes imajo itak vse podatke o meni, še malo, pa bom v obrazce vpisovala številko modrčka! In zakaj moram pri vsem temu pretoku podatkov in opevani hitrosti in dostopnosti preko interneta še vedno izpolnjevati 1000 in 1 pooblastilo, dovoljenje, prošnjo in nevem kaj še vse? Pa okej, sestra mi je prala možgane, da gre pač tukaj za denar in so možne goljufije in bla bla bla. Ja, razumem. Ampak zakaj točno moram 2 zadevi, ki gresta v isto stavbo prinesti 2x, čeprav bi lahko VSE opravila z enim obiskom? Njim tam vzame 5 min, da zadeve vnesejo v računalnik, jaz naj pa izpolnjujem miljon obrazcev in pooblastil ter jim to nosim tja vsakič posebej, zato, da bodo potem oni dobili vse podatke preko interneta. Ker internet je blazno fin, ker lahko vse narediš iz domačega naslonjača.

Ja, lahko narediš vse od doma, ampak vmes moraš pa še vsaj 3x na razne urade in izpostave, da lahko potem 1x na leto nekaj narediš. In prihodnje leto jovo na novo, ker vse velja samo 1 leto. A veste kaj? Jebite se s temi elektronskimi storitvami, ko smo še pošiljali po pošti je bilo vse 3x hitreje! Ker kot pravi neka zelo modra oseba-papir prenese vse. Internet pa očitno ne!

Kupiti ali ne kupiti

Trenutno spravljam ob živce best frendico, ki ima verjetno že v roki sekiro in se pripravlja na bojni pohod proti moji hiši, ker jo baje že 2 dni nadlegujem glede nakupa netbooka. Pač nimam pojma o teh zadevah pa rabim eno mnenje no! Ker je spet prišla na plan moja želja, da bi imela prenosni računalnik, hkrati z njo pa tudi moja zelo grda lastnost ne-sposobnosti odločanja. Namreč jaz vedno cincam. Vsaj, ko se gre za moj denar :D 100x premislim zadevo in na koncu izberem najslabšo možnost lol.

Dejstvo je, da presnete zadeve niti najmanj ne potrebujem. Samo rada bi jo imela. Tako kot imajo drugi ipode, tiste applove fancy telefone, hi-tech mp3 predvajalnike, ki jih jaz niti uporabljati ne znam, blackberry-e ipd. In danes ima že vsak drugi prenosnika, vsaj ko gledam svoje sošolce. Sploh tisti, ki so čez leto v Lj. Sama imam trenutno v lasti telefon, ki je bil crap že ko sem ga kupila, mp3 najstarejše izdelave in 10 let star računalnik. Pa me v bistvu ne moti, ker sva jaz in tehnologija najboljši prijateljici kadar se gledava od daleč. Pač nekaj meni nedosegljivega… Sem še 100 let za kamni, to je pač dejstvo.

Ampak res res res rada bi imela tole žverco. Gledala sem prvotno tegale, ampak pravijo, da je prvi boljši. Ja in seveda o tehničnih zadevah okoli računalnikov nimam pojma, doh. Dejstvo je, da ga ne rabim nujno. Itak bom kupila nov namizni računlanik, za fax si pa že sposodim šolski računalnik ali kakšnega od sošolk, če ga že rabim. Ampak mi je blazno všeč, ker ga lahko nosiš s sabo. Zato ne bi imela laptopa, ker mi je prevelik. Za 10urno visenje za računalnikom imam namiznega, tega bi imela zato, ker je mobilen. In gledam jih že vsaj pol leta… Trenutno pa je ravno neka ugodna ponudba, ki pa velja samo še do jutri. In jaz moram v kratkem izklopiti internet, ker se pripravlja na pošteno nevihto.

Torej bi, ne bi? Joj! Po eni strani si ga res želim in praktično gledano delam celo leto in imam prišparan denar; po drugi strani pa se zavedam, da to ni nujno potrebna zadeva in gre izključno za moj luksuz in preseravanje. Jaz sem pa po srcu Gorenjka in ne maram brezveznega zapravljanja denarja. Oh vraga, resnično ne vem, kaj naj! Naj dam 340€ izključno za svoj luksuz? To je plača in pol… Oz, glede na to, da sem delala 2 šihta prejšnji mesec, mi vbistvu plača za 1 mesec pokrije ta izdatek. Kupiti ali ne kupiti, to je sedaj vprašanje…

Oh, in argument v prid nakupa s strani prijateljice je, da imam jaz itak vse te zadeve 10 let pa tudi če jih zalimam s selotejpom, torej se mi posledično splača. Kar  v bistvu drži, ravno danes sem recimo okoli hodila z očali, ki so imela okvir priliman s selotejpom, ker sem pač zjutraj v avtomobilu razsula očala in nisem imela časa iskati tistega mikroskopskega vijačka. Brez očal pa pač ne morem voziti, torej sem po krajšem paniciranju dobesedno vzela nekaj, kar je bilo rečeno v zafrkanciji. Namreč starši so se mi smejali in ob mojem paniciranju da kaj naj naredim dejali, da naj jih zalimam. Rečeno, storjeno! Verjetno niso imeli tega v mislih, ampak meni se je pač res mudilo :D Tako hodim na okoli z zaselotejpanimi očali… Saj bom šla do optike no, takoj, ko najdem čas.

Nazaj v civilizaciji! Ali ko crkne internet…

Huh resno, šele ko ta presneta zadeva odpove sodelovanje, se zaveš, koliko si v bistvu odvisen od njega. Moj ponudnik je pač spet imel nekakšne motnje na nevemčem in posledično smo bili 2 dni brez interneta. Pa še brez telefona in brez televizije. Zadnje dvoje me sicer ne gane preveč, ker tv itak gledam max 1x na teden, stacionarni telefon pa… kaj je že to? Nehala sem ga uporabljati tisti hip, ko so gospod začeli težiti “Kaj je to za ena cifra?!? Koga pa kličeš??” To je bilo takoj za tem, ko je pogruntal, da ti telefon omogoča ogled klicanih številk. Hvala, kar imej ga.

No sicer sem spričo zasedenega urnika tole kratkoročno prisilno abstinenco preživela, ampak vseeno si ne predstavljam, da bi bila recimo brez več kot 1 teden. Kako pa prideš do informacij?! Časopisov pri nas nimamo več in vse kar vem, vem iz interneta. Če me zanima vreme, grem na internet. Če me zanima tv ali kino spored, grem na internet. Če ne vem kaj pomeni beseda iz učbenika uporabim strička googla. Novicam sledim preko interneta, s sošolci in profesorji komuniciram preko interneta. In priznam, prva stvar, ki jo zjutraj naredim je, da grem na internet in preverim kaj se je kaj zgodilo, če je kaj novega v zvezi s faxom in prečekiram par blogov. Tako sedaj 2 dni nisem vedela kaj obleči, vsakič znova, ko me je kaj zanimalo sem se ustavila pred vrati in sama sebe nekam poslala, ker sem pozabila da net ne dela in zjutrej sem šla na fax v upanju, da nam sličajno ne odpadejo jutranja predavanja. Pa še svoje jeze nad prometom nisem mogla zliti na blog. No, saj to bomo nadoknadili :P

Kakorkoli, zaključek dneva je- brez interneta mi živeti ni! Pha, vsaj priznam no :P

Prekleto poletje, kam je šla pomlad?!

Pomladi ne priznavam več kot letni čas, ker se je presneta nesramnica izgubila nekje med 10°C konec aprila in 28°C1 sredi maja. Ne resno, kam je šla pomlad?!

Nikoli nisem bila velik ljubitelj pomladi, ker to pač pomeni cvetenje vsega mogočega, kar meni z vsemi možnimi alergijami, kar jih lahko najdeš, pač ni ravno po godu. Ampak vsaj temperature so bile primerne! Tistih prijetnih 20 stopinj in sonček, ki boža kožo, ko se sprehajaš okoli jezera. Kam pa smo prišli sedaj? Zima je bila sicer zelo solidna, ampak mraz je bilo še do konca aprila, potem so pa temperature v enem tedu preskočile na 25°C+. Kje je tukaj kakšna pomlad?!

Sem tudi eden izmed tistih čudakov, ki ne marajo poletja. Pa saj sem imela dokaj rada poletja… dokler so bila normalna. Toplo, ampak vzdržjivo. Sonce, ki je grelo, ni pa žgalo in peklo. No, če si se sredi julija ob 12h postavil na sonce je seveda žgalo, doh. Ampak danes maja žge ob 10ih zjutraj. Resno, a je kdo opazil, da to sonce sedaj pika? Zadnjih nekaj let imam fobijo pred temi prekeltimi sončnimi žarki in se med 10hzjutraj ter 17h popoldne sploh ne prikažem iz senčke. Ne boš ti mene, pha! Ker seveda imam tako kožo, ki jo takoj opeče pa če imam 6 l kreme faktor 30 na sebi.

Poletje se je torej zadnja leta pri meni znašlo na listi za odstrel. Tako sedaj ždim v senčki, preklinjam previsoke temperature za maj in vse okoli sebe nadlegujem z večnim vprašanjem “Kdaj bo konec tega prekletega poletja?!” in dobivam nazaj odgovore “Saj se je šele začelo!” Ja, saj to me skrbi.

  1. Or should I say 31?! A ste nori… []

Kaj pomeni imeti srečo?

Imeti srečo pomeni, ostati 2x v istem tednu ob istem času na istem kraju v prometnem zamašku zaradi prometne nesreče.

Torek, pol 8h zjutraj, Gorenjska avtocesta- zaprta zaradi nesreče na nevem katerem odseku, promet preusmerjen na staro cesto. Na stari cesti pa seveda uri primerno ogromna količina ljudi na poti v službo. Premikali smo se nekako 30 km/h in ko sem že ravno začela bentiti, ker gremo tako počasi, smo se ustavili. Potem sem seveda hitro začela kolono pred sabo prepričevati da ne, ne, saj 30km/h je odlično! Samo naj ne stojimo prosim… Ob pol 9h sem namreč imela zagovor projekta v Ljubljani in več kot očitno mi kljub zgodnjemu odhodu od doma ni rožnato kazalo. No, pa mi je vseeno uspelo priti pravočasno, ravno za las in z rahlo prekoračeno hitrostjo na avtocesti, uspelo pa je.

Petek zjutraj, pol 8h, ponovno isti odsek Gorenjske avtoceste. O poglej si ti to, nesreča, cesta zaprta, spet! Resno, kolikšna verjetnost je, da se v 1 tednu na enem odseku ob enakem času zgodi prometna nesreča? Pa spet stara zgodba… tokrat sem na srečo zamudila samo del predavanj in ni ravno večje krize. Ampak vseeno mi ni jasno, kakšno srečo moraš imeti, da 2x v istem tednu padeš v isto godljo. No upam, da so krivci vsaj celi ane.

Sicer imam pa popolen teden, vnetje obzobnega tkiva dan pred zagovorom. Niceeeee. No to, kaj je, sem itak izvedela šele danes. Zobozdravnik mi je tako hitro vse skupaj zrecetiral, da sem morala za ponovitev najgovih nasvetov še enkrat vprašati njegovo pomočnico. Če mi vse skupaj ne bo nič pomagalo se očitno lahko “veselim” puljenja zoba. Hvala, res ne bi o.O Sem pa dobila najboljši nasvet do sedaj- jej sladoled! Oh, bom, brez skrbi! :D Popolen izgovor, da domov privlečem celo banjico sladoleda- “zdravnik mi je tako naročil!”

Oh, pa ne jej sladoleda z arešidi, ki se zataknejo tja, kamor se ne bi smeli. Tipično. Zakaj gredo moji možgani vedno na dopust takrat, ko jih rabim?

Kaj za vraga sem vam naredila?!

Ne resno no, kaj poleg moje tečne osebnosti gre nekomu tako v nos, da se je danes konkretno spravil name?! Ura je skoraj polnoč, jaz pa končujem pisni izdelek in predstvitev za zagovor projekta, ki ga imam jutri ob pol 9ih zjutraj.

Marsikdo bi verjetno pomisli, da sem si sama kriva, ker tako pozno začenjam. Marsikdo bi se motil. Vse sem lepo pridno naredila čez vikend, z vsemi vključenimi popravki, ki mi jih je posredoval eden izmed mentorjev. Potem sem bila danes zaradi razno raznih obveznosti odsotna skoraj cel dan in ko pridem zvečer domov vidim goro mailov, ki mi sporočajo, kaj vse je v oddanih zadevah (ki sem jih ponovno poslala v pregled) narobe. Ja fino fajn, a tega pa 2 meseca nazaj niste odkrili, da je v tabelah napaka in posledično narobe pol zadev v razpravi? Res mi je zakon slabih 9 ur pred predstavitvijo ponovno pisati ključne zadeve projekta. Noro res. In ko ima hudič mlade jih ima seveda veliko. Boli me trebuh, glava in zob, že cel dan se slabo počutim sedaj pa očitno še spala ne bom nič. Niti slučajno se mi ne da pokositi đungle na nogah in še manj se mi da razmišljati, katero izmed mojih redkih fancy cunjic naj jutri navlečem nase, da bo primerno za zagovor in ustrezno temperaturam. Zraven moram pa vkalkulirati še dejstvo, da se v dolgem krilu pač ne morem prirolati čez pol Ljubljane. Rolerji pa so bistvenega pomena v načrtu, ker popoldne lovim šiht in je to najhitrejši način prevoza iz enega konca mesta na drugega. Odlično res. Aja, seveda nisem imela časa za kosilo in večerjo. In brez hrane jaz ne funkcioniram spljoh.

Kdorkoli mi je že danes želel slab dan- 5ka za trud in uspeh! Happy now?

DARS-ov smisel za humor

Z majem in poletnimi temperaturami je seveda prišlo tudi obvezno popravilo slovenskih avtocest. Tja do konca junija se bo verjetno nabralo še kar nekaj zapor, ob katerih bomo lahko preklinjali tako Slovenci, kot turisti. Okej, saj štekam razlago o “primernih temperaturah” ampak vseeno… No, pa ni to point, se mi niti ne da debatirati o teh cestnih zaporah, ker smo jih itak že vsi navajeni.

Letos se je očitno DARS odločil pokazati malo sočustovanja z vsemi čakajočimi v kolonah na največji vročini, vsaj na Gorenjskem koncu. Te dni enkrat so zaprli odsek avtoceste čez most, kjer je omejitev zaradi poškodbe vozišča že vsaj eno leto. Mislim na most, pred izvozom za Tržič, imena si pač nikoli ne zapomnim. A se mogoče reče viadukt? Kakorkoli, vsi, ki se vozite v smeri Jesenic veste o čem govorim. No in danes me je tu ob cesti prikazal znakec z narisanim žalostnim smajlijem (moder na rumeni podlagi) spodaj pa je pisalo “še 6 km”. Priznam, nasmejal me je :) Potem pa so v razadlji 1 km sledili še znaki “še 5,4,3,2 km” z ustreznimi smajliji- od :( do :/ , :S in :) ter zadnji, mislim, da je bila oznaka “še 1 km”, ki se je smejal na vsa usta :D Žal med vožnjo pač ne morem slikati, da bi slikovno pokazala to domislico :P

Hja, mene je nasmejal, priznam :) Bodo nasmejali tudi vas, ko boste poleti čakali v koloni? ;)

) Za ilustracijo...

Moj ponaredek :) Za ilustracijo...

Starejši zapisi »